petek, 10. februar 2012

Cankarjev dom: Ti povem zgodbo?

Dr. Zoran Milivojević, Alenka Rebula in dr. Manca Košir o pogledih ljubezni, trganju verig in brcanju v smetani.
"Zgodbe, ki si jih ravnokar prebral, so takšne kot kamni. Zeleni kamni, rumeni kamni, rdeči kamni. Te zgodbe so bile napisane le, da bi označile kak kraj ali pot. Toda brskanje po njih, iskanje skritega diamanta v vsaki od njih, je naloga vsakega posameznika. "
Tako je napisal Jeorge Bucay, eden najbolj priljubljenih psihoterapevtov na svetu, v odlični knjigi Ti povem zgodbo?, ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi. Te zgodbe so nagovorile tudi dr. Zorana Milivojevića, dr. Manco Košir in Alenko Rebula, ki se bodo pogovarjali o etiki, vrednotah, spoštovanju in ljubezni in nam morda razkrili svoj način iskanja skritega diamanta v vsaki od zgodb.
Pogovor bo v sredo, 15. februarja ob 19. uri v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.



Pogovor treh eminentnih gostov, ki se vsaka na svoj način ukvarja z medsebojnimi odnosi, bo zanimiv vpogled v etiko in vrednote današnje družbe in na posameznika, ki v tej družbi išče
 ljubezen, spoštovanje, samopotrditev.

Vstopnice dobite na blagajni Cankarjevega doma in v Modrem salonu Mladinske knjige na Slovenski 29. Vstop je brezplačen.

Vljudno vabljeni!
Zgodbe za celjenje duše

Vse, zaradi česar se dobro počutiš, ima lahko terapevtski učinek. Jorge Bucay


Znanstveniki poročajo o strmem naraščanju depresije, tesnobe, demence, Alzheimerjeve bolezni … Stres ogroža vse več ljudi, izgorelost postaja vsakdanja bolezen. Kaj storiti? Brez dvoma ni več sramota poiskati strokovno pomoč, torej iti na psihoterapijo. Toda kakšna vrsta psihoterapije je dobra za posameznika? Psihoanaliza traja leta in leta in mnogi ne zmorejo po njej kakovostneje živeti, kognitivna terapija spreminja vedenje, kaj pa naša duša? Realitetna terapija opozarja na pomembnost naše izbire, transakcijska analiza pravi, da smo vsi ok. Kaj pa naša duša? Za menoj je težek mesec hudih bolečin zaradi bolezni v družini. Da sem jih lažje prenašala, se moram zahvaliti knjigam. Takim, ki so mi zdravile dušo z zgodbami. Ponujam tri tudi vam v uteho.

Jorge Bucay Ti povem zgodbo?

V to očarljivo knjigo (Mladinska knjiga 2011) sem se zaljubila na prvo stran. Še odprla je nisem, že sem vedela, da je moja, moja. Zaradi kratke reklamne pasice nad naslovom, ki jo je napisal Zoran Milivojević: »Čarobna knjiga, polna zdravilnih zgodb.« Jaz pa obožujem zgodbe, najbolj zdravilne, torej take, ki so napolnjene s smislom, upanjem. Ki so navdihujoče za vsakdanje življenje. Potem sem pogledala hrbtno stran in uzrla njegov obraz. Argentinec Jorge Bucay (rojen leta 1949, torej mojih let) je že na pogled šarmanten moški, hedonist, ki zna uživati v hrani, pijači, objemih, pripovedovanju … Da pa nekdanji psihoanalitik, zdaj terapevt z zgodbami, upa živeti v obmorski vasici v Španiji, kjer čas počasi teče in denar ne pomeni veliko, je pa sploh nekaj najbolj privlačnega zame. To je pravi moški! Maja prihaja v Ljubljano in jaz bom sedela v prvi vrsti dvorane Cankarjevega doma in kričala: »Bravoooo!«

Pripovedovalec Bucayeve svetovne uspešnice je mladenič Demian (na spletu vidim, da je tako ime njegovemu prelepemu sinu, zdi se mi, da je tudi doktor psihiatrije), ki obiskuje psihoterapevta Jorgeja. Da ga kliče Bajsi, me je pa sploh navdušilo. Kdor se zna šaliti na svoj račun, je praviloma duševno zdrav človek. Humorja ima knjiga v obilju. Če samo pomislim na kaka zatežena dela slovenskih terapevtov, v katerih ni niti enega samega samcatega stavka, ob katerem bi se lahko smejal, brr…Bucay piše z lahkoto, preprosto, jasno, razumljivo vsakomur. Tudi njegovo stališče je enkratno: »Ti si super! Ni se ti potrebno spreminjati. Nikar ne misli, da moraš kaj storiti, kar je v nasprotju s tvojim počutjem. Delaj, kar te veseli in v čemer uživaš, odmisli morati.« Hvala ti, Bajsi! Včasih še mislim, da kaj moram, pa mi ne bi bilo treba, in rečem da, čeprav mi srce šepeta ne. Ampak zdaj bom lažje rekla ne, po zaslugi tvojih zgodb.

