ponedeljek, 19. december 2011

Povolilna izjava Gibanja in Stranke za trajnostni razvoj Slovenije – TRS

Ljudje me sprašujejo, kaj s TRSom po volitvah. Sporočam - delamo naprej, razdelujemo organizacijsko strukturo, se organiziramo po regijah skupaj stranka in gibanje, začenjamo s projekti, pišemo, protestiramo, mislimo ... V soboto, 17. 12. smo trsovke in trsovci sestankovali v širški vseslovenski sestavi in naredili načrt dela. Pripravljamo se na strankarsko konvencijo in občni zbor gibanja. Imeli smo dolgo diskusijo o rezultatih volitev - spodaj pripenjam besedilo, ki prinaša analizo volitev in položaju stranke ter gibanja TRS v slovenskem političnem prostoru.
Sprejeli smo tudi izjavo, da smo PROTI PRODAJI MERCATORJA, ki je po našem prepričanju v slovenskem nacionalnem interesu zaradi samooskrbe Slovenije s hrano. Poglejte besedilo! V sredo se dobimo predstavniki nevladnih organizacij in strank, ki smo proti granji TRS. In tako dalje in tako naprej - skratka, delamo, delamo.
Odprti smo za predloge, vizije, predvsem pa za aktivne državljanke in državljane, ki so pripravljeni delovati za trajnostni razvoj Slovenije in blaginjo vseh. Prisdružite se nam, postanite članica/ član gibanja TRS in če ste pripravljeno tudi politično delovati, še stranke TRS. Skupaj bomo zmogli biti sprememba, ki jo pričakujemo v svetu!

Povolilna izjava Gibanja in Stranke za trajnostni razvoj Slovenije – TRS

Na svojih prvih državnozborskih volitvah 4.12.2011 se je stranka TRS uvrstila točno na sredino; na 10 mesto. Volilnega praga 4% ni dosegla, kljub temu, da je umestitev v parlament pričakovala in si jo želela. Vzrokov za volilni neuspeh je nedvomno veliko, tako takih, ki jih je stranka s svojim ravnanjem proizvedla sama, kot takih – in teh je nedvomno več – na katere stranka ni imela vpliva. Proti slednjim, zunanjim oviram, se je odločno borila in glede na to, da je najverjetneje z enim najbolj skromnih volilnih proračunov kot stranka obstala in pristala na 10. mestu, je bila v tem boju uspešna.
Gibanje in stranka za trajnostni razvoj Slovenije –TRS sta v slovenski politični peskovnik vstopili tik pred volitvami; napoved predčasnih volitev nas je spodbudila, da se kot posamezniki in posameznice med seboj povežemo in strnemo skupna razmišljanja in predloge za boljšo prihodnost v obliki programa. Čeprav smo si med seboj močno različni, nas vse povezuje globok uvid, da so razmere, ki jih živimo vsi zemljani, skrajno kritične, da je sedanji trenutek morda še zadnja priložnost, da ujamemo možnost spremeniti brezglavi padec v nepredvidljivo prihodnost. Ne glede na to, da smo po večini zbirka posameznic in posameznikov, ki se nam logika in struktura strankarskega delovanja močno upira, in ne glede na to, da smo (vsaj) nekateri prepričani, da je strankarstvo in celotna sedanja struktura prenosa in obvladovanja oblasti v družbi v zatonu, da se jima čas dokončno izteka, da smo na pragu temeljite preobrazbe družb, smo se kljub vsem tem pomislekov odločili, da v institucionalizirano politiko vstopimo. Izhajamo iz predpostavke, da smo mi vsi (tudi ti!) kot državljani in državljanke, kot prebivalke in prebivalci te države (in sveta) soodgovorni za sedanje in prihodnje stanje, da se ne moremo izmikati lastni odgovornosti in da imamo pravico in dolžnost terjati odgovornost od vseh tistih, ki v našem in za naše ime in prihodnost upravljajo družbo (in svet). Aktivno državljanstvo je osebna in skupna drža, ki je bila v tem (in širšem) prostoru zanemarjana, tlačena in utapljana v opoju pobebavljajočega potrošništva. Ob tej racionalni odločitvi smo ostali zavezani novi paradigmi družbenega delovanja; naše strankarstvo je zgolj odpustek (še) obstoječim realnim razmeram. Vemo, da v tem trenutku nimamo kot zgolj predstavniki in predstavnice civilne družbe, organizirane v gibanju, nikakršnih realnih možnosti, poseči v politično dogajanje in – predvsem – nikakršnih možnosti vplivanja na uvedbo nujnih sprememb. Še prav posebej je nemoč nevladnih asociacij značilna za slovenski prostor; popolna finančna odvisnost od milosti in miloščine vsakokratnih oblastnikov disciplinira in s tem kastrira učinkovito delovanje nevladnih in javnih pobud. Prva izkušnja delovanja v pogojih slovenskega političnega prostora in kulture je bila glede na našo naravnanost primerno grenka, a nedvomno poučna. Izkušnje sodelovanja na predčasnih državnozborskih volitvah 2011 so med nami potrdile in utrdile prepričanje, da je slovenska politična in – širše – odločevalska scena resno bolna in da kot taka nima in ne more prinesti resničnega preobrata k ustvarjanju družbe blaginje za vse prebivalke in prebivalce, ki hočejo ob tem zavarovati tudi prihodnost svojih in skupnih otrok.
