petek, 13. januar 2012

Beremo z Manco: Kaj pomeni biti srečen

Decembra kar naprej želimo zaradi rutinskega ponavljanja izpraznjeno besedo. Besedo: »Srečno!« Ponavljamo jo, ne da bi pravzaprav vedeli, kaj v resnici pomeni. Kaj z njo želimo sebi in drugim. Zato velja leto začeti z branjem knjig, ki nas učijo, kaj pomeni biti srečen. Učijo v himničnem jeziku hvaležnosti in v esejističnem o ljubezni in prijateljstvu.

Beremo z Manco

Za začetek novega leta:
HVALEŽNOST IN LJUBEZEN
Moja lastna tema je moja pot k svetlobi! Vili Ravnjak


Decembra kar naprej želimo zaradi rutinskega ponavljanja izpraznjeno besedo. Besedo: »Srečno!« Ponavljamo jo, ne da bi pravzaprav vedeli, kaj v resnici pomeni. Kaj z njo želimo sebi in drugim. Zato velja leto začeti z branjem knjig, ki nas učijo, kaj pomeni biti
srečen. Učijo v himničnem jeziku hvaležnosti in v esejističnem o ljubezni in prijateljstvu.

Rabindranath Tagore, Darovanjke

Rada imam dežele, v kateri je živa hindujska vera. Ker so tam ljudje veseli, veliko pojejo in plešejo, saj kar naprej slavijo. Slavijo stotinje svojih bogov in vse, kar ti predstavljajo: nebo, zvezde, življenje, reke, drevesa, neskončnost, svetlobo in temo … Preden odprejo trgovino, denimo, jo blagoslovijo s sveže natrganimi cvetovi v ljubkem krožničku s kadili in s pesmijo na ustnicah, ko jo zaprejo, obred ponovijo. In tako kar naprej in vsak dan. Hindujski navdih seže v deveto vas in v pleme Košir tako, da tudi mi kar naprej nekaj slavimo. Čim se srečamo, že razmišljamo, kaj bi slavili in potem nazdravljamo – lahko tudi s kozarcem vode iz pipe – se smejimo, se objemamo… Slavimo pač!

Slavljenje je darovanje. Obdarovanje sebe in drugih, ko darujemo nečemu tretjemu: spominu na umrle, rojstnemu, rodilnemu in obrodilnemu dnevu, opravljenemu izpitu, maturi in diplomi, dobri ali slabi oceni, težkemu ali lahkemu dnevu, sneženju ali deževanju, in tako naprej, do darovanja hvaležnosti bogovom. V izrekanju tovrstnega darovanja je mojster indijski pesnik, filozof, slikar, skladatelj, glasbenik, leta 1913 z Nobelovo nagrado proslavljen Rabindranath Tagore (1861 – 1941), katerega Darovanjke z imenitnimi risbami Jane Pečečnik so nedavno izšle pri Mladinski knjigi. Zbranih je 103 hvalnic, ki jih poje duša Vsemogočnemu. Hvaležna za glas, s katerim lahko slavi, za besede, s katerimi izreka svoj hvala za lepoto bivanja, za »nesmrtni dotik tvojih rok« in brezmejne darove, s katerimi je nenehno obdarovano naše življenje: Vse, kar je v mojem življenju raskavo/ in neskladno, se stopi v lepo in ubrano -- / in moje čaščenje razpenja krila kakor vesela ptica,/ ko leti čez morje. Za sleherno priložnost lahko v zakladnici Tagorejevih darovanjk najdemo primerno. Naj vam prepišem tisto, ki je priletela na moj naslov, ko smo praznovali volitve, to pomembno dejanje naše demokracije. Tale je prišla na krilih ptice iz besed:

Kjer je duh neustrašen in glava pokonci,
kjer je vednost svoboda,
kjer svet ni razlomljen na koščke s tesnimi domačimi zidovi,
kjer prihajajo besede iz globin resnice,
kjer neutrudno prizadevanje steguje roke proti popolnosti,
kjer se bistra reka razuma ne zgubi v suhi, peščeni puščavi mrtvih navad,
kjer vodiš duha naprej, v čedalje širše misli in dejanja –
v ta raj svobode, moj oče, daj, da se prebudi moja domovina.

V teh prazničnih dneh naj prepišem še modrost s hrbtne strani te lepe knjige za obdarovanje, misel, ki jo darujmo sleherni dan sebi:

Najdaljša je pot, ki te pripelje najbližje k sebi,
in najtežja je vaja, ki rodi najpreprostejši napev.

Potnik mora potrkati na vsaka tuja vrata,
preden pride do svojih,
in preromati moraš vse zunanje svetove,
da prideš nazadnje do najgloblje kamrice.



