petek, 27. april 2012

Knjiga meseca: Aristotel - Retorika

Retorika
Aristotel
Prevod, spremna beseda, komentar in slovar: Matej Hriberšek
Šola retorike Zupančič&Zupančič, 2012, t.v., 526 st, 95 €

Veličastno delo je izšlo, eno najpomembnejših za razvoj znanstvenega mišljenja, logike in etike ter veščine govorništva. Za klasificiranje in tipologiziranje, kajti: »Nič ni bolj oprijemljivega in bolj empiričnega (ali manj prividnega), kot je delanje reda med stvarmi; nič ne zahteva tako odprtega očesa in zavesti« (M. Foucault). Aristotel je utemeljitelj »delanja reda med stvarmi« in njegova Retorika v treh knjigah temeljni kamen. Da smo jo dobili v slovenščini, gre čestitati pogumni Zupančičevi Šoli retorike in predanemu prevajalcu Mateju Hriberšku. Pa tudi Javni agenciji za knjigo RS, ki jo je podprla v okviru zahtevnih večletnih knjižnih projektov. Čestitam vsem in se zahvaljujem za »retorično biblijo«, ki je končno pripotovala tudi na Slovensko.
Zakaj je Aristotel (384322 pr. Kr.), avtor okrog 400 različnih del, od katerih je ohranjenih kaka petina, vodja akademije, ki se je imenovala Sprehajališče najbrž zato, ker so Aristotelovi učenci razpravljali med sprehodi (med hojo pride več kisika v možgane, so vedeli, česar še dandanes ne vedo v slovenskih šolah, ko morajo že malčki mirno sedeti v šolskih klopeh več ur dnevno!) in ustanovitelj prve »upoštevanja vredne knjižnice v antiki«, pisal o retoriki? Morda najprej zato, ker ni bil zadovoljen z obstoječimi učbeniki govorništva. Njihovi avtorji so obravnavali manj pomembne aspekte te veščine, »o entimemih, ki so telo prepričevanja, pa ti /pisci/ ne povedo ničesar, ampak se večinoma ukvarjajo z vprašanji, ki predmeta ne zadevajo«, zapiše na začetku razprave. Tudi ne postavijo v ospredje najpomembnejšega za govorno veščinoveščina ni le izkušenjska kategorija, ampak vsebuje tudi vednost in znanje, sposobnost pojasnitve, kaj in zakaj kaj dela, se pravi teoretsko refleksijo --, to je tistega, ki govori. Govorca. Ta, ki govori, je ustvarjalec govora in usta jezika, tega za Aristotela nečesa najbolj lastnega: »Raba govora je človeku bolj lastna kot raba telesa«. Verjame, česar sodobni človek ne verjame več; da besede nosijo dejanja, da se prek njih (po)kaže etos in etičnost, saj zato pa je retorika koristna: »Koristna zato, ker sta resnično in pravično po naravi močnejša od svojih nasprotij«. Njena naloga ni, kot mislijo številni trenerji in uporabniki retorike dandanes, »prepričati, ampak odkriti, kaj prepričljivega je na voljo v sleherni zadevi (), odkriti, kaj je /res/ prepričljivo in kaj je navidezno prepričljivo.« V svetu videza in blefiranja pozabljeno opravilo!
Aristotel v Retoriki posveti veliko pozornosti obravnavi čustev. »Tako poglobljene razprave o čustvih ni nikjer drugje v njegovem korpusu,« ugotavlja Hriberšek. Iz česar izhaja, kako zelo so važna čustva. V sodobnem jeziku rečeno: ključna za prepričljivost govorca je njegova čustvena inteligenca. Oziroma njegov značaj. S katerim se v naših šolah ne ukvarjajo! Zato pa imamo krizo vrednot in posledično gospodarsko, okoljsko in politično krizo. Ker smo izgubili smisel za smisel. Pozabili, kar nas uči Aristotel tudi v Retoriki -- kako pomembno je zaupanje med ljudmi. Dobremu govorcu naj bi najprej zaupali. »Njegov značaj je tako rekoč skoraj najučinkovitejše sredstvo prepričevanja, ki ga ima.« Zato v Retoriki beremo tudi o značajskih lastnostih različnih kategorij ljudi. Denimo bogatih: »/Bogataši/ si tudi domišljajo, da so vredni oblasti; mislijo si, da imajo to, zaradi česar človek velja za vrednega oblasti. () pri novopečenih bogataših se vse slabe lastnosti kažejo v izrazitejši in še poslabšani obliki.«
Naj sklenem: Aristotelova Retorika je morda po dveh tisočletjih še aktualnejša, kot je bila ob nastanku. Predlagam, da dobijo poslanci slovenskega parlamenta teden dni študijskega dopusta za njen obvezen študij, iz česar morajo opraviti tudi izpit. Kdor ga ne naredi, tako teoretični kot praktični del, naj zapusti poslanske klopi. »Politika je mrtva. Živela retorika!« (A.A. in Z. Zupančič).