sobota, 23. junij 2012

Očarljiva vožnja z vlakom

Pravkar sem se vrnila iz Maribora, evropske prestolnice kulture 2012,  živo utripajoče in  prekrvavljene, kamor so organizatorji regionalnega knjižnega sejma povabili Beremo z Manco Košir. Kot po navadi sem se peljala tja in nazaj z vlakom. Rada se vozim z vlakom. Ker lahko med potjo mirno berem, opazujem pokrajino in ljudi. Današnja vožnja je bila posebej očarljiva. Tja grede sta prišla na vlak mila ženska in moški, stara okoli 70 let. Par, ki diha usklajeno, hodi usklajeno, se navdušuje usklajeno. Tujca. Imela sta karti na ločenih sedežih in nista upala sesti skupaj, čeprav je bil vagon pol prazen. Sem ju takoj pomirila, naj se mirno usedeta skupaj, ker bomo potem, če bo kdo imel karto za njun sedež, prosili, da se presede. On: “Kaj, če najprej sedeva narazen in potem prosiva potnika, da se presede? “je vljudno vprašal v božanski  (BBC) angleščini. Sem ga potolažila, da naj kar sedeta skupaj in bom že jaz uredila, če bo treba. Srečen mi je, ko je vlak potegnil, rekel:”Pa res ni nikogar za najina sedeža ...” Sedela sta za menoj, ona vitka, v lahni bombažni obleki do tal in mehkih balerinkah, sivolasa, nenaličena, a tako zelo lepa, in on, prelep, tudi sivolas z okroglimi očalci, eleganten  v preprosti bombažasti srajci, lanenih hlačah in lahnih sandalih. Sta tiho grulila, kot dva zaljubljena galeba. Vse ju je navduševalo. Ona”: Poglej, še  naslonjalo za noge imava!” On: “Kako čudovita pokrajina!.” Ona: “Poglej to reko, ah, reka, voda …”  Potem sta vzela vsak svojo knjigo v naročje. Ona je po tihem brala njemu v prelepi nemščini in on ji je šepetaje odgovarjal v vzvišeni angleščini. Igralca? Diplomata?

Nazaj grede sem se potapljala. Najprej – že tretjič – v Večerov intervju prijateljice Danice Geršak z velikim Jeanom-Claudom Carrierom (preberete ga lahko tukaj), tistim moškim, zaradi katerega sem storila, česar nisem še za nobenega. Skoraj celoten intervju sem podčrtala! Konec dvakrat: “Mislim, da resnična modrost, če obstaja, prihaja iz veselja in zadovoljstva življenja.” In potem sem zlezla med platnice poetičnega romana ljubljenega Christiana  Bobina Vsi so zaposleni, o katerem mi je navdušena pisala Neli in sem ga dala na seznam Takoj kupiti! Pa je priletel po pošti, in še drugi njegov, Za vedno živa, angel v podobi prevajalke Nadje Dobnik mi je poslal ti dve knjigi, ki sta že moji, tako zelo moji. “Živi ne slišijo prav dobro. Pogosto so polni hrupa. Samo mrtvi in tisti, ki se bodo šele rodili, lahko slišijo popolnoma vse,” je odlomek, ki ga bom zdajle odnesla pod vekami v spanec. In njuno podobo, sliko para, ki diha usklajeno, hodi usklajeno, se navdušuje usklajeno. Srečala sem ju ponovno na železniški postaji v Ljubljani, držala sta se za roko in si nekaj navdušeno pripovedovala. Pobožala sem jo za roko in pozdravila. Navdušeno sta mi odzdravila. Saj se vendar poznamo! Kot se pač prepoznamo  ljudje odprtega srca in si to sporočimo v jeziku, ki je v danih okoliščinah najbolj priročen, da nas drugi ne razkrinkajo, mi pa se nezgrešljivo vidimo.