nedelja, 18. september 2011

Zasnova trajnostnega manifesta za Slovenijo

Dr. Dušan Plut, redni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske filozofske fakultete:

Slovenija je v večplastni krizi, ki se očitno ne zaključuje. Po ugotovitvah lanskoletne raziskave, ki so jo naročili zeleni parlamentarci evropskega parlamenta, se Slovenija (skupaj z Irsko, Španijo in Veliko Britanijo!) zaradi ogromnega pritiska na državni proračun uvršča v finančno najbolj ogroženo skupino članic EU, ki se lahko srednjeročno sooči z bankrotom. 

vir fotografije: www.gibanje-trs.si

Razlog več, da se pri izhodu iz finančne, gospodarske, socialne in moralne krize iščejo trajnostno sprejemljive in večplastno optimalne rešitve. Vendar se strateški razvojni dokumenti Slovenije po ugotovitvah A. Lukšiča in Bahorjeve (2004) v tipologiji štirih modelov trajnostnega razvoja uvrščajo v zgolj razvojni model zelo šibke trajnosti, pri katerem trg le delno upošteva okoljsko politiko.
Slovenske strateške dokumente označuje neambiciozno integriranje pričakovane (količinske) gospodarske rasti s kurativnimi okoljskimi ukrepi, torej z zmanjševanjem vplivov že proizvedenega obremenjevanja okolja, s tehnološkimi okoljskimi ukrepi (čistilne naprave) »na koncu pipe«. Zmanjševanje same porabe naravnih virov in obsega degradacijskih snovno-energetskih tokov, zmanjšana poraba prostora pa ni predvideno. Globalna kot regionalna razsežnost posledic okoljskih pritiskov opozarja na vse večjo dolgoročno razvojno in eksistenčno tveganost ključne predpostavke strateških razvojnih dokumentov Slovenije, kar v določeni meri velja tudi za predlog novega Nacionalnega energetskega programa.

Slovenija se po trajnostnemu naravnemu potencialu na prebivalca (voda, biomasa, regionalne mavrice obnovljivih viri energije, naravne možnosti za varno stopnjo prehranske samooskrbe na državni ravni) uvršča med izbrane države sveta, ki imajo primerjalno dejansko odlične naravne pogoje za dosego visokega blagostanja ljudi in ekosistemov. Neokrnjena narava Slovenije je med drugim podlaga za varen, trajnosten družbeni in gospodarski razvoj sedanje in prihodnjih generacij, zato mora imeti ohranjanje ekološke integritete, ekosistemskih storitev najvišjo državno in regionalno prioriteto.

V razliko od številnih držav ima torej Slovenija velike naravnogeografske in okoljske zmogljivosti, raznovrsten in še dovolj ohranjen okoljski kapital, da lahko s sonaravno in inovativno zasnovano razvojno potjo države in bolj avtonomnih razvojnih regij do srede 21. stoletja doseže večplastno blagostanje s planetarno in entropijsko sprejemljivo rabo lastnega okoljskega potenciala. Vsako leto nadaljevanja sedanjega tveganega visokoentropijskega razvojnega in poselitvenega modela pa skupaj z geopolitično skrajno tvegano, nevarno nizko stopnjo prehranske samooskrbe zmanjšuje nacionalno varnost Slovenije.

Finančno in gospodarsko krizo bi morali tudi na državni ravni obravnavati tudi kot priložnost za trajnostno poglobljeno izobraževanje, okoljsko modernizacijo industrije, energetike, gradbeništva, prometa, kmetijstva, turizma in vseh dejavnosti, spremembe sistema socialne varnosti. Ozelenjevanje gospodarstva, energetike in številna nova, zelena delovna mesta višje dodane vrednosti pa postajata vse bolj pomembna stranica izhoda iz krize.

