četrtek, 24. november 2016

ČAJANKA Z MANCO KOŠIR, 6. decembra ob 18. uri v KAVARNI UNION


Čajanke z Manco Košir v knjigarni Konzorcij
V knjigarni Konzorcij postajajo prireditve vedno bolj pomemben del knjigarne, ki postaja prepoznavno kulturno središče v Ljubljani. Letos decembra pričenjamo v knjigarni Konzorcij s Čajankami z Manco Košir. 

Vsak prvi torek v mesecu bomo ob 18. uri z Manco in njenimi gosti brali, klepetali in modrovali o prebranih knjigah. Bralna srečanja bodo potekala v prijetnem kavarniškem vzdušju,  kjer se bomo prepustili aromi čajev in domačega peciva.

ČAJANKA Z MANCO KOŠIR, Kavarna Union
Torek, 6. decembra 2016,
 ob 18. uri.
Praznična decembrska čajanka bo gostovala v Kavarni Union z dvema čudovitima knjigama. Daniel Ladinsky je spisal LJUBEZENSKE PESMI BOGA: Dvanajst svetih glasov vzhoda in zahoda in ta priljubljena knjiga je zdaj v slovenskem jeziku. Roman Natalie Sanmartin FenolleraPREBUJENJE GOSPODIČNE PRIM pa je slastno branje za večerne urice srca. Gosta bosta televizijska voditeljica Bernarda Žarn ter pisatelj in prevajalec mistične poezije Žiga Valetič. Večer bo žlahtnil glas lutnjeBorisa Šinigoja.


Odlomka iz knjig za okus: 

Daniel Ladinsky LJUBEZENSKE PESMI BOGA:
PESEM
(po Janezu od Križa)

Tvoje telo je božanski tok
in tvoj duh prav tako.

Ko se ti reki zlijeta, zazveni pesem
in zemlja v odobravanju
vznemirjeno
ploska.

Svetišča postavljajo pesmim,
ki so jih pele roke in srca,
ko so služila
svetu

z ljubeznijo; ljubeznijo,
ki jo negujemo.


Natalie Sanmartin Fenollera PREBUJENJE GOSPODIČNE PRIM:
Čudno pa je bilo to, da je ob nobenem izmed teh liričnih vdorov ni prav nič zamikalo, da bi jih preučevala, secirala, analizirala. Bilo je, kot bi se je bila poezija polastila, brez sledu kakega preučevanja, seciranja in analiziranja. Ni bila ona tista, ki je uživala v verzih; verzi so použivali njo, se sami na novo porajali v njej. Padali so ji na pamet -- ali nemara na dušo? – ob zori, ko je vstala, da bi videla sončni vzhod. Prevzemali so jo opoldne, ko je opazovala benediktince, kako obdelujejo zemljo, potem pa vsi odložijo motike, da bi zmolili  angelus. (…) Tedaj se je vrnila lepota, vrnila se je ubranost, in gospodična Prim se je vdala; z njeno vdajo pa so se vrnili tudi Dante, Vergilij in Petrarca.


Besedilo: Manca Košir
Foto: Maja Slavec

Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.

- Vrni se nazaj na KULTURNI DOGODKI

petek, 18. november 2016

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek bo gost HOSPICKAFE

Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij vabita
vsak četrti torek v mesecu v knjigarno Konzorcij na druženje


Hospickafe 
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«

Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu,  razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.

V našo družbo zato vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.

Šesti Hospickafe bo v torek, 22. novembra 2016, ob 18. uri
   v  knjigarni Konzorcij na Slovenski 29 v Ljubljani.


Pogovor o starosti, njenih tegobah in svetlih plateh bo  usmerjala prostovoljka  Manca Košir. V goste je povabila prof. dr. Zvezdana Pirtoška, predstojnika Kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC Ljubljana, in dolgoletnega prostovoljca Slovenskega društva hospic Jožeta Likarja, upokojenega prof. zgodovine in sociologije..

Razmišljanje bo  navdihovala tudi knjiga  Kathleen Dowling Singh Milina staranja, na koncu katere nam duhovna učiteljica in spremljevalka umirajočih zastavlja ključna vprašanja o našem življenju. Da bi se prebudili, se dobro starali in mirno umrli.

Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!








petek, 04. november 2016

O DREVESIH, VOLKU IN NARAVI

Čajanka Z Manco Košir, torek, 8. novembra, ob 18. uri v Konzorciju

Čajanka Z Manco Košir, ki bo v torek, 8. novembra, ob 18. uri, bo posvečena pogovoru o naravi in dveh čarobnih knjigah o njej. Kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo  -- odkrivanje skritega sveta je podnaslov knjige  SKRIVNO ŽIVLJENJE DREVES Petra Wohllebna. Drugo z naslovom FILOZOF IN VOLK: Pouk iz divjine o ljubezni, smrti in sreči je napisal Mark Rowlands. Mančina gosta bosta novinarka Irena Štaudohar in prevajalec Janez Penca.

