nedelja, 17. junij 2012

Doživetja ljudi osrečujejo in povezujejo, predmeti nas ločujejo


Knjiga Jonathana Haidta HIPOTEZA O SREČI: Antična modrost in filozofija na preskusu pri moderni znanosti (prevod Janez Penca, izšlo pri Penca in drugi v Novem mestu 2011) je del moje opreme, kadar se odpravim na predavanja oziroma srečanja z ljudmi, ki me povabijo, da bi jim kaj povedala. S tem, da si ljudje želimo biti srečni, kar so učili že stari Grki in zato tudi “izumili” filozofiranje, in nenehno ponavlja ljubljeni Dalajlama, po navadi začnem. Saj zato pa pridem mednje, da bi skupaj pogledali, kaj nas osrečuje, kaj nas dela dobre ljudi in nas modri za polnost bivanja in lepo smrt. Priporočam jim, tem dragim ženskam in moškim, naj dan končajo v hvaležnosti. Pod zaprtimi vekami naj še enkrat premislijo, kaj lepega so doživeli ta dan in če je le mogoče, to tudi zapišejo. In potem ob koncu tedna naredijo še inventuro, da vidijo, kaj je ostalo na situ pomena in smisla od doživetega. »Poskusite,« sem spodbujala včeraj dopoldne stare in mlade, gluhe in naglušne v Kranju, kamor me je povabilo društvo za medgeneracijsko sodelovanje Z ROKO V ROKI govoriti o radostnem staranju.  
 
Nedelja je, pred menoj je koledar in napisala bom sebi in vam nekaj doživetij, ki so me obogatila. Zakaj me zanimajo doživetja? Ker so znanstveniki, ki zadnji dve desetletji pospešeno preiskujejo možgane in ugotavljajo, kako kaj na nas vpliva, kako se odločamo, zakaj kaj izberemo in drugo opustimo, ugotovili, da nas doživetja osrečujejo bolj kot kaj drugega, saj je “njihova socialna vrednost večja”. Od našega zadovoljujočega socialnega omrežja, od našega druženja z drugimi in dela za druge, pa je odvisno tako naše zdravje, srečnost kot dolgost življenja (ki je posledica srečnosti in zdravja!).

Poglejmo torej, katera srečanja ostajajo na mojem tedenskem situ. Zagotovo minuli vikend, ko smo prostovoljci hospica živeli skupaj od četrtka popoldne do sobote zvečer v Domu duhovnosti Benedikt pri bratih kapucinih v Kančevcih. Ko sem stopila iz avtomobila, me je na tistem griču, dvignjenem nad zeleno panonsko morje, oblila taka milina, da so se mi zasolzile oči od ganotja. Kakšna prijazna pokrajina, kakšna lepota in božanski mir! V trikotniku postavljeni cerkev na mestu, kjer je prvi božji hram stal že pred tisočletjem, dom duhovnosti in malo pokopališče, vmes pa na skrbno pokošenem travniku mogočne lipe, stare tristo in več let. Tudi doživljanje lepot narave sodi med presežna občutja, ki nas osrečujejo, in mene je zalila milina, da sem še danes od znotraj pobarvana z njo. Zdaj še bolj razumem literaturo Ferija Lainščka, ki ga ni bila premamila ne Ljubljana ne kako drugo (vele)mesto, da bi zapustil svoje rodno Prekmurje … (Mimogrede: ko sem odhitela pozdraviti pokojne na ljubko malo pokopališče, sem najprej zagledala nagrobnik s priimkom Sreš, kot se piše junakinja Lainščkovega imenitnega romana Ločil bom peno od valov, srčna in divja Elica. Na tako malem pokopališču še več nagrobnikov z njenim priimkom Sreš in Srejš!)