Za Slovenijo in državni proračun je ključna trajnostno zasnovana sprememba gospodarske sestave, zlasti industrije (vključno z energetiko), ki je kljub povečani vlogi storitev ekonomska in prihodkovna proračunska hrbtenica. Tako slovenska industrija kot energetika potrebujeta razvojno-okoljsko prestrukturiranje, tretjo (zeleno) industrijsko revolucijo, ki bo omogočila blagostanje prebivalcev Slovenije in blagostanje okolja, narave. Učinkovit in konkurenčen industrijski sektor je za Slovenijo ravno tako pomemben kot za Nemčijo, ki je z nizom vladnih ukrepov odločneje krenila v smeri okoljske in energetske revolucije. Nova delovna mesta v okoljskih tehnologijah in trajnostnih dejavnostih so razen izboljšanja okolja in zmanjševanja snovno-energetskih tokov posledica okoljske modernizacije industrije in drugih dejavnosti. To bi morala nemudoma storiti tudi slovenska vlada take ali drugačne sestave, brez popuščanja lokalnim pritiskom in lobističnim izsiljevanjem npr. premogovnega ali jedrskega lobija. Kratkoročni dobičkonostni lokalni in branžni egoizem peščice (prozorno skrit v skrbi za »varno energetsko prihodnost«) bo zlasti po letu 2030 najbolj prizadel tiste, ki sedaj seveda ne morejo odločati, torej naše zanamce! Zelena industrijska politika ne sme ločevati dobre in slabe industrije, ekologizacija je potrebna v vseh industrijskih panogah, pa tudi v gradbeništvu, prometu, kmetijstvu in turizmu.

Glede na globoko večplastno krizo in stopnjo zadolženosti naše države je nerealno pričakovanje, da se bodo razmere že v nekaj naslednjih letih bistveno izboljšale. Prav zato je sedaj prava priložnost, da se tudi za pričakovano ceno najmanj nekaj letnega in zato zelo bolečega poslabšanja razmer (zlasti zaradi nujnosti vzpostavitve ravnovesja med dohodki in odhodki državnega proračuna in vračanja dolgov, ki na prebivalca krepko presegajo dolg v nekdanji Jugoslaviji!) takoj začne mukotrpno in eksistenčno nujno trajnostno prestrukturiranje slovenskega gospodarstva, energetike, izobraževanja in našega potrošniško vse bolj zaznamovanega načina življenja.

Krepitev regionalnih ekonomskih in samooskrbnih krogov je nujen antipod globalizaciji in ključno trajnostno gospodarsko polje. Regionalno podjetništvo povečuje gospodarsko stabilnost in zaposlovanje, omogoča razvoj obrti, trgovanja in manjših podjetniških storitev ter tesnejših povezav med kupci in lokalnimi proizvajalci hrane. Decentralizacija podjetniških dejavnosti mora vključevati spodbude za lokalno trgovanje, lokalne storitve. Tudi solidarnostno zasnovano podjetništvo, različne oblike socialnega in družbeno odgovornega lokalnega in regionalnega podjetništva mora država podpirati kolikor je mogoče. Lokalne skupnosti praviloma znajo oplemenititi pridobljena evropska in državna sredstva, v kolikor gre za lokalnim razmeram ustrezen izbor razvojnih projektov. Na podeželju je razen industrije in storitev zelo pomembna večplastna vloga kmetijstva. Organska, ekološka pridelava hrana se je okrepila in oznanja novo kmetijsko revolucijo, ki ponovno povečuje tudi zaposlitev pri pridelavi, obdelavi in prodaji lokalno pridelane hrane.

Trgi prihodnosti so zeleni, vanje se splača investirati, tu so bolj zanesljiva in trajnejša delovna mesta, višja dodana vrednost. Evropa je leta 2010 imela že četrtino vseh delovnih mest posredno ali neposredno povezanih z okoljem, stopnje letne rasti so zelo visoke. Konzervativne ocene kažejo, da naj bi industrija okoljskih tehnologij do leta 2020 beležila najmanj 6,5 % letno rast. Zgolj z ozelenjenim razvojnim pristopom bi našim otrokom in vnukom namesto gore dolgov zapustili nekaj, na čemer bi lahko nadgrajevali kakovost življenja.

