sreda, 04. julij 2012

Kako ocenjujejo v Waldorfski šoli

 





Šole je konec in to ni le čas brezskrbnih (ali pa tudi ne, popravci, joj, joj!) počitnic za starše – ti itak bolj težijo kot otroci, pravijo mnogi učitelji – temveč čas za obredno obiskovanje babic in dedkov, tet in stricev, pravih prijateljev, ki se znamo veseliti otrokovih uspehov v šoli in po pregledu spričeval dati kak dar za njihov trud. Ogledala sem si nekaj spričeval in ob eni vrsti onemela. Pri prebiranju opisnih ocen učiteljev Waldorfske šole iz Ljubljane. Da boste razumeli začudenje, očaranost in hvaležnost ustanoviteljice civilne iniciative KAKŠNO ŠOLO HOČEMO, prepisujem odlomke iz treh primerov v višjih razredih osnovne šole.
Ena izmed učiteljic SLOVENŠČINE je takole opisno ocenjevala enega izmed svojih učencev:

»… Njegovo bogato doživljanje se z vsem sijajem izrazi ob prostih pisnih pripovedih, kjer se iskrita toplina in odkritost. V proste vsebine se potopi in to mu pomaga, da se izrazno odpre. Pri ustnem izražanju je večkrat negotov in okoren, v pisnem delu pa se njegove misli svobodno oblikujejo v tekočo pripoved.
Zelo uspešen je bil v prvi epohi jezikovnega pouka. Vneto je sledil snovi, vedno vprašal, če česa ni razumel, marljivo delal naloge in ob koncu je bilo znanje stavčnih členov in odvisnikov izvrstno osvojeno, na kar je bil zelo ponosen. Pravočasno je oddal zvezek, ki je bil lepo urejen.» In tako dalje v tem duhu. Ali pa
Ocena učenke pri MATEMATIKI: »Med razlagami je bila običajno zbrana in pozorna. Vedno je sledila, sodelovala in tudi vprašala, kadar česa ni razumela. V prvi epohi je bila zelo motivirana za doseganje dobrih rezultatov, zato je zlahka usvajala nova znanja. Pri delu ji je pomagalo odlično predznanje reševanja številskih izrazov. (…) Nekoliko težje je bilo pri računanju s koreni in potencami, saj se je nagrmadilo ogromno pravil.« In tako naprej. Pa še zadnji citat iz pisne ocene fizike:
»S svojo dobro voljo je pogosto popestril pouk fizike. Večkrat je imel zanimive domislice, ki jih je rad delil z razredom. Mislim,d a ga je fizika pritegnila in v učenje je vložil kar nekaj truda. Morda je včasih malce preveč zaletav in površen, da bi lahko segel čisto do vrha, a z njegovimi res dobrimi dosežki pri pisnem spremljanju znanja sem zelo zadovoljen. Le tako naprej!«
Iz citiranih odlomkov so razvidni cilji in poti waldorfske pedagogike. Učitelje predvsem zanima otrokov značaj, ki ga pomagajo sooblikovati tako, da otroka hvalijo in ne kritizirajo, da spodbujajo njegove potenciale, uživanje v lepoti, umetnosti in gibanju,ne zahtevajo pa piflanja in memoriranja vseh o vsem, kar terjajo pogosto povsem neživljenjski učni načrti v javnem šolstvu, radi imajo sproščenost, spraševanje med poukom, odgovornost pri delu in pisanju domačih nalog. Cenijo domišljijo in ustvarjalnost in uživajo pri opazovanju osebne rasti slehernega posameznika v razredu. V waldorfski šoli ni neuspešnih učencev, ker je prav vsak v nečem dober in najboljši. Zato v teh šolah ni poražencev, ni tekmovanja, pač pa tovariško sodelovanje in veselje nad življenjem, kamor sodi tudi obiskovanje šole. Otrok namreč ni strah prezahtevne snovi zanje in učiteljev se ne bojijo, ker se tudi učitelji ne bojijo njih. Pouk temelji na medsebojnem spoštovanju in razumevanju, da ne rečem ljubezni, saj je to, kot ugotavlja Pennac v imenitni knjigi Šolske bridkosti, beseda, ki jo je v javnih šolah prepovedano izgovarjati. Kajti, »če to besedo blekneš v zvezi s prosveto, te bodo linčali.« Za razliko od waldorfske pedagogike, ki je utemeljena na njej. Kot je poudarjal njen oče Rudolf Steiner: »Iz razvitega čuta za lepoto in umetnost zrastejo ljubezen in veselje do življenja, pa tudi volja za delo. In koliko lepši in plemenitejši postanejo odnosi med ljudmi!« (citat je iz knjižice Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti)