nedelja, 21. maj 2017

HOSPICKAFE, TOREK, 23. maja 2017, ob 18.uri v Konzorciju


 
Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij vabita vsak četrti torekv mesecu v knjigarno Konzorcij na druženje

Hospickafe 
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«


  

Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu,  razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.  

V našo družbo zato vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.

Enajsti Hospickafe bo v torek, 23. maja 2017, ob 18. uri
   v  knjigarni Konzorcij na Slovenski 29 v Ljubljani. 

Zadnji hospickafe v tej sezoni bo posvečen pojavom, o katerih ne govorimo, pa bi morali, saj velja podpirati umirajoče pri njihovih slutnjah, videnjih in slišanjih … David Kesller je v knjigi VIDENJA, POTOVANJA IN POLNE SOBE zbral pričevanja številnih spremljevalcev umirajočih in odprl vprašanje: »Kaj če potovanje na koncu življenja ni osamljena pot v večnost, temveč neverjetno združenje s tistimi, ki smo jih ljubili in izgubili?« Manca Košir je povabila v goste dva pričevalca, ki imata veliko izkušenj s poslednjimi potmi: sestro Emanuelo Žerdin, vodjo oskrbe v hiši LJUBhospic, in mag. Andreja Debeljaka, priljubljenega psihoterapevta.

Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!
 

Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!



Manca Košir

ponedeljek, 15. maj 2017

ZAMORJENOST JE IZGUBLJENOST

Napisano za letošnje mednarodno srečanje PEN na Bledu, 10. maja 2017, za okroglo miz o SOVRAŽNEM GOVORU: 

Zrak je nikogaršnji. Ga zato tako brezobzirno onesnažujemo, da umirajo gozdovi in se dušijo ljudje, sprašujoč se – bomo sploh preživeli?

Voda je nikogaršnja. Jo zato tako neodgovorno zastrupljamo, da poginjajo ribe in zbolevajo ljudje, sprašujoč se – bomo sploh preživeli?

Zemlja je nikogaršnja. Jo zato tako kruto uničujemo, da je ogrožena svetost življenja in se bojijo ljudje, sprašujoč se – bomo sploh preživeli?

In besede so nikogaršnje. Mar zato vsak misli, da lahko počne z njimi, kar hoče? Sprašujem se: bo človeštvo s takim odnosom do besede sploh preživelo?

Tako sem se spraševala v referatu za konferenco o govorici nasilja in  govorici miru v Belgiji, presunjena nad besedami, ki so jih pisali in kričali na mitingih tistega leta 1988 po zdaj že razpadli bivši Jugoslaviji: Hočemo orožje, ubili bomo, zaklali bomo …uničili bomo sovražnike, smrt temu in onemu …Kakšna je ta človeška skupnost, v kateri množična občila iz dneva v dan obsojajo, klevetajo in lažejo? sem zgrožena spraševala, ko sem poslušala in brala hujskaške besede. In sem napovedala vojno.

Če (pa) kdo ne greši z besedo, je popoln mož in zmožen obrzdati vse svoje telo. Če konjem na gobce nadenemo uzde, da bi nam bili pokorni, usmerjamo vse njihovo telo. Poglejte tudi ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja. Tako je tudi jezik majhen del telesa, se ponaša z  velikimi rečmi.
                   Poglejte, kako majhen ogenj pa vžge tak velik gozd! Tudi jezik je ogenj  …
(Jak 3, 2-6)

Bila je vojna, strašna večletna vojna. Jugoslavija je razpadla. Začele so vojno  besede, ta ogenj jezika, ki ga je razplamtelo sovraštvo, da  ga ni bilo več mogoče pogasiti.

Tud danes  gorijo plameni jezika in so vojne. Velike in majhne, vojne v svetu, vojne v državah, vojne v skupnostih, vojne v družinah in vojne v nas samih. Samo poglejmo družabna medmrežja, koliko sovražnega govora se pase po njem, berimo časopise, poslušajmo radio, glejmo televizijo, pa nas bo zalila greznica sovražnih besed. Te vedno znova bruhajo plamen na drugega: drugi so krivi, drugi nas ogrožajo, drugi in drugačni nas sovražijo. Kdor ni z nami, je proti nam, doni iz Stare zaveze v današnji čas sovraštvo in ne-mir …

Več govornic in govorcev  bo analiziralo sovražni govor, opozarjalo na njegovo zlo, na nevarnosti. Zato bom sama skušala obrniti razmišljanje v drugo smer. Ne kaj in kako drugi, ampak kaj in kako ravnam jaz, kako ti, da sovražnega govora ne bi bilo, in da ne bi pogorišča po požarih jezika netila novih požarov in sprožala novih vojn, temveč bi našla pot iz ne-mira v mir.

»Ustvarjalec težave in problema je posameznik, ti in jaz, ne pa svet, kot mislimo. Svet je tvoj odnos do drugega. Svet ni nekaj ločenega od tebe in mene; svet, skupnost, je odnos, ki ga mi utemeljujemo ali hočemo utemeljiti med seboj,« je poudarjal Krishnamurti. Pokazal je tja, kamor učijo gledati modri stari Kitajci, rekoč: če na drugega kažeš s svojim kazalcem, trije sosednji prsti kažejo nate samega. Ti sam si trikrat to, kar očitaš drugemu!

