petek, 27. april 2012

Beremo z Manco Košir: Podobe ranjene duše in odrešen čas

Zakaj sem to sanjala, lahko bi to pomenilo tudi, da me nekaj duši, preganja. Stanka Hrastelj

Tole pišem v velikonočnem času, ko je narava premagala zimo in zeleno brsti, cveti, tako razkošno lepa je v svojem pomladnem veličastju, da strmim. V času, ko kristjani kličemo Aleluja!, in oživljamo upanje za preseganja zla, temine duha in slavimo veličastje ljubezni, ki premaga smrt. Kaj brati v takem času? Nekaj, kar nas pogrezne v bolečino in trpljenje, in potem dvigne v brezčasje in brezmejnost večnosti. Nekaj tihega …

Stanka Hrastelj Igranje

Založba Mladinska knjiga je v letu 2011 razpisala natečaj Modra ptica za roman za odrasle. Na njem je zmagala pesnica Stanka Hrastelj (absolventka teologije, roj. 1975), ki je bila nagrajena že za svojo prvo pesniško zbirko Nizki toni (2005) z nagrado knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec, postala vitezinja poezije na Pesniškem turnirju 2007 in zdaj počaščena z nagrado modra ptica za prozni prvenec z naslovom Igranje. Izšel je v trepetajočem predprazničnem času. Krhko, občutljivo pisanje s pesniškim zamahom in zarisi občutljivega čopiča, ki v intimnem dnevniku tridesetletne Marinke slika podobe njenih dušnih stanj.

Zgodba je preprosta. Marinka zaradi alergije izgubi službo
 zobnega tehnika – z veseljem je izdelovala zobne proteze – in potem v osami doma tuhta, melje, premišljuje … In tone v depresijo. Iz nje jo za kratek čas potegne delo pri ženskem časopisu, a se kmalu konča, saj Marinko obvladajo glasovi, v mislih trpinči svoje sodelavke, zavlada ji preganjavica… Mora na zdravljenje. Diagnoza: shizofrenija. To avtorica dobro pozna, kajti za shizofrenijo je bil obolel njen ljubi oče pa najbrž tudi stric, igralec Vinko Hrastelj. On je naredil samomor in smo njegovi spoštovalci onemeli. Spominu stricu je pisateljica posvetila svoj roman.

Ima pa roman še eno razsežje, ki me je pritegnilo v enaki meri kot pretanjeno slikanje razraščanja shizofrenije. Junakinja ima namreč moža Erika Paternostra, magistra jedrske tehnologije, s katerim je že desetletje. Kako je opisan ta lik! Ena sama ljubezen diha iz njega, ki se sicer ne pojavlja veliko, a se vedno pojavi kot Marinkin podpornik, kot človek, ki jo spodbuja, jo ima globoko rad in mu je resnično mar zanjo. Njegova tiha prisotnost napolni roman z atmosfero, značilno za ljubezenske romane. Le da so tam na ta način narisane ženske, spremljevalke junakov, ki se jim v svetu dogajajo drame, in jih ženske spodbujajo pri njihovih igrah moči in oblasti. Saj zato pa že stoletja velja: »Za vsakim uspešnim moškim stoji ženska!« V Stankinem romanu je za žensko stoji ljubeč moški. Obrat v literaturi, a tudi obrat v resničnem življenju, saj vse več mladih moških kaže čustveno in socialno inteligenco, kar pred desetletji še nismo zaznali tako očitno kot dandanes. Rojevajo se novi moški in morda je Erik Paternoster znamenje tega obetajočega rojstva?

