petek, 22. junij 2012

Misliti s telesom

 

Bolezen je ranjena polnost, ki se organizira z namenom, da bi mi lahko globlje postali to, kar smo. Jader Tolja, Francesca Speciani

Tale vročina mi daje misliti. Predvsem mojemu telesu, ki se brani pred njo in me opozarja sleherni dan. Denimo: Ne popij tega kozarca vina, tako se boš potila, da boš vsa mokra. Jaz ga kajpada kljub opozorilu popijem. Ker nazdravljam izidu nove knjige in njenemu avtorju in to se mi zdi pomembnejše od potenja. A ko sedem v avto in se peljem domov, mi je strašno, kot bi se kuhala … Ne pojdi ven sredi dneva, prevroče je, pravi telo. Jaz pa sedem na kolo in še brez pokrivala kljub modremu glasu odhitim v razbeljeno mesto. Vrnem se utrujena, za nobeno rabo nisem … Zakaj nisem poslušala svojega modrega telesa, zakaj ne? Sem pa zato še enkrat prebrala imenitno knjigo Jader Tolja in Francesce Speciani Misliti s telesom, delo dveh poznavalcev človekovega ustroja, ki nas uči, kar bi že davno morali vedeti o sebi …


Ljudje smo celostna bitja, bitja telesa, duše in duha. Zdravi smo, kadar smo v harmoniji tako telesno, duševno in duhovno ter skladni z okoljem. Kadar nas kaj zablokira, nas telo najprej nežno, potem pa vse glasneje opozarja, da ne delamo prav, da ne živimo tako, kot si želimo. Zdravnik, psihoterapevt in učitelj izkustvene anatomije Jader Tolja, profesor na bratislavski univerzi, in svetovalka za psihosomatiko ter piska knjig o zdravju, naravni medicini in psihologiji Francesca Speciani, sta združila svoje bogate izkušnje in celosten pogled na človeka ter napisala odlično knjigo Misliti s telesom (izdala tržaška založba ZTT EST 2011). Poudarjala, kar je ključno v našem življenju -- da se je treba odpreti resnični podobi samega sebe: "Ko smo enkrat našli tisto, kar nam manjka v našem življenju, običajno bolezenski simptom nima več razloga za svoj obstanek. Bolezen predstavlja torej neko dopolnitev in po navadi je organizem pripravljen na potrebne spremembe."
Kdor prebere to izvrstno knjigo, bo razumel veliko o sebi in naravi bolezni. Na primer o tem, kako nas telo, ta »poslednja oaza resnice«, kot ga poimenujem, opominja najprej z boleznimi kože, denimo z ekcemom. Če tega zdravimo, torej če se ukvarjamo s simptomom, ne pa z vzrokom naše bolezni, se bo bolezen spustila globlje. Pojavili se bodo znaki astme. Če nadaljujemo s poskusi odpravljanja simptomov in se ne zazremo globoko vase, ne prepoznamo svojih pristnih potreb, se bo telesna težava pojavljala vedno globlje, z vedno hujšimi posledicami. Telo govori jezik, ki se ga velja naučiti razumeti. »Vsakokrat, ko se odzovemo na okolje s čustvom, ki ga iz nekega razloga ne moremo izraziti, bo za to poskrbelo telo in v prvi vrsti koža,« opozarjata avtorja. »Ko se to zgodi, govorimo o somatizaciji, to je o simboličnem izlivu čustvenih stanj ali neizraženih potreb skozi telo. Isti izliv se prav tako simbolično izrazi skozi sanje ali skozi umetniško ustvarjanje.«
Avtorja nas učita o telesu v jeziku duše. O tem, da so čustvene težave in fizični simptomi isti fenomen, ki se le izraža na različnih ravneh. Sodobni človek je izgubil modrost telesa, ne zna ga več opazovati in ne zna se pogovarjati z njim. Zaupa medicini in njenim pogosto agresivnim načinom zdravljenja, ne zaupa pa več sam sebi in lastnim izkušnjam. Začnimo se ponovno učiti govorice svojega telesa, opazujmo se! Kakšne potrebe imamo, kdo smo in kaj hočemo biti? Komu ali čemu pripadamo, kakšne so naše izbire, za kaj se odločamo? Kakšen je naš življenjski slog in zakaj je takšen? Kakšen je naš življenjski ritem, čemu posvečamo svoj čas? Kako se izražamo, kaj povemo in kaj zamolčimo? Smo zadovoljni v razmerjih, v katerih živimo? Kakšna je naša intimnost in kakšno spolno življenje živimo?
»Naše telo je tukaj, lahko ga vidimo in se ga dotikamo, lahko mu prisluhnemo,« nas spodbujata avtorja, naj se vrnemo domov, k samemu sebi. »Ko beležimo informacije, ki nam jih nudi telo, pomeni, da smo začeli misliti s telesom.« Človek je strukturiran tako, da misli s celim telesom, ne le z možgani! Vsak simptom, vsaka bolezen in sleherni problem nam nudi možnost boljšega poznavanja samega sebe, če mislimo s telesom. »Kako naj torej ne priznamo bolezni vloge nekakšnega vodnika, ki nas lahko popelje v našo notranjost, ki nam omogoča, da spoznamo sami sebe.« Da, čas je, da se zares utelesimo. Da dobesedno »osvojimo svoje telo.«
Bolezen nas lahko ogromno nauči. Premika nas in nas spreminja. Ker zaslišimo, česar v hrupu vsakdanjega ritma ne zmoremo. Zato velja blagorovati sleherni bolezenski simptom in se zahvaljevati bolezni, da nam piše pisma resnice. Bolj pametno pa je slišati opozorila našega razmišljujočega telesa, še preden zbolimo. A to lekcijo obvladajo le redki, drugi pa imamo priložnost, da se je vsaj zavedamo. Misliti s telesom je ključ!