Odlomka za okus:

Peter Wohlleben SKRIVNO ŽIVLJENJE DREVES: Kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo  -- odkrivanje skritega sveta
Odločno pozdravljam premike moralnih meja med živalmi in rastlinami. Če poznamo zmožnosti rastlinja in mu priznamo njegovo čustveno življenje ter potrebe, bi se moralo postopno spreminjati tudi naše ravnanje z njimi. Gozdovi niso tovarna lesa in skladišče surovin … Za drevesa ne bi smeli skrbeti zgolj zaradi materialnih koristi. Ohraniti jih je vredno tudi zaradi ugank in čudežev, ki jih skrivajo. Pod listnato streho se dejansko dogajajo drame in ganljive ljubezenske zgodbe, to je zadnji košček narave pred našimi vrati, kjer še lahko doživljamo pustolovščine in odkrivamo skrivnosti.



Mark Rowlands FILOZOF IN VOLK: Pouk iz divjine o ljubezni, smrti in sreči
Večino tistega, kar sem se naučil o življenju in vedenju, sem se naučil v tistih enajstih letih. Večino tistega, kar vem o življenju in smislu, sem se naučil od njega (volka Brenina). Kaj pomeni biti človeško bitje, to sem se naučil od volka. In tako popolnoma se je vrasel v pore mojega življenja, tako brezšivno sta postali prepleteni najini življenji, da sem se začel razumeti, celo določati glede na svoj odnos z njim. (…) Ob tem sem postal boljši človek, kot bi bil sicer, o tem sem trdno prepričan.




sreda, 26. oktober 2016

TAMARA DITRICH O ČUJEČNOSTI






UVOD V ČUJEČNOST

Vabimo vas na štiridnevno izobraževalno delavnico s predavanji in uvodom v meditativno prakso čuječnosti
Seminar bo potekal v Ljubljani:
v petek  9. 12. 2016 (od 15.00 – 20.00) in v soboto 10.12. 2016 (od 10.00 – 19.00)
v petek 16.12. 2016 (od 15.00 – 20.00) in v soboto 17.12. 2016 (od 10.00 – 19.00)

Cilj izobraževanja
Cilj izobraževanja je seznanitev s teoretično osnovo in prakso čuječnosti. Namenjen je vsem, ki jih zanima teorija in praksa čuječnosti, posebej pedagoškim delavcem in vsem, ki bi želeli v svoje življenje vnesti meditacijo čuječnosti in jo uporabljati pri svojem delu s klienti, učenci, dijaki, študenti in vsemi, ki se izobražujejo.
Vsebina seminarja
Seznanitev z izvornimi koreninami čuječnosti. Predstavljena bodo osnovna izhodišča in cilji meditacijskih metod. Osredotočili se bomo na sam koncept čuječnosti in ga osvetlili s teoretičnega in praktičnega vidika. Spoznali bomo osnovne značilnosti čuječnosti in etične osnove, nove smernice in interpretacije čuječnosti, ki se danes zelo hitro širijo po svetu in sodobne znanstvene raziskave. Posebej se bomo posvetili izkušnjam, uspehom, izzivom pri uvajanju čuječnosti v izobraževalni sistem. Največji delež bo posvečen meditacijski praksi. Seznanili se bomo z različnimi metodami meditacije, predvsem kako vaditi čuječnost, pozornost, sočutje, kako pristopiti k negativnim duševnim stanjem, kako se prilagoditi spremembam in izzivom v vsakodnevnem življenju, v šolskem in domačem okolju.
Predavateljica
Seminar bo izvajala dr. Tamara Ditrich, ki je dolgo časa prakticirala meditacijo, posebej čuječnost, pod vodstvom različnih mojstrov v Indiji, Burmi, Sri Lanki in na Tajskem. Zanimanje za meditacijo jo je peljalo v študij starih jezikov, ki so ji omogočili dostop do originalnih budističnih besedil. Več kot 30 let predava na univerzah v Avstraliji (Australian National University, University of Queensland, Nan Tien Institute) in v Sloveniji (Univerza v Ljubljani). Zadnja leta se je posvetila integraciji čuječnosti v izobraževanje.
 http://www.nantien.edu.au/academic_staff/dr-tamara-ditrich
Prijava na izobraževanje
Prijavite se preko elektronske pošte majda@tvojaizbira.si. Prosimo vas, da napišete tudi kontaktno telefonsko številko. Poslali vam bomo prijavnico z vsemi podatki za plačilo.
Izobraževanje bo potekalo v slovenskem jeziku.
Kotizacija
Cena seminarja je 295 eurov. Vaša prijava je potrjena s plačilom kotizacije do 30. novembra 2016, do 24.00 ure, oziroma do zapolnitve mest. Število mest je omejeno. Po zaključenem izobraževanju boste prejeli račun.
V ceno je vključeno predavanje in praktične vaje, pojasnila in odgovori na vprašanja, tiskano gradivo, ki ga bodo dobili udeleženci prvi dan izobraževanja, med odmori kava, voda, sok, prigrizek, možnost parkiranja. Prejeli boste tudi potrdilo o izobraževanju.
Omogočili vam bomo tudi izmenjavo kontaktnih podatkov z drugimi udeleženci, če boste želeli z njimi sodelovati in izmenjevati izkušnje.
Odjava izobraževanja (majda@tvojaizbira.si)
V primeru odjave do 30. 11. 2016 vam bomo zaračunali administrativne stroške v višini 50 eurov. Pri odjavi do  5. 12. 2016 do 24.00 ure, bomo zaračunali administrativne stroške v višini 100 eurov. V primeru da se ne boste odjavili zadržimo celotno kotizacijo. V primeru odpovedi seminarja, vrnemo celotno plačilo. 

