nedelja, 23. oktober 2011

Ob nagradi Manci Košir: "Učim se, torej sem."

Andragoški center Slovenije je ob odprtju Tedna vseživljenjskega učenja podelil svoja že tradicionalna priznanja za posebne dosežke pri učenju odraslih v Sloveniji. Med drugimi je priznanje prejela tudi naša sodelavka dr. Manca Košir, ki s študijskimi krožki Beremo z Manco Košir vztrajno širi bralni virus po mestih in vaseh, med staro in mlado, vzklikajoč: «Če ne bomo brali, nas bo pobralo!«. Iz klepeta ob iskrenih čestitkah se je razvil tale pogovor:

Kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede svarite študente pred vprašanji tipa: Kako se počutite ob tej nagradi? Pa poskusiva, kako se počuti profesorica prav ob tem vprašanju …

Začuda dobro. Ker se te nagrade veselim in želim svoje veselje izraziti in podeliti z drugimi. Vesela sem, da mi je priznanje podelil Andragoški center, ustanova, ki jo izjemno cenim. Njeno poslanstvo, njene programe in predvsem njene ljudi, ki se zavzemajo za resnični napredek, imajo vizijo in so pripravljeni delati za druge, ne pa skrbeti za svoje položaje, krepiti moč in oblast na drugimi. In vesela sem nagrade, ki se sklada z mojim osebnim in profesionalnim nagnjenjem. Zadnjih dvajset let namreč vztrajam pri istem geslu: »Učim se, torej sem«. Učenje je vseživljenjski proces, ki nas ohranja odprte, mlade in zdrave. Trdim: najboljša lepotna telovadba in edina trajna kozmetika je možganska telovadba in odpiranje srca za drugačno, novo. Govorim o učenju in ne o izobraževanju, v mislih imam učenje za življenje in ne piflanje in nepotrebno obremenjevanje spomina, kar je tako pogosto naša šola. Učenje, ki sem mu zavezana, je druge vrste. Ne gre za znanje v pomenu, ki smo ga vajeni, ampak za duhovno rast in modrost, to edino res vredno učenje. Branje je pomembno na tej poti.

Branje je intimno, samotno početje, vi pa delate iz njega družbeno gibanje in družabne dogodke, kot je bila okupacija veleblagovnice Nama s knjigami in javnim branjem …

Gotovo je branje intimno poglabljanje v samoti in tišini in za tako branje pravi Moor v svoji zdravilni knjigi Nega duše, da takrat pridejo angeli na obisk. Ima pa danes branje kot družbeno delovanje izjemen pomen, ker pač živimo v drugačnih časih od tistih, v kateri je bila knjiga edino ali prevladujoče množično občilo. Živimo v dobi elektronskih medijev in vizualnih fascinacij, v času, ko je pogled odprt navzven in je notranje gledanje izgubilo na družbeni veljavi. Svet in ljudje so iz ravnotežja, zato je potrebno vzpostavljati harmonijo kar naprej in povsod. To silno naglico, s katero se gibljemo, tekmovalnost in potrošniško histerijo, v katero nezavedno zapadamo, da se nam zdi površno življenje brez globljega smisla samoumevno, je moč ustaviti. Potrebujemo kakšen »stroj za upočasnitev časa«. Eden najboljših strojev te vrste je zagotovo umetniška knjiga. Ko se poglobimo v branje dobre literature, izstopimo iz vsakdanje norišnice in spremenimo stanje zavesti. Pridemo v stik ne le z besedilom in njegovim avtorjem, temveč predvsem s samim seboj, s svojo dušo. Prepoznavamo smiselnost bivanja in svojega obstoja. Kot pravi Birkerst:«Premik iz vsakodnevne zavesti, ki je obsijana z umetniškim videnjem, je podoben prebujanju duhovnosti«. Bralčev estetski doživljaj namreč prinaša težko pojasnljiv občutek, o katerem se s članicami naših krožkov večkrat pogovarjamo, da smo z branjem dobrih knjig v objemu nečesa večjega, večnostnega, kot temu pravi citirani Birkerst.

In zakaj branje kot družbeno delovanje? Zaradi pozornosti, ki jo knjiga potrebuje. Na tem vsakdanjem sejmu ničevosti se za našo pozornost tepejo številne kričeče podobe, skromna knjiga sama po sebi pač ni dovolj atraktiven izdelek, da bi jo uporabnik videl in prepoznal njen pomen. Boljša ko je, manj medijske pozornosti sveti nanjo, je pravilo s častnimi izjemami. Dokler knjiga ne bo postala enakovreden medijski dogodek, bo v senci in ne bo prišla dlje kot do elite, ki pa itak že od nekdaj bere. A mene elita ne skrbi.