V romanu Igranje lahko uživa sleherna bralka, bralec. Spisan je tako, da nas potegne vase. Kaj pa bomo jemali iz njega, je stvar našega osebnega pogleda. Na življenje, na samega sebe in zato tudi na knjigo. Mene je navdušil poetičen jezik, ki nosi zgodbo na krilih enega dolgega, globokega diha, saj so povedi dolge in odstavki čez celo stran. Mojstrska igra jezika, ki ga zmore pisati samo pesniška roka. Navduševale so me številne reference iz sodobne slovenske književnosti, slikarstva, filma ... Strmela sem nad mnogimi podobami, ki jih z akvarelno eleganco slika avtoričin čopič , denimo nad sliko, podobno samomoru iz filma o Virginiji Woolf, ko si ta ikona feminizma in izjemna pisateljica naloži kamenje v žepe obleke ter zakoraka v globoko reko. Takole jo nariše Stanka Hrastelj: () pravzaprav me nič na svetu ne skrbi, kamenje je nekoliko spolzko in se okorno prevrača pod stopali, ampak nič ne de, voda mi zdaj sega do kolen, hladna je, ledeno hladna, prijetno hladna, še nekaj korakov, pa bo objela moj pas, se mi dotaknila prsi, vratu. Lej, res, le nekaj korakov, pa mi je pokrila teme, moji lasje so zdaj raztreseni po gladini, vsa sem v objemu reke, ki jo ljubim, vsa se prepustim vodi, ki jo ljubim. Lej, kako hitro in kako nežno lahko človek umre.

Z modro ptico nagrajen prozni prvenec Stanke Hrastelj je vredno branje. Ker ne obračunava le s površnostjo tega časa, v katerem dominira rumeni tisk, ampak tudi za našo lastno. Mojo. Tvojo. Z branjem Igranja bomo šli tja, od koder nas preganja površni čas: vase. Nazaj vase. V svoje edino resnično prebivališče.

Lela B. Njatin, Alenka Sottler Zakaj je babica jezna

Duše so lahko ranjene na različne načine. Depresija in shizofrenija sta vse pogostejši duševni bolezni, o katerih smo v javnosti že začeli govoriti in jih literatura tematizra že nekaj časa. Bolezen, ki prihaja nad ostarelo zahodno populacijo kot orkan s strahotnimi posledicami, pa še tiho ždi v domovih za ostarele, psihiatričnih bolnišnicah in kotih premnogih stanovanj. Demenca! Zato je dejanje pisateljice Lele B. Njatin in imenitne ilustratorke Alenke Sottler Zakaj je babica jezna (Center za slovensko književnost 2011) velika reč. Inovativna na več ravneh. Najprej kot pravljica za otroke, ki jim prek medvedjih likov v medvedji deželi približa različna čustvena stanja in glavno junakinjo, demenco, na način, da odpre njihovo sočutje in razumevanje. In potlej na estetski, likovni ravni. Svetovno priznana ilustratorka Alenka Sottler je izbrala poseben, unikaten pristop. Za pravljico je iz črnega in belega papirja z rdečimi poudarki izrezljala glavne like, in tako pripeljala čase babic, v katerih smo še poznali senčne portrete, pred naše zvedave oči.

Najbolj me je zanimalo, kako knjigo Zakaj je babica jezna sprejemajo otroci. Avtorica z njo obiskuje šole, zato sem povprašala o vtisih kar njo. Povedala je: »Moja skrita ambicija je bila, da knjigo berejo v družinah, kjer je ta tema aktualna, pa se je v pogovoru ne znajo ali zmorejo lotiti; ampak prvenstveno je namenjena otrokom t.i. druge dekade. In tej dekadi sem jo imela že priložnost neposredno predstaviti () Vsakokrat je bilo v skupini po 60 otrok iz 3. razreda OŠ. Razumejo še tako kompleksne ponazoritve bolezni in se ne ustavijo zgolj pri razbojniških igricah.
Presunilo me je, kar so otroci povedali: da knjiga prikazuje tudi situacije, ko odrasli bolj potrebujejo otroke kot pa otroci njih. Sicer se pogovarjamo o razliki med otročjim in otroškim; ali so otročji tudi odrasli; ali je človek, če je bolan, tako drugačen, da moramo biti tudi mi drugačni do njega; je starost sama po sebi breme in ali je - kadar je breme - to mogoče primerjati z bremeni, ki jih predstavlja otroštvo (npr. da nekdo drug odloča zate); kdaj se ne smemo zmotiti in kdaj se lahko - če gre za usodne zadeve, se ne smemo, v vsakdanjem življenju se pa lahko, saj iz napak nastane kaj novega, dobrega - tako pravijo otroci sami; kakšna je razlika med domišljijskim svetom in resničnostjo; ali je več vreden avto ali ljubezen bližnjega ; kako je preko ljubezni mogoče, da ohranimo stik s sorodniki tudi potem, ko umrejo ali pa takrat, ko so dolgo časa proč od nas () Močno se odzovejo na čustvene prizore in v povezavi z njimi razlagajo o lastni žalosti in temnih doživetjih iz svojega življenja, ne samo o demenci, tudi kaj osebno njihovega, kar mi ponudi presunljiv vpogled v osebnost posameznega otroka. Seveda se v njihovem pripovedovanju razkrije tudi nekaj dementnih babic pa podrobnosti, kako se družine lotijo tega.«