Prostovoljci hospica smo imeli delavnico za osebnostno rast in duhovno zorenje, imenovano OSEBNA ŽIVLJENJSKA ZGODBA. Pod odličnim vodstvom p. Silva Šinkovca (oglejte si njegovo spletno stran in se brž prijavite na septembrsko delavnico, srčno priporočam, res je vredno!) smo namreč pisali zgodbe svojega življenja. V zbrano delo pisanja v tišini in meditativnem stanju nas je uvedel citat Ivana Cankarja: Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek povedal o svojem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v poduk in zabavo, temveč edinole zato, da se razgleda sam po prostornih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dno. Se strinjam, se popolnoma strinjam, saj zato pa že desetletja pišem osebna pisma in kolumne … Pater Silvo dela po prilagojeni metodi psihologa Ira Progoffa, ki je prepletel hasidizem, psihologijo, filozofijo in duhovnost v matrico, prek katere se lahko zazremo globoko globoko vase. In si tako pomagamo – navajam po gradivu, ki nam ga je voditelj širokogrudno podaril v uporabo, češ, saj je vse naše – k zdravju, poklicni uspešnosti, ustvarjalnosti, osebni rasti, poenotenju, ukoreninjenju in k duhovnemu. P. Silvo nas je vodil po poti dialoga, da smo se razgledovali po reki življenja, njenih brzicah in odvodih. Ker smo ljudje odnosna bitja in je vse naše življenje srečevanje, kot je učil judovski filozof dialoga Martin Buber, smo se veliko pisno pogovarjali: s seboj, s svojim delom, s telesom (meni je telo reklo, da je strašno utrujeno in zaspano in sem pustila pisanje, ter, ubogajoč ga, odšla spat za debelo krepčilno uro), pa z družbo in notranjo modrostjo, dogodki in sanjami, tudi z modrostnimi osebami smo se pomenili (naj važička povem, da sem bila pri nekaterih nastopajoča v tem svojstvu, ah, kako je to dobro delo mojemu egu, ha, ha…) … Lotili smo se izdelovanja manter in pogosto v notranjosti ponavljali: “Motno vodo pusti stati, zbistrila se bo.” …

Joj, Mančica, naprej pripoveduj, kaj ti je ostalo na doživljajskem situ, sicer ne boš niti enega tedna obdelala! Torej: V ponedeljek sem bila kot običajno dežurna v hiši hospica pod Golovcem in ne morem pozabiti pogovora s čudovitim, prijaznim in s smrtjo zbotanim bolnikom, ki mi je govoril o svojih poslednjih stvareh. Kot bi mi pripovedoval o kakšnem pikniku, tako z veseljem je govoril o poslavljanju in kako bodo raztrosili njegov pepel z grička na Žalah … Saj mi je res pripovedoval o pikniku, o pikniku svojega bogatega življenja! Prav zato, ker je živel etično pokončno in odprtega srca, ta človek dobrih rok, zdaj odhaja v miru in lepoti ljubljenosti …

V torek je bil tisti grozen deževen dan, o katerem sem vam pisala, a je žarel v toploti srečevanja najprej na pokritem vrtu hotela Union in potem v prelepi kobariški knjižnici. Čeprav je med potjo padala toča kot za stavo, ni mogla zasenčiti krasnih govorcev ob deseti obletnici knjižnice, pa harmonikarja in violinistko, ki sta igrala tako, da so se mi dlake ježile … Uspelo mi je tudi prepoznati pesnico, ki bo vodila kobariški bralni krožek oz. klub in najti navdušenih bralk, s katerimi se bo Kobarid uvrstil med številne z družabnimi bralnimi večeri obogatene kraje. Morda me je od vsega lepega to navdušilo najbolj: da se nekaj izjemnega, bogatega rojeva pred mojimi očmi!

Seveda se spominjam noči iz torka na sredo, ker sem premalo spala, da sva z ljubo prijateljico Gabi Čačinovič bili že dopoldne na svojem mestu. Na predupokojitvenem seminarju za pripadnike slovenske vojske, kamor hodiva predavat že vrsto let. Gabi o družinskih odnosih v obdobju po upokojitvi, jaz o književnosti in filozofiji, ki nam obogatita ta zlati čas s smislom. In kot sleherno leto, je bilo tudi zdaj nepozabno. Zaradi imenitnih organizatorjev – bravo, fantje, da vam je strogim varčevalnim ukrepom navkljub uspelo ohraniti ta dragoceni seminar, sledeč vašemu izreku: Varčujmo pri strelivu in ne pri ljudeh! – zaradi vzdušja med nami vsemi, in zaradi kraja, kjer se seminar odvija. Ankaran je res lep in ko sem na obali prisluškovala pljuskanju morja, sem se zavedala, kako veličastno je vesolje in kako brezgrajno je, in kako majhen prahec je tole naše življenjce, a je tudi veliko in veličastno, če se povežemo ljudje, ki dobro v srcu mislimo …