Bajsi ne vliva v fantove možgane nobenih resnic in navodil in pravil, temveč ga pozorno posluša in potem mu pove zgodbo. Dečko doma tuhta, tuhta, ko se mu posveti, mu pade nekaj kamnov z ramen. Med terapijo obvezno pije mate čaj, objema in se včasih s pacientom vred razjoče. Veliko se šali, saj so naše tegobe največkrat smešne z drugega vidika in z drugačnimi očmi. Ko se jih naučimo tudi sami opazovati z distanco, smo rešeni. In lahko ostanemo taki, kot smo. Zvesti sami sebi, saj to je ključ duševnega zdravja in osebne sreče. Bodi, kar si!

Zgodb je v knjigi veliko. Za plahe, ki se ne upajo spopasti z življenjem, je priporočljiva zgodbica o dveh žabah, ki padeta v smetano. Brcata, brcata, vedoč, da bosta kmalu utonili. Prav si misli: »Če že moram umreti, kar seveda bom, se sploh ne splača več brcati. Najbolje, da kar odneham.« In se potopi na dno posode s smetano. Umre. Druga si misli:« Če že moram umreti, kar seveda bom, bom brcala do konca kolikor je v moji moč, potem pa itak bo, kar bo.« Brca in brca … In iz smetane se naredi maslo. Žabica skoči živa in zdrava iz posode na tla.

Večkrat sem že prebrala zgodbo o razliki med nebesi in peklom, med dobrimi in slabimi ljudmi. Odlična zgodba o etiki sočutja je to: Radovednežu uspe pogledati razliko med nebesi in peklom na lastne oči. Najprej gre v pekel. Hmm, kako lepo diši! A je to kakšen pekel, ko se iz ogromne sklede sredi sobe kadi okusna jed, mljack? A ob skledi sedijo posušeni ljudje, jadikujejo, stokajo in jokajo. Na rokah imajo privezane dolge žlice, s katerimi hrano lahko zajamejo, a je ne morejo dati v usta … V nebesih enak prizor. Diši, o, kako diši iz sklede! Okoli nje nasmejani srečni ljudje z enakimi dolgimi žlicami, privezanimi na roke. Za razliko od onih v peklu tile v nebesih zajemajo jed iz sklede in jo dajejo drug drugemu v usta …

Živeti radostno, poleteti, če imamo krila, biti to, kar smo in imeti pogum za izražanje sebe v vseh barvah, vedeti, da nas drugi ne morejo osrečiti, ampak moramo sami najti diamant, ki je v nas, prenehati s pričakovanji in izsiljevanji, ker potem bo konec tudi razočaranj in končno s polnimi pljuči izreči: «Jaz sem,« k temu nas spodbujajo Bajsijeve zgodbe, ki tako milo in blago celijo ranjene duše. Knjiga, ki bi jo morali nositi v torbicah in kovčkih ter vedno imeti v službenih predalih, kot imamo aspirin! Nujno zdravilo pač, ki ja ge treba imeti pri roki.

Patricija Peršolja, ilustriral Silvan Omerzu Marta

Ne vem, kdo je Patricija Perošlja, toda dve njeni slikanici z imenitnimi ilustracijami priznanega umetnika Silva Omerzuja (Založba Pivec 2011) sta me nemudoma osvojili. Zgodbici za velike in majhne, za pripovedovanje ob kuhinjski mizi ali v dnevni sobi, ko počivamo v naročjih pozornosti drug do drugega in se pogovarjamo o najpomembnejših stvareh v življenju. Zdravilni družinski pogovori z zgodbami so odlična preventiva pred vsem naštetim v uvodu, zato jih velja gojiti čim bolj pogosto.