Pogledati moramo torej k sebi in vase. Globoko vase. Tam je odgovor, zakaj izgovarjamo sovražne besede, zakaj govorimo zoper drugega, zakaj ga obsojamo, kritiziramo, ponižujemo in teptamo z besedami. Smo nasilni z jezikom, ki druge rani in lahko celo ubije. Ko je Erich Fromm analiziral različne vrste nasilja, je ugotovil, da je nasilje v bistvu posledica duhovne praznine, da je kazalec pohabljenosti in praznote življenja, sovražnosti do življenja. Duhovno bogat in samouresničen človek ne bo izgovarjal besed, ki strašijo, ne bo govoril laži in jim tudi ne bo podlegal. Ne bo se pustil manipulirati in tudi sam ne bo manipuliral. Prazni jaz pa bo širil strah, se bo skrival za okope in iskal varno zavetje.

Tega zavetja ni moč najti zunaj. »Resnični hujskač je v nas. Naš pravi sovražnik so naše lastne razdiralne težnje,« govori njegova svetost Dalajlama, ko opozarja na podivjan, vznemirjen človeški um, nagnjen k izbruhom zlobe. Prepričan je, da lahko uresničimo naslednji cilj: srečnejše ljudi, ki živijo skupaj in podpirajo drug drugega v svetu, kjer vlada več miru. A prava sprememba se bo zgodila, ko se bodo spremenili posamezniki. Če v svojih prsih vzgojimo toplo srce, pravi, vsak od nas lahko postane gonilna sila dobrega (Gonilna sila dobrega: Dalajlamova vizija za naš svet je tudi naslov knjige Daniela Golemana).

V času, ko to pišem, hodi po Sloveniji in neumorna nastopa po radiu in televiziji priljubljen pater Karel Gržan, teolog in doktor literarnih ved, duhovnik, ki je ustanovil prvo žensko komuno za odvisna dekleta v Sloveniji, amaterski arheolog, in ploden pisec knjig, ki odmevajo. Zdaj sta izšli dve, skupaj čez tisoč strani obsežni knjigi z naslovom Vstanimo v suženjstvo zakleti, prva s podnaslovom Stop smrtonosni igri polov in druga, podnaslovljena Izstop iz smrtonosne igre polov. Analizira svet dvojnosti, v katerega smo rojeni, opozarja na zlo delitev na naše in nenaše, na belo in črno, kar Življenje v svoji mnogoterosti in božanski raznolikosti nikoli ni. »Ker je danes človek zavestno vzdrževan v stanju preutrujenosti, ogroženosti, nenehnega stresa, ker živimo na eksistenčnem minimumu ali pa smo v nenehni nevarnosti, da tja zdrknemo, so manipulacije in onemogočanje svobodne volje, ki jih uporablja preračunljiva logika ekonomizma, otročje lahki,« piše Gržan. In svoje eruditsko delo sklene s poglavjem, ki mu je dal naslov In smejmo se v komedijo našega časa.

Zakaj končuje knjigo s poglavjem o smehu? »Ker je pomembno, da se smejemo! Smeh nas osvobaja, da se v danih situacijah, ko vsi nekam norimo, ne utopimo v norosti sveta. Smeh je znamenje, da zmoremo/znamo izplavati iz duhamornih ujetosti in vdihniti svežino Duha. Smeh je znak upravičenosti upanja, da bomo izplavali v novost, ki je pred nami.«

Pater Karel Gržan radostno vzklika: »Naj živi evolucija, ki nas vodi iz norosti v novost!« Smejmo se, smejmo! Najprej samemu sebi, saj je »smeh znamenje, da uspešno predelujemo gnoj v sebi in ob sebi v humus za novo rast v prihodnosti.«
Smeh, ironija, dobra volja namreč kažejo, da gremo v pravo smer, da se modro osvobajamo v novost. »Zamorjenost je izgubljenost!« vzklika blagi in vedno z nasmehom na obrazu ožarjeni pater Karel ter svari pred zasvojenci negativizma.

Zasvojenci negativizma širijo sovražni govor. Ti nemirni izgubljenci ne najdejo miru v sebi. Ranjenci, ki se ne zanjo zaceliti. Prazni so, zafrustrirani, neuresničeni. Nenehno v monologu sami s seboj, ker dialoga sploh sposobni niso. Ne znajo poslušati, ne zmorejo videti drugega, niso zmožni sočutja in ne človeške bližine. Ker se ne cenijo, ne sprejemajo. Človek, ki ni sprejel sebe, tudi drugih ne more. Vztraja v svojem zafiksiranem vedenjskem vzorcu in se ni sposoben  obrniti k drugemu. Kako naj torej ljubi svojega bližnjega, če samega sebe ne?

»Bodi sam sprememba, ki jo pričakuješ v svetu,« je znano Gandhijevo vodilo, ki v tem času ni nič manj aktualno, kot je bilo v njegovem, ko se je z nenasiljem zoperstavil nasilju, z mirom odzival na sovražni govor.