Veselimo se srečanja z vami.
Majda Jus Ašič, univ.dipl.psih.

Nekega budističnega meniha so vprašali, kakšno meditacijsko tehniko uporablja. Odgovoril je: „Kadar jem, takrat jem. Kadar sedim, takrat sedim. Kadar stojim, takrat stojim. Kadar hodim, takrat hodim.” Tisti, ki ga je vprašal, je odvrnil: „ To pa vendar ni nič posebnega. Saj to delamo vsi.” Menih pa mu je dejal: „Ne, kadar ti sediš, dejansko že stojiš. In ko stojiš, si že na poti.”           (Anselm Grün )



sobota, 22. oktober 2016

SKRIVNO ŽIVLJENJE DREVES

Skrivno življenje dreves
Bukla 126, 12.10.2016
Skrivno življenje dreves
Kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta
Peter Wohlleben
prevod: Petra Piber
, Narava, 2016, m. v., 179 str., 19,90 €
Kaj mislite, koliko je staro najstarejše znano prastaro drevo? Preiskovali so smreke na Švedskem in preiskava je razkrila skrajno neverjetno starost: 9550 let! Dotlej so menili, da so smreke na ta del Švedske prišle šele po umiku ledu pred dva tisoč leti. »Zame je neopazna mala rastlina simbol tega, kako malo razumemo gozdove in drevesa in koliko čudežev moramo še odkriti,« zapiše ob tem nemški gozdar Peter Wohlleben (1964) v eni najbolj očarljivih knjig, ki sem jih brala zadnja leta. V zgodbi o drevesih, podnaslovljeni Kaj čutijo drevesa, kako se sporazumevajo – odkrivanje skritega sveta.
Nisem bila navdušena le nad novimi odkritji, da se drevesa pogovarjajo (»Če so drevesa hudo žejna, začnejo kričati«), da imajo spomin, da pomagajo drug drugemu, oskrbujejo bolne in skrbijo za umirajoče brate in sestre v solidarnostno urejeni skupnosti, kjer je veriga tako močna, kot je močan njen najšibkejši člen. Da stroge drevesne mame vzgajajo drevesne dojenčke za dolgoživo stoletno rast, človek pa le za toliko, da za silo zrastejo, da jih lahko požaga in proda. Osamelcem, ki rastejo zunaj takih občestev, trda prede, oni pa, ki so povezani prek korenin pod zemljo kilometre naokoli in si pomagajo, imajo možnosti dolgega življenja, ki šteje tudi tisoče let. Kot očaki v Svetem pismu v časih, ko so ljudje še živeli v spoštljivi skupnosti za stare skrbečih ljudi. Takrat so bili ljudje bitja z dostojanstvom, danes so pogosto le številke v funkciji dobička, kot so to tudi drevesa, ki so samo lesna debla. A ne za ljubečega gozdarja Wohllebna in ne za nas, ki smo se zaljubili v njegovo knjigo o teh čudovitih socialnih bitjih z občutkom za skupnost. Zdaj hodimo v gozdove s spremenjenim pogledom: na drevesa gledamo tudi z njegovimi očmi – »posamezno drevo ne more biti nikoli uspešnejše od gozda, ki ga obdaja« –, zato prepoznavamo njihovo stisko, rane in bolečine, ter začutimo, ali smo v zdravem, to je srečnem gozdu, ali ne.
Skrivno življenje dreves nikoli ne bi bila svetovna uspešnica, če bi bila knjiga pisana v suhoparnem znanstvenem diskurzu. Kdor resnično ljubi, govori z drugačnim jezikom! Avtor piše o drevesih in gozdovih tako čustveno, milo lepo, kot najboljše vzgojiteljice pripovedujejo o svojih ljubih varovancih. Tudi prevajalka je ljubezničarka, sicer njen prevod ne bi zvenel tako nežno, hvala, Petra Piber! Oglejte si za ilustracijo samo naslove poglavij: Prijateljstvo, Govorica dreves, Socialna pomoč, Ljubezen, Drevesna loterija, Počasi se daleč pride, Drevesni bonton, Šola za drevesa, S skupnimi močmi itd. Drevesa so lahko človekovi najboljši učitelji, obratno pa dvomim, da je kdaj mogoče … Meni je dalo misliti pisanje o njihovem občutku za čas in gibanje; to je za naš domišljav pogled samo statika, saj smo ljudje edina mera premikanja, mi z nekaj deset leti bivanja v primerjavi z njimi, ki si vzamejo stoletja časa! Verjamem, da v drugi časovni perspektivi tudi pohlepneži in tajkuni dobijo svoje kot pogoltni med drevesi: »Kdor je preveč pogolten in vzame preveč, ne da bi dajal, sam sebi krati pogoje za življenje in izumre.« Hura, pravičnost je med drevesi doma! Zato pa je gozdni ekosistem zelo dobro uravnotežen. Kar je pogoj ne le za preživetje dreves, temveč tudi človeštva, saj nas brez dreves itak ne bi bilo. Zato velja uravnotežiti naše dihanje in delovanje z njihovim bontonom in pravili bivanja.
Na hrbtni strani Skrivnega življenja dreves piše: »To je ljubezensko pismo gozdu.« Ljubezensko pismo o gozdu zagotovo, a ne drevesom, ki ga ne potrebujejo, temveč nam, ki brez ljubezni do gozda ne bomo stali inu obstali. Obvezno branje!

