nedelja, 23. oktober 2011

Če ne bomo brali, nas bo pobralo



Tako je rekel pesnik Tone Pavček v parlamentu nove, samostojne slovenske države pred petnajstimi leti. Na Andragoškem centru Slovenije smo njegov rek zapisali na knjižna kazala, ki smo jih izdali ob veličastnem napadu bralnih virusov na našo prestolnico. S študijskimi krožki Beremo z Manco Košir smo za Prešernov praznik leta 2001 okupirali veleblagovnico Nama. Zasedli smo vsa nadstropja: v kleti krožek iz Gornje Radgone. Brali so pesmi Manka Golarja, ki so jih sami našli in zbrali v lični knjižici. V pritličju so pesniki in pisatelji podpisovali svoje knjige, ki so jim jih mimoidoči prinesli v podpis. V prvem nadstropju – med perilom -- so krožkarice iz Maribora brale erotično poezijo, na otroškem oddelku so brali Medvedka Puja in igrali otroške igrice. Po vsej veleblagovnici so hodila dekleta s košaricami, v katerih so bile lepe misli iz naših najljubših knjig, ki so jih darovale mimoidočim ...

Je šlo tisto sobotno dopoldne skozi Namo devet ali deset tisoč ljudi? Vsekakor fascinantno število. Mnogi iz navade, saj gredo v soboto radi po nakupih, številni zato, ker jih je pritegnila »pleh muska«, ki je igrala budnice pred Namo. Oj, to je bila prireditev in taka promocija branja, kakršne Slovenija še ni doživela. Ko sem v tujini pripovedovala, kaj smo »skuhali« na Andragoškem, niso mogli verjeti. Čeprav je bil velik cirkus, skoraj deset tisoč udeležencev dogodka (tako veliko število ljudi na enem mestu je že samo po sebi dogodek, uči novinarska teorija!), mediji niso objavili skoraj nič. Branje pač ni zanimiva reč!

Pa bi morala biti. Ena glavnih prioritet zdajšnjih reformatorjev bi moralo biti vseživljenjsko izobraževanje in dvig pismenosti. Slovenci smo – spomnite se raziskave, ki jo je leta 2000 opravil Andragoški center Slovenije v sodelovanju s tujimi raziskovalnimi inštitucijami – po funkcionalni pismenosti namreč čisto na dnu letvice enaindvajsetih držav. Kakovostnega izobraževanja, osebnostne rasti, dviga narodne kulture in posledično gospodarske uspešnosti ni brez obvladanja sporočanja v maternem jeziku. Obkrožajo nas številne informacije, ki jih ne moremo razumeti, zato tudi ne ustrezno selekcionirati, če ne znamo – brati. Kdor bere, ta namreč tudi misli! Mislimo pa v jeziku in ne v slikah, ki so danes dominatni kod sodobnih komunikacijskih omrežij.

In zdaj k premisleku o pomenu branja. Najprej, zakaj sama veliko berem. Človeštvo je zbolelo za boleznijo, imenovano »izgubljanje duše«. Izgubili smo modrost o duši pa tudi svoje zanimanje zanjo, ugotavlja jungovski psihoterapevt Thomas Moore v knjigi Nega duše. Zato toliko odvisnosti in nasilja, negotovosti. Strahu. In občutek izgube smisla, ki vodi v temo in samomorilnostno naravnanost premnogih prebivalcev dežele na »sončni strani Alp« in drugod po svetu. Že Pascal je v svojih Mislih zapisal:

Ko vidim zaslepljeno in bedno stanje ljudi, ko motrim vse stvarstvo v njegovi mrtvosti in sebi prepuščenega človeka brez luči, ki kot da se je izgubil v tem koncu vesolja,
ne da bi vedel, kdo ga je postavil tja, kaj mora storiti in kaj se bo zgodilo z njim, ko bo umrl, nesposobnega vsakdanjega védenja, me prežame srh človeka, ki se v spanju znajdena grozljivem zapuščenem otoku in se zbudi ves izgubljen, brez možnosti za pobeg.

