nedelja, 03. junij 2012

Še nikoli zaradi nobenega moškega nisem storila tega


Še nikoli zaradi nobenega moškega nisem storila tega, kar sem naredila zaradi NJEGA. Že mnogo let (desetletij?) rada hodim v savno in še nikoli nisem imela s seboj branja. To pot sem naredila izjemo. Zaradi NJEGA. Tudi me ne bi ob koncu napornega tedna iz Ljubljane spravili sredi popoldneva v Maribor, kamor sem nepozabni četrtek, 31. maja, z radostjo odpotovala. Zaradi NJEGA. Ne obujem rada visokih pet, saj sem vajena hiteti naokoli peš ali na kolesu nizkopeta, a zaradi NJEGA sem si ta dan nadela visoke pete. Osvežila znanje stopicanja v njih. In si našminkala ustnice z rdečo, kot se za Parižanke spodobi. Zaradi NJEGA. Še nikoli, se mi zdi, zaradi nobenega moškega nisem storila toliko neobičajnih reči v tako kratkem času, kot sem jih zaradi NJEGA.

Kaj sem nesla v savno, da nisem kontemplirala na počivalnem stolu v samoti in tišini, temveč sem si nataknila očala na nos in brala? Brala sem gledališki list mariborske Drame, izdan ob premieri Zborovanja ptic, za gledališče prirejene alegorične pesnitve velikega sufijskega poeta Farida ud-Din Attarja (1142 – 1220) iz Nišapurja, takrat »velemesta«, v katerem sta se rodila tudi mistična pesnika, ljubljeni Hafis in Omar Hajam. Attarjevo Zborovanje ptic o popotovanju k svetlobi in resnici ter vstopu v svojo notranjo Luč je v gledališko igro predelal francoski pisatelj JEAN-CLAUDE CARRIERE. Besedilo je prevedla draga prijateljica Danica Geršak, katere intervju s šarmantnim J.-C. C. lahko preberete tukaj. Poslala mi ga je nekaj mesecev pred premiero in nemudoma sem se zaljubila vanj. V človeka, ki je to znano pesnitev »prevedel« v gledališki jezik, ki ga zmoremo (ali pa ne, kot se je izkazalo po uprizoritvi, a o tem raje ne bi) razumeti tudi ljudje tega časa. Ne glede na čas in prostor nastanka, so vse velike umetnine sposobne komunicirati s tistimi, ki jih prebiramo, četudi tisočletja kasneje. Univerzalno je presežno, prebija sleherne okvire, tudi prostorske in časovne.
Ko mi je Danica povedala, da 31. maja pride v Maribor ON, sem zavriskala. Ni bilo ovire, ki bi mi preprečila poslušanje njegove besede, je ni bilo!

Tako sem sedela – hvala lepi organizatorki, moji bivši študentki! – v prvi vrsti sijoče dvorane mariborskega gledališča SNG v meditacijskem položaju osredotočenosti na »objekt« in popolne zbranosti ter na široko odprla oči, pristrigla ušesa in razprla srce v objem za vse, kar bo prišlo iz NJEGOVIH ust. Še bolj je bila pomembna energetska naravnanost na njegovo vibracijo, kar pač ni bilo težko. Le kako bi bilo težko, ko je veliki J-C. C. takoj po prihodu na oder storili isto, kar jaz tolikokrat pred svojimi nastopi: »Pridite v prvo vrsto, da se bomo energetsko povezali,« je vabil sramežljive obiskovalce. In že smo bili kot eno ...
So ljudje, ki so svetilniki človeštva. Zame največji živeči je Njegova Svetost Dalajlama. Prišla sem ga poslušat v Maribor, ko ga je prvič obiskal. Napila sem se njegovega sočutja, optimizma in upanja, da mi letos ni bila potrebna nova doza -- največji udarijo v srce že ob prvem srečanju pečat, ki ga ni moč izbrisati. Notranji tatu, hi, hi. Drugi največji pa je zdaj zame prav Jean-Calude Carriere, ki je s prvim, Dalajlamo, imel dolge pogovore in tako je nastala njuna knjiga – prevedena leta 1997 tudi v slovenščino – Moč budizma.
Kaj vse je ustvaril, kaj napisal, koliko (ogromno!) nagrad prejel, s kom je sodeloval (največja filmska in gledališka imena dvajsetega stoletja!) kmalu enainosemdesetletni J-C. C., lahko preberete na internetu. Zato naj raje skiciram svoje doživetje te velike osebnosti in njegovega predavanja o mitih ter pogovora v mariborskem gledališču usodni minuli četrtek, 31. maja. Najprej njegova pojava. Podoba celovitega človeka, resničnega, brez poz in mask, človeka, ki JE, kar in kakor je. Kot je odgovoril goreči grm v Svetem pismu: »Sem, ki sem«. Notranje miren, da ga nič ne spravi iz ravnotežja, kajti v njegovem telesu prebiva stabilnost duha. Zato se človek moje sorte v njegovi bližini umiri. In uživa razkošje pristnosti in prisotnosti, ko čas izgubi svojo moč in je vse tako preprosto, lahkotno, radostno, čudovito … Da osupneš prav zaradi te preprostosti, lahkotnosti … Kot bi bil naslonjen na goro modrosti, čisto brez skrbi in vprašanj, saj vse je, kot je. In to, kar je in kakor je, je dobro.

