nedelja, 01. april 2012

Beremo z Manco Košir

Kavarna Union, v četrtek, 12. aprila ob 19. uri - S pogovorom o Knjigi prebujenja pesnika in filozofa Marka Nepa in prebiranjem uspešnice – zadnje pesniške zbirke pokojnega Toneta Pavčka Angeli bomo slavili življenje in izrekali hvaležnost zanj. Manca je v goste povabila pretanjeno bralko, zdravnico Tatjano Zorko, in umetnika, pesnika po duši, Vinka Möderndorferja. Vstop prost.

O obeh knjigah -- Marka Nepa KNJIGA PREBUJENJA in Toneta Pavčka ANGELI -- preberite v nadaljevanju, v prispevku:



Gledati smrt in slaviti življenje

Če nas je strah strasti, smo slepi za tolažilno moč enosti. Če se bojimo sprememb, ne vidimo izobilja življenja.
Mark Nepo

Februar se je začel z ledenim vetrom in mrazom, s slavljenjem Prešernovega dne – to je moj najljubši državni praznik, smo edini narod, se mi zdi, ki ima dela prost dan pesniku v spomin in hvalo – in s protesti zaradi ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo. Na pesnikov praznik, 8. februarja, se je v nabito polni knjigarni Konzorcij v Ljubljani odvijal dan, posvečen lani umrlemu pesniku Tonetu Pavčku in izidu njegove zadnje zbirke, za katero si je zaželel, da pride med ljudi prav na ta dan, z naslovom Angeli. Bila je razgrabljena, razprodana takoj. Ko to berete, boste že lahko kupili drugi, morda tretji ponatis. Čudež?

Tone Pavček Angeli
Ne, ne gre za čudež, ampak za lakoto naših duš po iskreni, doživeti, himnični poeziji, ki kot ognjena lava hoče iz pesnikovega srca, čeprav to že utriplje šibko in vse bolj tiho, saj se pripravlja na odhod v prostore zasmrtja … Ko je dragi Tone Pavček umrl, je med ljudmi vstal tako živ, kot pred tem ni bil živ nikoli. Na šolah so
deklamirali njegove pesmi, na mnogih spletnih straneh smo objavljali njegove verze (poglejte na http://www.mancakosir.com/), ga ni bilo množičnega medija, ki ne bi obeležil Tonetovega odhoda in njegovega novega prihoda med nas. Tone Pavček je v kratkem času postal pesnik ljudskih src, kot pred tem še noben sodoben poet.

Se ne gre čuditi. Kajti Pavček vre stihe iz strastnega ognja bivanja. Tako predan je življenju, da mu poje hvalnice do poslednjega izdiha, žareč je od vzhičenja nad obstojem vsega, kar je Stvarnik ustvaril. Ponižen pred skrivnostmi podarjenega in tako hvaležen za prebivanje na najlepšem vseh svetov. Verzi lijejo iz njegovega srca v najbolj nemogočih okoliščinah. Prepisovalka pesmi o angelih, tudi sama pesnica, igralka, dramatičarka Saša Pavček, v spremni besedi opisuje poslednja rojstva angelskih besed: »Z veliko težavo je sedel, ves zapleten v cevke, infuzije, igle, napol gol in vedno viharen je hlastal za zrakom in se oklepal svojega vira življenja – peresa. Nosila sem pole popisanih listov domov, z neizrekljivo bolečino razbirala Angele smrti, bolečine, umirajočih ... Njegova pisava je postajala težko berljiva, njemu ne lastna, v svoji poševnosti in čisto drugih naklonih in vijugah je spominjala na pisavo mojega pokojnega brata Marka. V solzah nisem več razbirala črk na tipkovnici. (…)«

Tone bruha najrazličnejše angele; ti so pripravljeni skrbeti za kogarkoli, za angele ni bolj ali manj pomembnih ljudi, angeli razumejo vse, sprejemajo nas in nas ljubijo brezpogojno. Tako je pesnik upesnil angele za bolne, za sirote, za slepe, pa tudi za lenuhe in pijance. Angeli so na prvih zmenkih in porokah, imajo jih deklice in žene, le mame ne, ker smo same angeli za svoje otroke. Tudi vsak letni čas ima svojega angela. Pa umirajoči ga imajo in tudi ob smrti stoji angel ….

Pavčkova zadnja pesniška zbirka Angeli (Mladinska knjiga 2012) je dobila krila, ker je angelska. Z imenitnimi ilustracijami Danijela Demšarja in pretresljivo spremno besedo pesnikovega angela v osebi njegove hčere leti na postelje in mize, na nočne omarice in v fotelje, prileti v naša naročja, da jo darujemo z objemom ljubim ljudem, da jo beremo otrokom, staršem, partnerjem, rožam, vinski trti in drevesom, da jo nesemo na obale rek in morij … S Tonetovimi Angeli smo namreč povsod doma. V domovini svojega srca in na obalah duše, ki lega k našim nogam spokojna in srečna, da je slišana.

Poklanjam vam angela s prve strani. Ker je tako bel in lep, kot so snežinke, ki padajo v moj ganjen pogled, ko prepisujem pesem Moj prvi angel :

Svoje bele sanje sanjam.
Angel z dobrimi očmi
mi jih nosi in poklanja
iz vse bližje večnosti.

Ljubo lice kerubina
je dobrotno vedno bolj,
nadme toči se milina,
ne njegova temna bol.

Ko nekoč zaradi blata
mogel ni razpeti kril
in končal je iznenada
krog življenjskih opravil.

Zdaj temoto v luč pretaka
in čez vse potrpežljiv
me na koncu potov čaka
lep, ves tak, kot bil je živ.

