petek, 16. september 2011

Njen kruh, njegov sok


Drugi četrtek deževnega junija se je iztekla sezona večerov Beremo z Manco Košir v kavarni hotela Union, kulturnem srcu meščanske Ljubljane, kjer so včasih dnevno posedali znani slovenski pesniki, pisatelji, filozofi in intelektualci drugih vrst, da še danes diši po njihovem vinu in strastnih diskusijah ... Kot vedno je bilo ogromno ljudi, zasedeni tudi vsi dodatno prinešeni stoli v kavarni, na hodniku stoječ še dva ducata obiskovalk s kakšnim obiskovalcem vmes. Vzdušje sproščeno, radostno, ljudje odprtih src in žarečih oči. Nekateri tem večerom pravijo wellnes, ker so tako osvežujoči, krepčilni. Ker gremo domov vsi nahranjeni.

Nahranjeni s čim? Najprej z občutjem, ki se je tekom let ustvarilo na naših večerih; redno prihaja večina občinstva, že okoli 18. ure zasedejo kavarno, kajti vedo, da bo kasneje zmanjkalo stolov. Mnogi imajo mesečne žur fikse, kot smo včasih rekli. In ko pridejo novi obiskovalci prvič, se nam mnogi naslednjič pridružijo. Kajti med nami se te drugo četrtkove večere zgodi čarovnija: magija skupnosti. Tam smo MI, ki nas zanimajo skupne knjige, skupni gostje, skupne ideje in vizije, skupne sanje … Vemo, da drug drugemu darujemo. Tisti, ki nastopamo in oni, ki sprašujejo, darujemo misli in besede, drugi prinašajo v kavarno svojo dragoceno prisotnost in zavzeto pozornost. Pozornost, kakršno danes redkokje doživimo.

Prav ta pozornost je skupna hrana, ki ne pusti nikogar lačnega. V tem hitrem, površnem svetu vsi potrebujemo odmore, da se ustavimo, zajamemo sapo, se zares nečemu posvetimo, zares koga srečamo, nekaj globoko doživimo. Naša duša potrebuje takšen spokoj, da lahko poganja srce in kri po žilah bivanja. In slehernik potrebuje stik s svojo dušo, ki ni mogoč ob dnevnem hitenju in premnogih skrbeh, kako bomo vse opravili, vse nakupili, vse použili… in kmalu vse pozabili. Duša potrebuje nego, piše ugledni jungovski psihoterapevt, muzikolog, dolga leta redovnik Thomas Moor v meni tako dragi knjigi z naslovom Nega duše. V njej že v uvodu opredeli najhujšo bolezen sodobne civilizacije. Bolezen, »ki zajema vse naše težave in nas prizadeva kot posameznike in kot družbo, je 'izgubljanje duše'. Zanemarjena duša se ne umakne, temveč se simptomatično pojavlja v odvisnostih, vdajanju razvadam, nasilju in izgubi smisla. Simptome skušamo osamiti ali izbrisati, a osnovna težava je, da smo izgubili modrost o duši, pa tudi svoje zanimanje zanjo.«

Tisti, ki se zbiramo na bralnih večerih v očarljivi kavarni, duše ne zanemarjamo. Imamo stik z njo, negujemo jo in hranimo. »Duša se ne more razvijati v hitrem življenju, kajti potrebuje čas, da jo stvari ganejo, da jih dojame in razmišlja o njih,« piše Moor in mi to doživljamo, ko se s pomočjo knjig in zanimivih gostov pogovarjamo o dušnih stvareh. Si vsak drugi četrtek v mesecu vzamemo čas za to in zares pozorno prisluhnemo, drugim in samemu sebi, saj srce sprejme le to, kar mu je bližnje in domače. »Pozorno življenje pomeni, da si vzamemo čas in z dušo nakupimo stvari za dom,« pravi Moor. Misli na naš dom v dobesednem smislu, da kupimo stvari, ki poskrbijo za udobje in občutje lepote prebivališča, misli pa tudi na stvari, ki so dom za dušo: umetnost, naravo, svete obrede … In čisto vsakdanje življenje, v katerem z vso pozornostjo opravljamo to, kar delamo, pa če obešamo perilo ali z zaprtimi očmi v naslonjaču poslušamo glasbo ali z odprtimi zbrano beremo knjigo. Moor: »Ko si vzamemo redke pol ure tišine za branje ob odprtem oknu in zaznamo topel poletni vetrič, bi se lahko spomnili stotine oznanjenj, ki so nam jih predali slikarji in nas tako opominjali na navado angelov, da prihajajo na obisk ob trenutkih tihega branja.«