V tem času naraščajočega individualizma, ko je najpomembnejši lasten interes, za druge -- za skupnost in javno dobro -- nam je malo mar, hočem ostati to, kar sem. Kar ni preprosto. Kajti še nikoli doslej človeštvo ni imelo toliko upodobljenih odgovorov, kdo smo in kaj naj bi postali. Že filozof Heidegger je ta pojav imenitno opredelil: Vsakdo je drugi in nihče on sam. Živimo v času dominacije množičnih občil – in večina teh je komercialne narave, kar pomeni, da so oglaševalci Gospodarji njihovega Pogleda – ki nam nenehno kažejo, kakšni bi morali biti. Tako »se« živi, tako »se« oblači, posluša »se« takšno glasbo in gleda »se« takšne filme ... To je vredno in ono ni, nam sporočajo podobe s televizijskih ekranov in popularnega časopisja ... Področje simbolov in znakov, tako pomembno za oblikovanje naše osebne in skupne identitete, je tržišče, na katerem »se« ve, kaj je treba izbrati.

Knjiga ni izdelek, ki bi ga večina z navdušenjem izbirala. Jaz pa delam prav to: knjige ne le berem, ampak tudi kupujem, o knjigah se rada pogovarjam sama s seboj in z drugimi, v knjigah vedno znova prepoznavam smisel bivanja. Ne glede na to, po kateri knjig posežem, v vsaki je zapisan kak odgovor prav zame. Vem, da drži: če berem dobro knjigo, ne berem samo jaz nje, ampak tudi ona bere mene.
Verjamem, kar je zapisala Karen Armstrong v Kratki zgodovini mita, prvi knjigi v zbirki Miti:

Kot mit nas tudi roman uči videti svet drugače; kaže nam, kako naj prisluhnemo glasu svojega srca in uzremo svet v luči, ki presega naše sebične interese. Če nas poklicni verski voditelji ne morejo poučiti o mitološkem izročilu, bodo vloge svečenikov morda prevzeli umetniki in pisatelji, ki prinašajo sveža spoznanja v naš izgubljeni in ranjeni svet.

Potrebujemo mite, ker potrebujemo zgodbe! Zgodbe o nas samih, ki jih moramo znati povedati. Neumorna predsednica slovenskega bralnega društva dr. Meta Grosman večkrat pove zgodbo o branju, ki se je mene dotaknila bolj kot znanstveni podatki. Pripoveduje o temle poskusu: v neki kaznilnici v Ameriki so kaznjence razdelili v dve skupini: v prvi so se z njimi pogovarjali, vodili so jih v knjižnice in jih počasi navajali na branje, v drugi skupini se z njimi niso ukvarjali. V prvi skupini so kaznjenci začeli redno hoditi po knjige v knjižnico. In ko so jih na koncu povabili, naj povedo zgodbo svojega življenja – zakaj so ubijali, zakaj kradli, zakaj ... so jo zmogli povedati. Z branjem se je razvijalo tudi njihovo mišljenje, dojeli so, kaj je zgodba in sami so se jo naučili povedati. Zgodbo o sebi. Ko to zgodbo ubesedimo, šele zares prepoznamo smisel našega življenja. Zato uspešni psihoterapevti uporabljajo biblioterapijo in zdravijo – kar pomeni celijo dušo – s pripovedovanjem.

Kaj je bilo potem s tistimi kaznjenci, ki so brali oziroma niso? Iz prve skupine niso beležili nobenega povratnika. Ti, ki so dojeli smisel, sestavili odlomke svojega življenja v tekočo zgodbo, so zaživeli drugače. Oni drugi pa so ponavljali stare vzorce bivanja: kriminalno življenje.

V romanih in novelah lahko prepoznamo kolektivne mite – arhetipe in zgodbe posameznikov, ki so pričevalci življenjskega smisla na originalen način. V teh zgodbah je sleherni človek nekaj posebnega, samo njemu se je življenje odvrtelo tako, kot se je. Ne pozabimo: »Zgodba je najkrajša razdalja med človekom in resnico« (de Mello)! Dobra literatura ne pristaja na to, kaj »se« govori, kako naj »se« ravna. Zato je najbližja resnici o človeku.

