nedelja, 18. september 2011

O čem bi pisala ti?

»In o čem bi pisala ti?« me je vprašala prijateljica Brina Svit pred dobrim letom, ko je končala s pisanjem knjižice v novi francoski zbirki premišljevanj o pomembnih rečeh. Ona je napisala esej o ločitvi. O čem bi ga jaz, če bi imeli v Sloveniji tako zbirko? Nisem razmišljala, ker je bil odgovor že kdaj napisan zame. Le glasno sem ga izgovorila: »Jaz bi pisala o žalosti.«


Brina je bila presenečena. Pozna me kot optimistično, veselo, radoživo žensko, ki se od vsega najraje smeji. Sem ji tiho rekla: »Velikokrat sem bila žalostna. Vem, kaj je žalost.« Dobro poznam to sveto bolečino, ki je morda nekaj najbolj človeškega. Ker edinole človek ve za smrt. Smo edina bitja, ki se zavedamo minljivosti. Se bojimo smrti. Tudi živali se je bojijo: kako presunljivo mukajo krave, ko jih na povodcu vlečejo v klavnico, kako grozno cvilijo prašiči, ko jih lovijo po vaškem dvorišču, mesar pa ima že pripravljen nož in lonec za lovljenje krvi … Živali se ustrašijo smrti, ko prihaja ponje. Vohajo jo, njihovo telo jo sluti … Človek pa se boji smrti kot svojega minevanja, kot možnosti konca življenja ljubih …


A žalost nas ne preplavi samo ob velikih smrtih, ko umre drag človek. Takrat morda najbolj tonemo vanjo, v to žametno črnino brez ostrih robov in z globoko bolečino, ki nas prežame v celoti, sleherno celico našega telesa, v kosti se zaleze, kožo ježi, dušo pekli … Žalost nas zajame tudi ob smrtih druge vrste: ko razpade odnos s človekom, ki nam je pomemben, ko se spremo s starši, z otroki … Pa tudi takrat, ko dokončamo kako naporno delo, v katerega smo vložili ogromno energije. Ne bom pozabila žalosti, ki me je objela, ko sem oddala doktorat. V glavi otopeli možgani, v trebuhu praznina, telo mlahavo. Kaj pa zdaj, kaj bom pa zdaj, ko sem to končala? Žalovala sem za obdobjem popolne predanosti pisanju doktorske disertacije, ki je zahtevalo velike žrtve -- srce mi je krvavelo ob zapuščanju hčera, najmlajša je šele prišla na svet, ko je morala mati v Nemčijo na doktorski študij – a sem občutila, da so žrtve nujne in smiselne, kajti doktorirati moram, če želim ostati v službi na fakulteti in zagotoviti varnost družinici …

Ne glede na to, ali gre za veliko smrt ali za manjšo ali pa majceno, vedno je dobro, da žalujemo. Da si dovolimo občutiti praznino, ki nastane, ko nekoga ali nečesa, kar je še včeraj bilo, danes ni več. Zavedanje, da smo nekaj dragocenega izgubili za vedno, je boleče. In vredno spoštovanja. Naše resnične pozornosti. Sklonjene glave v slavnostni tišini notranjega doma, kjer utripa srce, ki po izgubi ni več enako, kot je bilo pred njo. Čas za žalovanje je sveti čas. Ker je dragoceni čas za nas. Ko smo žalostni, ni zunanjega sveta, ne občutimo hrupa in norosti bivanja. Takrat sem samo jaz in moja bolečina. Kadar jo zmoremo ljubeče opazovati, kot bi bila svetleč kristal, se je nežno dotikati in ji dovoliti, da počasi ugaša njena moč ter se spremeni v tiho tlenje, ki ga čez čas ne bomo več čutili -- samo ob posebnih trenutkih bo še zaskelelo -- če zmoremo z bolečino ravnati tako, se bo spremenila v milino. Dala žlahtnost življenju, plemenitost našemu ravnanju. Ko nam odpira srce, daruje največ: sočutje. Sočutje do bolečin drugih in ranjenosti sveta.