Tisti, ki nastopamo na odru, končujemo srečanje ob praznični mizi, ob kateri se vedno znova dogaja obredna gostija. ONA - mila sivolasa gospa svetlečega obraza in toplega objema, za katero sem šele zadnji večer sezone izvedela, da je Mara Podržaj iz Grosuplja, nam ta dan namreč speče slasten mlečen kruh, pletenico, ki jo potem lomimo kot sveto hostijo. ON – prijazen dobrodušen Ferdo Čeferin s kmetije v Žireh, pa nam prinese čudovit domač jabolčen sok pa še enega, pomešanega s peso, da zalijemo kruh in nazdravimo drug drugemu. Ni še bilo človeka za našo obredno mizo, ki ne bi s hvaležnostjo jedel njenega kruha in ganjen pil njegov sok.

Bi naši večeri sploh lahko postali to, kar zdaj so, če ne bi bilo njenega kruha in njegovega soka? Kajti njun dar omogoča sklepno daritev, obredno gostijo, ki je značilnost praznovanj vseh kultur širom sveta. Jesti daritev pomeni sprejemati simbol skupnosti. Se zavedati tega MI, ki nas bistveno opredeljuje. Kruh simbolizira sveto hrano in sok sveto pijačo. Kruh predstavlja aktivno načelo plodnosti, svetosti rojevanja in gnetenja zemlje v nove oblike. Kruh vzhaja v ranih jutrih, ko je na nebu gospodarica Luna; žensko načelo, jin. Kruh vzhaja kot naša duša, je dober kot naše srce. Kruh je naša simbolna mati. In sok je oče. Kajti sok je življenjska tekočina, ki napolni posodo ženskega naročja. Sadje dozori na drevju in pesa obrodi v zemlji s pomočjo Sonca, moškega principa, jang energije. Potemtakem z njenim kruhom in njegovim sokom slavimo prepletenost te večne dvojnosti, dvojnosti dneva in noči, moškega in ženske, vsakdanjega zemeljskega življenja in duhovne presežnosti (pijača v obredih predstavlja princip nesmrtnosti). In tako za četrtkovim omizjem v kavarni Union ponavljamo zarotitveni vzorec povezanosti, zavedanja o enosti. Hvaležni, da smo doživeli še en večer, ki je nahranil našo dušo. Z duhovno hrano, nastopajoče še z objemom njenega kruha in slastjo njegovega soka.

In še nekaj čudovitega se dogaja na naših večerih. Godijo se srečevanja, ki niso samo vljudnostnega značaja, vse večkrat se srečajo ljudje, ki se po tem srečanju ne razidejo več. Ker so se prepoznali in vedo, da so pripadniki istega kroga. Kroga prosojnih ljudi. Ljudi, ki ne pozirajo, se ne sprenevedajo, ne igrajo igric drug z drugim, ne manipulirajo. Ki so pogumno odložili svoje maske, norci! Kot jih definira James Hillman: »Prosojen človek je viden in proseva, nor, ki nima ničesar več prikrivati, ki je postal prosojen, ko se je sprejel; njegova duša je ljubljena, povsem razkrita; osvobojen paranoičnega prikrivanja, poznavajoč svoje skrivnosti in svoje skrito védenje; njegova prosojnost služi svetu in nesvetu kot prizma.«

Ali, kot je zapisal naš veliki – in danes pogosto spregledani – pesnik Oton Župančič in mi je njegov verz iz pesmi Zlata jutra daroval ljubi obiskovalec zadnjega unionskega večera to sezono: Kamor v vesoljstvo si vrgel svetlo oko, / biserni krogi vse dalje in dalje se pno, / se srečujejo s krogi duš izbranih, / k tebi poslani so od obál neznanih, / s tvojimi krogi se bratsko poljubljajo, / v tvoje kroge se tajno izgubljajo. Ja, prav zato prihaja sreča iz glagola srečevati se, in zato so naša druženja tako osrečujoča. Oktobra jih bomo nadaljevali. Lepe počitnice vsem, ki nanje zvesto prihajate, isti, ki radi berete tele kolumne v Obrazih. Hvala vam iz srca!