In še nekaj nam daruje knjiga. Čas. Čas samo zame. Ko grem vase in v samoti in tišini spregovorim po resnici o smislu tistega dne in mene v njem. Knjiga nikoli nima dna, zato je brezgrajno moje premišljanje. Sem v drugem stanju zavesti kot v natrpanem delovnem času, v globokem miru sem in v stiku s svojo dušo.

Slovenci smo kot posamezniki, narod in država intelektualno in v posledici tudi eksistencialno »ogrožena vrsta« tudi zaradi slabe pismenosti odraslih državljanov in državljank. Tečejo posebne raziskave o pismenosti otrok, katerih rezultati niso spodbudnejši. Naj navedem nekaj ugotovitev iz raziskave Medijske navade slovenskih mladostnikov (2003), ki zmorejo prispevati del odgovora, zakaj je temu tako.
Študija, ki je zajela več kot petsto mladostnikov, starih od 14 do 19 let, je spraševala po medijskih navadah in uporabah informacijske tehnologije, od starih, tradicionalnih medijev do novih, kamor so raziskovalci uvrstili osebni računalnik, internet, video- in računalniške igrice, mobilni telefon in SMS sporočila. Mladostniki presedijo veliko časa pred televizijskim zaslonom in radi poslušajo zabavno glasbo, da bi pregnali dolgčas in osamljenost. Izmed vseh množičnih občil je knjiga najmanj priljubljena. »Pri skoraj vseh razdelitvah nastopajo knjige kot medij, ki se mu pripisuje dolgočasnost, nezanimivost ... ki je zaradi svojih lastnosti med mladostniki v vseh starostnih skupinah manj zaželen ali celo nezaželen«. Knjiga je torej dolgčas in berejo jo manj priljubljeni učenci. Frajer/ka pa si, če imaš mobilni telefon, saj to občutno prispeva k popularnosti posameznika. Po mnenju starejših mladostnikov nadomešča osebno komunicianje, kar se razume kot pozitivno lastnost.

Del odgovora, zakaj smo Slovenci »ogrožena vrsta« -- mladi so naša prihodnost – se ponuja sam: medsebojno komuniciranje izgublja vrednost. Uporaba vizualnih in slušnih medijev ne spodbuja medosebnega sporazumevanja in jezikovne dejavnosti. Jezik pa je tkalska nit vsega človeškega in družbenega sodelovanja, zato je dobro razvita sporazumevalna zmožnost najbolj zanesljiva pot do osebnega in družbenega uspeha.

Kaj storiti, da bi branje dobilo ustrezno mesto v naših življenjih? Brati v družini, v vrtcih in šolah na vseh stopnjah, brati zasebno in brati javno, v množičnih občilih sporočati o knjigah več in poljudno, kupovati knjige, potovati z njimi, vanje in vase. Strinjam se z direktorico britanskega inštituta Opening the Book Rachel van Riel, ki je po obisku v Sloveniji dejala: «Veliko naredite za to, da bi brali otroci (Bralna značka je letos slavila častitljivo 45 obletnico!). Ampak najpomembneje je, da berejo odrasli. Če otroke spodbuja k branju samo šola, bodo po dokončanem šolanju nehali brati«.

Zato pa so tako pomembni bralni študijski krožki! Naj tale uvodnik zaključim z razglednico, ki so mi jo poslali ptujski krožkarji. Teh ne bo pobralo, čeprav so med njimi tudi že stari upokojenci. Saj berejo!: »Zbrani v hotelu Mitra ob 5. decembru – mednarodnem dnevu prostovoljstva vam sporočamo, da pridno poslušamo zgodbe iz naše preteklosti in se navdušujemo nad lepoto slovenske besede. Dokler se bo slišala naša beseda, bomo Slovenci (podčrtala M.K.)«.