nedelja, 23. avgust 2015

Moralizirati je lahko, misliti veliko težje

DOST MAM, ugotavljam te dni, ko s časopisnih strani, z radia in televizije donijo vame moralizatorska ogorčenja: Diplomati se okoriščajo na račun davkoplačevalcev; Radan je morilec, zakaj so ga medicinske sestre ubogale?; nepravilnosti v kliničnem centru vpijejo v nebo, itd. v tem duhu. DOST MAM moraliziranja, želim si razmišljanj in analize, česar so sposobni le redki izjemni novinarji/ke. Kot bivša profesorica novinarstva vem, zakaj je temu tako, a zdajle ne bom o tem. Ali pa tudi, kajti to, kar bom napisala oziroma povzela, je splošen odgovor na gornja in še mnoga druga vprašanja.

»Čedalje več se govori in piše o človekovih vrednotah, za katere verjamemo, da usmerjajo vedenje. Vrednote so priljubljena tema politikov, novinarjev in mnogih drugih kategorij prebivalstva. Beremo o krizi in pomanjkanju vrednot, o konfliktih med vrednotami, vrednostnem vakuumu, o vzgoji vrednot itd. … S temi pojavi skušamo razložiti in tudi vplivati na vedenje ljudi. Naraščanje kriminala, spolna razbrzdanost, samopašno vedenje, nasilje v šolah itd. naj bi bilo posledica pomanjkanja vrednot, humanitarna pomoč, požrtvovalnost, krvodajalstvo ipd. pa posledica pozitivnih vrednot. Skratka, vrednote so ključ, ki nam omogoča razlago slehernega človekovega in še posebej moralnega vedenja. Zato naj bi z vzgojo vrednot (npr. v šolah) oblikovali moralo ljudi, Ko bodo ljudje osvojili ustrezne vrednote, bodo vsi problemi sveta rešeni. Preveč lepo in preprosto, da bi bilo res,» je zapisal že pred desetletjem dr. Vid Pečjak v takratnih Razgledih, ki jih danes ni več, kot skoraj ni več člankov, kot je ta imeniten Pečjakov. Iz stanovanja, v katerem sem živela pol stoletja, sem prinesla v novo le tri izrezke iz časopisov, desetine kilogramov vseh drugih sem vrgla med star papir. Pečjakov je eden od teh treh, ker kratko, jedrnato in sistematično pojasnjuje (ko)modno sklicevanje na vrednote in vedenje, ki je iz dneva v dan v večji oporeki z njimi. Naj povzamem dragega profesorja, ki se mu lepo zahvaljujem za njegovo dragoceno delo.

Ni tesne povezave med vrednotami in vedenjem, potrjujejo socialnopsihološke študije. Kajti na vedenje imajo odločilen vpliv situacija (okoliščine) in družbene vloge, ki jih igrajo posamezniki. Njihov vpliv je pogosto odločilen. Znana je študija navideznega mučenja v navideznem zaporu. »Študenti so sodelovali v igri, v kateri je polovica igrala zapornike, druga polovica pa stražarje. Že čez nekaj dni so se stražarji vedli izjemno kruto, čeprav so bili izbrani po naključju. Med njimi so bili ljudje z različnimi vrednotami, ki pa niso vplivale na vedenje.«

Ali študija o vedenju medicinskih sestrah, ki sicer v pogovorih v 80 odstotkih zagotavljajo, da tega ne bi storile, kar pravijo tudi slovenske medicinske sestre v »zadevi Radan«. Študija je pokazala nasprotno: «Medicinskim sestram v večji bolnišnici je telefoniral zdravnik, ki ga niso še nikoli srečale. Naročil je, naj dajo nekemu bolniku 20 mag astrotena. Na steklenički je pisalo, da je 5 mg normalna doza, več kot 10 mg pa je nevarnih. Kljub temu jih je kar 21 od 22 pripravilo zdravilo po navodilu neznanega zdravnika.«

Skoraj vsi ljudje na svetu bi pritrdili, da nam je življenje največja vrednota. Pa poglejmo na cesto, če vedenje ustreza tej vrednoti. Je vse preveč divjakov, alkoholiziranih, ljudi okrnelih reakcij, ki ogrožajo druge in sebe vsak dan. Kadilci, , požrešni jedci, odvisniki vseh vrst zagotovo na vprašanje o vrednotah prepričano odgovorijo, da sta življenje in zdravje zanje najpomembnejši vrednoti, pa ju kršijo iz ure v uro, iz dneva v dan.

Zahteve po uvedbi verouka se sklicujejo na nujnost učenja vrednot. Vera namreč posreduje vrsto vrednot, ne le deset božjih zapovedi (ne ubijaj, ne laži, ne kradi …). Če bi verske vrednote res pomembno vplivale na vedenje, bi morali biti otroci, ki obiskujejo verouk, bolj moralni. A so študije pokazale, da enako pogosto goljufajo pri šolskem delu kot vrstniki, ki ne obiskujejo verouka. Nič bolje se ne vedejo študenti teologije.

Stvarno vedenje je potemtakem v večji meri odvisno od socialnih vlog, ki narekujejo vedenje v skladu z zahtevami okolja. Posameznik se vede tako, kot meni, da okolje od njega pričakuje, čeprav se tega pogosto niti ne zaveda. Vsak igra več socialnih vlog, ki so praviloma med seboj usklajene, lahko pa si tudi močno nasprotujejo. Komandanta koncentracijskega taborišča Auschwitz Rudolfa Hössa, ki je v taborišču hladnokrvno ubijal, so opisali kot ljubečega moža in nežnega družinskega očeta. Höss je bil iz zelo pobožne družine!