Že sama napoved naše ustanovitve je bila pospremljena z izjemnim zanimanjem, celo odobravanjem, saj so nam prve meritve javnega mnenja a priori namenjale več kot desetino potencialnih glasov, ob tem, da tedaj naš program še ni bil oblikovan. Sporočilo javnosti je bilo pred razpisom predčasnih volitev torej povsem jasno: v politiko morajo vstopiti novi ljudje, z novimi pristopi, ljudje, ki postavljajo prava vprašanja in ki so dovolj svobodni, da nanje iščejo nove, tudi drzne odgovore. Gibanje in stranka TRS sta sedaj sicer del slovenske družbene in politične scene, vendar po svojem sporočilu in delovanju pripadata novemu svetovnemu valu, ki preči celine, kulturno politične tradicije in stvarnosti, valu svetovnega nezadovoljstva, celo revolta in upora 99%. Svetovno gibanje jasno sporoča, da je stare prakse vodenja sveta dovolj, da je skrajni čas za radikalne spremembe v globalnih in lokalnih paradigmah razvoja, da je čas za državljane sveta, ki odrekajo vnaprejšnjo in samoumevno legitimnost vsakokratnim nosilcem oblasti. Nič več ni samoumevno, državljani in državljanke sveta zahtevamo postanek in resen razmislek o skupni prihodnosti, terjamo nov – sedaj globalen – družbeni dogovor. Ta mora temeljiti na bistvenih dosežkih človeških civilizacij v začetku 21. stoletja: na spoštovanju človekovih pravic, ne glede na siceršnje osebne posebnosti, na blaginji človeštva, ki je po svojih možnostih neprimerljiva s katerim koli znanim obdobjem človeške zgodovine, in ki je, zaradi dosežkov vseh znanosti, sposobna zagotavljati dostojno preživetje vseh državljank in državljanov sveta, na sožitju z naravnimi danostmi planeta in spoštovanju vseh živih bitij, s katerimi si ljudje delimo življenjski prostor.
Po 1. oktobru 2011, ko sta bila gibanje in stranka tudi formalno ustanovljena, so se začeli dogodki na politični sceni gostiti; zaznati je bilo zmedo, ki jo je nova stranka prinesla med stare politične rivale in soborce. Še posebej je postala nova stranka problematična zaradi svojih izjav, da odpira slovenski politični prostor za nove ljudi in da ni posebej zainteresirana za vključevanje starih političnih kadrov, prebežnikov iz potapljajočih se političnih bark. Stranka se je vsekakor izkazala za povsem novega igralca, ki bo deloval znotraj preglednega in dodobra razdeljenega političnega peskovnika nepredvidljivo, za ustaljeni okus celo anarhično. Ob tem, da je bilo vsem politično pismenim jasno, da ljudje zahtevajo in pričakujejo spremembe, da hočejo novo, pestrejšo ponudbo, se je začelo iskanje in preigravanje, kako ljudski melos ujeti in instrumentalizirati. Spremembe da, ker jih ljudstvo hoče, zato ker čuti, da mu gre slabo, vendar spremembe ne, ker jih oblastniki nočejo, zato ker vedo, da jim je gre zelo dobro in da jim bi šlo lahko še bolje. Navidezno nasprotje hotenj je mogoče skozi slepilne manevre in pravšnje vabe zgladiti. In tako sta se 21. in 22. oktobra pojavila dva “nova” pretendenta za del oblastne pogače: (bivši) minister Gregor Virant in župan Zoran Janković. In od tega trenutka je bilo vse drugače oziroma je bilo vse tako kot naj bi bilo.