Naj sklenem svoje razmišljanje, kako ne izgovarjati sovražnih besed in kako jim  ne podlegati, z  najpomembnejšim vprašanjem. Vprašanjem vseh vprašanj, kot ga je zastavil sufijski mistik Rumi za vse čase in vse ljudi, dokler še obstajamo:

                            In ti?
                           
                   Kje boš ti začel potovanje

                      k samemu sebi?










petek, 12. maj 2017

Kaj zmore človek, ki ljubi?

16.05.17 ob 18:00 - 19:00 - Mestna knjigarna Maribor

Srečanje z novo knjigo Mance Košir Človeška ljubezen.
Kaj zmore človek, ki ljubi?
Prijazno vabljeni na srečanje z novo knjigo Mance Košir Človeška ljubezen. Mančini gostji bosta Zora A. Jurič in dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič.
Človeška ljubezen je šesta knjiga pisem neumorne dopisovalke Mance Košir, ki edina na Slovenskem goji tradicijo epistol v knjižni izdaji. Tokrat so njeni dopisovalci psihoterapevti: Izidor Gašperlin, dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, mag. Miran Možina in Tomaž Flajs. V spremni besedi z naslovom Varno in zaupno zavetje pisempsihologinja dr. Lea Šugman Bohinc, med drugim piše: »Avtorica in njeni sogovorniki pripovedujejo vsak svojo zgodbo o sebi kot ljudeh z lastno življenjsko zgodovino, sedanjostjo in prihodnostjo. Pripravljeni so se razgaliti v širokem razponu človeških izkušenj. Z Manco – in nami, bralkami in bralci – delijo svoje vzpone in padce, svoje negotovosti, dileme, razočaranja, čustveno zahtevne, marsikdaj neprijetne izkušnje, pa osrečujoča, celo ekstatična, razsvetljujoča doživetja, tudi tista, ki jih povezujemo s človeško ljubeznijo.«
Njihov iskreni in pogumno samorazkrivajoči se glas nas navdihuje, da tudi bralci pogledamo globoko vase. Spodbuja nas, da osvetlimo svoje čustvene vzorce in izbire odzivov, ki nas in naše bližnje delajo nesrečne. Da spregovorimo in povemo, da prosimo za pomoč. Življenjski problemi so komunikacijske narave, zato je ključno znati se pogovarjati sami s seboj in drug z drugim. Tako ustvarjamo možnosti za spremembo.
Manca Košir: Dobro je gledati nazaj na svoje življenje, poiskati rdečo nit in si že zdaj odgovarjati na usodna vprašanja, ki se postavljajo umirajočim: »Kdo sem? Ali sem živel izpolnjeno življenje? Sem uresničeval svoje želje, sledil svojim sanjam?« Velja: »Lastna razlaga življenja je vrhovno sodišče eksistence, samo pred samim sabo se mora človek zagovarjati za svoje življenje.« 
Knjigo posvečam Alenki Rebula, ki nas s svojimi knjigami, predavanji in delavnicami spodbuja za rast in cvetenje v svojem vrtu, v lastni deželi, ki naj jo naselimo, čuvamo in gradimo: »Pridi in spoznaj, kaj pomeni stati v svetlobi in čutiti, da je tvoja.«
Izidor Gašperlin, fotograf ter partnerski in družinski terapevt: Ljubezen izkazujemo skozi odnos. Ljubezen živi skozi odnos. Ljubezen je ODNOS. Pred tem pa odločitev zanj. Pristnost in dobronamerna odkritost sta humus, ki dela odnos rodoviten. Odnos, ki ni tak, je  – mrtev.
Gabi Čačinovič Vogrinčič, zaslužna profesorica Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, klinična psihologinja in družinska terapevtka: Žalost vodi v globino notranjosti in vase, a ni dobro, da je v globini samo žalost, in ni dobro, da ostajamo v njej sami. Razkošje je, ko predelamo bolečino, a ne moremo predelati vseh bolečin! Zato je tako pomembno, da zmoremo živeti tudi z njo polno življenje in rasti za bližino in sočutje.
Miran Možina, psihiater in psihoterapevt, direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani: Zaradi globoko vtisnjene polarnosti ljubezenskega vzorca je nemogoče spremeniti ljubezen samo v obilje sladkosti, zabave, užitka in lahkotnosti, kar je postal danes močan trend. Ljubezen zato nikoli ne bo samo udomačeni maček, ki prijazno prede, ampak vedno tudi grozeči tiger, ki lahko ugrizne in rani na najbolj boleč način.
Tomaž Flajs, psihoterapevt, resni član Evropske zveze za geštalt terapijo, predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo: Sram je boleč občutek doživljanja lastne nevrednosti, neke svoje pomanjkljivosti, zaradi katere se nam zdi, da nas nihče ne more imeti zares rad. Ob tem je ranjen naš občutek dostojanstva, zaradi česar se lahko želimo maščevati ljudem, ki nas zasramujejo, da bi dosegli izravnavo občutka vrednosti med seboj in njimi.