Poleg socialnih vlog odločilno oblikujejo naše vedenje tudi navade oz. avtomatske reakcije na dražljaje v okolju (npr. na rdečo luč na semaforju). »Na socialnih vlogah in navadah temelji človekov konformizem, ki obvladuje vsaj 90 odstotkov našega življenja.« Pa vendar obstajajo ljudje, ki zavračajo sodelovanje, ki ga od njih zahtevajo. Znani so primeri Nemcev v koncentracijskih taboriščih, ki so dajali Judom kruh, in primeri Judov, ki so za košček kruha izdali svojega sotrpina … Med bosansko vojno so bili vojaki, ki so zavrnili povelje o posiljevanju, in bili so srbski vojaki, ki so tihotapili hrano v obkoljeno Sarajevo.

»Za ljudi, ki so odklanjali vsiljene vloge, je značilno, da so avtonomne osebnosti, ki se ne uklanjajo avtoritetam in večinskemu mnenju, temveč 'mislijo s svojo glavo',« piše Pečjak. Gre za ljudi na visoki stopnji moralnega razvoja po znameniti lestvici Lawrenca Kohlberga o moralni rasti. Ljudje rastemo od prve stopnje, za katero je značilna egocentrična, sebična drža (JAZ, JAZ) in nas (če!) od nepravilnega vedenja odvračajo le kazni, prek zavedanja o pomembnosti drugih in skupnosti, ko ponotranjimo moralna pravila, do dviga nad čas in prostor, ko smo zavezani univerzalnim etičnim načelom (Gandhi, Antigona) do 7. stopnje, na kateri so redki razsvetljeni, ki sledijo kozmičnim, transcendentalnim usmeritvam (mistiki).

Potemtakem je zelo pomembna tudi sposobnost vživljanja v druge(ga), empatija, ki je značilna za ljudi z altruističnim vedenjem.

Z govorjenjem o vrednotah, sklicevanjem nanje in z moralističnim zgražanjem ne bomo nikogar spremenili in ničesar rešili. A rešitve seveda obstajajo. Dolgoročne. Eno najpomembnejših vsebuje drugačna vzgoja v šolah! Kljub prevladovanju socialnih vlog in pričakovanjem okolja nas to ne odvezuje osebne odgovornosti za naše vedenje in ravnanje. »Vzgoja otrok in mladine v smislu osebne avtonomnosti in empatije bi največ prispevala k 'vrednemu' obnašanju posameznikov, mnogo bolj kot besedno opominjanje, pridiganje in podobni vzgojni prijemi, katerih posledica so hinavsko obnašanje, dvojna osebnost in ločitev vedenja od vrednot,« je zapisal dr. Vid Pečjak. In podpisujem ustanoviteljica gibanja Kakšno šolo hočemo. Tako, ki bo krepila ustvarjalnost, samostojno in kritično mišljenje, soustvarjala skupnost in gojila sočutje. Hočemo šolo s smislom! V tem času, ko se odpirajo šolska vrata, bi se morali resno vprašati, kaj je resnična naloga šol, posebej osnovne šole, v kateri samostojno radostno osebnost postavimo ali pa jo zatolčemo v konformizem.

torek, 18. avgust 2015

ARSENU DEDIĆU V SPOMIN

 Momo -Manca-Arsen

Arsen dragi, se še spominjaš?

Bili so to neki davni časi, ko se je mlada novinarka sprehajala po Jugoslaviji,  kot se roka po žepu zimskega plašča. Ljubljana – Zagreb – Beograd je bila mera kulturnega prostora, v katerem smo bili domači in nam je bilo toplo, pa naj smo brali pesmi in romane ali poslušali glasbo. Vse je bilo naše in imeli smo velik prostor za navDIH. Zdaj živimo v provinci; mero ji jemljejo mednarodne korporacije v spregi s politiko, ki jim ni mar za pesmi, romane in glasbo, saj je profit sveta vladar, politična servilnost najbolj udoben plašč.

Bilo je v sedemdesetih letih minulega stoletja, ko sva tebe, velikega pesnika in šansonjerja ARSENA DEDIĆA iz Zagreba, intervjuvala MOMO KAPOR, najbolj priljubljen jugoslovanski pisatelj takrat (Dnevnik jedne Ane), in nadebudna novinarka iz Ljubljane, ki je verjela, da je SKUPAJ biti lepo. Kar verjame še danes. In je tebe oboževala že kot deklica suhljata hrepeneča, nenehno je poslušala tvoje plošče in v njeni sobi si bil nalepljen na stene v velikih količinah. Ko sem včeraj ponoči slišala vest, da si umrl ti, ki si spodbujal generacije žensk: “Ne daj se Ines, sa kim ću inaće ostati mlad?”, pripovedoval šale na račun svojega slabega spomina, da smo pokali od smeha v avtobusu, s katerim smo se vozili iz enega konca takratne domovine na drugega, ki sem te gostiteljica  priljubljene televizijske oddaje Veće u klubu na hrvaški televiziji, kjer je vsak gostitelj povabil v studio k Oliverju Mlakarju deset zanj najbolj pomembnih ljudi z vse Jugoslavije, prosila, da prideš s Hrvaške TI, in si rekel, seveda, prišel, sedel za klavir in odpel, da se je koža ježila …

Umrl je Momo Kapor, umrl si TI, trubadur pretanjenih besed in posebnega glasu, sama gledam to fotografijo nas treh in se sprašujem: “S kom bom zdaj ostala mlada, s kom?”