Ozelenjeni investicijski program Slovenije se bi moral ključno usmeriti na občine in zlasti na razvojne regije. Skrbno izbrane razvojne investicijske podpore, velike davčne olajšave za investicije (ali celo davčna oprostitev) v robne pokrajine imajo večplastne pozitivne neposredne lokalne vplive, ustvarjajo nova delovna mesta in prednostno podpirajo ustvarjanje regionalnega blagostanja. Za Slovenijo, kjer se regionalne razlike povečujejo, bi bila večja stopnja gospodarske in upravne decentralizacije in večja trajnostna raba regionalnih razvojnih kapitalov temelj dviga materialnega blagostanja in ohranjanja poseljenost slovenskega podeželja in robnih območij. Z ekonomskega vidika imajo slovenske regije vse možnosti za doseganje visoke stopnje samooskrbe z vidika osnovnih virov, kot so hrana, energija, voda in lokalni proizvodi. Skladnejši in policentrični trajnostni regionalni razvoj Slovenije je ključni nacionalni razvojni projekt, zgolj razvoj vseh slovenskih pokrajin in visoka, trajna samozadostnost omogoča nacionalno preživetje in napredek v kakovosti življenja. Zmanjšanje medregionalnih razlik je eden od ključnih pogojev, da imajo tudi mladi iz odmaknjenih geografskih območij možnosti kakovostnega in trajnostno odgovornega izobraževanja, ki mora za vsako ceno ostati vsem dostopno in brezplačno.

Pomemben cilj je družbeno sprejemljiva stopnja dohodkovne neenakosti, ki tudi najšibkejšim omogoča človeka vredno, dostojno, polnokrvno in srečno življenje. Ali kot je na strokovni konferenci marca 2010 o dokumentu »Kam po krizi« dejal antropolog Rajko Muršič:»Uspešnosti neke družbe ne moremo meriti po bogastvu najbogatejših, pač pa po razmerah, v katerih si prisiljeni živeti najrevnejši.«

Krizne finančne, gospodarske, socialne in okoljske razmere ter zgodovinsko popolnoma drugačne okoliščine v Sloveniji (in v številnih drugih državah) kažejo, da se ne smemo vračati v predkrizno obdobje, torej zgolj s korekcijami v obliki strukturnih reform. Preudarno in dolgoročno potrebujemo nov razvojni model, trajnostno gospodarstvo, storitve in gospodinjstva, celoten vsakdanji način bivanja, dela in preživljanja prostega časa, zasnovan na trajnosti in dejanskemu spoštovanju potreb prihodnjih generacij ter biosfere. Lahko smo resnično srečni, da ima Slovenija in njene pokrajine zaradi ugodnega geografskega položaja, naravnih razmer in vse do bližnje preteklosti okolju prijaznega delovanja stotin generacij kljub številnim stranpotem zlasti od srede 20. stoletja do danes še vedno izjemno ugoden izhodiščni naravni položaj, da postane ena od najbolj uspešnih in odgovornih trajnostnih držav.

Udejanjanje etike okolja in humanosti z modelom trajnostno sonaravnega razvoja prinaša realnejšo možnost doseganja zmernega človekovega blagostanja, visoko kakovost življenja, varno podnebje in trajno zdravje biotsko mavričnega planeta. Bomo imeli dovolj političnega in osebnega poguma, da vztrajno, korak za korakom prevzemamo zahtevno okoljsko, širše rečeno trajnostno poslanstvo za dobrobit naših otrok in vnukov ter drugih vrst? Svoboda vsakega od nas ni omejena zgolj s svobodo sočloveka, temveč tudi z okoljsko odgovornostjo za danes in jutri.

Dr. Dušan Plut, redni profesor na Oddelku za geografijo ljubljanske filozofske fakultete