petek, 25. maj 2012

Izbirati ljubezen - vedno znova

Bolezen, o kateri sem vam pisala v prejšnjem zapisu, mi je okrepila --- kakšen paradoks, telo šibko, duh pa tako živ! – stik s seboj in odprla vrata srca ter osvežila nekaj pomembnih virov notranje moči, ki so v vsakdanjem hitenju včasih utihnili. Saj zato pa sem zbolela!

Zame najpomembnejši vir je ljubezen. Ali me drugi ljubijo ali ne ni temeljno vprašanje, ključno za moje bivanje je zavedanje, da ljubim jaz. Ljubim življenje, ljubim ljudi, rastline in živali, drevesa in kamne, sonce, luno, oblake … Ali ljubim dovolj? Kako se moja ljubezen izraža, kako kaže ljudem, ki so mi pomembni?




Odgovori na ta najpomembnejša vprašanja so prihajali in pri enem me je streslo: nisem dovolj pozorna, nisem dovolj skrbna, ne izberem vedno ljubezni … Kajpada, gre za najpomembnejši odnos na svetu, odnos mama – hči. Moja mati je stara, kraljica velike družine, za katero je predano skrbela, zdaj živi sama z menoj in ji je dolgčas. Mene pogosto ni, ona pa nima prijateljev, da bi klepetala z njimi vsaj po telefonu, nima hobijev, ki bi jo veselili, predvsem pa okoli nje ni ljudi, ki nam je bila potrebna, da nas je hranila in skrbela za nas … Ker je njeno življenje potemtakem precej opustel majhen svet in sem jaz edina, s katero lahko vsak dan deli svoje težave, je zame življenje z njo včasih tako naporno, da ne ravnam tako, kot bi, če bi bilo moje srce v tistem trenutku napojeno z ljubeznijo. Ali je njeno do mene, saj me ni nikoli v življenju objela, nikoli poljubila, nikoli pohvalila? Ali je njeno do mene? Ne, to ni pravo vprašanje, mi je rekel moj notranji glas, saj veš, Mančica, da je edino pravo vprašanje: ali je moje srce napolnjeno z ljubeznijo do nje?


Mama je odraščala v družini staršev iz 19. stoletja. V tistem času se ni kazalo čustev in otroci še niso imeli statusa otrok, bili so pomanjšani odrasli, od katerih se je pričakovalo čim prej trdo delo, od bratov in sestra moje matere k sreči študij, študij. Mama ni bila objemana, ni bila ljubkovana, ni bila hvaljena in občudovana … Bratje so se večkrat norčevali iz nje in ona, občutljiva deklica je ponotranjila njihovo kritiko. Njena samopodoba pač ni primerljiva z mojo, čeprav sta tudi mene dva brata zbadala, kritizirala, se norčevala iz mene pa še tepena sem bila kdaj. Ampak jaz sem bila od mame deležna skrbnega preživljanja, od ljubega očeta pa crkljanja in zaupanja in spoštovanja že od malega. Tako sem živela v lepem ravnovesju, ki mi je dobro delo. Upiranje materinim vzorcem mi je darovalo pogum in samosvojost, sprejemanje očetove kavalirska drže do deklice male zaupanje v svoje sposobnosti in življenje nasploh. Pa veselje za moške, ha, ha …Oh, obdarovana jaz, hvaležna materi in očetu, da sta me zaplodila, da me je mama donosila – lahko bi me splavila, že tretjega otroka v povojni revščini, kar so mnoge ženske takrat storile, a moja mama ni! – da sem se rodila, da živim .. Da diham!

Kdor več ima, je po kozmičnem zakonu dolžan več dati. To ni stvar dobrodelnosti ali kakšnega odrekanja, to je naša sveta dolžnost. Ker sem v svoji družini prejela veliko ljubezni, sem jo dolžna razdajati, saj sem vendar Ljubezničarka! Torej ni vprašanje, mi je reklo tiste blažene dni bolezni, mi je reklo, da ni vprašanje, ali je materino srce polno ljubezni do mene, temveč, ali je moje polno do nje! Če je in kadar je, sem potrpežljiva in me njena potreba po moji pozornosti ne vrže iz tira. Torej: Izberi ljubezen, izberi vsak dan vedno znova!

Da sem se podkrepila v zavedanju, v katero smer in kako naj delujem, sem kajpada brala primerno knjigo za spodbudo. Delo avstrijskega pisatelja Arna Geigerja STARI KRALJ V IZGNANSTVU: Življenje z alzheimerjevo boleznijo (Mladinska knjiga 2012). Naša kraljica mati, ki bo čez dve leti dopolnila sto let, nima – Bogu hvala! – alzheimerjeve bolezni, a klub temu ji počasi peša spomin, pozablja, kam je kaj odložila, kam shranila. In potem sitnari in godrnja, da sem najbrž jaz nekaj premaknila ali da je čistilka odnesla ali … Ko najdem, denimo, njena očala med žlicami in vilicami v predalu, se jaz prav razveselim, ona pa ne reagira. K sreči prav dobro ve, da jih je sama pomotoma dala v ta predal in ne na običajno mesto, in to v tišini opravi sama s seboj. Jaz, ki rada pretiravam v izražanju pozitivnih čustev, bi pričakovala, da se bo mati razveselila najdbe in mi rekla vsaj hvala. Nak! Zato, Mančica draga, nič ne pričakuj! Z mamo ni nič drugače kot z moškimi, to te je življenje naučilo, kajne? Saj si dala eni svojih najbolj branih kolumn naslov PEKLENSKI PLES PRIČAKOVANJ, mar ne? Torej, upoštevaj tudi v odnosu z materjo in nikar ne pričakuj, da ti bo rekla, kar bi ti rada slišala, dala, česar ne zmore!

Večkrat sem v tej imenitni knjigi, ki opisuje družino in portretira očeta z alzheimerjevo boleznijo duhovito in iskreno, neizprosno tudi do sebe, -- nezavedni navdih za tole kolumno? – prebrala moder odlomek in ga močno podčrtala. Tale odlomek: »Ker moj oče ne more več prečkati mostu v moj svet, se moram jaz podajati k njemu. In tam čez, v mejah njegovega duševnega stanja, onstran naše družbe, temelječe na stvarnosti in smotrnosti, je še vedno spoštovanja vreden človek, in čeprav po splošnih merilih ni vedno razumljen, je kljub temu na svoj način briljanten.«

Zdaj pa grem kuhat. Z velikim veseljem, saj sem v nedeljo, ko sta bila mlada dva na kosilu, od svoje lastne matere prvič slišala priznanje, prvič v mojem življenju izraženo jasno in glasno »Če boš rabila certifikat, da si dobra kuharica, ti ga takoj podpišem!«, je rekla in jaz sem debelo pogledala. Ter zavriskala od veselja. Ne samo zaradi priznanja moji kuhi, temveč predvsem zato, ker je mama izrekla nekaj pozitivnega, navdušujočega! Suhi jurčki že čakajo namočeni, da skuham kašo z njimi, juho iz blitve imava še od včeraj, vedno jo skuham za dva dni, mama bo očistila solato in čebulo in česen in bo v kuhinji, tem srcu sleherne družine, toplo in prijazno in bova morda poslušali poročila in potem kakšno rekli o politiki. Mati prednica je bistra in njeni politični komentarji so imenitni. Tudi duhovita je in ko jo gledam, sivolaso bistro gospo pri skoraj sto letih, sem hvaležna. Tudi za to, da izbiram ljubezen za naju. Izbiram ljubezen vsak dan znova.