sobota, 31. marec 2012

Mančino pismo

Dragi moji,

številne ženske se mi zadnje čase zahvaljujejo za neko moje pismo. Pred dnevi mi je znanka poleg zahvale poslala tudi priponko, da sem videla, za katero pismo gre. Bila sem zelo vesela, da je to ena od mojih kolumn, ki so jo očitno snele z nekdanjega bloga na MMC RTVSLO in so si jo prepošiljaje za ženski praznik. Prav vesela sem, da ta kolumna kroži po Sloveniji kot Mančino pismo.

Kolikokrat smo že slišali – posebej ženske, moških se to kot da ne tiče v tolikšni meri – da ni problem v tem, kaj se je zgodilo in kaj se nam dogaja, četudi gre za hude reči, temveč je največji problem v našem pogledu na zadevo. V našem odnosu do tega, kar se dogaja, v osebni interpretaciji pomenov, ki jih pripisujemo ljudem, dogodkom in stvarem. Pol kozarca
vode lahko doživljamo kot veselje, ker je kozarec na pol (še) poln, ali kot žalost, ker je (že) na pol prazen. Odvisno od našega zrenja.
Za 8. marec sem v kavarni Maximarketa gostila Nežo Maurer, pesnico in pisateljico, dolgoletno prijateljico, predvsem pa mojo učiteljico življenja. Če me je kdo veliko naučil o tem, kaj je prava ženska, me je Nežika, kot jo kličem, morda največ. Nikoli nisem odšla od nje brez pomembnega spoznanja, da lahko izbiram svoj pogled na življenje.
Ko sem ji pred kratkim odgovarjala na vprašanje, kaj vse počnem in koliko dela imam, je pomolčala in modro rekla: »Ne pozabi, da lahko narediš samo toliko, kolikor zmoreš. Ne naprezaj se, pa čeprav gre za tvoje najbližje!« In je nastala novoletna kolumna NE ZMOREMO, ki je nemudoma postala mantra mnogih žensk. Vaja za drugačno zrenje nase in na svoje potrebe, na svoje želje in zmožnosti.
In že so tu prvi rezultati! Nimamo več prižganih računalnikov ves dan, kakšen dan sploh ne pogledamo več elektronske pošte! Ker je je preveč in nočemo biti nenehno zasute z njo. Izklapljamo telefone, da imamo mir in čas zase. Vse manj beremo časopise, na televiziji najraje pogledamo kak dober film ali pogovor Jane Debeljak, zavestno pa ignoriramo kopičenje črnih informacij, ki jih je v medijih toliko, da bi lahko sklepali: vsi kradejo, vsi lažejo, na svetu so same barabe. Kar seveda ni res. A če se zgostijo slabe novice, iz ure v uro, iz dneva v dan kapljajo na naše možgane, lezejo nam pod kožo in silijo v nezavedno, da povzročajo tesnobo in strah, je treba ukrepati. Zapreti pipo, iz katere teče preveč gnoja, in odpreti okna dobremu zraku in svetlobi, ki obstajata enako resnično kot zlo in tema.
»Tako zelo mi je že šlo na živce nenehno pritiskanje slabega, pa preganjanje, dajmo, hitreje, več je treba delati, vsi kar naprej nekaj zahtevajo, tempo je strašen …,« pripoveduje prijateljica, ki se je odločila spremeniti. Koga ali kaj? Sebe. Kako? Z drugačnim zrenjem. In zdaj si vsak dan zvečer pred spanjem v dnevnik zapiše devet dobrih stvari, ki so se ji zgodile ta dan, devet lepih zaznav ljudi in dogodkov. V začetku je težko našla kar devet svetlečih trenutkov, enega, dva bi še šlo, a se je odločila za število devet prav zato, da je začela pozorneje opazovati, drugače vrednotiti, videti lepo in dobro celo tam, kjer prej to ni bilo mogoče. Pravi, da je zdaj veliko bolj pozorna na svoje doživljanje in na okolico. Razveseli se in brž zapiše v dnevnik: »Cvetoče forzicije je pobelil mehak sneg… Kako nežno in lepo«. Ko prebere svoje pozitivne opise za nazaj, opaža, da se spreminja v optimistično osebo in da je življenje s takim zrenjem veliko manj naporno. Kar jo je včasih silno razjezilo in ji zato jemalo dragoceno energijo, se danes zmore pokazati v luči dobrega. Denimo: »Pri pritisku name ob tem delu sem se naučila opazovati samo sebe, kako reagiram, in zdaj se odzivam drugače. Dobro da se je to zgodilo, kajti veliko sem se naučila!«.
