torek, 27. september 2011

Moški-ženske: Pol plašča

Kakšen privilegij je biti prostovoljec/prostovoljka hospica, oj, kako velik privilegij je to! Kajti podarjeno nam je vstopati v svete prostore umirajočih, kjer smemo biti ob veliki skrivnosti – smrti. Imamo trdne dokaze, da so na svetu dobri ljudje odprtih rok in srca, ki zmorejo ustvarjati močne, osrečujoče skupnosti, kakršno gradimo tudi mi, prostovoljci hospica. Izobražujejo nas veliki ljudje, ob katerih skromno sklonimo glave in sklenemo dlani v iskrena hvala. Učitelje, kakršne imamo na naših seminarjih in delavnicah, mnogi iščejo v daljnem svetu, potujejo k njim v Indijo, na Tibet, ali v Južno Ameriko, mi pa gremo le nekaj deset kilometrov od doma, denimo na Celjsko kočo, in nam predava svetovno znana svečenica zena, budistična nuna, feministka, ki si prizadeva za mir, človekove pravice in ohranitev okolja, duhovna učiteljica, avtorica številnih knjig in ustanoviteljica ene izmed vodilnih šol v ZDA za spremljanje umirajočih, doktorica antropologije in dobitnica častnega doktorata harvardske univerze Joan Halifax.

