sreda, 23. maj 2012

Dan hvaležnosti




Kar tri tedne, od prvomajskih praznikov naprej, sem bila bolna. Viroza pa še bakterijsko gnojno vnetje sinusov pa še izguba glasu (oj, je bilo fino molčati, le zakaj morajo glasilke obnemeti, da prakticiram resnično tišino???) pa taka švohotnost, da sem komaj kaj postorila (in zakaj tudi bi, lepo prosim? Ali človek nima pravice do počitka tudi brez bolezni????) Skušala sem čim več počivati. Spala sem prve tri dni skoraj noč in dan, potem pa veliko meditirala. Ker vem, da so skoraj vse, če že ne čisto vse bolezni psihosomatskega izvora – priporočam v branje imenitno knjigo o tem MISLITI S TELESOM zdravnika, psihoterapevta in profesorja na univerzi v Bratislavi Jader Tolje in svetovalke v psihosomatiki, pisateljice številnih knjig o naravni medicini Francesce Speciani iz Milana (izdala jo je tržaška založba ZTT EST 2011) – sem tudi našla vzroke svoje bolezni. Morala sem pet dni jemati antibiotike, jaz, nasprotnica zdravil (prav mi je!), ki ne vem, kdaj sem sploh bila nazadnje v bolniški …

Torej, vsa taka za nobeno (upo)rabo (in zakaj bi vedno tudi morala biti????) nisem mogla delati joge, nisem mogla na sprehod v naravo, nisem … In potem po treh tednih izboljšanje. In zjutraj nekaj zelo skrajšanih jogijskih vaj. Kakšna sreča, kakšna blaženost se je naselila v moje telo in dušo, kako hvaležna sem bila, da se je telo prebudilo in da sem lahko počasi naredila nekaj jogijskih vaj! Bogu hvala, sem šepetala, ko sem vstala s tal prenovljen človek.
Potem sem šla dežurat v hišo hospica pod Golovec, ki je moj drugi dom. Tam sta taka blagost in milina doma, toliko ljubezni trepeta v zraku in v vsakem bitju, ki prebiva v tej hiši, da so se mi ob vstopu orosile oči. Najprej sem postala na dvorišču, kjer imamo nekaj gredic. Kako razkošno cvetijo, v kakšnih žarečih barvah! Hvala, draga Marička, da tako lepo skrbiš za naš vrt! Že v veži sem vedela: nekdo je danes umrl. Takrat, na smrtni dan oziroma rojstni dan za večnost, gorijo sveče po vsej hiši, nežna glasba čisto potiho polni naš dom, hodimo tiho in bolj zbrano; slavnostno vzdušje vlada v hiši na Hradeckega 20. Ko sem šla na obisk k bolnikom, poklepetala z njimi in s svojci, se je srce polnilo s hvaležnostjo, da sem prostovoljka hospica. Kakšen privilegij, kakšen dar!
In potem sem vstopila v sveti prostor. Prostor zunaj časa. V sobo, kjer je božansko lepa počivala umrla prebivalka našega doma. Tako spokojen, miren obraz je počival na blazini, drobno telo pa posuto z marjeticami … Presunjena sem obstala pred to veličastno lepoto, se ji poklonila. Potem sem jo pobožala, in se ji zahvalila za dneve, ko sva bili skupaj, ko mi je pripovedovala zgodbe svojega življenja, mi kazala risbice ljubih vnukov …
Domov sem odšla čisto počasi. Vsako drevo sem objela z očmi, vonjala s kisikom osvežen deževni zrak in se zahvaljevala za zelenje, v katerem sem počila. V naročju sem domov prinesla milino hospica in moja skoraj 98 lena mama jo je začutila. ..
Zvečer sva s prijateljem, s katerim imava Zlati abonma v Cankarjevem domu, poslušala čaroben koncert. Igrala je triindvajsetletna pianistka Alice Sara Ott, oče Nemec, mama Japonka, nežna, krhka, ali sploh ima čez pas 50 centimetrov, sem spraševala dragega, in prišla je kot dih, v zeleni oblekci s tenkimi naramnicami in bosa! Ko so se njene roke dotikale klavirskih tipk, smo onemeli. Ko je udarila po njih s strastjo in močjo, ki ni prihajala iz tega krhkega drobcenega vilinskega telesa, smo globoko vzdihnili: Čudež! Spored pa tak, kot si ga ljubitelji zlate klasike najbolj želimo: Hyden, Liszt in Beethoven.
Doma sem legla v posteljo in se zahvaljevala za ta čaroben dan, zahvaljevala globoko v noč in tudi ko sem se zbudila, sem še vedno šepetala: HVALA, HVALA ….