Prva knjigica z deklico z ogromnim rdečim srcem v naročju ima naslov Marta. Za svoje srce deklica lepo skrbi: «Ko je lačno, ga nahrani s poljubi, drobnimi kot češnjevi popki, nežno ga k sebi stisne, ko je preplašeno ali utrujeno, in če se rani, mu čez trebuh prilepi velik obliž.« Res lepo ravna z njim; čisto vsak dan ga okopa v svoji banjici, redno obiskujeta frizerja, aerobiko in kozmetični salon. Skratka, uživata, kar je odlična terapija, kot pravi Bajsi. Marta svojemu srcu prigovarja same lepe misli, kot na primer: »Rada te imam. Ob tebi se počutim prav imenitno. Lepo je pomisliti nate stokrat na dan, ali tisočkrat, ali …« Tako je Martino srce vselej negovano in čisto. In srečno.

Ampak, kot je v vsakdanjem življenju in v dobrih knjigah, deklica Marta se na sprehodu nekega dne spotakne ob krono. In ko se skloni ter jo pobira, pozabi na svoje srce …Kaj bi vam pravila, vsak od nas si je že kdaj nadel kakšno krono iluzij na glavo in je pozabil na lastno srce. Ampak konča se, kot se končati v teh za mnoge brezupnih časih mora vsaj v knjigah: Marta sreča Luko, ki ji reče: »Rad bi spoznal tvoje srce.« Marta je obupana, ker svojega srca res že zelooo dolgo ni videla, občutila, negovala. Saj je pozabila na svoje srce! »Dokler ne najdeva tvojega, si bova delila moje srce,« ji reče Luka. Prepletenih rok in enega srca zelo pogumno iščeta Martino srce. In ga najdeta. Marta zdaj ve, kako rada ima svoje srce. In Luko. Ko se skloni, da bi ga pobrala, ji z glave pade krona in Marta čisto pozabi nanjo …

Patricija Peršolja, ilustriral Silvan Omerzu Moja nona

Kot prostovoljka hospica, ki spremljam umirajoče, še kako dobro vem, kaj piše avtorica v pretresljivi slikanici o noni. Kaj pomeni gledati film svojega življenja in obžalovati. »Če bi bila še enkrat jaz,« prične nona govoriti vnukinji, »si ne bi delala vseh tistih skrbi okrog frizure, kilogramov na tehtnici, in vsega tistega, kar piše v modnih revijah. Počela bi stvari, za katere si nisem nikoli vzela časa … ali nisem imela dovolj poguma.« Če bi ona poznala Bajsija ali brala njegove zgodbe, bi že prej vedela, kar je vedeti vredno. Denimo: »Če bi še enkrat živela v mestu, bi brezdomcu podarila svoj stari avtomobil; kar z avtobusom bi se prevažala naokrog in med vožnjo bi se smehljala potnikom, ki bi bili videti žalostni ali zamišljeni (kot se na avtobusu pogosto dogaja!)« Kako gre vam kaj takega od srca??? Nona je nadaljevala: »Vsakič, ko bi bila potrta, bi si pripravila veliko skodelico vroče čokolade s pikico cimeta in pred ogledalom bi si rekla: 'Hej, ljubica, rada te imam. Vse bo še dobro!' Pravzaprav bi to storila čim večkrat …« Pa vi? A to delate? Zakaj pa ne, če ne???? Morda si želite prav to, kar nona: »Počela bi stvari, ob katerih bi mi srce ropotalo od vznemirjenja; skočila bi s padalom, plavala z delfini, jezdila slona ali kamelo, obiskala bi Severni tečaj in se pogovarjala z Eskimi, naučila bi se čim več jezikov in se mogoče za kratek čas preselila v kakšen indijanski rezervat!«

Pa smejala bi se več naša nona, kajpada! Dobrim šalam, hecnim situacijam in včasih tudi sebi. »Predvsem pa bi ti vsak dan povedala, koliko mi pomeniš in kako te pogrešam, ko te nimam ob sebi,» je nazadnje rekla nona. Potem je zaprla oči in odpotovala k nonotu. »Brez kovčkov, kar drsela je lahkotno skozi zrak…« Pisateljica sklene: »Veliko sem se naučila od moje none. Za začetek sem si razmršila lase, sezula sandale in stekla čez nonino zelenico pred hišo, na kateri je stala tabla z napisom: DOBRODOŠLI NA MOJI TRAVI!«

Obe knjigi poklanjajmo namesto šopkov rož, ki kmalu ovenijo ali pa zgnijejo v vazah. Šopka Patricije Peršolje in Silvana Omerzuja sta večna. Kot je večna modrost: Bodi, kar si, in pojdi tja, kamor te vodi srce. Pa srečno pot po tej edini pravi cesti!