Skrbijo pa me podatki o katastrofalno slabi pismenosti slovenskih državljanov in državljank, kot jih je razkrila raziskava, v kateri je sodeloval »moj« Andragoški center. O njej sem za Tajnico že pisala. Celo bodoča elita slovenskega naroda, ki jo »gojijo« na gimnazijah, je letos na maturi pokazala žalostno sliko: povprečna ocena iz slovenskega jezika je dobro (3). Enako podobo je narisala raziskava moje diplomantke, ki je pregledala stanje še na drugih srednjih šolah in ugotovila, da je branje književnosti redka dejavnost. Kdor ne bere, ne more postati visoko pismen, in Slovenci smo v povprečju čisto na dnu. Imamo briljantne posameznike, ki se povzpnejo v svetovne višave, množica pa ostaja na tleh. S takimi ljudmi je lahko manipulirati, oblast jih ima zato najraje. Butasta oblast, kakopak. Na Irskem, kjer je raziskava pokazala podobne slabe podatke kot pri nas, so zazveneli alarmni zvonci in vlada je skoraj ustanovila krizni štab. Začeli so s številnimi akcijami za dvig pismenosti in vanje vlagajo ogromna sredtva. Pa slovenska vlada? Še razpravljala ni o tej nacionalni katastrofi! V Veliki Britanij, denimo, vlada vlaga velika sredstva prav v razvoj bralne kulture in postavlja sistem branja kot družbenega gibanja. Tam država podpira in širi bralne krožke, mi dobimo komaj kakšno drobtinico državne pomoči. Direktorica britanske organizacije Opening the Book pravi, da jih je vlada zadolžila za promocije in dogajanja, ki bodo povezovali bralce in knjige. »Če ne bomo začeli slaviti užitka branja in če branje ne postane bolj družbeno, ne bo preživelo,» je prepričana.

Potemtakem vaši bralni krožki skrbijo za uživanje pri branju in za širjenje teh pozitivnih energij? Kako vam gre?

Gre nam fantastično! Delujemo široko in globoko. Mentorji za naše krožke se namreč usposabljajo na zahtevnem seminarju na Andragoškem centru, skrbno vodijo svojo dejavnost, imajo jasne cilje in angažirano dvigujejo bralno kulturo v svojih okoljih. Prirejajo literarne večere, čajanke poezije, v Mariboru so pripravili celo odmeven pesniški turnir, poročajo za časopise, imajo oddaje na radiu itd. Njihov nastop ob letošnjem Prešernovem prazniku v Nami je pokazal zavidljivo visoko bralno kondicijo in neverjetno domiselnost pri promociji branja. V Nami smo nagovorili več tisoč (osem, devet?) ljudi! Take promocije branja Slovenija še ni doživela. Prav ganjena sem, ko obiskujem te svoje »duhovne otroke« širom Slovenije – deluje že trideset krožkov! -- in sodoživljam njihovo radost zaradi branja in druženja, lepoto, ki sije v okolje. Ko sem bila na obisku pri krožku v Gornji Radgoni, sem se počutila kot na kakšni božanski poroki. Vinska klet je pokala od dobre volje, jedače in pijače, krožkarice so nastopale kot profesionalne igralke, sijale so. Možje so bili ponosni nanje, otroci so držali pesti. Mož ene od krožkaric mi je dal kompliment, enakovreden nagradi Andragoškega centra. Rekel mi je, da se je s krožkom zgodilo toliko pozitivnega, da se spreminjajo ljudje in kraj, in me prosil, naj kaj takega naredim še za gospodarstvo, ki je na tistem koncu v bednem položaju. Ko bo mentorjev več, bomo zagotovo prodrli tudi v podjetja. Na vas smo že prišli, zdaj bi radi storili korak v vojašnice. Oj, slovenska vojska je potrebna radosti in duhovnega preporoda!

Kako krožki nastajajo, kdo se lahko vključi vanje, kako poteka njihovo delo?

Najprej Andragoški center pripravi izobraževanje mentorjev, ki traja 55 ur. Prijavi se lahko vsak, ki ga zanima delo z ljudmi, rad bere sodobno literaturo – predvsem slovensko – in želi širiti bralni virus v lokalno in regionalno okolje. Vilma Malečkar je pravi naslov za prijave. Po končanem izobraževanju in uspešno narejeni seminarski nalogi dobijo mentorji potrdilo in lahko začnejo z delom. Kako bodo našli člane – število je omejeno, največ 12 jih sme biti -- in kje se bodo sestajali (najmanj enkrat mesečno je obvezno, pogosto pa se dobivajo kar vsak teden), je odvisno od mentorjeve iznajdljivosti in od ustanove, s katero je povezan (knjižnice, izobraževalne ustanove). V krožku se potem dogovorijo, kaj bodo brali – gre nam predvsem za spoznavanje sodobne slovenske književnosti --, kako bodo o prebranem poročali.
Gre za pogovore, v katerih so vsi enakopravno udeleženi. Potem pripravljajo še prireditve, o katerih sem vam na kratko že govorila. Kar se tiče branja, je ključna beseda užitek, kar pa delovne metode, je to dialog.


