torek, 12. junij 2012

Povabilo v današnji deževen dan

Zjutraj se zbudim, pogledam skozi okno in vzdihnem: Kako grozen dan. Temačen in vlažen in težak, brez meni tako nujne svetlobe, ah! Pa se zavem, da lahko iz tega dne naredim praznik. Saj imam vendar izbiro! Še nekaj časa obležim v postelji, se po mačje pretegnem, položim dlani na oči in zamrmram: Danes bo čudovit dan.

In tako se je začel odvijati. Z mamo sva prijazno kramljali, ko je pozvonil Andrej, prinašalec sadja in zelenjave – MojaTrznica.si – in s svojim zabojčkom lokalno pridelane zelenjave in sadja prinesel sončne žarke v najin dom. Kako lepo zavito in kakšne dobrote so naju pozdravile: božanske jagode, krasne borovnice, nekaj marelic in slastna jabolka, pa glavica brokolija, dve mehki solati, dve čvrsti mladi bučki … Borovnice sva pojedli na mah, drugo spoštljivo spravili in blagorovali najino odločitev, da sva se naročili na to imenitno reč, imenovano MojaTrznica. Potem sva složno brali časopise, jaz sem medtem pristavila lonec, da skuham juho … Vmes prebiram elektronsko pošto in pridno odgovarjam. Koliko zanimivosti se dogaja v tej mali deželi slovenski! Denimo svetovni projekt obuditve spomina na Parsifala, viteza, ki je iskal sveti gral. Mit o njegovem iskanju, ki je hkrati iskanje slehernika, je na Zahodu znan in preučevan. Miha Pogačnik, violinist svetovnih razsežnosti, ustanovitelj Idriarta, preučuje korenine, ponosen, da segajo v našo deželo. Parsifal, znameniti srednjeveški junak, je živel v okolici Ptuja in potemtakem so tu korenine velikega mita z univerzalnim sporočilom!Čez deset dni bo začel z mednarodnimi delavnicami, vrednimi obiska in sodelovanja. Raziskujte malo po internetu, fascinantne zgodbe!

Ah, zdajle pa moram že skoraj  skozi vrata, v hotelu Union se bomo zbrali sodelavci te turistične in kulturne in gurmanske ustanove in proslavili prehod iz kavarne na vrt, kjer je slastna letna restavracija in ena najlepših mirnih kavarn na prostem v Ljubljani. Dež nas ne bo motil, mi bomo slavili dežju navkljub, pod streho pač!

In potem jo mahnem v meni tako ljube primorske kraje. Najprej v angleškem avtomobilu z volanom na levi, ki ga upravlja prijateljica, pesnica in edina ženska, Rožančeva nagrajenka za esejistično zbirko Konci in kraji, tako mirno, da mislim, ah, peljem se v kočiji, po prijateljico Vero Čertalič, ustanoviteljico in urednico najbolj prepoznavne založbe na Slovenskem, imenitne hiše ENO (ja, ona je izdala veličastno delo C. P. Estes Ženske, ki tečejo z volkovi, pa še množico drugih za duhovni  razvoj izjemno pomembnih knjig!) v Novo Gorico in potem naprej, v Kobarid.  Tu danes praznujejo  nekaj najkrasnejšega možnega: Deseti rojstni dan svoje knjižnice, ki je ena najlepših knjižnic v Evropi.  Ob 19. uri bomo temu dogodku posvetili  večer v dvorani Doma Andreja Manfrede v Kobaridu. Pridite, ki ste tam okoli doma, pocukajte me za rokav, saj bom gostja tega zagotovo prijaznega in bogatega večera. Kakšna čast, da so mojo malenkost povabili k temu obrednemu dogodku: slavljenju bogastva duha in srca, ki je v prelepi knjižnici Kobarid doma. Vabljeni.

Že hitim, že drvim, zvezdice štejem in ne preštejem … Naj dežuje, naj dež gre, meni vriska srce. Prosto po medvedku Puju in Franu Milčinskem Ježku (čarobna Zvezdica zaspanka je biblija nežnih otroških let).