HVALA TI ZA VSE, DRAGI POET, VELIKO VELIKO SI MI DAL IN TEGA SI NE BOM PUSTILA VZETI. Tega občutka, da smo povezani, ko beremo pesmi in romane in poslušamo našo glasbo. Tvoja ne bo nehala zveneti, ti si se samo preselil drugam, da še bolj vemo, kako zelo si tukaj in kako zelo si naš v globini tihega, samotnega srca.

petek, 14. avgust 2015

Ljubijo tisti, ki iščejo svojo polovico?

Monica Bellucci Vsega so krivi stari Grki! Oni so vzpostavili mit o pred-človeku, ki se ni spolno razmnoževal, bil je okrogel, s štirimi rokami in štirimi nogami ter z dvema glavama. Ta bitja so hrepenela po mestu bogov in ne po drugem človeku. Da bi se jih bogovi ubranili, je Zevs pogruntal dobro idejo. Odločil je, da bodo vsako bitje presekali na dvoje. Tako jih bo več, drug po drugem bodo hrepeneli – s tem namenom jim je ustvaril spolne organe -- in ne več po božjih prestolih. Od takrat da iščemo svojo drugo polovico, svojo dušo dvojčico, kot pravijo »novodobniki« ( pripadniki new age), prepričani, da jo ima prav vsak človek na svetu. Samo najti jo je treba!

Kako priročen izgovor, kadar nam gre partner ali partnerica na živce – pač nismo našli svoje duše dvojčice. A sem jaz kaj kriv ali kriva, če gre v medsebojnem odnosu vse narobe? Nič se ne moreva dogovoriti, oni drugi me ne razume, me ne spoštuje, me ne razveseljuje, me ne osrečuje ... skratka, me ne ljubi. Ker ni pravi zame. Ni moja duša dvojčica pa pika. Zato se meni pač ni treba truditi za boljši odnos, ni potrebno pogledati globoko vase, ni se mi treba spremeniti. Najti moram samo drugega partnerja – pravo dušo dvojčico, pa bo vse v redu.

A ni v redu ne z drugim ne s tretjim ne s četrtim ... Iščemo, želimo, hrepenimo, duše dvojčice pa nikjer. Zato vse več samskih moških in samskih žensk? »Se ne splača več martrat«, pogosto slišim utrujene moške in ženske, ki so izgubili upanje, da bodo v tem življenju našli svojo dušo dvojčico. Pa v naslednjem, se spodbujajo.

Zanašanje na prihodnost je figo vredno. Ker življenje odteka, namesto da bi nas krepilo in nam vlivalo moč za radostno bivanje. Prihodnost vedno izhaja iz sedanjosti, kar bomo storili -- oziroma kar ne bomo – tukaj in zdaj, to je nastavek naše prihodnosti. Nič drugače ne bo, kot je zdajle globoko v nas zapisano, da smo, kakor smo in kakor delujemo. »Kar sejete, to boste želi«, je kozmični zakon, ki brezprizivno deluje danes, je deloval včeraj in bo tudi jutri.

Pa se vrnimo k starim Grkom, ki so zadevo zakuhali. Poglejmo v enega najzanimivejših in najvplivnejših, kot pravi njegov odlični prevajalec Gorazd Kocijančič, Platonovih (427 – 347 pred K.) dialogov Simpozij. V njem je razložena štorija o presekanih ljudeh kot iskalcih svoje druge polovice, čemur so rekli ljubezen. Da je ljubezen temeljna za naše življenje, je rekel modri Sokrat: »Trdim, da ne poznam nič drugega razen ljubezenskih zadev«. Štiristo let za tem je govoril Jezus iz Nazareta: »Ljubi svojega bližnjega, kakor ljubiš samega sebe«. In je zapisal evangelist Janez: »Kdor pa ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen«. Kako pogosto je Cerkev samo razglašala te besede, a ne delovala v skladu z njimi, tu ne bom govorila. Ker je ljubezen močnejša kakor smrt in tudi kakor hinavščine teh in onih cerkva. Mistiki, ki so uvideli resnico, nam govorijo skozi vse čase in prostore: »Edino, kar lahko kadarkoli zanima Modrega človeka, je/ kako dajati Ljubezen!« (Hafis).

Platon v Simpoziumu prek različnih glasov poje hvalnico Erosu, veličastnemu in pomembnemu bogu ljubezni. Da bi slika o ljubezni jasno zažarela, je Platonov Sokrat poklical na pomoč – žensko. Najprej zato, da je ženska prekinila ubrani homoerotični spev, značilen za takratne grške čase. In potem zato, ker je bila svečenica Diotima vredna središčnega položaja v diskusiji o Erosu. Diotima je bila izkušena in modra ženska, svečenica, ob kateri so celo prepotentni moški spoštljivo utihnili. Ona je vedela. Vedela je, da ni vsa ljubezen v telesni privlačnosti. Ko potešimo telesno slo, smo potešili svojo seksualno željo, ne pa svojega dušnega hrepenenja. To sega dlje, je čeztelesno, brezgrajno in neminljivo. Ker je hrepenenje po večnosti in nesmrtnosti. Da bi vstopili v večni krog, ni nujno telesno ljubljenje. Ki ga sicer toplo priporočam, kadar si dva darujeta drug drugega tako predajajoče, da se ego stopi, ko on da in ona sprejme seme resnične ljubezni. Takrat je seks lahko celo srečanje z Bogom.