V tem času smo k svojemu volilnemu “uspehu” sami doprinesli neizmerljiv delež: zamočili smo – morda – izjemno pomembno volilno enoto, VE3. Kako pomemben volilni potencial je bila za stranko TRS VE3 ne moremo vedeti, vsekakor pa je njen “padec” povzročil dodatno škodo, preneseno na vse potencialne volivke in volivce stranke TRS širom Slovenije. Šlampšarija birokratskega opravila se je nam vsekakor mnogo bolj otepala kot so se, npr., Jankoviću vse njegove nepregledne finančne mahinacije, vključno s tistimi, ki sta jih prispevala sinova, ali Virantu dobičkonosnost njegovih med in po-ministrskih poslov, ali Janši njegova navidezna nesposobnost pojasniti običajni gospodinji in gospodinjcu od kod mu premoženje. Najbolj škodljiva posledica padca VE3 je bil izpad stranke TRS iz vseh tv soočenj; značilno za slovenske razmere v medijskem prostoru je, da s tem nismo izpadli zgolj iz soočenj, ki jih pripravlja javna RTV, katera je zavezana vprašljivemu zakonu, ampak tudi iz soočenj, ki jih pripravljajo zasebne tv hiše. Prav njihov izbor dodatno potrjuje našo ugotovitev, da je slovenska demokracija invalidna, poenostavljena in zlorabljena v namene še enega od resničnostnih šovov. Gledalci in gledalke pa posplošeni v intelektualno deprivilegirane potrošnike favoriziranih dobrin na “prostem” in “svobodnem” volilnem trgu.
Padec VE3 je bil sicer pomemben del volilnega neuspeha, vendar so ratingi stranke TRS padli že pred tem, kmalu po zagonu in vstopu Viranta in Jankovića. Predvolilna politična scena, ki je obetala, da bo tokrat bolj nepregledna kot katera koli do sedaj, je postala ponovno bolj jasna, poznana in manipulativno povsem obvladljiva. V političnih primerjavah in tehtanjih je izrazito prevladala forma, brez vsebine. Nikakor ni šlo za vprašanja razlik in kvalitet posameznih volilnih programov nastopajočih strank; volilni programi so bili povsem v ozadju, tudi zato, ker se očitno novinarjem niso zdeli vredni branja (česar jim po večini res ne gre zameriti, bi pa v njih lahko našli marsikatero strahoto). Ob tokratnih volitvah pa se je trend, zaznam že ob prejšnjih, izrazito okrepil in zaznamoval celotno kampanjo; če je bil kot osebnost in predsednik politične stranke ob prejšnjih volitvah izrazito prepoznan le eden, Janša, in se je kampanja izrazito polarizirala okoli njega kot potencialnega mandatarja nove vlade, se je tokratna “pluralizirala” in na sceno pripeljala kar tri potencialne mandatarje: Janšo, Jankovića in Viranta. Prav po tiho se nam je zgodila izjemno zanimiva in za ustavni red pogubna evolucija: na volitvah v državni zbor v resnici ne volimo več samo poslank in poslancev, organiziranih po političnih strankah ali pa tudi ne, izmed katerih se šele po volitvah oblikuje vlada z mandatarjem in predsednikom vlade, ampak volimo kar predsednika vlade. Sprememba je nevarna ne samo zato, ker je protiustavna, ampak kot taka – protiustavna – uvaja novo, drugačno ureditev prenosa oblasti v RS. Drugi zadržek do take – protiustavne – prakse, ki se je utrdila ob teh volitvah, pa je nevarnost, ki jo vidimo v pretesni povezavi med stranko, ki dobi na volitvah največ glasov in predsednikom vlade, ki je vlada vseh prebivalcev in prebivalk RS. Proporcionalni volilni sistem je še posebej ranljiv za tovrstne logike; predsednik vlade, ki je hkrati tudi predsednik politične stranke, zavezane svojemu, od drugih strank različnemu programu in politični orientaciji, postane tako z manjšino oddanih glasov volivk in volivcev najpomembnejši oblikovalec državne politike, ki zadeva slehernika v tej državi. Prav tako so pogubne prakse spreminjanja volivk in volivcev v opravilno nesposobne osebe, ki jim morajo ključni odločevalci - v predvolilni tekmi so to najpogosteje mediji, mnenjski voditelji in različne oglaševalske firme - “prevajati” ključna dejstva in pojme, jih “poenostavljati”, oblikovati kot “laže” razumljive. Da politiki nikakor ne želijo imeti opravka z aktivnimi in avtonomnimi državljani in državljankami, je razumljivo, manj pa je razumljivo, da so se tudi t.i. ključni odločevalci pripravljeni spustiti na raven opravilno nesposobnih in nesamostojnih manipulatorjev volilnega cirkusa.
