nedelja, 22. april 2012

Velika noč v Hiši hospic: Ko zadiši po potici


Eden najpomembnejših spominov na dom je tisti, ki ga zaznava nos. Naš vonj: tako je po kruhu dišalo doma, ta vonj potice naznanja praznični čas, samo doma tako opojno zadiši po juhi iz kuhinje … Na velikonočno soboto je v Hiši hospica na Hradeckega 20 pod Golovcem dišalo kot še nikoli dotlej.
Srce doma je kuhinja. Na praznično soboto se je »šef« prostovoljcev Marko spretno sukal po njej, da je velikonočna potica dišala po vsej hiši. Bil je to vonj, ki poveže ljudi v domačnosti, bližini in zaupanju v naročje Preseženega. Poveže nas s predniki, saj so pekle potico ob velikih praznikih naše babice in prababice in mi smo njihovi otroci, ki darujemo
 spomin nanje s svežimi poticami na prazničnih mizah. Tako se prek jedil povezujemo tisti, ki so že mrtvi in zdaj živijo naprej v našem spominu, in mi, ki smo še tukaj, živi, a se zavedamo, da smo minljivi in da bodo kmalu naši zanamci pekli in kuhali v spominu na nas … V znak hvaležnosti, da smo Eno. Nihče ni nikoli sam, nam govorijo prazniki, in nam kažejo običaji, ki so nastali prav zato, da se povezujemo v skupnost in slavimo Ljubezen.
Jedilnica se je v soboto spremenila v pašo za oči in v zdravilni kraj za naše duše. Uporabniki, ki so na invalidskih vozičkih sedeli ob sestavljeni ogromni mizi, so s svojci barvali pirhe. Klepetali so, si pripovedovali zgodbe, in s prostovoljci ter medicinskimi sestrami pletli pentljo velike družine, ki domuje v Hiši hospica. Tisti, ki niso mogli iz postelje, so imeli odprta vrata, da je mamljivi vonj zbujal tudi njihov spomin na praznike domače, da so slišali prelepo glasbo, ki se je vila po hodnikih hiše, in žuborenje besed iz jedilnice, polne ljudi treh generacij: babic in dedkov, otrok in vnukov.

Čarobno je bilo v naši lepi hiši ta dan. Iz revije Jana sta prišli novinarka in fotografinja, ki sta ovekovečili lepoto prazničnega druženja. Bili sta ganjeni, ko sta gledali prizore in poslušali pričevanja sorodnikov. Fotografinja kar ni mogla nehati fotografirati deklice Mance, ki je v kotičku knjižnice ležala na trebuhu na preprogi in s flomastri risala risbico rdečega srca za svojo ljubo babico. »Manca mamo najbolj pomiri,« je rekel oče prijazne deklice. »Ko je Manca z njo in ji kaže risbico, je mama srečna.« Ves zadovoljen je pripovedoval: »Da je lahko moja mama v Hiši hospica je več kot glavni zadetek na loteriji! Tu je tako lepo, vsi se počutimo domači in občutimo ljubezen in mir, kar je neprecenljivo.«

Tudi gospod Branko je novinarki Jane z radostjo govoril svoje vtise. Da se počuti v Hiši hospica doma. Zato tudi nosi copate, ki jih v nasprotnem primeru ne bi. Copati so znamenje, da je postala hiša tudi njegov dom. Kot je dom njegove ljubljene žene, s katero je vsak dan, potolažen, da zanjo v hiši vsi tako lepo skrbijo, miren, ker ve, da bo tu lepo odšla. Pripravlja se na ta odhod predano in s hvaležnostjo preživi sleherno uro s svojo ženo. »Kot bi tudi ona z menoj, če bi bil na njenem mestu,« je prepričan.

Fotografinja se kar ni mogla načuditi lepoti Hiše hospica, prijaznim detajlom, ki so jo to praznično soboto še dodatno krasili: vejevje z obešenimi pisanimi pirhi, rože, pa nežna glasba, ki nam je božala ušesa. Sama je pred dvema letoma, mlada žena, izgubila moža, in vzdihovala je, kako lepo bi mu bilo v hospicu, če bi takrat hiša že delala. Med velikonočnimi prazniki je bila polna, vse sobe zasedene, množica obiskov, da je kar kipelo od radosti bivanja. Hiša umiranja? Nikakor, je ugotovila novinarka Jane, in napisala reportažo z naslovom HIŠA ŽIVLJENJA. (Objavljena je v Jani, št. 16, 17. 4. 2012, http://www.jana.si/)

Manca Košir, prostovoljka v Hiši hospica, Hrdadeckega 20