Diotima je Sokrata poučila o Erosovi lestvi, o vzponu ljubezni od prve stopnice do vrha. Vsi ljudje spočenjamo, govori Diotima, tako v telesu kot v duši. Človekova narava teži po rojstvu, roditi pa želi v lepem in lepo, ne grdo. »Kajti porajanje je združitev moža in žene, to pa je božanska resničnost; spočetje in rojevanje sta nekaj nesmrtnega v bitju, ki je smrtno.« Podpišem z dušo in telesom. Zame sta bila spočetji in rojstvi obeh hčera mistično doživetje. Nikoli se nisem počutila tako celovite in povezane v Eno kot takrat, ko mene kot Mance ni bilo v običajnih mejah, ampak sem se raztopila in kot duh razširila v brezmejnost. Bilo je božansko lepo. Popolna sreča ne-ločenosti. Prav ima draga Diotima, ki pravi: »Lepota vlada nad nastajanjem/rojevanjem kot Usoda.« Kajti ljubezen ni ljubezen do lepega, kot je morda mislil Sokrat, temveč do spočenjanja in porajanja v lepem. In za dobro.

Spočenjanje je ustvarjanje. Ne le naših bioloških potomcev, temveč tudi dušnih, duhovnih otrok. Takšni porojevalci so vsi pesniki in iznajditelji. Otroci njihovega duha ohranjajo svojim očetom nesmrtno slavo in spomin. »Zanje je bilo zaradi takšnih otrok postavljenih že mnogo svetišč, medtem ko zaradi človeških ni bilo za nikogar postavljeno še nobeno«, je rekla Diotima.

Nova slovenska oblast bije plat zvona zaradi nizke rodnosti. Pri tem misli na upad rojstev dečkov in deklic, manj jo skrbijo duhovne vrste spočenjanja in rojevanja. Pa bi jo moralo skrbeti vse! Kajti gre za upadanje najpomembnejšega za naše telesno, duševno in duhovno življenje. Za upadanje resnične ljubezni. Ki ni isto kot zaljubljenost, kar sem pisala v prvi kolumni. In ni isto kot iskanje duše dvojčice, kar sem skušala pokazati v tej.

Desa Muck je napisala komedijo z naslovom Neskončno ljubljeni moški, ki so jo pred leti uprizorili  v Mestnem gledališču ljubljanskem. Njena burleska kaže, kaj vse ljubezen ni. Gre za odvisnosti od odnosov, denarja, kariere, alkohola ipd..To je zgodba samotnega strahu, ki je največja ovira rodnosti vseh vrst. Zato njen zbor na koncu zdeklamira nauk o ljubezni: Preživela bo planete in človeški čas,/ zato ne drznimo se sklicevati nanjo./ Ne kličimo je za potrebe ega in vnemar;/ če preživimo jo, ponižno zahvalimo se zanjo,/saj ni denar, Ljubezen je sveta vladar!

četrtek, 13. avgust 2015

PIANISTOV DOTIK

MIRT KOMEL

Tako sta nekaj  časa ležala drug poleg drugega, med njima praznina, ki sta jo polnila z besedami, da bi se izognila DOTIKU, ki sta si ga oba želela. “Zakaj se ne uležeš poleg mene … prostora je za oba … obljubljam ti, da se te ne bom dotikal … če sama ne boš tako hotela,” ji je govoril, ona pa je dolg, mučen trenutek molčala, nato pa mu odgovorila: “Raje ne, kajti če ležem poleg tebe, te bom morala poljubiti.” Najprej so ga njene besede tako presenetile, da je nekaj časa premleval njihov pomen, nato pa jo je naravnost vprašal, zakaj se ne bi hotela poljubiti, če si tudi sama tega želi, dobil pa je odgovor, ki ga je povsem povozil: ”To bi bilo, kot da bi se dotaknila oceana.”

To je odlomek iz romanesknega prvenca Mirta Komela (1980) PIANISTOV DOTIK, ki me je prevzel. Ne spomnim se slovenskega romana, ki bi se mi zdel bolj svetovljanski v temi in slogu, kot je ta. Mirno bi verjela, da gre za prevod kakšnega ameriškega pisatelja. A to ni tisto, kar me je tako prevzelo. Ganila me je atmosfera neizrečenega, me očaralo pisanje o glasbi, me pritegnile številne teme, ki se ob  branju odpirajo (odnos mama:sin, pedagoški eros, kritika akademske scene, predvsem pa telo, telo, in koža, kot bi rekel moj ljubljeni filozof, sicer arhitekt po poklicu, Juhani Pallasmaa, OČI KOŽE vidijo). Knjigo je vredno počasi in z užitkom in s kožo brati in začutiti, kaj vse nam pripoveduje pisatelj, v katerem domuje veliko svetov. Storite to! Tule je še kratka predstavitev založbe Goga, ki oriše vsebino:

Gabrijel Goldman je po imenu in usodi sumljivo podoben znamenitemu kanadskemu pianistu Glennu Gouldu. Najdemo ga v newyorški bolnišnici po misterioznem dogodku, ki sproži fobijo pred dotikom. Je kriva nesrečna ljubezen, odvzeti ljubezenski dotik ali brezdušno, mehanično udarjanje klavirskih strojev, ki grozijo, da bodo glasbi ukradli dotik z dušo? V bolnišnično sedanjost se vpleta predzgodba čudaškega čudežnega otroka, nato demonično obsedenega genija. Knjiga se pred bralcem lušči kot čebula. Pod plastjo razvojnega romana je filozofski roman, pod njim emocionalno in poetično nabita ljubezenska zgodba, izjemno doživeti opisi najbolj neverbalne umetnosti – glasbe ... vse plasti pa so povezane z izrazito bogatim in igrivim jezikom, ki spominja na virtuoznost mojstrov, kot je Vladimir Nabokov.