VIR: BUKLA, oktober 2016

ALENKA REBULA NA HOSPICKAFEJU v torek, 25. oktobra

Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij vabita
vsak četrti torek v mesecu v knjigarno Konzorcij na druženje


Hospickafe 
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«

Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu,  razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.

V našo družbo zato vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.

Peti Hospickafe bo v torek, 25. oktobra 2016, ob 18. uri
   v  knjigarni Konzorcij na Slovenski 29 v Ljubljani.


Pogovor o smiselnosti trpljenja bo ob predsednici Slovenskega društva hospic Renati Roban usmerjala prostovoljka  Manca Košir. V goste smo povabili psihologinjo, pesnico in pisateljico Alenko Rebula ter predavatelja, logoterapevta dr. Sebastjana Kristoviča, ki je kot prostovoljec v Torinu spremljal umirajoče bolnike na onkološkem oddelku.



Razmišljanje bodo navdihovale knjige Alenke Rebule in študija dr. Sebastjana Kristoviča Med smislom in nesmislom trpljenja (Celjska Mohorjeva družba 2016).

Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!







četrtek, 29. september 2016

Čajanka z Manco Košir, torek, 4. oktobra 2016, Konzorcij, ob 18. uri



Sezono priljubljenih čajank z Manco Košir – tudi letos bodo vsak prvi torek v mesecu, začnemo torej 4. oktobra -- v knjigarni Konzorcij bo začel pogovor o dveh imenitnih knjigah, osredinjenih na strah. Prvo z naslovom OZDRAVIMO STRAH in podnaslovom Negovanje poguma kot zdravila za telo, um in dušo, je napisala ameriška zdravnica dr. Lissa Rankin, ustanoviteljica Inštituta za celostno medicino. Drugo, naslovljeno VELIKA ČAROVNIJA: Opustimo strah in živimo ustvarjalno, pa Elisabeth Gilbert, avtorica svetovne uspešnice Jej, moli, ljubi. O strahu in kako ga obvladati se bo Manca pogovarjala s priznanima celostnima zdravnikoma Tatjano Trajkovsko  in Ivom Mohoričem. Ob skodelici toplega čaja in grizljanju piškotov se bo s pogovorom grelo naše srce in topili se bodo strahovi. Pridite!