Sanjam svoje bele sanje,
on je deček, angel v njih,
duše tiho šepetanje,
najskrivnostnejši navdih.

Mark Nepo Knjiga prebujenja

Tudi to lepo knjigo je pisal pesnik. Ameriški Jud, poet in filozof, univerzitetni profesor Mark Nepo. Tudi on je videl angele, ko je obolel za rakom gledal smrti v obraz. Njemu so angeli odpirali srce in oči za radost bivanja, ki ga občuti s podobno hvaležnostjo kot Tone Pavček. Za vsak dan v letu je v Knjigi prebujenja (Mladinska knjiga 2012) – slavna Oprah Winfrey jo je proglasila za svojo osebno biblijo – meditativna zgodba, ki nas nagovarja, da se prebudimo v največji čudež vseh čudežev. V to, da živimo! Da dihamo! Ozavestimo vsak dih, sleherno misel, bodimo polno prisotni v TUKAJ in ZDAJ. Živimo globoko, radovedno in pozorno, preprosto in sočutno. Polni ljubezni do sebe in zato tudi do drugih. To smo dolžni svoji duši, ki hrepeni po občutenju celovitosti. Po enosti.

Bodimo duhovni bojevniki, nas spodbuja Mark Nepo. »Skozi razpoke strtega srca stopajo čudeži,« ve on, ki ga je terorizirala oblastna mati, da je odrasel brez ljubezni in zato bil pohleven pred drugimi, potreben njihove pozornosti, misleč: če bom rekel da tudi takrat, ko moja duša pravi ne, če bom storil, kar drugi pričakujejo od mene, če bom tak, kot drugi želijo, bom ljubljen. Kakšna zmota, je spoznal, ko mu je bolezen sporočala, kdo je v resnici, kaj je njegova najgloblja resničnost in kako naj živi, da bo živel v skladu sam s seboj in ne s pričakovanji in zahtevami drugih.

Zalivati je treba svojo notranjo pokrajino, nam šepeta prijatelj z vsake strani. Življenje je vredno doživljati, kar je stvar prebujanja. Da zares vidimo, kdo smo in kaj hočemo, da zares slišimo tihi notranji glas, ki nas dela božanska bitja. »Vsi v sebi nosimo božji notranji glas, ki nas odpira resnici, in človeški glas, ki se izogiba razkazovanja resnice drugim.« Imejmo pogum, da govorimo o stvareh, kakršne so; o svojih čustvih; bolečinah, doživetjih, izdajah … To je način, kako srce, um in duh vadijo svoja glasbila. Za glasbo ljubezni in modrosti, ki jo porojevajo izkušnje.
O katerih je potrebno govoriti, se izraziti, povedati!

Mark Nepo nas s pripovedjo o svojih izkušnjah, tudi strašnih in trpkih, uči upanja, kako postajamo svetli: »Ohranjati navzočnost svetlobe v duši in srcu, tudi ko nismo osvetljeni,« to je mojstrstvo najvišje stopnje. Dosežemo ga lahko, ko sklonimo glavo nižje od srca. Kajti naš razum ni tisti, ki odpira okna za luč; srce je prostor resničnega prebivanja, ki je večno. Skromnost in ponižnost odprtega srca so vrata, skozi katera prihaja milost na krilih Tonetovih angelov …

»Vedno znova moramo spustiti glavo nižje od srca, sicer se ego preveč napihne. Če se ne uklonite, vas bo uklonilo življenje. Tako ponižno pokažete, da glava sodi nižje od srca, da je mišljenje podrejeno čutenju, naša volja pa višjim silam. Sprejetje tega dejstva je ključno, če želimo biti deležni milosti.«

Vsako novo poglavje Knjige prebujenja se začne z modro mislijo kakega velikega duha, saj je Nepo prebral stotine svetih besedil in skoraj vse knjige o duhovni rasti, kar jih je med dvanajstletnim spopadanjem z rakom dobil. Denimo misel ljube mi Simone Weil o prijateljstvu: »Nobena druga človeška stvar tako močno ne priklene pogleda na obličje Boga kot prijateljstvo.« Ali pa Hoffmanove: »Nikoli nisem čutil bolečine, ki ni hkrati prinesla tudi blagoslova.« Ali pa Swami Sivanande: »Notranja bitka – proti umu, ranam, usedlinam preteklosti – je veliko strašnejša od zunanjih bitk.« Pogost se dan začne z odlomkom kakšne avtorjeve pesmi, s kakšnim svojim uvidom. Tale se mi zdi čudovit: »Cvetlica ne sanja o čebeli. Vzcveti in čebela pride sama.« Konča pa se sleherni dan z vajo, ki naj jo opravimo sproščeni sede, vprašajoči se in odgovarjajoči iskreno, iz senc ali sonc duše svoje, sami ali v dvojici s prijateljem. Gre za navidez enostavna vprašanja, a ko jih zares premislimo, se izkažejo za bistvo rasti v svojo resnično bit.

S Knjigo prebujenja se je vredno prebujati v jutro ali z njo pod vekami zaspati. Preberimo samo en dan in o sporočilu temeljito premišljujmo. Doživeli bomo srečnost, ko nas pesnik spodbuja v cvetenje: »Vrtnice, ki se nočejo odpreti, v cvetličarni zavržejo, saj ne bodo nikoli vzcvetele,« pravi. In ponavlja kar naprej: vzcveteti pomeni postati to, kar zares smo. Se vzljubiti prav take, kot smo. Kajti potem se lahko zgodi, velika verjetnost je, da se bo: »Velika verjetnost je, da bo ljubezen prišla v trenutku, ko boste preprosto imeli radi sami sebe.« Zaradi te verjetnosti smo pravzaprav na svetu, mar ne?