V taki postavitvi, seveda, stranka TRS ni imela resnično nikakršnih možnosti; predsednik stranke TRS, Matjaž Hanžek, je vseskozi poudarjal, da se po volitvah ne vidi kot mandatar in predsednik nove vlade, kar ga je povsem izločilo iz resne igre v medijskem prostoru, prav tako je Hanžek osebnost, ki si dovoli javno priznati, da vsega pač ne ve in ne zna in ki ne gradi (tudi ne more) na osebni očarljivosti in retorični spretnosti, ki ni in noče biti, kot se temu reče, karizmatična (gl. slovar tujk: versko fanatična) osebnost in ki svoj ugled gradi na minulem in sedanjem delu, zavezanem načelom spoštovanja človekovih pravic, dostojanstva in osebne integritete posameznika in posameznice. Njegovi tekmeci pa so bili javnosti prikazani kot nosilci odrešilne misli in delovanja, ljudje s poslanstvom in osebno karizmo, ki so sposobni sami, brez državljank in državljanov, zgolj z lastno voljo in pridobljeno oblastjo, voditi državo. Ker se je v slovenskem javnem prostoru že dolgo, več kot leto dni, “iskalo” rešitelja, ki bo Slovenijo popeljal v (še) boljše čase, se ga je tudi našlo: troedino pojavnost Janeza Janše, kot dobesedno karizmatičnega voditelja, Zorana Jankovića kot nasmejanega in dobrega soseda velikih upravljavskih sposobnosti in Gregorja Viranta kot človeka, ki pripada tisti manjšini, katere versko-razvojni model je v resnici že preživeta in mrtva stvar, a tega sami še niso opazili.
Medijsko blokado smo relativno uspešno prebijali s prirejanjem tematskih tiskovnih konferenc, z različnimi dogodki, namenjenim različnim publikam, z objavami na lastni spletni strani, z dejavnostmi na socialnih omrežjih in s popotovanji po slovenskih krajih. Ob tem smo stavili na tisto, kar je resnično ključno in pomembno: na svoj program in na čim širše sodelovanje čim širšega kroga ljudi, ki svoje aktivno državljanstvo udejanjajo sedaj in prostovoljno ter nepridobitno. Gibanje in stranka TRS sta v slovenski politični besednjak prinesla nove ključne pojme, postavila ključna vprašanja in pokazala pot novemu razvoju Slovenije (in sveta), razvoju, ki predstavlja edino alternativno sedanjemu prostemu teku tako slovenske kot globalne družbe. Nedvomno je ena od pomembnih zaslug TRSa zaton nekaterih jalovih večnih tem slovenskih volitev; teme iz slovenske preteklosti, iz katerih se je napajala večina retorike npr. SNS in SDS, so bile tokrat izbrisane in nadomeščene z novimi, npr.: trajnostni razvoj, samooskrba, družba blaginje. Mnoge velike stranke so te sintagme posvojile, preprosto zato, ker zvenijo tako novo, sveže, obetavno in ker jih je mogoče slišati tudi v svetovnem kontekstu. Lahko bi si pripisovali več kot smo storili, če bi v tem izrekanju videli več kot zgolj to: izrekanje sicer vsebinsko praznih besed. Predvsem sintagma trajnostni razvoj, ki je za nas, skozi aktivno državljanstvo, ključna metoda in smer bodočega, edino možnega razvoja, je bila skozi dneve predvolilnega boja vedno pogosteje omenjana (ena od vodilni strank jo je celo zapisala na svoj plakat, ob tem, da je ni najti v njenem programu, ker je “razsvetljene« prišlo prepozno!), vendar je bila pomensko prazna. Za večino velikih in uveljavljenih strank je trajnostni razvoj v najboljšem primeru vizija, cilj, h kateremu se moramo usmeriti. Kdaj, jim ni povsem jasno; verjetno nekoč v lepši prihodnosti, ko bomo zunaj velike krize in bomo imeli voljo in denar tudi za ta eksperiment. Ujetniki stare paradigme izkoriščevalskega in predimenzioniranega razvoja preprosto ne morejo preklopiti na novo miselnost: da ni bistvo razvoja v nenehni rasti, da so se ti časi iztekli in da je čas za razvoj, ki sledi demografskim potrebam in naravnim zmožnostim planeta. V perspektivi