Dogodek je del kulturnega programa knjigarne, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-noviceZmenek s knjigo.

torek, 09. maj 2017

BRATI - STATI INU OBSTATI

Narodovo kulturo si predstavljam kot drevo. Globlje, ko segajo korenine, in višje, ko se vzpenjajo veje v nebo, bogatejša je kultura, saj srka sok iz tradicije in razpenja vejevje pogumno v višino in širino, suvereno, brez strahu, samozavestno, radovedno in ustvarjalno.
Korenine slovenstva so globoke, zrasle z delom velikega Primoža Trubarja, »osnovatelja novoslovenskega slovstva«, ki mu še vedno ni izmerjena vrednost za našo kulturo. »Stati inu obstati« namreč ne udejanjamo v njegovem duhu, ki nam govori: brati, brati!
Podatki o bralni pismenosti so namreč katastrofalni: 48 % Slovencev ni v zadnjem letu kupilo niti ene knjige. 42 % Slovencev ni v zadnjem letu prebralo niti ene knjige. Kar 25 % odraslih Slovencev je funkcionalno nepismenih (PIAAC 2016). Govoriti o »družbi znanja« ob takih podatkih je smešno. A govoriti je potrebno, še bolj pa delovati! Kaj lahko storimo kot posamezniki, kaj lahko storijo ustanove, kaj država, da se bo raven bralne pismenosti dvigovala in bo drevo slovenske kulture z lastno identiteto – slovenskim jezikom – stalo inu obstalo?
Že pesnik Tone Pavček je tisti slavnostni dan v parlamentu, ko je bila razglašena samostojnost države Slovenije, vizionarsko zagrmel: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo!«
Dr. Manca Košir, upokojena univerzitetna profesorica Univerze v Ljubljani, je publicistka, avtorica številnih člankov in devetnajstih knjig; zadnja nosi naslov Človeška ljubezen. Z Andragoškim centrom Slovenije je v devetdesetih letih po Sloveniji ustanovila številne študijske krožke Beremo z Manco Košir, pod tem naslovom je vodila literarne pogovore, ki jih nadaljuje s Čajanko z Manco Košir v knjigarni Konzorcij. Je ambasadorka vseslovenske kampanje Slovenija bere in največja promotorka knjig. Za svoje entuziastično širjenje bralnega virusa je lani prejela nagrado glavnega mesta Ljubljane.

Predavanje je del projekta Luther in slovenski protestanti.
Predsednik častnega odbora v počastitev 500. obletnice začetka protestantskega gibanja in reformacije je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Cena vstopnice:
- odrasli: 3,00 €
- dijaki, študenti, upokojenci: 2,00 €
Prodaja vstopnic: prodajna mesta na Ljubljanskem gradu, spodnja postaja vzpenjače, www.ljubljanskigrad.si ter na vseh prodajnih mestih www.mojekarte.si.  
Za obisk predavanja priporočamo vožnjo s tirno vzpenjačo; z nakupom vstopnice si zagotovite znižano ceno povratne vozovnice.
Nazaj na seznam

petek, 05. maj 2017

V TOREK, 9. maja, ob 18.uri v knjigarni Konzorcij

Čajanka z Manco Košir

09.05.17 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij
Gostji: Desa Muck in Nela Malečkar.
Čajanka z Manco Košir
Gostji čajanke bosta priljubljena pisateljica Desa Muck, s katero se bo Mancapogovarjala o njeni novi knjigi kolumn Takole bom rekla, in urednica knjige,Nela Malečkar. Obe sta veliki ljubiteljici živali, zato bo pogovor tekel tudi o študiji gozdarja Petra Wohllebna Skrivno življenje živali.
Toplo vabljeni na prgišče modrosti in obilico smeha!
Odlomka za okus.
Desa Muck, Takole bom rekla:
Lani, nekako ob tem času, sem v eni od slovenskih revij brala kolumno M.K. o tem, kako fino se je imela na skupinskem postenju. »Glej jo, Koširjevo!« sem vzkliknila: »Spet je v novi sekti!« Zabavala sem se ob misli, kako radostno poskakujejo v krogu, pojejo mantre in se spogledujejo s tretjim očesom. Njihovi blaženosti in navdušenju nad postom  najbrž ni ne konca ne kraja. Doživljajo serijska vnebovzetja, ponoči pa izčrpani hlipajo v blazino ter po kotih lovijo pajke in se bašejo z njimi. Pa še klistir in vse druge ogabne grozote! Mazohisti pač. Že ime društva, ki je organiziralo post, mi je povedalo vse: Preporod! Da ne nagovarjajo ljudi k skupinskemu samomoru? Ko pa sem še prebrala, da je voditelj Marjan Videnšek karizmatičen, me je zaskrbelo še bolj. Karizmatični ljudje so mi sumljivi. Ali so nevarni ali pa pobirajo denar od naivnežev. Rajši crknem, ko da se jim kdaj pridružim v njihovi norosti!

