petek, 28. oktober 2011

Večer v Kulturnem centru Laško

Zvečer bo v Kulturnem centru Laško praznični večer ob dnevu reformacije, na katerega so me povabili kot osrednjo gostjo. Ker sem razširjevalka bralnega virusa. ZA pogovor z menoj so natančno prebrali vse tri knjige kolumn Otoki svetlobe, Objemi srca in Žareti upanje in iz njih izbrali misli, ki jih objavljam na spletni strani. Za vse tiste, ki radi zbirajo citate srčne sorte. Bom vesela, če jutri koga od obiskovalcev spletne strani spoznam v Laškem,
naj me pocuka za rokav. Živel Primož Trubar, buditelj slovenstva in utemeljitelj slovenske identitete! Pa lepe praznične dni želim!

1. SKLOP

O BESEDI, ZGODBI, KNJIGI

V začetku je bila Beseda in po njej je vse nastalo, piše v knjigi vseh knjig, piše v duhu gotovosti o pomembnosti te prve Besede. Zaradi nje, zaradi te Besede v začetku, govori tudi človek. V besedi in prek besede se po-kaže soljudem, se iz-kaže, kako misli in kdo je. Da se iz-pove. In iz-reče svoj izvor, vzrok samega sebe in smisel svojega življenja. Da reče – ljubim. Kot tolikokrat pravijo modri: Biti človek pomeni ljubiti in zato tudi govoriti.
Knjiga je temelj naše omike. Je naša in sedanjost in prihodnost, in preživetje in naše vsakdanje življenje.
Ja, knjige so »svetovi, za katere še vemo ne, a nas nekje čakajo, ljudje, ki jih še nismo spoznali«. Zato je vsako branje potovanje. Avantura hoje vase in k drugim, v širne konce in kraje, k razkošju raznolikih ljudi in svetov.
Knjige so v velikem deležu bralčevo delo. Ne dajmo si ga vzeti.
Kajti, kot tolikokrat ponavljam, ne beremo samo mi dobrih knjig, temveč tudi one berejo nas. In ko o njih govorimo, zaupljivo odpiramo svoje srce in s sogovorniki pletemo krhke zlate niti spoštovanja in ljubezni. Saj zato pa je v starih časih, ko je bila filozofija še ljubezen do modrosti, nad vhodom knjižnice v Tebah pisalo, da je tu hram za zdravljenje duše.
Vsaka družina potrebuje zgodbe, potrebuje legende, ki si jih člani pripovedujejo iz roda v rod. Sleherna skupnost ima zgodbe za lepilo svojega obstoja. In človekovo srce je človeško prav zato, ker prebivajo v njem zgodbe.
Spodbujati mlade k branju tako v maternem kot tujem jeziku pomeni spodbujanje gledanja navznoter, v svojo dušo, in hkrati odpiranje razgleda navzven po širjavah sveta, ki je dostopen slehernemu, ki nekaj ve, zna, je omikan in odprtega srca.
Zame ni lepšega, če lahko z ljudmi deliš izkušnje in doživetja o dobri knjigi, ki si jo prebral. Ne kot teoretiki, ampak kot ljudje, ki se jih je vsaka knjiga dotaknila na čisto poseben način.
Z besedami se hranim, z besedami se izražam. Zato so moji učitelji vrtnarji besed. Ne kakršnih koli, temveč takih, ki jih moje srce lahko posvoji takoj. Prepisujem si te besede v zvezke, bloke in blokce, moje knjige so vse podčrtane in popisane s citati avtorjev, ki so mi sedli v dušo … V torbici nosim planer v ovitku, v katerem hranim izrezke ljubih besed. Na enem, ki ga pogosto prebiram na srečanjih z ljudmi, piše:
Ne verjamem, / da je v začetku bila beseda – vem, / da
je bila. / Morda ni bilo niti besede - / bil je samo glas. /
Mogoče ni bilo niti glasu - / bilo je samo hotenje. / Morda
ni bilo niti hotenje - / bila je le želja. / Ali pa ni bilo
niti želje - / bilo je samo silno hrepenenje /
b i t i.
Pod pesmijo je v oklepaju napisano Neža Maurer