Odlomka za pokušino:

Dr. Lissa Rankin OZDRAVIMO STRAH: Negovanje poguma kot zdravila za telo, um in dušo

Če začnete na izgubo gledati kot na priložnost za rast in nov začetek, se je nehate bati, začnete sprejemati, kar je, in vsrkavati nauke, ki vas jih poskuša naučiti življenje na zemlji. Ko se to zgodi, ko si dovolite postati učenec življenja, ko vas življenje naredi ponižne in se mu nič več ne upirate, se nekaj premakne; ni več treba, da vas življenje uči s težkimi udarci. Ko se uresniči eden od vaših najhujših strahov, se naučite, da nimate takšnega nadzora, kot ste mislili, in ga opustite, če ste pripravljeni dovoliti, da strah pozdravi vaše nenehno oklepanje. Ko izveste, česa naj bi se naučili iz izgube, se lahko brez zadržka oprete na radost. Mogoče je naša sposobnost, da se z odprtim srcem predamo izgubi, merilo uspešnega življenja.

Elisabeth Gilbert VELIKA ČAROVNIJA: Opustimo strah in živimo ustvarjalno

Ja, v tem je trik: nehajte se pritoževati.
(…)
Povedala sem vesolju (in vsakomur, ki bi poslušal), da sem obsojena na ustvarjalno življenje ne zato, da bi rešila svet, ne kot dejanje protesta, ne zato, da bi postala slavna, ne zato, da bi si pridobila vstop med posvečene, ne zato, da bi izzivala sistem, ne zato, da bi jo posvetila tem lopovom, ne zato, da bi družini dokazala, da sem nekaj vredna, ne kot kako globoko terapevtsko čustveno očiščenje … ampak preprosto zato, ker mi je všeč.
(…) Prepričana sem, da je uživanje ob delu z vsem srcem edina resnična prevratna drža, ki  v teh časih preostane ustvarjalni osebi.


O MINLJIVOSTI, SMRTI IN ŽALOVANJU

HOSPICKAFE na Festivalu za tretje življenjsko obdobje
           





Minljivost in umiranje sta del življenja. Od tega, ali in
kako se zavedamo lastne minljivosti in svoje smrti, pa je
odvisna kakovost življenja, so se strinjali govorniki, med
njimi tudi premier Miro Cerar, na okrogli mizi, ki je
potekala v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje.
Zahodna civilizacija je do pojma in pojava starosti razvila
zadrego, medtem ko narodi, ki so tradicionalni v svojem
življenju, izražajo cast starejšim v družbi. Dobro bi bilo,
ce bi nekaj te mentalitete znova ponotranjili, je dejal
Cerar, ki se je okrogle mize udeležil v vlogi prijatelja
voditeljice okrogle mize, publicistke in prostovoljke
Slovenskega društva hospic Mance Košir.
Staranje je naravno, se je pa nanj treba pripraviti in se z
njim tudi soociti, je opozoril Cerar, ki verjame, da je
življenje neunicljivo, vecno. "Tudi ce se nam še zdi to
življenje minljivo in smrtno, sem preprican, da je to le
nek prehod," je dejal.
Igralec Boris Cavazza pa je opozoril, da je naša družba
naravnana tako, da starejše odriva. Tudi sam bi rad še
igral, med drugim z igranjem trenira svoje možgane, a ga
gledališca odrivajo, je dejal.
Po Cerarjevem mnenju je treba otroke in mlade soociti z
dejstvom minljivosti in jih tudi spodbujati, da obišcejo
institucije, kot so denimo hiše hospic. Na ta nacin bomo
kot družba lahko razvili normalen odnos do smrti, je
preprican.
Pri tem se je oprl na lastno izkušnjo, ko mu je umirala
mati. "Poslavljala se je leto, leto in pol. V tem casu sva
normalno preživljala ta proces, normalno sobivala. In
cutil sem, da mi je bila hvaležna, da sem jo sprejemal kot
normalno."
Predsednica društva hospic Renata J. Roban pa je glede
otrok in sprejemanja smrti dejala, da so otroci prezrta
skupina žalovalcev. "Ko izgubijo sestro ali bratca, izgubijo
tudi starše. Starši žalujejo in se odmaknejo ali pa jih
zacnejo dušiti s tem, ko pretirano skrbijo zanje," je
dejala. Tako je po njenih besedah treba otrokom
pomagati pri žalovanju s pogovorom in pojasnili. V casu
najstništva pa je pomembno, da lahko delijo svojo
zgodbo in žalost s svojimi sovrstniki, ki so morda tudi
prestali podobno izkušnjo.
In kljub žalosti ob smrti svojca je treba iti naprej. Tega se
dobro zaveda tudi Cavazza, ki je v življenju doživel
mnogo tragicnih izgub, med drugim izgubo dveh sinov in
soproge. Po smrti soproge je, kot je dejal, zapadel v
depresijo, a je po treh mesecih predvsem zaradi takrat
najstniških sinov "šel naprej in smrt pokopal". Ko mu je
umrl še drugi sin, je, kot je dejal, to težko prebolel. "Ne
da se to kar pokopati. Ampak vseeno je treba iti naprej,"
je povedal in dodal, da sta razlog za to tudi dva sinova, ki
ju še ima. Vir: STA, 28. 9. 16