Peter Wohlleben, Skrivno življenje živali:
Načeloma živalska čustva zanimajo številne ljudi. Vendar to zanimanje večinoma ne vključuje vseh vrst, sploh pa ne tistih, ki se nam zdijo nevarne ali gnusne. »Zakaj pravzaprav imamo klope?« To je vprašanje, ki mi ga pogosto postavijo, pa se mi še vedno zdi zanimivo. Kajti ne verjamem, da ima katera koli žival posebno nalogo v ekosistemu. Se vam zdi takšna izjava iz ust gozdarja neverjetna? Po mojem mnenju pa takšno izhodišče zagotavlja dolžno spoštovanje do vsake vrste.
(…)
…Kako čudovito, da se za vsakega škodljivca najde tudi uničevalec, ki zdesetka njihove vrste. A če bi naravo delili tako črno belo, (…) bi moral obstajati stvarnikov gradbeni načrt. (…) ta stvarnik bi naš svet uredil povsem v skladu s človeškimi potrebami. 

torek, 25. april 2017

LEPOTA LET - OBVEZNO BRANJE

Od otroštva naprej nas bombardirajo s sporočili, da je bedno biti star. Da so gube grde, starejši ljudje pa nekoristni. Tudi Ashton Applewhite jim je nasedala, dokler ni ugotovila, od kod izhajajo ti predsodki in kako škodljivi so. V knjigi zato zavrača vse mite o starosti. Pojasnjuje korenine staromrzništva in opisuje, kako deli in ponižuje ter pohablja delovanje telesa in možganov. Izpostavlja visoko ceno mita o neodvisnosti in diskriminacijo, zaradi katere je staranje veliko težje, kot je v resnici, kritizira upodabljanje starejših kot breme družbe in se zavzema za svet, prijazen do vseh starosti. Ne glede na to, ali ste starejši ali pa upate, da nekoč boste, njena knjiga vas bo stresla za ramena, razveselila, razjezila in spremenila pogled na leta, ki so pred vami.

»Želim si, da bi bil spet mlad.« Ljudje to kar naprej ponavljajo. Toda če bi morali, bi zelo redki dejansko vrnili svoje figure na začetek igre ali kam bliže, razen če bi lahko časovno vrnili tudi sedanje zavedanje. Mladostništvo spet? Ne, hvala. Lepo bi bilo spet imeti hrustanec osemnajstletnice, vendar zdaj več plešem, ker sem bolj samozavestna in bolje določam prednosti. Ne glede na naše poti, kakorkoli smo krmarili ljubezen in opuščanje, pa naj je šlo za otroke ali hiše ali sanje, smo vsota vseh doživetij in tistega, kar smo se naučili iz njih. Naredila so nas. To je polna starost, bogata in neprecenljiva.

