sreda, 05. oktober 2011

Plesalka svetlobe

Glede na silno zanimanje za mojo malenkost kot predsednico Gibanja TRS, z veseljem objavljam spremno besedo v svojo zadnjo knjigo - izbor kolumn ŽARETI UPANJE (Založba Pivec 2011), ki jo je spisala velika poznavalka literature in dobra opazovalka osebe, o kateri piše, profesorica Zora A. Jurič iz Maribora. Takole je napisala:

PLESALKA SVETLOBE

Božansko povabilo
Povabljeni ste bili na srečanje
s Prijateljem.
Nihče se ne more upreti Božanskemu Povabilu.
Tako se vse naše izbire omejijo
na samo dve:
k Bogu lahko pridemo
oblečeni za Ples,
ali pa nas v njegovo bolniško sobo
prinesejo na nosilih.
Hafis

Manca se je odločila za ples. Pleše tako žareče, tako zanosno, da je v svoj vrtinec pritegnila mnoge, ki smo se ovedli, da je biti radosten naše naravno stanje.

O tem govori in piše, tako živi in navdihuje. Manca je ves čas v stiku – s seboj in z drugim(i). Dopisuje si z ženskami, z moškimi, z drugačnimi in s podobnimi, njeno pisanje mora gledati v obličje pred seboj. Imeti mora sogovornika, (so)bralca. Zadnja leta si dopisuje z bralci revije Obrazi v rubriki pod skupnim naslovom Moški : Ženske. Izbrane kolumne so doslej izšle v knjigah Otoki svetlobe in Objemi srca, zdaj je pred nami knjiga pisem, namenjenih prav nam, prav sedaj, Žareti upanje. Ker nas je sama v obe knjigi uvedla z verzi njej ljubega mistika Hafisa, je prav, da ga navajamo tudi tokrat. Mističnost je Manci blizu, tisti, ki so se zazirali preko nam dosegljivih horizontov, jo nagovarjajo, njihovo govorico nam predaja skozi vsakdanje zgodbe, skozi običajne prizore. Neverjetno, v čem vse najde navdih, kaj vse v njej zbudi zgodbo! Koliko drobnih prizorov, mimo katerih hitimo, ne da bi prisluhnili ptici v srcu, koliko knjig, ki bi jih morda spregledali, modrosti, ki naredijo naše življenje ne le znosnejše, temveč (za)upanja vredno.

Tudi Manca podobno kot marsikateri duhovnih učiteljev zbuja močne in protislovne odzive. Mnoge navdušuje (kot bralko, ki se tisto urico na teden, ko bere Mančino kolumno, edinkrat zave sebe, take kot je in ne v vlogah, ki ji jih namenjajo drugi) spet druge s svojo spontanostjo in neposrednostjo spravlja v zadrego, jezo in posmeh.

Morda je razlog tudi v tem, da je Manco zelo težko »spraviti v predalček«, kar je redoljubnim tako povšeči. Najprej je znana manekenka in slavna filmska igralka (naslovna vloga v kultnem filmu Breza ji je prinesla slavo širom bivše domovine), nato se izve, da je učiteljica matematike in fizike! Potem postane novinarka s pretanjenim posluhom za sogovornike, čez čas se podpisuje kot univerzitetna profesorica, doktorica filoloških znanosti. Predava, piše učbenike, a jo v nekaterih visoko znanstvenih krogih težko jemljejo resno, ker je za znanstvene kroge preveč odprta, ker vpleta čustva, ker se pojavlja na neposvečenih krajih. Opozarja na socialne krivice, govori o solidarnosti, na drugi strani velja za eno najlepše in najelegantneje oblečenih Slovenk! Pridruži se novim duhovnim iskanjem in se da krstiti v katoliški cerkvi. Govori o Frančišku, Klari, Jezusu, a se z navdušenjem poda v indijski ašram, počastit grob Avatarja Meher Babe. Zdi se nam glasna in povsod prisotna, a govori o samoti, meditaciji, branju … in nam predstavlja gore knjig, za katere sploh ni jasno, kdaj jih utegne prebrati, ne le prebrati, temveč poglobljeno doživeti in o njih izjemno pretanjeno pisati! Videti je presneto mladostna, a se - proti vsem trendom - razglasi za ambasadorko radostnega staranja. Nase prevzema toliko različnih družbenih vlog, a poudarja, da je najraje mama in babica. Ponosna je na babo v sebi – polnokrvno, telesno, a hkrati modro in milo, govori o emancipiranosti žensk, o pomenu ženskega principa v svetu in sprememb, ki jih ta prinaša. Je pa nadvse naklonjena moškim, razumevajoča in ljubeča kljub njihovim šibkostim, občudujoča njihovo moč in njihov pomen. Uči nas o radosti bivanja, o polnosti življenja, hkrati je kot prostovoljka hospica pogosto spremljevalka umirajočih in njihovih svojcev … (Tudi honorar za to knjigo je kot za prejšnji dve namenjen hiši hospica.)

Saj, morda je prav v tem ključ do Mančine skrivnosti. Tako razpeta med toliko odkritosti in skrivnosti sveta, med bolečine in navdušenja, med življenje in smrt, ki je, kot pravi, njena najboljša učiteljica, laže vidi, kar drugi spregledamo, začuti, kar drugim uide, laže doume, kar drugim ostane zakrito. Zato se je zavezala svetlobi, zato se je odločila za ljubezen, zato z zavedanjem, razumevanjem in modrostjo žari upanje med nas.

Manca nikoli ni bila Slovenka leta. Leto je navsezadnje prekratka mera zanjo. Za učiteljico, ki nas že toliko let uči, kaj je najpomembnejše in najlepše, za plesalko, ki nas vabi v divji, mistični ples življenja.

Manca ljubi poezijo. Zato ne gre, da ne bi zaključili z verzi. Zdi se, da verzi velike Marine Cvetajeve izražajo sestrstvo med ženskami Mančinega kova:

S plešočim korakom prek zemlje sem šla! Neba hči!
S polnim predpasnikom rož! – Klice nisem strla pod rušo!
Vem, ob zarji umrem! – In bog noči
z jastrebi ne bo poslal po mojo labodjo dušo!

Zora A. Jurič

Še sprednji zavih:

Manca nam v svojih kolumnah razkriva skrite lepote vsakdana, zdravilno moč sočutja in povezanosti, mogočnost človeškosti ter mističnost božanskosti v nas.
Manca nas uči kako živeti – v polnem pomenu besede. In kako se spokojno posloviti. Kako biti neodvisni in svobodni. Drzni. Uči nas pomena delovanja za druge in vendar najprej osredotočanja na sebe. Pomena puščanja sledi. Opozarja nas na moč besed in znanja. Na moč, ki jo posedujejo knjige. Na poetičnost poezije. Na veličino hvaležnosti, dobrote in sočutnosti. Ne pozablja na prosim in hvala, odgovarja nam z da in ne. Manca nas uči sprejemati smrtnost. In drugačnost. In nujnost nenehnega otroškega čudenja nad svetom. Uči nas videti – svet, drugega, sebe. Ljubiti. Uživati. Delovati. Upati. Žareti.
Manca pušča sledi. Prisluhnimo ji.