ponedeljek, 10. oktober 2011

Matic (31. 1. 1975 - 6. 10. 2011)


MATIC (31. 1. 1975 - 6. 10. 2011) Umrl je fant z globokimi modrimi očmi, o katerih pišem v kolumni DVE BESEDI. Umrl je fant, dolg skoraj dva metra, razposajen in prijazen, pošten fant, ki so ga imeli radi. Fant, ki je peljal prijatelja zaradi strahu, da ga ni morda oplazil infarkt, z Gorenjske v Ljubljano na urgenco Kliničnega centra. Ko se je prijatelj po ugotovitvi, da gre le za stres, vrnil, je našel Matica za volanom s sklonjeno glavo. Je mislil, da spi. A Matic ni spal, padel je v komo. Zaradi hude
 možganske krvavitve. Dve leti je bil v komi in nekaj časa sem ga na nevrološki kliniki spremljala kot prostovoljka hospica. Bival je kot rastlinica, kot radi rečejo medicinci, češ, da telo vegetira, človek pa nič ne vidi, nič ne sliši, ne daje nobenih znakov zavesti od sebe. A človek je kdaj pa kdaj kaj slišal, vem! In občutil, vem! Saj je nenadoma njegova roka znala stisniti mojo dlan, ki ga je božala! Saj je kdaj tako na široko odprl oči in me pogledal naravnost v obraz z neskončno oddaljenostjo in najbolj globoko bližino, da me je kar spreletelo. Govorila sem z njim, pela sem mu. Potem so ga odpeljali v bolnišnico na Jesenice, tam sem ga še enkrat obiskala, ga pobožala in se poslovila od njega. Minuli četrtek ponoči je umrl. Zaspal. Njegova duša je poletela iz kletke negibnega telesa in pobožala s svojo perutjo vse, ki smo ga imeli radi. Tako svobodna je zdaj njegova lepa duša, tako mirna. Matic, hvala, ker si me pogledal s svojo brezgrajnostjo v očeh. Ker si se me dotaknil kot se me nihče drug. Bila sem večkrat s teboj v sanjah in ko si umiral, sem te občutila ob sebi. Bil si bil TU ali pa sem jaz bila TAM, pri tebi, Bog ve? Sicer je pa itak en sam brezmejen prostor, ni razlike med tukaj in tam. Ti zdaj to že veš, mi v to upamo in verujemo. Bodi lepo! Na svidenje in na snidenje, ko bo čas tudi zame. Da pridem TJA, kjer na nek način že itak sem, samo da še nisem čisto prepričana. Se učim. tudi s tvojo pomočjo. Hvala ti zanjo, hvala za vse!