Naslednji dan smo dirkali, a se super imeli, moji vnuki in jaz: smo kuhali, dobro jedli, se fotografirali za ne vem že kateri časopis, šli po slastno sadje na tržnico, igrali enko in se pogovarjali … In ko sem zapuščala njihov dom v Kosezah, sem dobila čarobno darilo od indijskega princa, štirinajstletnega lepotca Tina. Babici je poklonil tople volnene copate, ki jih je izdelal s svojimi lastnimi rokami pri ročnem delu na waldorfski šoli. Sešil jih je, volno podložil z zeleno podlogo, prišil usnjen podplat in nanje izvezel čudovit vzorec v dveh barvah. Škoda, da ne znam fotografirati, da bi videli to krasoto! A znam fotografirati za svoje srce. Tam bo vedno slika prelepih volnenih copat vnuka, ki je vedel, da babico rado zebe v noge in da jo najbolj veseli, če dobi darilo, ročno izdelano od njega osebno. Ta dogodek najbolj blešči na situ minulega tedna, hvala ti, Tinko, da si mi ga podaril!

Zvečer smo poslušali skladatelja in tehnično brezhibnega pianista Giovannia Allevija na Kongresnem trgu. Igral je romantičnim dušicam lepe melodije tako, da jih še dolgo ne bodo pozabile. No, jaz sem že starejši EMŠO, in si tega koncerta ne bom zapomnila zaradi glasbe in metuljastega prisrčnega suhljatega pianista z bujnim nakodranim lasiščem v preprostih črnih kavbojkah in majici s kratkimi rokavi, ampak zato, ker sem nenehno mislila na Tajčulico ljubo, sedemnajstletno vnukinjo. Taja igra klavir in je že zložila kakšno skladbico v Allevijem duhu. Moja notranja slika so njene svetleče oči po koncertu: »Točno takšna glasba je meni všeč, to je bil koncert po mojem okusu!«

Koncert po mojem okusu pa se je zgodil včeraj, v najlepšem možnem okolju. Sredi čarobnega parka Arboretum v Volčjem potoku smo poslušali milo lep nočni klavirski recital Nine Prešiček, ki nam je igrala Chopinov nokturno, Debussyjeve Slike, Schumannovo Sanjarjenje, Polnočno glasbo G. Crumba in nežno Pokrajino Johna Cagea. Med skladbe je vpletla recitiranje poezije meni najljubšega pesnika R. M. Rilkeja in me tako totalno zadela v srce, kot z Amorjevo puščico ga je prebodla mlada nadarjena umetnica. Sledi te nočne lepote počivajo na dnu moje dušne posode z močjo, ki jih bo ohranila dlje kot do naslednjega tedenskega pregleda najpomembnejših dogodkov. V Arboretumu sva bila s prijateljem Daliborjem Miklavčičem, izjemnim glasbenikom in profesorjem orgel posebne sorte, oba zaljubljena v Rilkeja. Že zdaj z veseljem najavljam novo glasbeno doživetje z njim, Daliborjem Miklavčičem. Dalibor je eden dveh, treh (?) igralcev na klavir s pedalnima klaviaturama, ki je prebudil ta pozabljeni inštrument v življenje in daruje na njem presežne glasbene užitke. Dalibor potemtakem igra z rokama in nogama! Ta čudež je preprosto treba doživeti. Informacije o njem so na http://www.napovednik.com/dogodek216822_2_poletni_koncert_v_atriju_mestnega_muzeja

Komaj čakam, da me spet presuneta Bach in Schumann in še kakšno presenečenje, ki bo potrdilo resnico: osrečujejo nas doživetja. Doživetja z ljudmi in doživetja z lepoto. Oboje nas tudi povezuje. Zato bomo tega zavedajoči se živeli dlje in bolj srečno kot tisti, ki pohlepno grabijo predmete in kopičijo materialno bogastvo, ne videč, da gredo najpomembnejša doživetja mimo in bo ob poslednjih urah njihovo življenjsko sito smisla skoraj prazno zrlo smrti v oči …