trajnosti morajo biti tako okoljske politike ekonomsko in socialno vzdržne, socialne politike okoljsko in ekonomsko izvedljive, ekonomske politike okoljsko in socialno sprejemljive. Mnoge druge sintagme, zaveze in zahteve našega programa pa seveda niso bile slišane, še manj uporabljene s strani konkurentov. V gibanju in stranki TRS se odločno zavzemamo za regionalizacijo Slovenije, za oblikovanje 6 do največ 8 regij, ki bi gradile razvoj na svojih naravnih in družbenih potencialih (voda, sončna, veteran, termalna energija, plodna zemlja, gozd in človeških potenciali, znanje in veščine, pridobljene skozi tradicijo ustvarjalnega dela). Zavzemamo se za konec slepega in po svoji naravnanosti brez-ciljnega razvoja nenehne rasti, ki vodi v popolno izropanje človeških in naravnih virov. Zahtevamo spoštovanje posameznice in posameznika, za zagotavljanje njunega blagostanja glede na sposobnosti celotne družbe, pravično in trajnostno naravnano delitev ustvarjenega. Zahtevamo odgovorno in aktivno soudeležbo vseh pri zagotavljanju varne prihodnosti naših naslednikov, ne glede na to ali so tudi naši neposredni potomci. Zahtevamo konec uzurpacije oblasti s strani peščice osamosvojenih posameznikov in (redkih) posameznic, ki so skozi neomejeno, čeprav legalno pokrito plenjenje in grabljenje skupnega dobra, postali povsem samozadostni in s tem tudi proti-socialni. Zahtevamo, da postane politika polje upravljanja skupnega dobra in ne več profesionalna in pridobitna kariera in poklic. Zahtevamo takojšnjo omejitev vseh voljenih mandatov oblastnih funkcij na največ dva.

Izkušnja prvih državnozborskih volitev nas je naučila:
  • Da je potrebno vse birokratske postopke strogo spoštovati, ker je to v utečenih družbah razdeljenih moči pomembnejše kot vsebina.
  • Da smo po svoji naravi in poslanstvu gibanje in stranka, ki ima svoje temelje v lokalnih realnostih, da moramo spreminjati sedanjo prakso delovanja države s konkretnim delom, pobudami in pritiski iz konkretnih okoljih. Po pregledu volilnih rezultatov po posameznih volilnih enotah in okrajih smo namreč ugotovili, da nimamo izrazitih centrov podpore, da so naše volivke in volivci razpršeni po celotni Sloveniji, kar razumemo kot izjemno dober potencial za širjenje in uveljavljanje idej trajnostnega razvoja. Razpršenost glasov – ne glede na njihovo trenutno številčno pičlost – kaže, da je program dosegel cilj: ponudil je alternativo prihodnjega razvoja, v kateri lahko prepoznajo in najdejo svojo možnost vsa slovenska okolja.
  • Da stranka TRS znotraj ustaljenih oblik delovanja političnih strank v pogojih ozko strankarske narave slovenske državne politike najverjetneje ne bo nikoli postala močna državnozborska stranka. Program gibanja in stranke TRS zahteva temeljno spremembo v ravnanju ne le oblasti, ampak predvsem ljudi; odnos državljank in državljanov do države mora postati zahtevnejši, odgovornejši in participativen. Zato je nujno premisliti in skrbno dodelati razmerje med stranko in gibanjem, kajti prav ta povezava je za prihodnost udejanjanja programa trajnostnega razvoja vitalnega pomena. Stranke razumemo kot izrazito zgodovinski in kulturni pojav; oblikovale so se v časih nastanka nacionalnih držav in za potrebe te specifične družbene organizacije. Tako, kot imajo svoj začetek v 19. stoletju, lahko predvidevamo, da imajo v prihodnosti svoj konec. Skupaj s koncem družbene organizacije, ki jih je potrebovala in izoblikovala. Družbe prihodnosti – če bodo, kot upamo, ostale pregledne in organizirane v smislu zagotavljanja varnosti in enakosti – bodo družbe, ki bodo potrebovale in gradile na široki participaciji vseh po zmožnostih in interesih, bodo družbe gibanj.