Spominjam se zakonskega para, ki se je zaustavil pri svoji gradnji, obstala sta, bila na trenutke celo naveličana in obupana. Ampak hitro sta prišla spet skupaj in njuna bližina se je ponovno vzpostavila z odločenostjo in novo močjo. Kaj sta storila? Žal mi je, ker moram zapisati, da je storila ona. Ženska. Njemu je bilo namreč čisto dobro v zakonu in nje sploh ni razumel, kaj ji manjka. Ona si je želela skupne in posamične rasti, večje osebne zrelosti in trdnejše medsebojne skupnosti, on je hotel mir in naj ostane tako, kot je, ker je bilo to zanj čisto OK. Ko je ona zaradi tega sitnarila, je on postal nesrečen, ker ni bil navajen sitne žene in ni maral razčiščevanj in pretresov, mir v zakonu je namreč zanj bistvena vrednota. Torej – ona je začela spreminjati svoje gledanje na moža, kot ji je svetovala psihoterapevtka, h kateri se je zatekla po pomoč. Namesto da bi čez dan zbirala, česa vsega mož ni storil, česa ni rekel, kaj da bi moral itd. v duhu njenih (upravičenih in neupravičenih) pričakovanj, ga je začela opazovati z drugačnimi očmi. Kaj je naredil in ji je bilo všeč? Opazila je, da je bil pri frizerju in da prijetno diši. Vesela je bila, ker je odnesel smeti, ne da bi ga opomnila. Ko jo je objel čez boke, ga ni odrinila, temveč je postala za trenutek in se nagnila proti njemu in potem jo je stisnil k sebi in … In je že pisala v zvezčič, kako super je bilo … Ker je bila disciplinirana in je vadila drugačno zrenje sleherni dan, ni minil dober mesec, ko se je ponovno zaljubila. V lastnega moža!
Tudi nase, predvsem nase velja pogledati z drugačnimi očmi. Ko sem predavala po Sloveniji in včasih na vajah komuniciranja spodbujala prisotne, da naštejejo pet svojih dobrih lastnostih, smo imeli zlasti na Gorenjskem težave. Na Primorskem in Štajerskem je šlo bolje, čeprav tudi tam redko kdo izstreli pet dobrih lastnosti brez premisleka in na izust. Slušateljice – kakopak so bile v večini ženske! – so mi rekle, da bi lažje naštele pet slabih lastnosti. Kot je rekla Nežika za dan žena: »Če ženska hoče trpet, bo vedno našla razloge za to«.
Naše zdravje je odvisno od ravnovesja v telesu, duši in medosebnih odnosih. Ker je sodobni čas napet, globalni kapitalizem krut, mediji pa prepričani, da je najboljša novica slaba novica, se moramo naučiti zaščititi svojo človeško krhkost. Ne tako, da bomo bežali pred bolečinami, da nas bo strah biti resničen in odprt, ampak z odločitvijo, da bomo negovali drugačno zrenje. Ne bodimo žrtve okoliščin, ampak junaki polnine bivanja, ki je predvsem odvisna od tega, kako gledamo nase in vase. Česa v sebi se veselimo, kaj negujemo, h čemu stremimo … Lahko se odločimo, da bomo spremenili stare vzorce gledanja, imamo to možnost!
Za učenje drugačnega zrenja je pomembna motivacija. In navdih. Ustvarjalni, veseli in radoživi ljudje nam ga lahko nalijejo zvrhano kupico. Saj zato pa spodbujam branje, ki je neskončen vir navdiha. Moje ljubo čtivo so številne zgodbice Anthonyija de Mella; za spodbujanje drugačnega pogleda je tale kot nalašč: Pride nesrečnik k učitelju in vpraša: »Zakaj so tu srečni vsi razen mene?«
» Ker so se navadili, da povsod vidijo dobroto in lepoto,« je rekel učitelj.
»Zakaj pa jaz ne vidim povsod dobrote in lepote?«

»Ker ne moreš videti zunaj sebe, česar ne najdeš v svoji notranjosti«