nedelja, 10. junij 2012

Ljubemu Ivanu Minattiju v slovo


Včeraj popoldne je umrl pesnik Ivan Minatti. Kolikokrat sem recitirala njegovo že skoraj ponarodelo Nekoga moraš imeti rad in vedno znova so me z enako milino in nežnostjo, samoto in tišino, božale njegove besede. Trave, reka, drevo, kamen … ki vedo za samoto. Kot je vedel pesnik Minatti, ta tišinosledec, ki je znal prisluhniti celo kamnom. Njegova intimna lirika priča o notranjem zrenju, ki je tako preprosto, tako skromno in ponižno pred življenjem, vedno znova očarano nad naravo, ki molči in traja in pričuje o večnosti. Ni bil slikar gostih barv, ki bi jih nanašal na platna z zlatim okvirjem, ne, ti, dragi Ivan, si akvarelist. In kar je belo na listu, na katerega tvoja roka nanaša milo lepe prosojne barve, ni belina niča, ampak je belo svetlobe, ki presije iz ozadja vse, kar je vredno, ker nosi v nedrjih svojega obstoja LJUBEZEN.

Hvala ti, dragi Ivan, ker si mi naklonil prijaznost, kadar sva se srečala, ker si prišel na pesniški večer, kadar sem te povabila, ker si se vedno tako zatajeno nasmehnil, ko sem vzhičena vzklikala: »Pozdravljen, pesnik!«. Brez tvoje poezije, pesnik ljubljeni, ne bi razumela ljubezni, kot jo razumem, in ne bi znala tako uživati v pomladi z rožami rdečimi, in me ne bi nagovarjala smrt iz takšne intimne bližine in mi ne bi kamni peli tako, kot so znali ob poteh tvojih pesniških stopinj … HVALA TI, Ivan Minatti!

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.