  • Dokaj grenko je bilo naše spoznanje in soočenje s procesom izbiranja volivke in volivca “svojega” kandidata. Seveda je res, da je odločitev, komu nameniti svoj volilni glas - tako rekoč edina priložnost povprečnega državljana in državljanke, da aktivno sodeluje pri oblikovanju politike in delitve oblasti - v največji meri čustveno pogojena. Da nanjo vplivajo predvsem dražljaji in globoko osebne, celo intimne značilnosti in pričakovanja posameznice in posameznika. Pa vendar, je bilo spoznanje, da je celo med t.i. slovenskimi intelektualkami in intelektualci tako malo prave državljanske samozavesti in da se prepogosto odločajo za izbiro, ki je a priori negativna, depresivno. Volivke in volivci so se (tudi tokrat) izrekali predvsem proti nekomu, tako, da so glasovali za nekoga drugega. Pri tem jih ni zmotilo niti to, da so morali pri tem pri izbranem kandidatu zanemariti in potlačiti vse svoje morebitne pomisleke. S tem so zanikali tako lasten pomen kot zmanjšali vrednost lastne presoje, kaj je dobro in potrebno v družbi spremeniti. Dodobra infantilna potreba večine po tem, da stojiš, čeprav kot anonimen glasovalec in glasovalka v senci zmagovalca, je prav tako pretresljiva.
  • Da je slovenska družba resnično dodobra zmedena. Pa nikakor nismo med tistimi, ki trdijo, da ljudje ne vedo, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj slabo, da sta morala in etika me ljudmi v krizi. Nasprotno, trdimo, da ljudje še kako dobro vedno, kako in kaj, da pa so preprosto globoko zmedeni, ko dnevno in grobo spoznavajo, da so vrednote in obrazci obnašanja, ki so šele omogočili obstoj vseh organiziranih človeških družb, preprosto neuporabljivi, celo ovira pri samo-realizaciji. Logika brezobzirnega tekmovanja, kjer ostaja na koncu le en zmagovalec in množica poražencev, je družbeno pogubna in socialno destruktivna. Hobbesova logika “vsi proti vsem” je pripeljala celo do takih skrajnosti, da se po volitvah po proporcionalnem sistemu označuje (že) drugo stranko po številu zbranih glasov za poraženko, za tisto, ki je volitve izgubila. Po tej logiki smo jih v resnici izgubili prav vsi, vsi, ki imamo v RS volilno pravico in vsi, ki smo v nedeljo, 4.12.2011 odšli in glasovali, kajti po tej logiki je zmagovalec en sam, mi vsi – posebno pa njegovi glasovalci – smo le figurice v njegovi zmagoviti zgodbi.
  • Da aktivno državljanstvo pri naših politikih nikakor ni pričakovana, še manj pa zaželjena drža državljanov in državljank. Dogajanje in komentarji političnih veljakov po razglasitvi podatkov o volilni udeležbi, ki je bila za naše predstave znosna, za slovenske razmere kar visoka, za nekatere politike pa celo sumljivo visoka, kažejo na kaj čudno predstavo o prakticiranju državljanskih pravic in dolžnosti v demokratično organizirani družbi. Delitev volivk in volivcev na »naše« in »ne naše« je čudna. Volitve so namreč tajne. Zakaj že?!
  • Da se da s skupnimi močmi in z jasno zavestjo, da sledimo pomembnemu cilju, aktivirati mnogo ljudi, podobnih misli in da je aktivno državljanstvo drža, ki posameznika in posameznico navdihuje in osmisli njeno bivanje. Da je aktivno državljanstvo dejaven in ustvarjalen revolt zoper novodobno predatorsko logiko, ki nam posredno in neposredno dopoveduje, da smo vsi mi odvečni in neprofitabilni prebivalci in prebivalke.