In kako ste se spomnili začeti z bralnimi krožki?

Najprej moram povedati dve svoji življenjski vodili. Prvo: ni naključij. In drugo: vse je za kaj dobro. Gotovo se še spominjate televizijske oddaje Moški, ženske, ki sem jo šest let urejevala in vodila na nacionalni televiziji. Kljub visoki gledanosti in skoraj ničnim stroškom so oddajo čez noč ukinili, ne da bi z menoj o tem spregovorili eno besedo. Ljudje so bili ogorčeni, nekateri žalostni, več jih je dalo v znak protesta zapečatiti televizijski sprejemnik. Še danes me ustavljajo na ulici in v trgovini in sprašujejo, zakaj ni več oddaje. In še danes prihajajo pisma, ki želijo, da pridemo nazaj na televizijske ekrane. No, jaz imam srečno naravo, ki ne jamra in obžaluje, temveč se po takih pretresih vprašam: Kaj pa zdaj? Kam me to vodi? Zakaj je to dobro? Ker so ljudje dobesedno pritiskali name, da hočejo kaj v duhu in na način oddaje Moški, ženske, sem premišljevala, kaj bi to bilo. Ugotovila sem, da je večina mojih gostov, ki sem jim rekla, naj na oddajo prinesejo kakšen ljub predmet, prinesla – knjige. Da smo se pravzaprav veliko pogovarjali o knjigah. Še lep čas po vsaki oddaji so mi gledalci telefonirali na fakulteto in spraševali za naslove predstavljenih knjig. Zato se je rodila ideja za bralne večere v Cankarjevem domu, ki smo jih poimenovali Beremo z Manco Košir. Ljudje so z veseljem prihajali poslušati razpravljanje o treh prebranih knjigah, mnogi so se diskusije tudi sami udeležili. Pokazalo pa se je, da je trpela moja denarnica. Dobila sem namreč odstotke od prodanih vstopnic. Pogosto sem utrujene goste, ki so pripotovali iz oddaljenih krajev, povabila na prigrizek in pijačo v restavracijo Maxim, plačala sicer skromno pogostitev, a vsota je bila višja od zaslužka. Ko sem predlagala pogovor o drugačni organizaciji in plačilu, je s strani Cankarjevega doma vse obmolknilo. Konec dobro obiskanih in priljubljenih literarnih večerov. Le zakaj je to dobro? Ko je na vrata mojega kabineta na fakulteti potrkala vodja študijskih krožkov pri Andragoškem centru Sonja Klemenčič in povprašala, če bi sodelovala z njimi. Ne, res ni naključij! Prišla je ob pravem času s pravim vprašanjem. Kaj bi, hm, in naenkrat je izletelo iz mojih ust: kaj če bi delali nekaj podobnega za promocijo literature in branja, kot smo v Cankarjevem domu? Sonja -- zdaj moja draga prijateljica – je bila takoj za. Več časa nam je pobralo premišljevanje, kako bi to dejavnost naslovili. Ne vem, katera se je spomnila naslova Beremo z Manco Košir. Če je v tujini običaj, da se dejavnosti imenujejo z imenom ljudi, ki jo usmerjajo (Oprah show itd.), zakaj ne bi naredili tega še na Slovenskem? Imela sem pomisleke, potem sem se pa razjezila nase in rekla: Če to delam in če se je moje ime že »prijelo« kot blagovna znamka za bralni užitek, pa naj bo tako! In pokazalo se je, da je bilo smiselno. Pred kratkim sem obiskala bralni krožek, ki dela v okviru Sončka, obiskujejo pa ga možgansko prizadeti po prometnih nesrečah in ljudje s cerebralno paralizo. Več članov – vozijo se tudi iz Kranja – mi je povedalo, da so se vpisali zato, ker so mislili, da bom jaz vodila krožek. In so potrpežljivo čakali vse leto, da sem prišla na obisk. Zdaj gotovo že vejo, da je njihova mentorica Darja prekrasno bitje, ki čudovito dela z njimi. Kljub temu so terjali, da jih prihodnje leto spet obiščem. »Čakali vas bomo«, so rekli. In mi dali eno najlepših popotnic za sobotno leto, ki ga bom te mesece preživela v tujini.

Vidite, kako to deluje. Nisem hotela in nisem vedela, pa se je zgodilo nekaj lepega zame in za druge. Pustim življenju, da me vodi, in dobivam obilo od njega. Zato, ker globoko zaupam vanj, v to čudežno potovanje, ki ga ima Življenje zapisanega za slehernega izmed nas na enkraten, božanski način. Kako že pravi ljubka popevka? »Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš.« In jaz ga hočem živeti s polnimi pljuči in odprtim srcem.

Magdalena Božjak