Mirt Komel (r. 1980 v Novi Gorici) je pisatelj in filozof, predavatelj na Fakulteti za družbene vede in na Filozofski fakulteti. Je avtor številnih znanstvenih del, med drugimi monografije Poskus nekega dotika, tematsko tesno povezane z romanom Pianistov dotik, njegova literarna dela pa segajo od dram in dramskih pesnitev (Mestne drame, Luciferjev padec) do potopisov (Sarajevski dnevnik, Kahirske kahesije). Pianistov dotik je njegov romaneskni prvenec.

sreda, 22. julij 2015

OKNO DUŠE, NEBO DUHA

Okno duše, nebo duha je bil naslov rubrike v reviji AURA, ki jo je na začetku tega tisočletja pisal Viktor Gerkman (1952 – 2009), psiholog in astrolog, ki je vedel o “psihospiritualnih dilemah”, kot je poimenoval svoje pisanje, veliko. Ogromno. Viktor je bil na teoretični ravni eden najbolj načitanih in intelektualno razgibanih premišljevalcev o duhovnih razsežnosti človeka in sveta. Brez njega knjige ČLOVEK, nepreseženega dela na Slovenskem o teh rečeh, ne bi bilo. Andrej Grabar je sporočila kanaliziral, pridne roke prijateljic so jih snemale in pretipkovale, moja malenkost je prepričala založnika, Viktor pa je opravil najtežje delo: spravil zapiske v logični red in tekočo slovenščino. Vsaka mu čast!

Pred dnevi sem se preselila iz stanovanja pokojnih staršev v svoje stanovanje. S seboj sem vzela morda eno petino ali še manj knjig, izrezkov, člankov, pisem …Okoli sto kil papirja sem vrgla v smeti! Nisem pa zavrgla Viktorjevega teksta iz AURE marca 2002, v katerem je odgovarjal na vprašanje: ”Velikokrat premišljujem, kakšno mesto naj bi v mojem življenju imela odpoved. Ko sem bila mlada, sem se znala odpovedati marsičemu, pozneje pa sem se zelo razvadila, tako da si popuščam, tudi če se odločim, da se bom čemu odpovedala. Moja šibkost mi ni niti malo všeč, po drugi strani pa si tudi ne želim trdega nadzora nad seboj. Rada bi bila močna in odločna, obenem pa tudi spontana. Je to mogoče?”

Viktor odgovarja jasno in odločno, tudi neusmiljeno, kar je bila njegova značilnost. Na začetku pravi: ”Vaše vprašanje na prvi pogled ni zapleteno, v bistvu pa se dotika jedrne problematike jaza in njegove vloge v človeškem življenju. Pa začniva pri koncu: Ta trenutek niti približno ni mogoče, da bi bili vi močni in obenem spontani. To pa zato, ker vam preprosto majnka notranje svobode. Vaše želje in potrebe vam gospodarijo, in precej rezervne energije morate mobilizirati, da bi lahko vi zagospodarili njim. Navadili ste se sami sebi popuščati, navada pa je, kot pravi pregovor, železna srajca.”

Ko pojasni koncept notranje svobode in pomen odpovedi, mimogrede ošvrkne govorko nočnega kluba na TV M. M. in komentira njeno “samopredstavitev, češ da razvajanje samega sebe pomeni imeti se rad.  V bistvu pa je to daleč od resnice, saj razvajanje dela proti človekovim razvojnim interesom. Razvajanje ni nič drugega kot pristajanje na linijo najmanjšega napora,  ta pa človeka drži v zastoju, če mu že ne pomaga, da počasi, a zanesljivo propada. Za samouresničitev, katere kriterij je stalna in popolna prisotnost v sedanjem trenutku, združena s popolnim obvladovanjem svojih potreb, človek namreč potrebuje notranjo svobodo.”

Zanimivo je Viktorjevo definiranje spontanosti. Takole zapiše: “Spontanost je možna samo na tisti ravni, kjer je človek sam s seboj na čistem. Tam, kjer pa še ni, je potreben zavesten nadzor, dokler teren ni počiščen vseh stvari, glede katerih ima človek upravičene pomisleke in zadržke.” In kdo je lahko dejansko trajno spontan? “Samo uresničeni ljudje,” je prepričan Viktor Gerkman. “Ti nimajo več osebne volje, ampak so priključeni na voljo duha oziroma na božjo voljo, kot so rekli včasih. Vedno z lahkoto store tisto, kar je potrebno, in izpuste tisto, kar bi služilo zgolj njihovi nečimrnosti ali lenobnosti.” 

Ideal spontanih ljudi je prepoznaven po tem, da se pri takih ljudeh dileme ne pojavljajo, saj so povsem presegli privrženost ponosu in napuhu, poželenju po užitku in lagodju, po imetju in moči. Taki ljudje so namreč spoznali – ne samo miselno, temveč s celovito izkušnjo  -- da so identiteta, čutni užitki, posest in moč samo slepila.

