torek, 27. september 2011

Moški-ženske: Dve besedi

Med mnogimi televizijskimi intevjuji, ki jih je imel ameriški pisatelj Henry Miller (spomnimo se, denimo, njegovega slovitega erotičnega romana Rakov povratnik), se eden konča z novinarjevim vprašanjem, če lahko za zaključek pogovora svojo celotno življenjsko izkušnjo strne v samo dve besedi. Henry Miller se je tedaj zarežal, kot se je režal že ves čas intervjuja, se počehljal po goli lobanji in rekel:
»Sprejemanje in skrivnost.«
»Zakaj ravno to dvoje?«
»Zato, ker lahko samo tak odnos do življenja in sveta omogoči dejavno ljubezen.«
Tako v Romanu o knjigah poroča ljubi prijatelj, pokojni Marjan Rožanc, o usodovcu Millerju, ki je imel nanj odločilen vpliv. V tistih sivih in zavozlanih letih po drugi svetovni vojni, ko so se komunisti izpovedovali v partijskih celicah o svojih grehih mesa in duha, je Rožanc pri nalezljivo vitalnem Millerju spoznaval svobodnost, avtonomnost in erotičnost osebe, čemur se je zavezal kot pisatelj in družbeni človek.
Zavračal je »ohranjanje iluzije o brezspolni moralnosti in čistosti sveta« prav s pomočjo Millerjeve odprtosti, ki ga je uspela presaditi v »nekoliko drugačno, dejavnejše, polnejše življenje.« V življenje, v katerem se duša zbudi in razgali. »In prav spolnost je tista, v kateri se duše slačijo do kraja,« sta bila prepričana oba z Millerjem. Ker je razgaljanje duš pisateljska dolžnost, njuni junaki veliko seksajo, erekcije in koitusi so obilo posejani po njunih romanih. A ne gre za slačenje telesa, piše Rožanc, temveč za nekaj veliko hujšega – slačenje duše.
Med novoletnimi prazniki, ko se vsako leto znova umikam v samoto, tudi jaz slačim dušo. V njej uziram ljube žive in mrtve ljudi, s katerimi se pogovarjam. Marči, kot smo prijatelji klicali Rožanca, ima v moji duši veliko stanovanje. Zato je pogovor z njim globok. Ljubeče me gleda – »Gledal te bom še tedaj, ko me ne bo,« mi je obljubil tisti dan, ko sva se objela v bolnišnici Golnik in mu ni bilo, pretresenemu, potrebno izreči, kar sem že itak vedela: diagnoza rak, rekel je samo, naj ga sprijaznim s tem vsiljivcem – in vpraša, kateri dve besedi sta tisti, v kateri lahko strnem svojo življenjsko izkušnja zdaj, ob tem novoletnem času, ko se poslavljam od napornega leta 2009 in vstopam v novo 2010. Naj najdem zase tisti dve besedi, ki sta ključni zame ZDAJ.
In začnem sestavljati pare besed, ki so bistvene zame. Dve besedi. Najprej se mi zapišeta ponižnost in skrivnost. Ko sem bila v Indiji tiste dni, kjer se je relativno blizu ubil Tomaž Humar, sem veliko premišljevala o tem, kako majcen je človeček v primeri s himalajskim gorovjem, kot prahec v primeri z vesoljem … Beroč SMS, da se je ubil Tomaž, sem avtomatično vzela svoj mobi in poklicala njegovo številko. Kot da bi upala, da se mi bo oglasila Tomaževa duša … a sem zaslišala samo glas, ki mi je v angleščini pojasnil, da ta številka ne obstaja. Bodi ponižna pred Življenjem, sem se zavedala, ko sem odložila prenosnik. Smrt je skrivnost in dopusti, da skrivnost tudi ostane. Dve besedi torej: Ponižnost in skrivnost.