Kaj vse zmore knjiga in kako pomembno je branje! Pravljico Zakaj je babica jezna ne priporočam samo družinam z dementnim bližnjim, ampak vsem učiteljicam in vzgojiteljicam (tudi moškega spola!), da bodo znali vstopati v duše otrok, ki so jim zaupani v skrb. Dragocen ključ za odpiranje vrat njihovega srca je knjiga Lele B. Njatin in Alenke Sottler, zelo dragocen!


Rudi Stopar in drugi Svinčnik in čopič

Depresija je muka, ker je človek potopljen v brezizhodno premišljevanje o strahotah preteklostih in se utaplja v strahovih zaradi prihodnosti. Shizofrenija človeka preganja, kaže mu podobe napadalcev, naseli ga z glasovi preganjalcev … Demenca briše spomin, da človek ne ve, kdo je in kje. Zato so duše ranjene.
Ranjena duša se ne more celiti, dokler ne vstopi v edini čas, ki je zares naš. V ZDAJ. V ta trenutek, v katerem je vse, kar je in kakor je. Po dveh knjigah, ki sta me vodili po pokrajinah obolelih možganov, sem se pomirila s posebno knjigo v naročju. Drugačno knjigo črnobelih slik z rdečimi znamenji, v katere so ujeti trenutki prizorov iz narave. Haige se jim reče. Te, ki me pripenjajo na resničnost zdajšnjega trenutka in tako odrešujejo moj čas, je naslikal mednarodno priznani slikar haig in večkrat nagrajeni avtor haikujev Rudi Stopar. V štirih jezikih so haikuji – to so kratke trivrstičnice, ki v besede ujamejo trenutke diha in navdiha, kot jih haige prikažejo z naslikano podobo – v hrvaščini, slovenščini, angleščini in »maternem jeziku« haikuja, japonščini. V njih so s svinčnikom zapisane in s čopičem narisane impresije bežnega hipa, v katere mojstri ujamejo večnost. Olovka i kist/Svinhčnik in čopič/ Pencil and Paintbrash je zbirka sedmih avtorjev, ki jo je založil eden izmed njih, Duško Matos, leta 2010. Po sedem haikujev sedmih poetov je napisanih na haige, ki jih je vse naslikal sevniški kipar, slikar in pesnik Rudi Stopar.

Haiku imam rada. Tako enostavno me opomni, da je vse zdaj, naj bom samo pozorna in poglobljena, pa bom uzrla prizore za pomiritev duha. Večnost. O nenavadnem, milo lepem delu Svinčnik in čopič ni kaj razpravljati, samo užiti je treba njegove sadove. Pogledati haige in prebrati haikuje. Kot bi šlo za preprosto dihalno vajo, v kateri se učimo zadržati dih. Poskusite s haikuji našega Rudija Stoparja:

Mesečev srp Kepe ledu Kriki
na vejah stre tepke premražena sinička megleni zidovi
minuli čas dvoje oči ptice požro

Odrešen čas je sveti čas. Vanj lahko vstopimo z meditacijo, molitvijo ali pa z zrenjem v haige in branjem haikujev. Pomembno je, da se ustavimo. Knjiga Svinčnik in čopič ponuja odlično možnost za to.