In kako je z odpovedjo? “Odpoved nečemu je enako pomembna kot sposobnost pridobiti te iste stvari. V fizičnem svetu namreč enako potrebujemo obe izkušnji: dobiti in oddati, roditi se in umreti, poročiti se in ločiti se, biti sit in biti lačen, biti bogat in biti reven. Brez zmožnosti odpovedovanja človek ni niti elastičen niti pretočen.”

Je Viktor svoja teoretična spoznanja udejanjal? Ne vem v kolikšni meri, ne vem. Vem pa, da je to ključno vprašanje. Kot poroča imenitna revija za psihoterapijo Kairos (letnik 8, številka 3-4) o predavanju ameriškega priznanega gestalt terapevta dr. Michaela Vincenta Millerja o vznemirljivosti vsakdanjosti, gre za to, kako živimo običajni vsakdan. Kdor najde vznemirljivost v vsakdanjem življenju – kot bi rekli tudi budisti in drugi mojstri duhovnih tradicij -- kdor se ga zna veseliti in ga slaviti, biti izpolnjen v tem preprostem običajnem vsakdanu, ta je resnično živ. Ne bo mrtev, še preden bo umrl, ampak bo umrl živ, hura!

ponedeljek, 06. julij 2015

KNJIGA, KI NAM POMAGA NA POTI K SAMEMU SEBI

Navdihujča knjiga, zdravilna knjiga, čudovita knjiga, polna sočutja in empatije, knjiga, ki nas vodi navznoter, ki razsvetli naše kletne prostore v duši in nam pove, da se je vredno najti. Biti. Polno živeti samega sebe. O njej bomo govorili jeseni v knjigarni Konzorcij, ko bomo začeli novo sezono Čajank z Manco Košir. Preberite jo do takrat, vredni ste je!

Iskanje izgubljenega človeka

Iz raziskovanih življenj

Stephen Grosz

Izvirnik:

The examined life

Prevod: Branko Gradišnik
Urejanje: Samo Rugelj, Renate Rugelj

Založba: UMco, 2015

Založnik o knjigi

V duhu Sokratove trditve, da neraziskanega življenja ni vredno živeti, je ameriški psihoanalitik Stephen Grosz skozi izkušnje, ki jih je pridobil v petindvajsetih letih svojega izvajanja psihoanalitične prakse, v svoji odmevni knjigi Iskanje izgubljenega človeka ustvaril fascinantno zbirko človeških zgodb, ki se skrivajo tako za najbolj običajnimi kot tudi nenavadnimi človeškimi vedenji. Avtorjev namen je bil skozi prigode resničnih posameznikov odkriti in razložiti skrite motive, ki vplivajo na naše vedenje in prikazati pomembnost tega, da naše pripovedovanje nekdo posluša.
Grosz z bralcem deli zgodbe pacientov, ki jih je srečal v toku svoje prakse v več kot 50 tisoč urah pogovorov, te pa virtuozno prelije v pripovedi, s katerimi nas natančno pelje skozi psihoanalitični proces. Delo, briljantno izpisano v maniri kakega Čehova, vsebuje trideset presunljivih zgodb posameznikov, ki razkrivajo skrite motive za svoje vedenje in svoja dejanja. Tako spoznamo profesorja, ki pri sedemdesetih letih ugotovi, da je dejansko homoseksualec, potem dekle, ki živi v izjemno urejenem domu, a vsako noč moči posteljo, pa fanta z motnjami učenja, ki pljuva v obraz svojega terapevta itn. V vsakem od poglavij Grosz prikaže, kako posameznikom pomaga postopek psihoanalize pri tem, da se spremenijo ali pa sprejmejo dejstvo, da nekaterih stvari ne morejo spremeniti.
Iskanje izgubljenega človeka je delo o želji po pripovedovanju, po razumevanju in po tem, da bi nas ostali razumeli. Je delo o spreminjanju, za katerega si prizadevamo, in o izgubah, ki spremljajo to spreminjanje. Elegantno spisane zgodbe, ki nam pokažejo, da lahko spoznanja, do katerih se pride tekom procesa psihoanalize, analitika naučijo prav toliko kot pacienta.
STEPHEN GROSZ (1952), ameriški psihoanalitik in pisec, se je šolal na univerzi v Kaliforniji in na Oxfordu. Kasneje se je preselil v London, kjer danes poučuje klinično teorijo na inštitutu za psihoanalizo in psihoanalitično teorijo. Njegove psihoanalitične in psihoterapevtske zgodbe so bile objavljene v Financial Timesu in v literarni reviji Granta. Iskanje izgubljenega človeka je njegova prva knjiga, ki temelji na četrt stoletja delovnih izkušenj. Delo je tako med strokovno kot tudi širšo publiko doseglo izjemen odziv, njena skrajšana verzija pa je bila predvajana tudi na BBC Radio 4.
Grosz v svojem elegantnem pisateljskem slogu svojo dolgo psihoanalitično prakso strne v kratka poglavja, ki delujejo kot minimalistične in napete detektivske zgodbe. Na koncu vsake zgodbe je razkrita skrivnost; pogosto je ta taka, kot jo skrivate tudi vi sami.
– New Yorker

Sorodne knjige

nedelja, 07. junij 2015

Svet je knjižnica. Vsak človek je knjiga.