A bolečina bo postala milina le, kadar žalujemo in ne ob-žalujemo. Oj, obžalovanje prinaša trpljenje in pekel v duši! Če obžalujemo, ker je odšel pomemben človek, pa mu pred smrtjo nismo odpustili in on ni odpustil nam, ne bomo dediči mehkega dotika bolečine. Če obžalujemo, ker se je končalo razmerje, v katerem nismo dali dosti sebe, nikoli ne bomo vedeli, kako bi bilo, če bi to zares storili. In nas preplavi obžalovanje. Ali pa maščevanje. In strah, da nam tudi v prihodnje ne bo uspelo. Tak strah, da ne bomo našli novega partnerja ali druge službe ali nove možnosti ustvarjanja in drugačnega načina preživljanja, je najslabša energija. Pri takem strahu ne gre za žalovanje, temveč za trepetanje stisnjenih zob in ledenega srca. Mrzlo srce ne zmore povabiti življenja v svoje naročje! Mila bolečina žalovanja pa ni zaloputnila vrat pred njim, samo v tihoto je odšla, da v njej preživi svoj čas žalosti, ki je potreben za alkimijo spreminjanja kovine v zlato.

Ko pišem tole kolumno, je v meni čas za žalost. Žalujem. Kajti rekli so mi, da je to morda poslednja kolumna za Obraze. Ne ve se, ali bodo še izhajali, ne ve se, kaj bo z našim sodelovanjem, ne ve se, ali bomo dobili plačano za zadnje mesece, ne ve se, kaj bo. Zato sem žalostna. Zdaj se šele v celovitosti zavedam, kako je tedensko pisanje kolumn spremenilo moje življenje. Kot bi se mi odpiralo tretje oko in bi videla, česar prej nisem, slišala, kar doslej nisem. Kot bi mi na končičih prstov zrasle nežne tipalke, ki po tipkovnici ne udarjajo, temveč se je samo dotikajo in že črke sestavijo besede in besede zrastejo v stavek, stavki v sporočilo, ki ga želim povedati. Sebi in vam. Zame niste neznane bralke in bralci, saj že vsa ta leta komuniciram z mnogimi. Vsak dan mi pišete po internetu, telefonirate, pošiljate sms, hodite redno na naša četrtkova srečanja v kavarno Union, kupujete knjigo izbranih kolumn Žareti upanje, prihajate na njeno predstavitev širom Slovenije, si v knjižnicah sposojate vse tri knjige zapisov iz Obrazov ….

V meni je taka žalost, kot je bila konec leta 1997 (sem si prav zapomnila leto?), ko so ukinili priljubljeno televizijsko oddajo Moški, ženske. Šest let sem jo pripravljala s predanostjo, prepotovala Slovenijo po dolgem in počez, da sem pred kamere pripeljala neznane zanimive ljudi odprtega srca in duha, odpirala tabu teme, o katerih se dotlej na televiziji ni govorilo, se pogovarjala sproščeno, kot se prej na nacionalni televiziji niso … Še danes me ljudje ustavljajo na cesti, v avtobusu, bankah in trgovinah, in pripovedujejo, kako radi so imeli to oddajo. Nekateri so po njeni ukinitvi iz protesta dali zaplombirati televizijski aparat, mnogi so svoje hčerke poimenovali z mojim imenom. Ko so oddajo brez pojasnila ukinili, sem bila kratek čas jezna. Potem dlje časa žalostna. A svojega dela nisem obžalovala nikoli. Imam občutek zadoščenja in moje življenje je bogatejše za šest let vsestranskih izkušenj. Mnogi med vami kupujete Obraze tudi zaradi spominjanja na te televizijske oddaje. Ker so (bile?) kolumne pisane v enakem duhu. Če jih ne bo več, se bo iz istega duha porodilo nekaj novega. To vem. A sem zdaj kljub temu žalostna.

Tolaži me mistično delo velike Vesne Krmpotić Sto in osem: prva in druga knjiga, posebej te dni pesem, ki je spisana za čas žalosti. Poklanjam vam jo z globoko hvaležnostjo, ker smo bili skoraj šest let v bližini, iskrenosti in milini.

Ne želi si lahke poti
Ne želi si lahke poti, želi si lahkotne hoje.
Nikoli ne moreš izvedeti, ali imaš lahek korak, če je pot lahka.
Morda pa izveš, kakšen je tvoj korak, če je pot tegobna.
Kakšen imaš torej korak? Mar ne želiš vedeti?
Pomisli: mogoče se tvoje stopalo ne bo več dotikalo tal, ko pot postane blatna in kamnita.