Ko sem jih dopolnila šestdeset, sem se počutila dobro. Vedela sem, da mi leta več podarjajo kot odvzemajo. Vedela sem iz lastnih izkušenj, moje raziskave pa so še naprej potrjevale, da nisem izjema in da imajo leta, ki so pred menoj, dati še več. Toda spoznanje sem morala še ponotranjiti, ga vključiti v svoja prepričanja in naravnanosti, ga vložiti v občutek sebe in prostora, ki ga imam na svetu, si ga prisvojiti. Morala sem pripoznati in postopoma opuščati predsodke o staranju, ki so mi jih vse od otroštva vsiljevala občila in popularna kultura. Gube so grde. Stari ljudje so nekoristni. Bedno je biti star. Vsrkanje vseh teh zmot je nekaj najlažjega. Izkoreninjenje je neprijetno, vznemirjajoče in neskončno težje. V sedanjiku, kajti še vedno se trudim, kakor se redno opominjam.
O AVTORJU
Ashton Applewhite je pisateljica, blogerka in aktivistka. Živi v New Yorku in že vse od leta 2007 piše o staranju in staromrzništvu na spletni strani ThisChairRocks.com in v blogu Yo, Is This Ageist?. Napisala je več knjig, med njimi tudi Cutting Loose: Why Women Who End Their Marriages Do So Well, objavlja v številnih revijah, piše pa tudi za Ameriški prirodoslovni muzej. New York Times, National Public Radio in the American Society on Aging so jo razglasili za najboljšo poznavalko staromrzništva.
ODLOMEK
Starejši možgani so vzdržnejši zlasti na čustvenem področju. Slike možganov po osemdesetem letu kažejo spremembe v čelnih režnjih, ki stopnjujejo sposobnost za spoprijemanje z negativnimi čustvi, kot so jeza, zavist in strah. Starejši občutijo manj družbene tesnobe in manj družbenih fobij. Tudi ko se te samostojne veščine procesiranja okrnejo, normalni starajoči se možgani omogočajo večjo čustveno zrelost, prilagodljivost na spremembe in ravni dobrobiti. To so nevrološki temelji krivulje sreče.
Natančno to je odkria Penny Kyle, ko se je vrnila k poučevanju. V detroitski učilnici višjih razredov osnovne šole se je počutila bolj sposobno kot kdaj prej – čeprav so učenci verjeli, da ima 104 leta. »Starejša sem in razumnejša. Če otroci nočejo narediti naloge, jim rečem: 'No, kar sami se odločite. Če je nočete narediti, bodite vsaj tiho.' Poprej bi rekla: 'Če je ne boste naredili, se bo zgodilo to in to.' Na koncu jo itak vsi naredijo.« Poleg tega ima tudi bolj filozofski odnos do narave svojega dela. »Nikar ne pustite, da vas spravi ob pamet, če stvari v učilnici ne potekajo, kakor bi hoteli, kajti kot učitelj, ki nadomešča, lahko naredite samo toliko,« je svetovala s skomigom ozkih ramen.
Recite temu védenje, recite izkušnje, recite modrost. Natalia Tanner pravi, da gre za izkušnje, in je prepričana, da je, ker je v osemdesetih, v vseh ozirih boljša pediatrinja: »V kliničnih odnosih, odnosih s starši in prijatelji. Ko zorite, postajate bolj filozofski. Stvari vas manj prizadevajo, kot so vas nekoč. Ko sem bila mlada, sem bila zagnana in bojevita. Zdaj sem bolj zadržana in pacient me zanima celostno.« Druga zdravnica, geriatrinja Hilary Siebens, pravi, da so se njeni umski procesi spremenili v poznih petdesetih in v šestdesetih letih. »Še zmeraj me zanimajo nove zamisli in dnevni dogodki, a tudi prikličejo povezave z minulimi dogodki. Gre za edinstven, dragocen pogled, ki ga moj stari um vnaša v delo, s katerim se ukvarjam.«
Možganske spremembe lahko spodbudijo tudi ustvarjalnost. Potem ko jo je artritis prisilil, da je v sedemdesetih opustila vezenje, se je ugledna ameriška naivna slikarka Mary Robertson Moses, bolj znana kot »babica Moses«, lotila slikanja. Živela je do 101. leta. Naključje? Nikakor ne po mnenju uglednega geriatričnega psihologa Gena Cohena, avtorja knjige The Mature Mind: The Positive Power of the Aging Brain, ki opisuje nepredviden psihološki razvoj pozno v življenju ter neizkoriščene vrelce ustvarjalnosti in intelektualnega potenciala. Cohen je primerjal te vplivne spremembe s »prijaznimi prispodobnimi notranjimi glasovi, ki govorijo: 'Če ne zdaj, kdaj? Kaj mi kdo more?' To ljudi tolaži, zbuja jim samozavest in vliva pogum.
Študija, ki so jo leta 2002 izpeljali na Univerzi Duke, je pokazala, da se mlajše osebe opirajo predvsem na eno ali drugo stran možganov (odvisno od naloge), starejši pa začnejo bolj sinhrono uporabljati obe. Cohen opisuje spremembo kot »premik na štirikolesni pogon. Vsaka dejavnost, ki optimalno uporablja obe strani možganov, je kot čokolada zanje.« Najbolje pa je, da vam ni treba biti milijarder ali budist, da bi izkusili te spremembe. Proces staranja jih podeli zdravim možganom.

ponedeljek, 17. april 2017

BUKLA: Knjiga meseca Mance Košir

Detabuiziranje smrti
Bukla 131, 5. 4. 2017





Čas nesmrtnosti: smrt v dobi bionike
Alojz Ihan
Beletrina, zbirka Koda, 2016 t. v., 193 str., 24 €, JAK
»Tabuizirana smrt je naučen občutek strahu, ki naj človeku v primernem času zapre usta in zaveže jezik,« je le ena od pronicljivih misli zdravnika, znanstvenika in profesorja na Medicinski fakulteti ljubljanske univerze dr. Alojza Ihana v knjigi Čas nesmrtnosti. A hitro po izidu ni bila ponatisnjena zaradi te in takih ugotovitev, temveč zaradi impresivnih navedb, kaj vse zmore današnja tehnologija, da bi uresničila človekovo neures­ničljivo hrepenenje po nesmrtnosti. Od krionike – »zamrzovanje kompleksnih živalskih in človeških organizmov za ponovno odmrznitev in oživitev v prihodnosti« – prek presaditev organov do rastlinjakov brezglavih teles, na katera bi morda nekoč presadili naše stare glave. Mene je knjiga presunila zaradi poglavja Strah in smrt, o čemer sem prebrala in doživela že veliko, a nisem še zasledila tako jasne slike sodobnega stanja smrti: »Človek, ki umira, je enako kot ob rojstvu ponovno popolnoma sam s seboj in njegova smrt bi morala biti posvečena izključno njemu samemu. A seveda ne gre tako enostavno – človek, ki umira, se zaradi družbenih manipulacij, ki jih je v osebni zgodovini v zvezi s smrtjo že doživel in jih nosi v glavi, težko sooči s tistim, kar njegovo trenutno umiranje in smrt v resnici sta, torej povsem osebni in prvič doživet proces, ki mu v njegovi osebni zgodovini ni primere. V resnici umirajoči brez veliko miru in človeške opore težko razloči tisto, kar je njegova trenutna, avtentična smrt, od tabuizirane smrti, ki se jo je navadil dojemati kot zmanipulirano družbeno bitje. Težko razloči med osebnim mirom, v katerega se s smrtjo potaplja, ter med naučeno in zdresirano grozo tabuizirane smrti,« je oster Ihan, rekoč: »Problem družbenega prisvajanja in manipuliranja s smrtjo je v tem, da krademo osebno in avtentično doživljanje smrti tistim, ki imajo s smrtjo v resnici opraviti – umirajočim.« Zato je treba detabuizirati smrt, zato velja govoriti o njej odkrito in odprto! Tudi o tem, da je »vzrok smrti iluzija mrliških zapisnikov«. Star človek pač ne umre zaradi pljučnice, ki je posledica in ne vzrok. Kajti če pri njem ne bi nastala pljučnica zaradi določene bakterije, bi nastala čez teden ali dva zaradi kake druge. »In če taisti človek ne bi umrl zaradi pljučnice, bi bržkone malo pozneje umrl zaradi zas­toja srca ali možganske kapi.« Umrl bi, ker je njegovo telo staro, umrl bi, ker je njegovo telo iztrošeno.