petek, 05. avgust 2016

XXI. stoletje bo stoletje ženske ali pa ga ne bo

Svetniški profesor teologije Anton Strle je bogoslovce na predavanjih presenetil s podatkom, da je bila Marija Magdalena v prvi Cerkvi bolj čaščena kot pa Mati Marija. Prva Cerkev je bila polna življenja in vstali Kristus je bil sredi med njimi, zato so tudi z navdušenjem častili prvo pričo njegovega vstajenja. Kasneje se je seveda zelo razširilo češčenje Matere Božje, saj so preko marijanske pobožnosti uspeli veliko bolj jasno izraziti versko resnico o Kristusu, kar pomeni, da Kristus ni samo pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Tako se je v srednjem veku vsa krščanska Evropa preko Marijinih gotskih katedral pognala k nebu. Toda tudi čaščenje Marije iz Magdale ni zamrlo, prav letos pa je njen god papež Frančišek povzdignil v praznik. 
Marija Magdalena preseneča s svojo ljubeznijo. Prva zazna, da je grob prazen, in tudi potem, ko to pove učencema ter onadva, ko se prepričata, odideta, še vedno vztraja pri grobu. Tako je Magdalena postala simbol ženske zvestobe. In ta zvestoba je nagrajena, saj skozi solze žalosti spozna svojega Gospoda, ko uvidi, da ne gre za vrtnarja ampak za njenega ljubega učitelja. Njene solze obupa se spremene v solze radosti. Marija Magdalena nam razgrne žensko dušo, ki vidi dlje in globlje, saj je sposobna zaznati tisto, kar navadnim očem ni dano. Magdalena gleda s srcem in srce vodi njen pogled, da seže vse tja do večnosti, od koder prihaja njen Vstali Ljubljeni. Magdalena nam pove, da najgloblje resnice ni mogoče zaznati preko razuma, pa naj bo naša misel še tako ostroumna. Da bi se nam resnica razkrila, je potrebno ljubeče srce.
Visoki srednji vek je še znal preko trubadurske lirike povzdigniti simbol ženske, ki je predstavljal polnost in vzvišenost človeškosti ter ideal Božjega med nami. Toda kasneje je bila v duhovnih spisih, posebno pa še v upodabljajoči umetnosti Marija Magdalena vedno bolj orisana kot spokornica. V ospredje je stopala njena grešna preteklost in nato njena spokornost, ne pa njena radost nad življenjem in navdušenje nad sporočilom ljubezni iz evangelija, ki je iz nje naredilo pravega apostola. Da bi bila ta spokorniška duhovnost Magdalene bolj prepričljiva, se je uveljavila tudi zmotna razlaga Svetega pisma, da je šlo najprej za veliko grešnico ali celo za prostitutko. Kristus jo je res ozdravil, vendar ne vemo, za kakšno bolezen je šlo. Marija Magdalena, grešnica in Marija, Lazarjeva sestra, so namreč tri različne ženske.
In če zdaj dobiva Marija Magdalena znova svojo pravo podobo, nam z njo razkriva tudi pravi simbol ženske. Če pri Grkih še zasledimo idejo, da je popoln človek lahko le moški, biblična pripoved o stvarjenju govori o enakem dostojanstvu moškega in ženske in celo o nebogljenosti moža, saj »mu ni dobro samemu biti«. Gre za vzajemno obdarovanje in tudi vzajemen klic k svetosti, se pravi k najvišji ljubezni.
Toda danes se v teologiji vse pogosteje javlja misel, da ima ženska posebno poslanstvo znotraj naše civilizacije. Samo pomislimo, ko je Izrael odpovedal in so se možje razbežali, je ženska povedla svoje rojake v boj in so zmagali, kar je takrat pomenilo preživetje. Zato zasluži ime »žena Izraela«, in ta poklon Jezus daje svoji materi v Galilejski Kani. Podoba »močne žene« je spremljala tudi srednjeveške legende o Mariji Magdaleni, ki pripovedujejo, kako junaška in vztrajna je bila v svojem apostolskem poslanstvu v Sredozemlju.
Vendar, če malo pomislimo, so vrline kot občutljivost za trpljenje, usmiljenje, gostoljubje in odpuščanje, torej vrednote, ki jih pripisujemo v tradicionalni kulturi ženski, pravzaprav temeljne evangeljske vrednote in jim je zavezan vsak človek. Toda zakaj iskrenost, razumevanje, darežljivost in odpuščanje tako težko uveljavimo v javnem in družbenem življenju? Zakaj smo jih zamejili v območje zasebnega, če že ne izključno intimnega? Vidimo, da tudi ženske v javnem življenju ne uveljavljajo teh vrednot bolje kot moški, ampak zelo dosledno uveljavljajo avtoritarno mišljenje in vodenje ter so pri tem pogosto zelo uspešne. Toda hkrati vidimo, da vsa ta »moška logika« pelje svet v kopičenje moči, sprejemanje nasilja ter uveljavljanje vase zagledanih osebnosti. Rešitev človeštva in tudi globalne civilizacije je v evangeljskih vrednotah, ki jih lahko ženska uveljavlja še drugače kot z avtoriteto, močjo in nasiljem. Žensko je potrebno spoštovati in ceniti z zavestjo, da predstavlja rešitev našega stoletja. Če Andreju Malrauxu pripisujejo stavek: »XXI. stoletje bo religiozno ali pa ga ne bo,« bi lahko mi dejali: XXI. stoletje bo spoštovalo žensko, ji pustilo, da uveljavlja vrednote, ki jih nosi v sebi, ter preko njih spreminja civilizacijo, ali pa ga kratko malo ne bo.
Ob navalu beguncev, ob brezglavem terorizmu vseh vrst, ob različnih nasilnih ideologijah takšna misel ni zgolj govorniška figura, ampak se nam razkrije kot življenjsko vodilo.
Začeti je potrebno v besedah, ki najgloblje izražajo bolečino in upanje ženske duše, se skušati vanje vživeti in jih razumeti. Ni dovolj, da spoštujemo žensko kot sebi enako, potrebno je tudi spoštovati njeno različnost. Zaradi tega moramo izoblikovati simbolni svet spoštovanja ženske. Prav liturgično povzdignjenje godovnega dne Marije Magdalene v praznik pomeni upanje, da XXI. stoletje ne bo samo čas vojn in nasilja, ampak tudi praznični čas, čas veselja, odpuščanja in novega upanja. Papež Frančišek ima res smisel za simbole prihodnosti. 
Edvard Kovač
Družina, 31. julija 2016