Spraševalec dr. Stojan Pelko je velik filmski poznavalec, zato se je osredotočil na vprašanja o sodelovanju z znanimi režiserji, miti, o katerih je J-C. C. pred tem predaval, ga niso zanimali. Tudi modrosti, ki jih prinašajo življenjske izkušnje tako radovednega erudita, imenitnega OPAZOVALCA in POSLUŠALCA, ga niso fascinirale. So pa zato mene, ki sem jih le nekako uspela razbrati iz zame prekratkega pogovora, saj bi lahko poslušala njegov glas in njegove zgodbe in se naslanjala na to goro modrosti še ure in ure … Samo veliki zmorejo biti tako preprosti, samo največji! Kot je bil preprost odgovor na koncu pogovora: »Kaj je za vas najbolj pomembno?« Hm, veliko vprašanje, na katerega je ON odgovoril povsem enostavno, navajam po spominu: »Da je vsak moj dan izpolnjen.«

Zborovanje ptic pripoveduje o popotovanju ptic (te so simboli človekove duše), ki iščejo resnico, in tiste, ki so dovolj pogumne za to najpomembnejšo avanturo našega življenja, prepotujejo puščavo in sedem dolin: doline Iskanja, Ljubezni, Védenja, Niča oziroma Nenavezanosti, Enosti, Presenečenja in Izničenja. Katera je avtorju gledališke igre najljubša? J.-C. C. je malo pomišljal, potem pa rekel: »Dolina Presenečenja (oziroma Osuplosti, kot je prevedel prevajalec iz francoščine).« Saj zato pa mu je najbolj všeč zgodba – najdete jo tukaj -- o dveh očetih, bogatem in revnem, ki sta oba z griča kazala sinovoma razkošno pokrajino ob vznožju, prvi, poglej, vse to bo po moji smrti tvoje, drugi rekoč le: »Poglej!« Osuplost, očaranost nad lepoto življenja, čudenje nad vsem, kar obstaja, je tudi moje najljubše duševno stanje. Tudi vem, kar je ON pokazal. Da te doline niso zunaj nas, temveč v nas. «Poglejte moje čelo, na njem je sedem gub, vsaka je ena dolina,« je smeje kazal svoje nagubano čelo. Vse je znotraj in le prek lastnih izkušenj lahko spoznamo resnico. Kot pravi konec hindujske zgodbe, ene izmed dva tisoč, izbranih v njegovi knjigi zgodb, izrekov in šal. Gre za pripoved o tem, da so bili v davnih davnih časih ljudje bogovi. A so zlorabljali božjo moč, zato se je najvišji bog Brahman odločil, da jim jo vzame. Kam naj jo skrije, le kam? Nižji bogovi so mu svetovali, naj jo zakopljejo globoko pod zemljo, a je Brahman rekel, da tam ne bo varna pred človekovo radovednostjo. Pa jo vrzimo na dno morja, so predlagali. »Predobro poznam ljudi: slej ko prej bodo preiskali dno oceana in dvignili božjo moč na površje. Večni nezadovoljneži so.« Kam jo potemtakem skriti? Brahman je sklenil: »Takole bomo naredili! Skrili bomo božjo moč globoko v srca ljudi, kajti to je edino mesto, kjer je niti v sanjah ne bodo iskali.« Od takrat naprej ljudje neumorno iščejo, tudi na Luni smo že bili, a globoko v svoje srce večina še ni pogledala. Zunaj je pač bolj enostavno iskati, kar je znotraj od nekdaj doma. Jean-Claude Carriere je tako miren, ker vse bistveno nosi v sebi in s seboj. V Mariboru nam je prostodušno ponudil svoje domovanje, kajti to, kar je najgloblje v duši doma, nima lastnika, ne prostora in ne časa. Ker je od nekdaj za vekomaj in za vse, ki se hočejo videti v ogledalu tega spoznanja.