torek, 10. januar 2012

Jana slavi 40. rojstni dan

In jaz slavim z njo, saj sem bila večkrat na njenih naslovnih straneh kot manekenka -- tri naslovnice z začetka izhajanja so tule -- potem sem bila ničkolikorat "predmet obravnave" Janinih novinark in fotreporterjev, in podpisala sem kar nekaj novinarskih prispevkov v to popularno družinsko revijo. O mojih nastopanjih v trojni vlogi v JANI preberite kratek spominski utrinek, objavljen v Jani 3. januarja 2012.

MANCA KOŠIR ZA JANO V TROJNI VLOGI

Ne morem verjet, da ima Jana že štirideset let in da sem sama že od začetka z njo in v njej … Ker nisem začela kot dojenček, ampak kot študentka, pomeni, da sem dve desetletji starejša, kar se mi zdi nemogoče. Saj je bilo kot da včeraj, ko sem imela svoje prvo fotkanje za to prestižno, ugledno, radovedno, vznemirljivo, z vsem na tekočem in ah in oh in sploh revijo! Oblekli so me v imenitne Almirine belo-modre pletenine, velika modna poznavalka Eva Paulin, vredna Pariza in ne zanjo premajhne Ljubljane, ki je bila naša stilistka, mi je poveznila belo baretko na glavo, ne vem kdo me je fantastično naličil in fotografinja Zdenka
Vetrovec je naredila svetovne posnetke. Še po štirih desetletjih deluje naslovnica sveže in vrhunsko tako v estetskem kot modnem smislu. Take naslovnice se ne bi sramovala niti Elle, za katere slovensko izdajo sem tudi delala s taisto krasno fotografinjo Zdenko. Takrat se sploh nisem zavedela, kako dober model sem bila. Se pa zato zdaj, ko manekenka že dolgo nisem več in je tisto obdobje definitivno preč. Hvala Bogu! Bilo je super, a kariere, ki so sledile manekenski, so bile še bolj vznemirljive, predvsem so se globlje dotaknile moje duše.
Kot mlada novinarska začetnica sem, denimo, dočakala, da so me intervjuvali sami Oni, največja dama slovenskega žurnalizma druge polovice dvajsetega stoletja, gospa Bernarda Rakovec. Sem bila čisto fuč od vzhičenja. Bernarda me bo spraševala, mene, smrkljo zeleno! Intervju je izšel in povzročil pravi vihar. V naši družini predvsem zato, ker so vsi debelo gledali, od kdaj njihova Manca tako preklinja, pri nas doma nikoli nismo kleli in tega še sedaj ne počnemo. A kaj, ko draga Bernarda rada zabeli kakšno sočno, da ne bi bilo preveč dolgčas na tem svetu in v časopisju, pa je zabelila še intervju z menoj s svojim lastnim besediščem, ha, ha. Predvidevam, da se ji nikakor nisem zdela tako zanimiva kot ona meni … Sem se pa zdela zanimiva vseh teh štirideset let drugim novinarkam, ki so rade delal intervjuje z menoj in jaz sem z veseljem kramljala z njimi. Saj so bile vendar moje bivše študentke novinarstva!


Prav taista velika gospa Bernarda, zdaj Jeklin, mi je mnogo let kasneje rekla: »Ti, Manca, veš kaj, dej začni spet pisat intervjuje.« Bila sem namreč že tudi jaz gospa, gospa univerzitetna profesorica, ki sem o intervjuju, tem mojem najljubšem žanru – kot novinarka sem jih spisala več kot tisoč! – pisala teoretske razprave in o njem predavala, praktično jih pa razen za Novo revijo nisem več delala. »Bi pa morala biti presneto dobro plačana za kaj takega,« sem odgovorila legendarni urednici. Ponudila mi je soliden honorar. In jaz njej nekaj solidnih velikih intervjujev. Vem, da so si jih ljudje kopirali: patra Pavla Jakopa, psihoterapevta Leona Lojka, pesnika Janeza Menarta in Aleša Debeljaka … S Koširko so se pač pogovarjali drugače kot z večino drugih. Zakaj? Zato, ker so mene zares zanimali! Žal se je tovrstno sodelovanje z Jano kmalu izteklo, najbrž je bil honorar preveč dober, lastnikov pa kakovost besedil itak ni nikoli zanimala. Njim je vseeno, ali intervju dela profesorica intervjuvanja ali pa sfaliran slabo pismen študent. Cena je namreč enaka, ker pač šteje število vrstic …

Z Jano zdaj sodelujem brezplačno. Odgovarjam na razna anketna vprašanja, pišem izjave, priporočam kakšno knjigo … Zakaj ne rečem ne? Zato, ker sem zvesta reviji, ki je pomagala graditi Manco Koširjevo v to, kar danes je. Ženska, v kateri bijejo žile polne bivanja. In ki svojim vnukom pravi, naj čez nekaj desetletij, ko se bom naveličala tako polno živeti (takrat je namreč treba umreti), na grob poleg imena napišejo: »Zaljubljena v življenje.«