Gospa bovary, Arna Hadžialjević

Svet./ Svet je knjižnica./  Vsak človek je knjiga./  Knjiga, ki jo piše nevidni Pisatelj./  Življenje./ Življenje je slovar, poln razmetanih, neurejenih besedil, ki jih poskušamo razumeti in sestaviti v nekakšno nerazumljivo celoto. Potem poskušamo živeti. Te besede.

 

To so začetni stavki, ki jih spregovori Emma  v igri Nebojše Popa Tasića po motivih Flaubertovega znamenitega romana Gospa Bovary. Uprizarja jo SNG Nova Gorica, kamor sem se odpravila ne vem več kdaj v maju, a predstava še kar hodi z menoj, brezčasna. Njen gledališki list je postala moja knjižica navdiha, fotografije v njej hvalnica lepoti. LEPOTA je tudi najmočnejša razsežnost, ki sem jo odnesla z goriškega gledališča tisti nepozabni večer. LEPOTA ne le za oči, čeprav tudi za te, ampak lepota za dušo, v katero so lezla občutja z odra naravnost vame. Presunljiva predstava!

Kako da sem se odpravila na njen ogled, saj ni več v moji navadi romanje za umetniškimi doživetji z vseh koncev in krajev naše dežele in izven nje? Brala sem Nedelo in v njem intervju z glavno igralko Arno Hadžialjević. Nekaj me je pritegnilo na njenem obrazu, neka lepa divjost, samosvojost, njene besede so se mi zdele sveže, ona  tako posebna, da sem se odločila v sekundi in rezervirala karte. Preblisk. Kar vedela sem, da  bo predstava – v njej igra tudi dragi Sandi Pavlin, s katerim sva skupaj zaigrala v TV drami Pravljica na podstrešju  pred pol stoletja! – veličastna in da bo igralka s čarobnim imenom Arna za vlogo nagrajena. Je že dobila prvo, nagrado tantadruj, ki jo podeljujejo tri primorska gledališča: novogoriško, tržaško in koprsko. V takih prebliskih, kot se mi je zgodil tisto jutro z Nedelom, namreč vidimo prihodnost …

Nisem vedela, kdo je predstavo zrežiral, a sem vnukinji Taji, 20 let, povsem očarani, rekla: “To je pa zrežirala ženska. Globoka ženska.”  Doma sem nemudoma prebrala intervju iz gledališkega lista z režiserko Yulio Roschino – z osmimi leti se je preselila iz rodne Moskve v Slovenijo – z naslovom DUŠA, DUŠA, DUŠA … In vedela, da bom odslej Yulii sledila.Ženski, ki je znala že kot deklica v novem svetu biti sama. Prevzela jo je narava: “Ure in ure se se lahko igrala z metulji v sadovnjaku.” Ženski, ki pusti, da jo pokliče, jo izbere, kaj in kako  bo najbolje zazvenelo. “Samo dovolj čuječ moraš biti in si pustiti čas za tišino, Ta je najpomembnejši.”  Zaslišim svojega najljubšega filmskega režiserja Andreja Tarkovskega, ki mu pravi Yulia dragi, in citira isto njegovo misel, ki jo tolikokrat ponavljam sama: ”Kamorkoli prideš, vedno iščeš svojo dušo.”Pojasni: ”Lahko rečem, da se vse, kar ustvarjam, in vse, kar raziskujem, dotika duše. Duša, duša, duša … Iskanje in odpiranje globin, temin, ki so skrite, potlačene. Raziskovanje človeške duše in duše stvari, vsega živega, vsega, kar nas objema in prežema. Neotipljivega, neizrečenega, tistega onkraj besed, zanima me prej odsotnost kot prisotnost, prej tišina kot beseda. In gledališče je prostor, namenjen prav temu, da si skupaj vzamemo čas za tišino. Če dovolj dolgo poslušaš, zaslišiš dušo.”

Zaslišala sem dušo v njeni predstavi, zaslišala in telesno občutila. Zato sem odšla nahranjena in še danes je globoko v meni občutek potešenosti, ki ga v sodobnem gledališču tako redko doživim. Yulia ima rada klovne, ki so njen največji navdih, njihovo gledanje na svet jo nenehno uči: “Ko me zanese preveč v racionalno, v ego, ko se izgubim v hotenjih in pričakovanjih. Takrat me (klovn) opomni – ponižnost, skromnost in odprto srce, Yulia.” HVALA, HVALA, Yulia!

Jezus nima drugega telesa razen mojega,/ ne rok ne nog razen mojih./  Z mojimi očmi gleda./ Z mojimi rokami se dotika sveta./  Z mojimi nogami hodi./  Moje roke, moje noge, moje oči so njegovo telo./  Jezus nima drugega telesa. Ko je to izrekla igralka z lepim imenom Arna, sva si s Tajo stisnili roki, da sva si povedali, kako dobro razumeva to moje, tvoje, to Jezusovo telo, kako dobro!

