sobota, 24. september 2011

Zakaj sem prostovoljka hospica

Prostovoljstvo je bližnjica. Bližnjica za osebnostno rast, za duševno zrelost, za duhovno prebujenje. Za zavedanje.
Ko sem bila dolgovrata suha deklica, polna kompleksov in frustracij, mi je oče prinesel v branje pomembno knjigo: A. Gidens Ozka vrata. To je roman o ljubezni med njo in njim, o človeški ljubezni, ki se ji ona odreče, ker je zanjo še pomembnejša ljubezen do Boga. Sem jokala, deklica mala, in se odločila: tudi zame bo pomembnejša ta ljubezen – saj me fantje itak ne marajo, si je najbrž mislilo nezavedno – zato bom nuna, ko bom velika.
Sem zrasla, so se mi naredile ženske obline, so začeli fantje žvižgati za mano … Sem se srečno zaljubila, poročila, dobila otroka … Hvala Bogu, nisem postala nuna.
A hrepenenje po ljubezni z vertikale, kot ji rečem, ni ugasnilo. In z leti se je krepila želja, da bi prepoznala odgovor na temeljno vprašanje: Kdo sem? Rasla je moja potreba, da bi bila v stiku z resničnostjo, in ne z iluzijami o sreči, ki se bo zgodila nekoč v prihodnje z ljudmi in stvarmi, ki me bodo osrečile … V meni se je prebudilo zavedanje, da imam na voljo samo eno časovno izbiro: ZDAJ. Samo eno prostorsko možnost: TUKAJ. In samo eno življenjsko držo – biti. Biti celostno, polno in radostno. Najprej zase in potem še za druge.
Ko je umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc, sem ga spremljala vsak dan šest mesecev do smrti. Takrat sem se veliko naučila o smrti, ki je postala moja največja učiteljica življenja. Pri tem mi je pomagala Marjanova zdravnica dr. Metka Klevišar. Ona me je naučila, da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto, njegovo človeško dostojanstvo. Da ni pomembno dodajati dneve življenju, ampak pristno, polno življenje dnevom. Tako sem si upala pogledati smrti v Marjanove steklene oči in njegova odprta usta.
Ko sem se upokojila, sem odšla na šolanje za prostovoljko hospica. Pred tem in do danes sem spremljala že kar veliko umirajočih, še več žalujočih. Vem, kaj pomeni imeti privilegij spremljanja hudo bolnega, ki odhaja v druga razsežja – biti, samo biti prisotno z njim v tem svetem prostoru in obdarjenem času, ki ga ustvarja izdih in skrivnosten Dih …
Zato sem prostovoljka hospica. Ker je to moja bližnjica na poti k sebi in drugim. Moj poklon čudežu Življenja. In moja hvaležnost za Ljubezen, ki vse prežema.