2. SKLOP:

ŽIVLJENJA TOK: OTROCI – ODRASLI – STARANJE, TIŠINA, MINLJIVOST

»V čem in po čem se bistveno razlikujeta otrok in zrel, odrasel človek? Kdaj zares odrastemo? Takrat, ko se zavemo, kako omejena je naša moč, in nehamo gojiti iluzijo absolutne svobodne volje. Ko ne razmišljamo več in ne delujemo v risu »Jaz hočem oziroma nočem«, temveč razumemo, da smo povezani in prepleteni v tolikšni meri, da jaz ni popolnoma svobodno bitje in naša volja ne glavno življenjsko vodilo. Ko dojamemo, da nismo ločeni od drugih, temveč smo z njimi eno. »Ko se človek rodi, pride z njim cel avtobus njegovih prednikov,« rad reče oče moje najljubše najmlajše. Usode ljudi, ki sedijo v tem avtobusu, njihovi družinski vzorci so zapisani v našem telesu in nezavedno je zapečateno z njimi.«
»Igrajo se najraje otroci, odrasli pa – sploh v Sloveniji smo resen narod – pozabljajo, da v slehernem izmed nas še vedno biva otrok. Otrok, ki potrebuje igro kot kruh. Duša brez igranja otopi, srce brez zabave se zapre in zakrni. Zato pa knjiga vseh knjig modro uči: »Bodite kakor otroci in vaše bo nebeško kraljestvo«. Kraljestvo radosti in harmonije, kraljestvo veselja in domišljije. Srečen dom.«
»Vnuki me navdušujejo in navdihujejo, me učijo biti radovedna, odprta in svobodna, prepričana, da je mogoče čisto vse, za kar se odloči naše srce. Ko sem se pred leti pogovarjala s Tajo in Tinom, kako bi ustavili čas, saj se je vsem zdelo, da nam prehitro mineva, smo iskali najbolj ustrezno besedo. Desetletna Taja je rekla TIŠINA, sedemletni Tin POČASI HODIMO, Taja SANJAMO in nato Tin SMRT. Nobenega strahu ni bilo v njegovem glasu, nasprotno, bili smo navdušeni, da smo našli najboljšo besedo za upočasnitev časa, za mir in samoto, o čemer babica Manca tako rada uči svoje vnuke. Da bodo vedeli, kaj je zares pomembno v življenju. In poleg rojstva je zagotovo najpomembnejša smrt, ti dve prelomni točki na krogu življenja, kjer se rojstvo in smrt naravno dopolnjujeta.«
»Samo v tišini se lahko zares zavedamo, da smo živi. Ker slišimo svoje dihanje. Vdih – trenutek zadržanega diha v miru – izdih. Spremljati dihanje pomeni biti v stiku z dušo, ki je DIH oziroma DUH. Samo v tišini lahko zaslišimo svoj notranji glas, ki nam govori, kdo smo in kaj hočemo, ki nas svari pred tem, česar nočemo in ne potrebujemo. V hrupu ga ne moremo slišati, zato tavamo izgubljeni kot barčica brez kompasa po nevihtnem morju. Samo v tišini se lahko spominjamo. V hrupu in naglici ne moremo ne misliti ne spominjati se.«
»Dokler smo živi, še imamo čas in možnost, govoriti z ljudmi, ki jih imamo radi. Samo zavedanje potrebujemo, zavedanje, da je prav to resnično najpomembnejši čas na svetu. Ker je tako pomemben za moje, za tvoje življenje. Nič važnejšega ne obstaja. Prav nič.«