sreda, 06. julij 2016

ZA RADOSTNO, POLNO ŽIVLJENJE


Elizabeth Gilbert
VELIKA ČAROVNIJA, OPUSTIMO STRAH IN ŽIVIMO USTVARJALNO
Izdala Mladinska knjiga Založba, prevedla Seta Oblak, 240 strani, cena: 24,94 EUR

»Kdor je živ, je ustvarjalen!«
Ste naveličani življenja brez ustvarjalne iskrice? Vas je strah zapustiti varno rutino in se lotiti tistega, za kar čutite, da je vaš pravi poklic? Tudi avtorica velikih uspešnic Jej, moli, ljubi in Pečat stvarjenja, Elizabeth Gilbert, piše, da jo je bilo nekoč strah slediti svojim sanjam. Ampak če ne poslušamo svojega notranjega – kreativnega – glasu, smo opeharjeni za največjo srečo in občutek izpolnjenosti. Zato poiščimo navdih. Opustimo vlogo žrtve. Soočimo se s svojimi strahovi. Prisluhnimo notranjemu glasu. Drznimo si. Poiščimo ravnovesje med duhovnostjo in praktičnostjo. Živimo ustvarjalno in si ustvarimo življenje svojih sanj.


Elizabeth Gilbert se je rodila v Connecticutu leta 1969 in odraščala na majhni družinski farmi, kjer so gojili božična drevesca. Študirala je v New Yorku, politologijo, ponoči pa je pisala kratke zgodbe. Po končanem študiju je nekaj let potovala po Ameriki in delala kot natakarica; kratek čas je bila zaposlena celo na nekem ranču, izkušnje pa je pozneje prenesla tudi v svoja dela. V New Yorku se je preizkusila kot novinarka, med drugim je pisala za Spin, GQ in The New York Times Magazine. Na osnovi zgodbe, ki jo je objavila v reviji GQ o tem, kako je bilo delati v lokalih, je pozneje nastal scenarij za film Dobre mrhe. Leta 2000 je objavila prvi roman, Stern men, ki ni bil preveden v slovenščino. Vendar je Elizabeth Gilbert zares zaslovela šele, ko je leta 2006 objavila avtobiografski roman Jej, moli, ljubi, ki je bil kar 57 tednov na prvem mestu lestvice v New York Timesu. Izšel je v desetih milijonih izvodov, in to v več kot tridesetih jezikih, tudi v slovenščini (prvič leta 2008). V njem je opisala svojo pot okoli sveta, na kateri je po razvezi iskala smisel in uteho. Knjiga je postala tako priljubljena, da so Gilbertovo uvrstili med sto najvplivnejših ljudi na svetu, leta 2010 pa so po njeni zgodbi posneli tudi istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Istega leta je sledilo še nadaljevanje tega romana, ki je nosilo naslov Za vedno (tudi v slovenščini).
Leta 2013 je Gilbertova izdala še roman Pečat stvarjenja (v slovenščini je izšel leto pozneje), ki načenja zgodovinsko temo botaničnih raziskovanj v 19. stoletju, čeprav je predvsem zgodba o ženski, ki išče svoje mesto v pretežno moškem svetu. V časopisu Wall Street Journal so zapisali, da je to »najbolj ambiciozno in najboljše zamišljeno delo v dvajsetletni karieri Elizabeth Gilbert«, knjiga pa je bila večkrat nominirana za najboljši roman v letu 2013. Poleg pisateljevanja se Gilbertova vse bolj uveljavlja tudi kot govornica na prireditvah TED.
Pred dnevi je na svoji Facebook strani oznanila, da se ločuje od moža, ki ga poznamo kot »tistega Brazilca iz Jej, moli, ljubi«.
Citati iz knjige Velika čarovnija, Opustimo strah in živimo ustvarjalno

