torek, 06. december 2011

Buklina knjiga meseca: Trije konji in Teža metulja

Trije konji in Teža metulja
Erri De Luca
Prevod: Vera Čertalič
Eno, 2011, t.v., 127 str. in 75 str., 18 € in 16 €

Je mogoče napisati knjigo, iz katere tišina govori z močjo, ki premika notranje tolmune? Je mogoče govoriti iz samote o samosti tako, da začutimo družbo ljudi, živali in rastlin? Je mogoče pisati v asketskem jeziku -- kot bi besede klesal v skalovje in ne naslanjal na računalniške tipke -- pisati ekonomično in kleno in z jasnino v pogledu, ki zaveje med vrsticami naravnost v bralsko srce? In ali je mogoče v tako kratkih pripovedih zgostiti težo sveta in človekovo usodo v zgodbe, ki nas
ne bodo zapustile nikoli? Možno je. Če si Erri de Luca, samotar, alpinist in družbeno angažiran premišljevalec, aktivist, ki je namesto študija diplomacije izbral delovanje v radikalni levičarski organizaciji, namesto polikanega ugledneža postal delavec v skladišču, voznik tovornjaka, mirovnik in voznik humanitarnih konvojev v vojni, ki je ubijala Bosno … Ki se je samoizobraževal, naučil številnih jezikov, tudi jidiša in stare hebrejščine, da je, ateist po prepričanju, lahko sam prevajal odlomke iz Biblije … In postal »pisatelj desetletja«, kot ga je označil ugledni italijanski literarni kritik. In možno je, če te v slovenščino prevaja duša podobnih vibracij. Prevajalka Vera Čertalič, odmaknjena v samoto najemnega stanovanja v novogoriškem bloku, kjer se je rodila ena naših najboljših založb ENO, po unikatnem oblikovanju Tomaža Plahute najbolj grafično prepoznavna in vsebinsko dosledno profilirana.
Knjiga Trije konji -- toliko ima namreč povprečen človek življenj, za tri konje -- pripoveduje zgodbo moškega, ki je čakal ljubezen svojega življenja in jo prepoznal visoko v gorah, ko je zaslišal njen strastni »Olé!« Vedel je, da je čakal ta glas in potem je odšle z njim in za njo, ki je postala njegova nevesta, v Argentino. Njo so kmalu ubili, on je pobegnil. Proti koncu življenja drugega konja se vrne domov, na jug Italije; opravlja službo vrtnarja in vsak dan v gostilni poje mineštro, popije kozarec vina in bere knjigo, brez katere ne gre nikamor. Stare, oguljene knjige, ki mu prinašajo življenje širnega sveta in raznolikih ljudi v monoton vsakdanjik. Nekoč za mizo prisede lepa mlada ženska, ki mu reče, da ima rada moške, ki berejo … Zgodi se predana ljubezen, ki tako kot ona iz prvega konja, terja svoj davek. Ne plača ga sam, temveč afriški priseljenec, s katerim sta delila šopke cvetlic in življenjske modrosti. Reven neizobražen Afričan je učitelj vrednot, sprejemanja, zavesti, ki je tukaj in zdaj, zato notranjega miru, ki ga samotar in mi vsi z njim najbolj potrebujemo. »Vzamem knjigo, zaprto na pregibu, se spet prilagodim njenemu ritmu, dihu drugega, ki pripoveduje. Če sem tudi jaz drugi, je to zato, ker knjige prestavljajo ljudi bolj kot leta in potovanja», ve pripovedovalec Treh konj. In pove, zakaj je branje knjig tako pomembno: «Ko se naučim drugače opazovati isto življenje, se odmaknem od tistega, kar sem.« Prav v tem odmiku je mir, ki zmore pogladiti odejo razburkanega življenja. Knjiga za tihotno zimsko bivanje sredi norega sveta! Takšna je tudi De Lucova druga mojstrovina, Teža metulja, zgodba o ponosnem gamsu, vodji tropa, kakršnega še ni bilo, in njegovem zalezovalcu, divjem lovcu, ki ga spremlja od otroštva do zrelosti za odstrel. Ubil mu je mater in gams od takrat pozna njegov vonj. A se mu na koncu njunih poti ne izogne. Ko lovec nosi ubito žival na svojih nekoč tako močnih plečih, sede metulj na gamsov rog: »Teža metulja mu je sedla na srce, prazno kot stisnjena pest. Zgrudil se je na obraz z gamsom na ramenih.« Smrt ju združi v ENO, v to, kar vsa bitja v resnici smo. Veličastno sporočilo, vredno božičnega darila!