3. SKLOP:

POTROŠNIŠTVO, VREDNOTE, DUHOVNA PREBUJENOST, ELITNOST DUHA

»Angeli vedo, kaj je ljudem najpomembnejše. Ne maksimalno povečanje vrednosti delnic, naraščajoči profiti in višji družbeni bruto produkt. Pomembno je, da smo ljudje zadovoljni. Kot bi rekel modri Dalajlama, važno je, da smo srečni. Za srečnost pa je najpomembnejši občutek človeškega dostojanstva. Sočutje in solidarnost. Občutek, da smo koristni in potrebni, sprejeti in ljubljeni. Da imam vrednost zato, ker sem človek, in ne zato, ker veliko zaslužim, sem visoko na družbeni lestvici uspeha in se moja slika pojavlja vsak dan v medijih. Človekova identiteta ni zunaj, to niso visoke številke na bančnem računu, temveč bitnost znotraj, bitje ljubečega srca. Osrečujejo nas duhovne razsežnosti, zadovoljujejo pa prepogosto zgolj materialne.«
»Smisel ni v samozadostnosti, ampak v tem, da si nekomu potreben. Kajti nimamo najbolj radi tistih ljudi, ki so za nas kaj naredili. Ampak one, za katere smo delali mi! Za tako razdajanje pa si je potrebno vzeti čas, poseben čas.«
»Duhovno prebujeni bo znal uživati v vsem, kar mu prija, ne bo pa odvisen od tega. Ne bo navezan na bogastvo, zabavo, hrano ali na lepe obleke. Če vse to poseduje, se bo počutil lahkotno in radostno, zavedajoč se, da to pač ni bistvo njegovega življenja. Hvaležen, da je bogat tudi navzven, ne samo navznoter, v globini svoje duše in med srčnimi zaklopkami. In bo svoje notranje ter zunanje bogastvo z veseljem razdajal – kajti prav nič ni moje, tvoje, naše ali njihovo na tem božjem svetu. Prav nič.«
»Elitnost duha je najbolj redka dobrina zdajšnjega sveta. Kajti malo je pravih sledi in zato so redke poti, ki vodijo v človečnost, k odprtosti duha in prostosti srca. K delu za druge in dobro vsega sveta.«

4. SKLOP

DAROVANJE, LJUBEZEN, MODROST IN SOČUTJE

In nas še vpraša modri prerok, mar je na svetu kaj, kar bomo zadržali zase? Kajti vse, kar imamo, bo nekega dne darovano. Zato darujte zdaj, nas uči, da bo čas darovanja naš in ne šele naših dedičev. Kar ne velja le za darovanje, temveč za življenje v celoti. Živimo zdaj, ker edino ta čas je naš čas. In naš največji dar.
Obdarovanje je obredno dejanje. Je ritual, s katerim izkažemo svoje spoštovanje in ljubezen drugemu in drugim in s tem tudi sebi, saj je sreča po definiciji srečna samo, če jo delimo. Kot pove že slovenska beseda sreča-ti. Zares srečati koga, pomeni videti ga, razumeti ga, ceniti ga, spodbujati ga, mu zaupati in verjeti vanj. Kar pokažemo tudi z obdarovanjem.
Gre za nego duše in telesa, za pozitivno razmišljanje in povezanost z Višjo silo, za služenje drugim in negovanje odnosov, ki nas podpirajo in krepijo. Za hvaležnost in sposobnost odpuščanja, za navdušenje, radost in veselje. Za ljubezen kot vez, ki vse prepleta, nas vse povezuje v eno, in nas najgloblje in trajno nahrani. Za vero, upanje, ljubezen, od katerih je prav ljubezen najvišje, kot uči knjiga vseh knjig.
Najprej je treba prisluhniti. Sebi,. Ne egu, temveč svoji notranji biti. V tihoti in globoki pozornosti. Potrpežljivo naj bo naše učenje, zelo potrpežljivo. In potem bo tudi sočutje resnično. Kajti delovali ne bomo iz svoje ozkosti, temveč iz brezgrajne Ljubezni, ki je njeno nasprotje.
»Molk je zlato,« so nas učili starši. In nikoli povedali, da je molk tudi samotnost, da je biti tiho lahko prekletstvo, ki ubija dušo in telo …
Molčimo, ko bi morali izreči: »Greš z menoj, bojim se …« Raje stisnemo zobe, namesto da bi odprli usta in povedali, kako se počutimo, kaj občutimo …
Ne, ni pomembnejšega prostora, kot je naše srce, ne veličastnejšega časa, kot je čas odpiranja srca za Ljubezen.
Sestavim nov par: modrost in sočutje. To je ključno za moje življenje, vem. Doseči modrost in biti v srcu, v vsaki in vseh celicah svojega telesa sočutno bitje, to! Ni modrosti brez notranjega miru, ni pravega miru brez stanja srečnosti v sebi. Ker dajemo lahko šele, ko kaj zares imamo oziroma smo. Zato sta paru besed modrost in sočutje zrcalni par notranji mir in sreča.