Joan Halifax, ki že pol stoletja spremlja umirajoče, in svoje izkušnje deli na izobraževanjih od Amerike prek Ljubljane in Pariza do Osake. »Svet je zanjo kot zenovski vrt,« je zapisala Nika Vistoropski v intervjuju za prilogo ONA, ki ga je naslovila z njenim refrenom: »Moje življenje je blagoslovljeno«. Ja, njeno življenje je blagoslovljeno. Živi bogato, izpolnjeno življenje. Ker je v sedeminšestdesetih letih doživela ogromno, preživela osebna trpljenja – pri štirih letih je hudo zbolela, bila dve leti paralizirana in slepa – in od dekliških časov dalje sočustvuje s trpljenjem mnogih. Tudi tistih, ki so naredili najhujše zločine. Gre k njim v skrbno varovane zapore, k moškim, ki so posiljevali in morili, in jih sočutno pogleda v oči. Pogleda globoko na njihovo dno in vedno znova uzira krhko, ranljivo in veličastno človečnost.
Da lahko vidi ljudi v njihovem bistvu, da uzre človečnost, nam je pripovedovala, mora znati najprej pogledati v lastno srce. Najprej ona biti to, kar je, in potem prepoznati isto v drugem. Zato nas je učila stika s samim seboj, pogleda v lastno dušo, v trenutek svoje resnice zdaj in tukaj. »Govorite spontano, iz trenutka in iz srca, povejte bistveno, ko govorite. Drugi poslušajte. Samo poslušajte, ne da bi sodili, ocenjevali, komentirali slišano. Brez besed in brez dotikov poslušajte. Bodite tihi in zbrani, osredotočeni na drugega in njegovo pripoved. Samo bodite,« nas je usmerjala pri vajah. Tako jasno in preprosto je povedala, a tako težko, včasih skoraj nemogoče je bilo to izvesti! Samo biti je mojstrstvo, za katerega se je treba uriti. Pokazala nam je vajo, kako biti mirna, mogočna gora, ki trdno stoji na zemlji in iz nje črpa energijo, jo usmerja preko mirnega telesa v iztegnjene roke in dlani, ki podpirajo nebo. In potem pretoči energijo z neba, da steče skozi stabilno telo v zemljo. Biti. Samo biti. Kot tiha, mogočna gora.
»To ste vi, prostovoljci hospica, vi ste ta mogočna gora,« nam je govorila. In poudarjala, kako pomembno je za pravo sočutje delati na sebi. Kajti naše poslanstvo je služenje umirajočim. Resnično služenje izhaja iz duše, ne iz ega. Od tam prihajajo pomoč, popravljanje in nasveti, ti izvirajo iz našega ega. Iz uma. Služenje pa je stvar srca in sočutne duše.
In nam je povedala zgodbo, od kod izvira beseda paliativa, blaženje bolečine in trpljenja, ki je morda še najmanj medicinska, strokovna pomoč, predvsem je stvar duha, resničnega služenja. Beseda paliativa prihaja iz besede plašč. S plaščem sočutja ogrnemo trpečega. In zakaj prav plašč? Zato, je rekla Joan Halifax, ker je Sveti Martin (rojen okoli leta 316 v Sabariji v Panonij, danes je to Madžarska, Slovenci ga poznamo predvsem po martinovanju 11. novembra – na dan njegovega pogreba, ko »sveti Martin iz mošta dela vin«) s svojim plaščem ogrnil trpečega. Nekega mrzlega zimskega jutra je Martin srečal berača. Ker ni imel ničesar drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli plašč in podaril eno polovico beraču. »Pol plašča je ohranil zase,« je poudarila Joan. »Poskrbeti morate najprej zase, da boste lahko služili drugim,« je ponovila večkrat.
Poskrbi najprej zase, šele potem za druge, sem si ponavljala. In se spomnila, da dolga leta nisem razumela, kako lahko potnike na letalih učijo krive vere, govoreč: »Ko iz omarice nad vami pade kisikova maska, jo najprej namestite na svoj obraz, potem pa jo pritrdite še na otrokovo glavo.« Bilo mi je grozno, materi, ki bi nagonsko ob pomanjkanju kisika v letalu dala masko najprej svojemu ljubemu detetu na obraz. Šele pred nekaj letih sem zares dojela, da otrok ne bi imel nič od tega, če bi se njegova mati pred njim zadušila. Mrtva mati pač ne more pomagati nikomur, tudi svojemu otroku ne! »Imej vedno pol plašča zase,« je opozarjala Joan in zdaj končno zares razumem, zakaj.
Ko sem prišla domov, sem takoj posegla po Svetem pismu, da raziščem pomen plašča. Takole piše v Drugi Mojzesovi knjigi, 22, 25-26: »Če vzameš v zastavo plašč svojega bližnjega, mu ga vrni do sončnega zahoda! Kajti to je njegova edina odeja, ogrinjalo za njegovo kožo. V čem naj sicer spi?« Potemtakem moramo poskrbeti za ogrinjalo naše kože s polovico plašča in z drugo polovico kot odejo sočutja ogrnemo bližnjega. Plašč je simbol nečesa najbolj dragocenega, kar človek ima, nečesa, kar nas greje podnevi in ponoči. Naša edina odeja je! Zato prav nikoli ne smemo ostati brez nje. Brez svoje polovice plašča.
Kako bomo zmogli spremljati trpeče in umirajoče, ne da bi izgoreli, kot izgorijo mnogi zdravniki in številne medicinske sestre, je torej odvisno od tega, ali bomo znali pol plašča ohraniti zase. Joan nam je pokazala telesno držo, ki to kaže. Držo, pri kateri imamo močan, vzravnan hrbet, ki ga nič ne more premakniti iz njegove stabilnosti in miru, in prednji del telesa mehak, fleksibilen, z odprtim srcem, ki čuti stisko bitja pred seboj. Treba je znati uravnovesiti mehko in trdo, šibkost in moč. Sočutje temelji na tem občutljivem ravnotežju in prostovoljci hospica z njim.

P. S. Zdajle sem se vrnila iz Maribora s predavanja njegove svetosti dalajlame, kjer sem občutila z vso dušo, z vsako celico telesa, kaj je pravo sočutje. Dalajlama JE to! Ta preprost, radoživ, skromen veliki človek. Ki nas vedno znova nagovarja: Karkoli se zgodi/, nikoli ne izgubi upanja!/ Razvijaj svoje srce./(...) Bodi vir sočutja,/ ne samo za svoje prijatelje,/ ampak za ves svet./Bodi vir sočutja./ Prizadevaj si za mir./ In še enkrat ti pravim:/ nikoli ne izgubi upanja,/kar koli se zgodi,/ kar koli se dogaja okoli tebe,/ nikoli ne izgubi upanja! (Dalajlama: Moja duhovna avtobiografija, Učila 2010) Pol plašča imej zase, pol ga daj trpečemu. In nikoli ne izgubi upanja, nikoli.