Nesmrtnost in neumrljivost: od šamanov do kristjanov Tine HribarSlovenska matica, 2016, t.v., 276 str., 29 €, JAK RS.
Še ena knjiga obravnava tematiko naše najgloblje želje: »Pravzaprav ves človekov razvoj od prazgodovine do sodobnosti poteka pod obnebjem upanja v neumrljivost oz. želje po nesmrtnosti,« ugotavlja akademik dr. Tine Hribar v prvi od treh knjig z naslovom Nesmrtnost in neumrljivost. Prva knjiga je interpretacijsko poročilo temeljne literature na to temo od šamanov do kristjanov, v drugi bo obravnaval spreminjanje razumevanja nesmrtnosti in neumrljivosti skozi zgodovino krščanske religije, v tretji pa bo prikazal sedanje stanje tega razumevanja v risu področij, ki jim sledi: teologije, filozofije in znanosti. Za hiter oris vsebine te tehtne knjige naj navedem naslove poglavij: Šamanska prazgodovina nesmrtnosti, Egiptovska zgodovina nesmrtnosti, Faraon Ehnaton, Frančišek Asiški in papež Frančišek, Gilgameševa želja po neumrljivosti, Starozavezno briskiranje podzemlja in minimaliziranje nesmrtnosti, Antična nesmrtnost, Protokrščansko vstajenje iz druge knjige Makabejcev ter Novozavezna obravnavanja nesmrtnosti. In kaj meni po desetletjih študija ogromnega korpusa relevantne literature naš veliki filozof? »Obljuba o porazu smrti po smrti, obljuba o življenju brez smrti pa ostaja zgolj in samo obljuba.« Ker nam smrt »pred smrtjo že doživetega življenja ne bo mogla vzeti«, akademik Hribar apelira, da to življenje ljubimo tukaj in zdaj. Saj je nesmrtnost vedno že tu, na zemlji.

sreda, 05. april 2017

ZAKAJ NAŠI OTROCI NE MARAJO ŠOLE?


CI Kakšno šolo hočemo vabi na javno razpravo z naslovom

Zakaj naši otroci ne marajo šole?

v torek,11.4.2017 ob 17.30 uri , v veliko dvorano Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Masarykova 16, Ljubljana.

Razpravo bo vodila dr. Manca Košir, odprli pa jo bodo govorci:
Ø  mag. Jožica Frigelj: Dobro in slabo v številkah
Ø  Izidor Gašperlin: O medsebojnih odnosih
Ø  Barbara Škarja: Konkretne izkušnje staršev
Ø  Luka Pečar Pahor: Kaj pa mladi?
Ø  Nataša Šram Grandlič: Vloga staršev

Vljudno vabljeni, naj se sliši naš glas za odlično javno šolo!


Predhodne prijave niso potrebne.

Kontaktna oseba: Jožica Frigelj, e-mail: frigeljj@gmail.com, GSM: 031 723 059

sobota, 01. april 2017

Knjiga ČLOVEŠKA LJUBEZEN že v knjigarnah



ČLOVEŠKA LJUBEZEN je šesta knjiga pisem neumorne dopisovalke Mance Košir, ki edina na Slovenskem goji tradicijo epistol v knjižni izdaji. To pot plete mrežo refleksij o bolečinah, ranjenosti, o strahu in sramu, o otroških travmah in njihovem celjenju v odraslosti s pomočjo psihoterapije. O odnosih in čustvih, ki nas temeljno zaznamujejo, si dopisuje z razmišljujočimi »terapevti za dušo in telo«: Izidorjem Gašperlinom, dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, mag. Miranom Možino in Tomažem Flajsom. Pripovedujejo lastne zgodbe šibkosti, celjenja in rasti ter opisujejo izkušnje iz svoje terapevtske prakse raznolikih šol in pristopov. Njihov iskren in pogumno samorazkrivajoči glas nas navdihuje, da tudi bralci pogledamo globoko vase. Spodbuja nas, da osvetlimo svoje čustvene vzorce in izbire odzivov, ki nas in naše bližnje delajo nesrečne. Da spregovorimo in povemo, da prosimo za pomoč. Kajti vsi si želimo, da bi bila naša bolečina slišana in ne bi bili več sami z njo. Tako ustvarjamo možnosti za spremembo. Ta se zgodi, »ko postanemo to, kar smo, in ne ko se trudimo biti to, kar nismo.«