Po koncu predstave sva obsedeli v dvorani. In potem še v preddverju, dokler niso ugasnili luči. Kakšna lepota, sva vzdihovali. Kako močni seksualni prizori brez vulgarnosti! Kako tehtna sporočila ne le na osebni ravni, temveč tudi na kolektivni, družbeni. Kar naprej sem ponavljala monolog nesrečnega moža Charlesa, ki sključen objema svojo mrtvo ljubljeno ženo, samomorilko. In pravi: “Jaz, majhen človek. Skromen človek. Mrtev človek. Tako majhen sem, da bog niti opazil ni, da me ni. Majhen, skromen in mrtev. “ In nas vpraša, gledalce: “Zakaj ne sodite meni? Ker sem premajhen. Preskromen. Sodite mi. Sodite mi, ker sem nedolžen. (…) Razumite vendar, kriv sem. Kriv sem, ker sem naredil vse, da bi bil še manjši in še bolj nedolžen.” In na koncu reče, kar bi morali tuliti v časih nacizma, fašizma, stalinizma … Kar bi morali vedeti tudi  v tem groznem času suženjstva v pogoltnem kapitalističnem svetu. Kar bi morali vedeti v današnji okupirani Sloveniji: “MI, majhni, smo krivi. Mi, nedolžni, smo krivi. Kriv sem. Sodite mi.”

Emma Bovary. Tako te vsak imenuje. Ampak to ni tvoje ime. To je ime nekoga drugega. Ime drugega človeka./ Da, da, jaz sem nekdo drug. Nekdo drug je moj človek.

Avtor Manca Košir Oznake: Kolumne

Pošlji objavo po e-poštiBlogThis!Skupna raba v storitvi TwitterSkupna raba v storitvi FacebookDaj v skupno rabo na spletnem mestu Pinterest

Svet je knjižnica. Vsak človek je knjiga.

Rezultat iskanja slik za SNG Nova Gorica, Gospa Bovary, fotoGospa bovary, Arna Hadžialjevićgospa-bovary - SANDI PAVLIN

Na fotografijah  s tantadrujem nagrajena Arna Hadžialjević in igralec Sandi Pavlin

sreda, 03. junij 2015

O ŽIVLJENJU IN SMRTI

Na tretjem programu TVS sva se v nedeljo, 24. maja 2015, pogovarjala z novinarjem Boštjanom Veseličem. Bil je to odmeven intervju, v katerem je bilo mnogo informacij o delovanju hospica, predvsem pa premišljevanja o najbistvenejših rečeh našega življenja: minevanju in smrti. Ker me mnogi sprašujete, kje bi lahko gledali ta intervju, je tule povezava:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/174337659

Velja si vzeti čas za postanek in pomisel: kaj pa JAZ? Kje stojim in kaj si želim? Kaj bi spremenil/a, če bi vedela, da je pred menoj le še nekaj mesecev življenja …. HVALA Boštjanu Veseliču, ki mi je dal priložnost, da sem pogledala globoko vase.

torek, 02. junij 2015

Kako ostati zvesta

PETRA KOLMANČIČ   ROK VILČNIK

Tale pesnika dva – krasno Petro Kolmančič in Roka Vilčnika – bom gostila danes, 2. junija, ob 18. uri v knjigarni Konzorcij  na Čajanki z Manco Košir, sklepni čajanki te sezone, potem pa s knjigami na počitnice, hura! ŽENSKA in MOŠKI. jin in jang energija, ki se bosta prepletali v pogovoru o odnosu med NJO in NJIM, o ljubezni, strasteh, padcih in vzponih v tem čarobnem, enkratnem življenju. Petra bo prebrala tudi svojo novo pesem, naslovljeno Kako ostati zvesta. Vsaka od nas lahko na to večno temo napiše svojo pesem. In kaj menijo moški o zvestobi? Bomo slišali danes zvečer … 

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

Zvesta svoji frizerki, čeprav mi ob dneh,

ko izve, da se bo njenemu možu

delo spet zavleklo pozno v noč,

v lasišče zabada glavnik kot da bi mi v glavo

želela zabosti vile.

Zvesta svojemu mesarju, ki mi vsak kos mesa

zavije vključno z neokusno pripombo,

ki namiguje na mesene zadeve kakšne druge vrste.

Zvesta svojemu moškemu,

uničujoči dialektiki vojne in erosa

na bojišču najine bližine,

ki moje srce počasi spreminja v kadaver srca.

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

Zvesta svojemu večnadstropnemu srcu,

različnim podnebjem v vsakem prekatu,

zaradi katerih se včasih ne zna izreči samo zase.

Zvesta njegovim globinam in višinam,

čeprav so strašen kraj.

Zvesta svojemu plemenu, rodu – 

kaj in kako in kdaj in kje so se izrekli,

je šlo tudi skozi mene,

z njimi sodiham naprej,

čeprav mi prav oni

s prostodušno zaupnostjo krvi,

ki ni voda,

prste zadirajo najgloblje v boleča mesta

in niso nikoli popolnoma zadovoljni

z jakostjo bolečine,

ki jo ob tem čutim.

Zvesta svojim otrokom,

ptičem goličem,

ki jim svet polagam prežvečen

v odprte lačne kljune,

da si bodo potem od njega vzeli sami:

zlato zrnje, rdeče črve ali mrhovino.

Zvesta svoji resnici,

čeprav sem ji že zdavnaj vzela nedolžnost,

in sva si preblizu,

in kar nam je preveč blizu,

nas ne zadeva več.

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

A kako ostati zvesta,

ko neizprosna resničnost

sproti izkrivlja besede, podobe, dejanja?

Ko skušam uskladiti

tisto, kar vem, s tem, kar sem?

Ko sem čez dan cela,

noč pa me razkroji v osnovne delce,

zato včasih ne vem,

ali sploh lahko jamčim

sama zase?

Lahko mi verjamete,

zvesta ženska sem.

In zvesta ženska se mora

ves čas spopadati

z vsemi oblikami zvestobe

in nezvestobe,

da lahko ostane zvesta

svoji podobi

zveste ženske.