  • Da je resnično nujno omejiti politične mandate na največ dva. Dvomesečno delo na projektu “volitve 2011” nas je namreč dodobra izčrpalo, še pomembneje pa je, da so se ob tem začeli kazati znaki fiksacije: zaradi intenzivnega ukvarjanja s “tako” pomembnimi vprašanji, kot je, npr., državna politika, se nam je vsakdanji življenjski fokus začel močno zoževati. Zato razumemo zahtevo po omejitvi mandatov tudi kot dobrodelno in človekoljubno dejanje, s katerim bomo obvarovali predstavnike oblasti pred popolno izgubo stika z realnim svetom konkretnih ljudi.
  • Da je nujno (vsaj) v času volilnih kampanj medijski prostor popolnoma odpreti in sprostiti za vse akterje na političnem sejmu; predvolilni politični trg ponudbe mora postati resnično prost in svoboden, zato, da bo zakon konkurence deloval in bo lahko tisti, ki izbira, svobodno izbiral in prosto izbral. Nikakršno sprenevedanje in pravniško telovadenje ni potrebno: mediji, še posebej pa javni mediji, morajo prostor, namenjen predstavitvi političnih akterjev, sprostiti in na njem predstavljati predvsem vsebino: programe. Resničnosti šovi v smislu, kdo je večja baraba, pa naj organizirajo v posebnih terminih.
  • Da je v volilno tekmo bistveno bolje vstopiti z denarjem kot brez njega; pravila in možnosti delovanja in samo-predstavitve so dandanes v politiki taka, da – tako kot sicer v življenju – nimaš kot siromak v tekmi z bogatimi skorajda nobenih možnosti. Nas je volilna kampanja stala približno toliko, kolikor stane avto spodnjega srednjega razreda; pa še tega bi kupili na kredit.
Volitve so obredje moderne dobe, obredje, skozi katerega se moderne družbe vsakokrat znova preverjajo in vzpostavljajo ter utrjujejo medsebojna razmerja. Obredja vseh človeških družb vseh časov in kultur imajo nalogo vzdrževanja preglednosti in družbenega reda, odganjanja strahu pred neznanim, pred kaosom in razpadom skupnosti. Kot taka manipulirajo tako s čustvi kot razumom vseh, v obredje zapletenih. Da svojo nalogo – ohranjanje sveta predvidljivih scenarijev – tudi opravijo, se morajo odvijati po točno določenih pravilih. Tisti, ki ceremonijo vodijo in v njej nastopajo kot glavni akterji, morajo v ljudstvu vzbujati zaupanje v svoje posebne sposobnosti, vednosti, poklicanost in dajati nesporen vtis izbranosti. In na koncu mora ceremonija prinesti mir in zaupanje, da se bo naslednji cikel do novega časa obredja odvijal po predvidljivem in za skupnost sprejemljivem scenariju.
Kako so svojo antropološko in sociološko vlogo opravile zadnje slovenske volitve? Vsekakor lahko ugotovimo, da niso prinesle ne katarze ne zaupanja v naslednji cikel. Ali so skupnost ponovno povezale in utrdile notranje vezi, je še težje vprašanje. Najti odgovor nanj je še toliko bolj pomembno, ker volitve niso bile izvedene ob izteku običajnega cikla, ampak so bile izredne, predčasne, kar nedvoumno kaže na zagatnost, celo nevzdržnost stanja pred njimi. Prav ponovitev obreda naj bi razmere ponovno stabiliziralo, a se to – očitno – (še) ni zgodilo. Zmedeni in vprašljivi časi so na površje pripeljali zmedene in vprašljive voditelje; manjka jim tako rekoč vse, kar naj bi kot osebe, okoli katerih se združujejo posamične ljudske volje in pričakovanja ter se preoblikujejo v skupno dobro, imeli. Manjka jim osebna integriteta; prav vsi ključni igralci so močno moralno zaznamovani in izvolitev takih ljudi veliko pove tudi o volivcih in volivkah. Manjka jim svežina in prostost v razmišljanju in ravnanju; vsi pripadajo utečenim in preživelim načinom razumevanja družbe, države, potreb ljudi, sodobnih vprašanj in vprašanj prihodnosti. Izvolili smo torej ljudi, za katere dobro vemo, da ne bodo zmogli radikalnih sprememb; in morda smo jih izvolili prav zato: ker prinašajo radikalne spremembe s seboj nov strah in negotovost. Prav strah pa je glavna in splošna značilnost sodobnih, bogatih, razvajenih in tekmovalnih družb. Imaginaren in realen, napolnjen z različnimi zgodbami in usodami, a vendar si ga delimo vsi. Kaj pa, če bi si vseeno upali?!