Vili Ravnjak, Lotosov cvet nad vodno gladino

Najdaljša je pot, ki te pripelje najbližje k sebi, poje Tagore. In vemo iskalci odgovora na večno vprašanje: Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?
Ga ni, ki si prej ali slej ne bi zastavil tega trojnega vprašanja, četudi morda minuto pred smrtjo … Priporočljivo je, da si ga postavimo bolj zgodaj, in skušamo nanj odgovarjati v času aktivnega bivanja. Dramaturg, dramatik, esejist, duhovni učitelj in terapevt Vili Ravnjak (1961) je že četrt stoletja predan popotnik na tej najdaljši poti, ki jo krajša sebi in drugim z meditacijskimi tehnikami za razvoj miru in sočutja ter globokimi duhovnimi spoznanji. Njegova imenitna knjiga Lotosov cvet nad vodno gladino (Založba Pivec 2011) je ena najbolj iskreno in jasno napisanih knjig, ki o težkih temah zna govoriti tako, da se dotakne uma in srca, da navdihuje in odpira prostor za iskanje lastnega odgovora. Sestavljena je iz dveh delov. Ker je Ravnjak po dolgoletnem študiju ezoteričnih tradicij in svetih knjig prepričan, da je življenje večno in smrti pravzaprav ni, in da živimo v skladu s karmo, ki smo jo »pridelali« v prejšnjih življenjih, je prvi del knjige z naslovom Novemu rojstvu naproti namenil zgodbam o različnih utelešenjih duše Lucy Bell. Avtor v uvodu poudarja: Prvič: »Reinkarncija obstaja. Gre za realno psihološko in energetsko dejstvo, ne za versko prepričanje.« Drugič: »Zakon karme je nevidni urejevalec življenja. Vse ima svoj vzrok in posledico.« Tretjič: »Ni posameznega, ločenega obstoja; ni posameznika, ki bi bil izvzet iz kolektivne usode vseh bitij, še zlasti ne tistih, s katerimi vsakodnevno živi in sodeluje.« Četrtič: »Z vidika karme je smiselno, da živimo moralno, smo nesebični, sočutni in ljubeči ter se čim bolj dosledno držimo načela ahimske (nenasilja, neškodovanja). Moralnost je
enaka biološki sili, včasih jo celo presega!« Petič: »Ena najboljših metod duhovnega preseganja karme je vadba čiste (zenovske) meditacije. Bistveno je, da znamo meditacijsko modrost prenesti v vsakdanje življenje. Živeti zavestno pomeni biti v sebi zbran in osredotočen na vsak trenutek življenja, biti povsem ´tu in sedaj´.« O tem pripovedujejo zgodbe v prvem delu knjige in modrujejo odlični eseji v drugem, naslovljenem Duhovni izzivi in protislovja življenja.

Najhitreje vas popeljem skozi Ravnjakove modre uvide tako, da prepišem naslove in podnaslove njegovih esejev. V njih je zajeta bogata vsebina avtorjevih dolgoletnih izkušenj. Takole so nanizani: Po sledeh samega sebe: Nekaj avtobiografskih premišljevanj. Umetnost predaje in samosprejemanja: O nihanjih med razsvetljenim in nerazsvetljenim stanjem uma. Tri odločilne minute: O pomenu pozitivnega mišljenja. Zakon karme in notranja svoboda: O duhovni psihologiji nevezanosti. Meditacija kot sredstvo v duhovnem razvoju: Kako pravilno uporabljati meditacijske tehnike? Živeti v sedanjem trenutku: Zenovska načela v vsakdanjem življenju. Spolnost in svoboda: O sebičnosti in nasilju v intimnih partnerstvih. Pravica dostojanstveno oditi: Samomor in evtanazija. Verska strpnost in družbena svoboda: Zakaj je nujno, da sta religija in država ločeni? Aktualnost ahimse v sodobnem svetu: Kako zmanjševati moč zunanjih in notranjih oblik nasilja?

Že Sokrat je, kot piše Platon, ugotovil, da "se tisti ljudje, ki filozofirajo, dejansko vadijo v umiranju in umrlost je med vsemi najmanj strašno stanje zanje." Česar se zaveda tudi Vili Ravnjak, ki se smrti v svojem delu hvaležno klanja, ko trdi: »Smrt je vrhunec človekovega duhovnega razvoja. Takrat požanjemo plodove notranje rasti in modrost življenjskih izkušenj.« Na smrt se moramo pripravljati, ko smo (še) zdravi in po možnosti mladi, svetuje. In opozori, kako pomembno je vaditi nenavezanost ter spoznavati umrljivost vsega in vsakogar: »Ko se sprijaznimo in v celoti sprejmemo (ponotranjimo) osnovni zakon narave, da namreč vse, kar je rojeno, tudi umre, potem je lahko proces končnega odhoda naraven, sproščen, spontan, brez travmiranja in nepotrebnega dramatiziranja.« Ja, smrt je lahko milo lepa, vem tudi iz lastnih izkušenj prostovoljke hospica ...

Vili Ravnjak nas uči o svobodi duha in srca, o občutju celosti in povezanosti, o zasidranosti v sedanjost, o predajanju in milosti. Ves čas piše pravzaprav o ljubezni. Ne gre za zaljubljenost, temveč resnično, globoko ljubezen: «Ljubiti ni mogoče prisilno, z močjo volje, na zahtevo ega; ljubiti pomeni biti predan, sproščen, nenavezan, preprost, zračen …« Resnična ljubezen namreč ni čustvovanje, temveč je stanje duše, ki ga dosežemo, ko zmehčamo svoj ego in njegovo sebično naravnanost, »kar spodbudi rast božanske ljubezni«, sporoča duhovni učitelj v knjigi Lotosov cvet nad vodno gladino.