ponedeljek, 28. maj 2012

Knjiga, ki jo najpogosteje citiram

»Katera knjiga je naredila na vas še poseben vtis,« me je vprašala lepa in prijazna novinarka Petra iz lepe in prijazne revije SENSA. Hm, različne knjige v različnih obdobjih. Naj ji napišem kaj o pretresljivem dnevniku v Auschwitzu umorjene Judinje Etty Hillesum Pretrgano življenje, o tem, kolikokrat sem že premislila njeno stališče, da je naša edina moralna dolžnost izboriti prostranstvo notranjega miru, da bo lahko iz nas prehajal tudi na druge? Knjigo sem kar naprej podčrtovala in gotovo je to najbolj podčrtana knjiga v moji knjižnici. Naj ji govorim o knjigah Erri de Luce, presunljivih zaradi izrečenega molka in neizrečenih tišin in samot na njegovih poetično asketsko izpisanih straneh? Pripovedujem o veliki sestri Clarissi Pinkoli Estes in njenem veličastnem delu Ženske, ki tečejo z volkovi? Naj ji pišem o R. M. Rilkeju in njegovih nepreseženih angelskih Devinskih elegijah? Ji povem, kako me je v gimnazijskih letih zaznamoval Dostojevski, ko je postavljal temelje mojega notranjega sveta? Ali jo nagovorim, da v SENSI predstavijo zdravnico Urško Lunder, ki je angel v človeški podobi, angel, ki spremlja umirajoče tja čez, v njihov resnični dom, o čemer milo pričuje v knjigi Odprto srce? In ji vriskam o tem, kako dragocene so knjige Alenke Rebule, ki po mojem piše in govori v najlepši slovenščini tega časa, modro iz globin? Pa rečem, da naj slikanico Patricije Peršolja in Silvana Omerzuja Marta podarja malim, večjim in velikim otrokom namesto čokolad in rož? Kako naj se odločim, kako???
»Predlagam, da prisluhnete srcu - prva knjiga, ki jo je poslalo, ko ste prebrali to sporočilo, je najbolj prava,« mi napiše Petra v odrešilnem mailu. Prva knjiga je knjiga, ki jo najpogosteje citiram. In jo znam že skoraj na pamet. Je knjiga, ki jo prebira prijatelj Uroš, imenovan Hafis, na naših proslavah v hospicu. Knjiga, po kateri me ljudje širom Slovenije, kamor jo nosim in berem skoraj na vseh nastopih – zadnji dve leti obiskujem knjižnice s knjigo kolumn Žareti upanje -- najbolj poznajo. Hafis, Zapleši z menoj: 108 divje sladkih pesmi sufijskega mojstra. Knjiga je popisana, porisana, opremljena z listki, imeni in datumi. Hafisovo delo je namreč orakelj. Kar pomeni: kadar imamo kakšno pomembno vprašanje, vzamemo njegovo knjigo v roke, zamižimo, globoko vdihnemo z vprašanjem pod zaprtimi vekami in odpremo knjigo. Odgovori so vedno pravi. Komu in kdaj je s pesmijo odgovoril Hafis, si napišem s svinčnikom na izbrano stran. Poskusim zame in za SENSO zdaj. Zamižim. Vprašam, katera pesem naj predstavi ljubega Hafisa za to revijo. Tale, se mi odpre: Tvoja mati in moja mati. Med stranmi imam posušeno štiriperesno deteljico. Torej je to zares pomembna pesem zame. Dolga je. Naj prepišem, kar imam debelo podčrtano: Strah je najcenejša soba v hiši. (…) V tem trenutku ne bi smel dajati obljub/ vendar vem, da se bo, če boš/ molil,/ nekje v tem svetu --/ zgodilo nekaj dobrega.// Bog si želi videti,/ več ljubezni in igrivosti v tvojih očeh/ kajti to je tvoje največje pričevanje o Njem./ (…) Pri tej kitici, da je več ljubezni in igrivosti v tvojih očeh največje pričevanje o Njem, je velik klicaj. Res je, res! Saj zato pa se rada igram in smejim in mi pravijo Ljubezničarka, ker vem, da je to največje pričevanje o Ljubljenem, kot Hafis imenuje Presežno, Absolutno, Največjo Skrivnost.

Hafis, (živel od 1320 do 1389) je mistik, kar pomeni, da je bil sposoben uzirati Resnico in gledati, kar je Večno. Biti popolnoma v tem trenutku, v ZDAJ, kjer so združeni preteklost, sedanjost in prihodnost. Zato nam njegova poezija govori z enako močjo danes, kot je pričevala sodobnikom pred sedmimi stoletji. In bo govorila zanamcem sedem stoletji kasneje z enako močjo. Ko ga sprašujem, prijatelja Hafisa, kaj je v današnjem času najpomembnejše, kako delovati, mi vedno znova odgovarja s pesmijo Iz velike nuje. Takole gre: Iz/velike nuje/se držimo za roke/ in plezamo./ Če ne ljubimo, se spustimo./ Poslušajte,/ teren tukaj okoli/je/ dosti preveč/ nevaren/ za/ kaj/ takega. To spoznanje živim in širim okoli sebe: da se moramo držati za roke. Če se bomo spustili in ne bomo sposobni biti MI, temveč bomo razpadli v JAZ, JAZ, JAZ, ne bomo preživeli. Samo z zavedanjem, da smo vsi, ki živimo na planetu Zemlja, eno, da smo ljudje velika družina, kot rad poudarja dalajlama, bomo prerasli zdajšnjo sebičnost in zagledanost v moč in oblast in slavo in denar. Le kot skupnost se lahko naučimo sočutnosti in skrbi drug za drugega. Brez drugega mene in tebe namreč ni.

Zato: Držimo se za roke in ljubimo. Če ne ljubimo, se spustimo./ Poslušajte,/ teren tukaj okoli/je/ dosti preveč/ nevaren/ za/ kaj/ takega. Dosti preveč nevaren je današnji svet in ta naš čas, da bi se spustili. Veliko preveč nevaren, da ne bi ljubili!