»Z vsako novo preizkušnjo spoznam, kako rad imam življenje; in živim ga šele, ko me ni strah smrti in ne življenja samega. Obe možnosti sta neločljivo povezani v večnem krogu. Zato resnice življenja ne iščem v zemeljskih nagradah, na katerih se nabira prah. Moj življenjski sen je večni boj za notranji mir in srečo, prežet z ljubeznijo, ki je ustvarila svet,« berem kasneje doma v Tomaževi spremni besedi h knjigi o njem. Bi bili potem lahko moji dve besedi življenje in smrt? Pa saj gre za eno in isto, življenja ne moremo ločiti od smrti in smrti ne od življenja. Gre za ista vrata, skozi katera vstopimo, ko umremo, in izstopimo, ko se rodimo. Za ista vrata in ne za dve besedi …
Sestavim nov par: modrost in sočutje. To je ključno za moje življenje, vem. Doseči modrost in biti v srcu, v vsaki in vseh celicah svojega telesa sočutno bitje, to! Ni modrosti brez notranjega miru, ni pravega sočutja brez stanja srečnosti v sebi. Ker dajemo lahko šele, ko kaj zares imamo oziroma smo. Zato sta paru besed modrost in sočutje zrcalni par notranji mir in sreča. Le da jaz ne mislim, da se je treba za to boriti, kot je napisal junaški borec Tomaž. Bolj verjamem v milost. V prebujenje zavesti. V življenje iz polnine trenutka v naslednji trenutek, v predanost temu, kar prihaja k nam in v nas. Kot poje priljubljena stara popevka: Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš … Svobodna volja, veliki načrti in strumni cilji, nak, to ne sodi v moj repertuar. Za tako življenjsko držo sta najustreznejši besedi predanost in zaupanje. A tudi ti dve besedi lahko združimo v eno samo: vera. Kdo zares veruje v presežno, v Kozmično Inteligenco, Univerzalno Zavest ali Boga, saj ni pomembno, kako poimenujemo Absolutno Resnico, ta se upa predati Življenju in zaupa, da je vse dobro in prav. Tudi če je videti grozno in strašno, je v bistvu dobro tako, kot je.
Ampak saj ne gre za dve besedi, me preblisne. Temveč za eno samo, s katero je Marči naslovil svoj najpomembnejši roma: Ljubezen. Vse dvojice besed – sprejemanje in skrivnost, ponižnost in skrivnost, življenje in smrt, modrost in sočutje – se prepletajo v pentljo, ki je Ljubezen. Ljubezen nam rahlja ego, ljubezen premaga smrt, ljubezen prinese modrost (ali obratno?), ljubezen nas uči ponižnosti in sprejemanja ljudi, kakršni so, življenja, kakršno je, s skrivnostmi vred, ljubezen nas dela zares sočutne …
Ko v bolnišnici prostovoljka hospica držim za roke tridesetletnega fanta, ki po izlivu krvi v možgane že tri mesece leži v komi, negiben, »rastlinica« pravijo takim tisti v belem, ki niso ponižni in niso skromni in ne priznajo skrivnosti in se bojijo smrti, ker se bojijo resničnega življenja, ki niso modri ne sočutni, ki niso sposobni sprejemanja, tisti v belih uniformah, ki niso zmožni ljubezni, ko ga božam in opazujem njegov lepi obraz, in vidim, da je nenadoma na široko odprl prelepe globoke modre oči, me spreleti. Niti stotine besed, kaj šele dve ali ena, ne morejo opisati tega, kar govorita dva presunljivo globoka modra tolmuna na bledem obrazu tridesetletnega fanta z obrito glavo. Ko me pogleda s široko razprtimi očmi, v katerih ni senc, ni vprašanj, ni zahtev, ni pričakovanj, ni bolečin, ni nič, pa vendar prav vse, vidim popolno jasnino. Zrcalo večnosti. To, kar je od nekdaj, kar je bilo in bo, ko tebe in mene na svetu več ne bo.
Ne dve besedi, ampak dvoje oči me je pretreslo. Pretreslo do kosti.