Vesolje skrije nenavadne dragulje globoko v nas vseh, potem pa mirno gleda, ali jih bomo znali najti. Lov za odkritjem teh draguljev – to je ustvarjalno življenje. Najprej pogum, da se lotiš tega lova – to je tisto, kar zaneseno, očarano bivanje loči od običajnega. Rezultati tega lova, pogosto presenetljivi – to je tisto, čemur pravim Velika čarovnija. Je večje, je srečnejše, je razširjeno življenje, in je prekleto bolj zanimivo življenje. Živeti na ta način – nenehno in vztrajno spravljati iz sebe na dan dragulje, ki so skriti v notranjosti – je umetnost, umetnost sama po sebi. Kajti ustvarjalno življenje je tisto, kjer se vedno zadržuje Velika čarovnija.

V sebi imate skrite zaklade – izjemne zaklade – in jaz tudi in tudi vsak okrog nas. Spraviti te zaklade na svetlo pa terja delo in vero in osredotočenost in pogum in dolge ure predanosti, in ura tiktaka in svet se vrti in mi preprosto nimamo več časa, da bi razmišljali tako malenkostno.

Če namreč nekaj dovolj ljubite in želite – pa karkoli je to – potem vam res ni hudo pojesti še dreka v sendviču, ki spada zraven.
Če si recimo res želite imeti otroka, potem vam ni mar za jutranjo slabost.
Če res hočete biti duhovnik, potem vam ni težko poslušati o težavah drugih ljudi.
Če res ljubite nastopanje, boste sprejeli tudi neudobje in nadležnost življenja na cesti.
Če res hočete videti svet, boste tvegali, da vas na vlaku okradejo.
Če res hočete vaditi umetnostno drsanje, vam ne bo težko ob mrzlih jutrih vstajati pred svitom in iti na drsališče.

Zakaj ljudje vztrajajo pri ustvarjanju, celo ko je težko in neudobno in pogosto ne prinese finančnega povračila? Vztrajajo, ker so zaljubljeni. Vztrajajo, ker čutijo strast do svojega poslanstva. Kadar so ljudje zaljubljeni, jim ni mar, da so prikrajšani za spanec ali za kosilo ali večerjo. Žrtvovali bodo, kar bo treba, in predrli vse ovire, samo da bodo sami z objektom svoje predanosti in obsedenosti – ker jim je to pomembno. Zaljubite se na tak način v svojo ustvarjalnost in preverite, kaj se bo zgodilo.




Pravkar je izšla tudi knjiga:

Luis Sepúlveda ZGODBA O POLŽU, KI JE ODKRIL POMEN POČASNOSTI
Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, izdala Mladinska knjiga, 96 strani, cena: 14,95 EUR

Priznani čilski pisatelj je v tej poetični zgodbici spisal poklon počasnemu ritmu narave. Pripoved o polžu, ki zapusti varno zavetje doma in se poda na nevarno pot, da bi izvedel, zakaj so polži počasni, vabi, da se na svet okoli sebe ozrete s svežimi, drugačnimi očmi. V tej lepo zgodbi bodo uživali mladi in malo starejši bralci, stari vse od 8 pa do 88 let.

Luis Sepúlveda je za svoja dela prejel več nagrad. Uspeh je požel tudi pri slovenskih bralcih, in sicer z Zgodbo o mačku, ki je naučil galebko leteti ter knjigo Starec, ki je bral ljubezenske romane.




Recenzijski izvodi, dodatne informacije: pr@mkz.si, z vami pa sem tole delila z veseljem in iz srca bralka Manca