ČLOVEŠKA LJUBEZEN – Citati s hrbtne strani:

Manca Košir: Dobro je gledati nazaj na svoje življenje, poiskati rdečo nit in si že zdaj odgovarjati na usodna vprašanja, ki se postavljajo umirajočim: »Kdo sem? Ali sem živel izpolnjeno življenje? Sem uresničeval svoje želje, sledil svojim sanjam?« Velja: »Lastna razlaga življenja je vrhovno sodišče eksistence, samo pred samim sabo se mora človek zagovarjati za svoje življenje.«

Izidor Gašperlin: Ljubezen izkazujemo skozi odnos. Ljubezen živi skozi odnos. Ljubezen je ODNOS. Pred tem pa odločitev zanj. Pristnost in dobronamerna odkritost sta humus, ki dela odnos rodoviten. Odnos, ki ni tak, je  – mrtev.

Gabi Čačinovič Vogrinčič: Žalost vodi v globino notranjosti in vase, a ni dobro, da je v globini samo žalost, in ni dobro, da ostajamo v njej sami. Razkošje je, ko predelamo bolečino, a ne moremo predelati vseh bolečin! Zato je tako pomembno, da zmoremo živeti tudi z njo polno življenje in rasti za bližino in sočutje.

Miran Možina: Zaradi globoko vtisnjene polarnosti ljubezenskega vzorca je nemogoče spremeniti ljubezen samo v obilje sladkosti, zabave, užitka in lahkotnosti, kar je postal danes močan trend. Ljubezen zato nikoli ne bo samo udomačeni maček, ki prijazno prede, ampak vedno tudi grozeči tiger, ki lahko ugrizne in rani na najbolj boleč način.

Tomaž Flajs: Sram je boleč občutek doživljanja lastne nevrednosti, neke svoje pomanjkljivosti, zaradi katere se nam zdi, da nas nihče ne more imeti zares rad. Ob tem je ranjen naš občutek dostojanstva, zaradi česar se lahko želimo maščevati ljudem, ki nas zasramujejo, da bi dosegli izravnavo občutka vrednosti med seboj in njimi.


četrtek, 30. marec 2017

Čajanka z Manco Košir, torek, 4. aprila, ob 18. uri v Konzorciju


Aprilska Čajanka z Manco bo po marčevski ženski intonaciji  spregovorila o dveh presunljivih moških avtobiografskih delih: Philipa Rotha Očetovina  in Sama Ruglja Na dolge proge. Gosta bosta zakonca, avtor dr. Samo in Renate Rugelj, urednika in založnika založbe UMco, ki izdaja tudi priljubljeno revijo o knjigah BUKLO.

Odlomka za okus.

Philip Roth Očetovina :
Nato je kakšnih šest tednov pozneje neke noči, približno ob štirih zjutraj, prišel k meni v beli mrtvaški srajci s kapuco, da bi mi jih napel. Rekel je: »Moral bi me pokopati v  obleki. Narobe si storil.« Zbudil sem se s krikom. Izpod mrtvaškega ogrinjala je z njegovega mrtvega obraza kukalo ven samo njegovo nezadovoljstvo. In njegove edine besede so bile očitek: na pot v večnost sem ga poslal v neprimernih oblačilih.
         Zjutraj sem ugotovil, da je meril na to knjigo, ki sem jo, v skladu z nespodobnostjo mojega poklica, pisal vse obdobje njegove bolezni in umiranja. Sanje so mi pripovedovale, da bom vsaj v njih, če že ne v svojih knjigah in svojem življenju,trajno ostal njegov mali sin, z vestjo malega sinka, tako kot bo on v sanjah živel naprej ne le kot moj oče, temveč kot oče vseh očetov, ki izreka sodbo prav o vsem, kar naredim.
         Ničesar ne smeš pozabiti.


Samo Rugelj Na dolge proge:
Zmeraj več časa je preživljal v antikvariatih. V  njih je iskal knjige, ki so jih v njegovi založbi izdali v minulih štiridesetih letih. Iz tega, koliko knjig lastne založbe je našel in kakšno ceno so imele v svojem drugem življenjskem ciklu – ciklu rabljenih knjig --, je poskušal ovrednotiti svoje delovno življenje.
(…)
V zadnjih letih, ko se je njegova generacija počasi začela poslavljati,  je tleče upanje, da njegovo življenje in delo nista bila zaman, naraslo v majhen ogenj, saj je bilo v antikvariatih še manj njihovih knjig kot poprej. To je imel za dobro znamenje. (…)
Knjige so se mu vedno zdele kot Michelangelovi kipi. Michelangelo je trdil, da je kip že skriti v kamnitem bloku in da ga mora samo izklesati iz njega. On pa je trdil, da je v začetnem oddanem knjižnem besedilu, bodisi izvirnem rokopisu bodisi v prevodu, že skrita končna, popolna, idealna različica knjige, ki jo je treba le najti, kar pomeni izrezati iz prvotnega besedila tisto, kar je nepotrebno in napačno, in dodati tisto, kar manjka.