sobota, 24. januar 2015

ČAJANKA Z MANCO KOŠIR -- Konzorcij, torek, 3. februarja, ob 18. uri

Februarja greje srca Valentinovo, zato bo Čajanka z Manco Košir v knjigarni Konzorcij v torek, 3. februarja, ob 18. uri posvečena ljubezni. Ljubezni v verzih in vezani besedi v dveh lepih knjigah. Toneta Pavčka izbranih pesmih v Kondorju Eh, srce ti moje ljubljeno, in francoske pisateljice Laurence Plazenet romanu Sama ljubezen. Mančina gosta bosta igralka in pesnica Saša Pavček ter za prevod romana nagrajeni prevajalec Andrej Pleterski.

Tone Pavček, EH, SRCE TI Tone Pavček: Eh, srce ti moje ljubljeno

Pavčkova »trdna vraščenost v življenje in večna želja biti živ in peti«, kot je zapisal o sebi, sta rodili množico pesmi za otroke in odrasle, med katerimi so številne tako znane, da so že skoraj ponarodele. Pač zato, ker mu je bila »v življenju pesem dar, rad sem šel za njo in bil srečen, kadar me je poklicala«. Pavčkove pesmi si pišemo za rojstne dneve, godove in poroke, za hvaležnost in v opravičilo, za začetek in konec šole, za ljubezen in za smrt. Velikokrat v osmrtnicah zasveti Pavčkova kitica: Mrvi niso vsi mrtvi,/ mrtvi živijo v nas/ in bodo drugič umrli/ z nami in v nas. In če za katerega našega pesnika drži, da po smrti živi v nas, drži to za vitalističnega Toneta Pavčka, tega himničnega slavilca življenja in ljubezni. Ki ve: Ven, iz teme v svetlobo, gre beseda. Beseda, ki je več: Je beračica in boginja, /  zavezana odmevu in resnici,/  stopinja v celec, ki se v pot spreminja, (…)

 

sama-ljubezen-300x474 Laurence Plazenet: Sama ljubezen

Predstavimo roman in prevajalca z besedami komisije, ki mu je podelila nagrado Radojke Vrančič: »Kratki roman Sama ljubezen je ganljiva ljubezenska pripoved, trdo zgrajena iz krhkih jezikovnih struktur. Avtorica je za izris intimne zgodbe izbrala prefinjen jezikovni prijem z jasnim pridihom historičnosti (roman se dogaja v 17. stoletju), ki spominja na najboljša dela iz francoske klasične literature. Tak pripovedni slog zahteva od prevajalca izrazit jezikovni čut za plemenito literarno klekljanje.« In še košček avtoričine čipke za okus: »Sanjalo se ji je o vseh pogovorih, ki jih nista imela, o vseh pismih, v katerih mu je pisala, da se ji ustnice dotikajo njegovega lica in ust sredi praznine, tišine, noči, ne da bi ji odgovoril«.

Vabijo vas besede o ljubezni, čaj in piškoti ter prešernost, ki se razleze med občinstvom vsak prvi torek v mesecu v knjigarni Konzorcij.

sreda, 21. januar 2015

Šopek kandidatk za Slovenko leta 2014 s predsednikom Cerarjem

Tule smo pa s predsednikom RS Borutom Pahorjem, okrepljene z urednico JANE Melito Berzelak na desni in novinarko Sonjo Grizila na levi.

torek, 20. januar 2015

Evtanazija DA ali NE? Ne vem!

Prepričan sem, da je filozofija zmožna poučevati pripravljenost na smrt; brez nje je kakršna koli predstava o zadovoljstvu, kaj šele o sreči, povsem iluzorna,« zapiše Simon Critchley v študiji Knjiga mrtvih filozofov (koncem lanskega leta je izšla v imenitnem slovenskem prevodu in izdaji Janeza Pence). Nasnul je anekdote in razmišljanja o umiranju in smrti kakih 190 filozofov od antike do današnjih dni predvsem zato, da pokaže smisel in možnosti obstoja sreče. Ne le, da se strinjam z njim in tako vrsto filozofije, od svoje prve seminarske naloge na fakulteti z naslovom Pojem smrti v budizmu, džainizmu in hinduizmu sledim, kako misliti življenje z zavedanjem smrti. Po večletnem spremljanju umirajočih to starodavno modrost tudi živim. Ker sem bila ob mnogih umirajočih, sem se o življenju veliko naučila. Hvaležna sem za vsak nov vdih, vsako jutro se zahvalim, da sem živa, in vsak večer ponovno. Moja radost bivanja je potemtakem pogojevana tudi z gledanjem smrti v oči.

Kako kot učenka smrti premišljujem o evtanaziji močno trpečih? Tako, da se potopim v spomin ob odhajanju konkretnih ljudi. Kajti smrt je najbolj individualna izkušnja; o njej govoriti na splošno in s pomočjo pravil in regulacij je meni težko. Zato naj vam povem dve zgodbi, ki sta me presunili.

Znanec s hudo boleznijo se je odločil, da ne bo v breme svoji zaposleni družini in je uredil v Dignitasu v Švici vso dokumentacijo za evtanazirani odhod. Bolezen mu je preprečila, da bi odpotoval. In takrat se je začelo njegovo najpomembnejše potovanje: pot globoko vase, k svojim strahovom, bolečim spominom, družinski zaznamovanosti … Smela sem biti v njegovi bližini in gledati veličastje sprejemanja samega sebe v resničnosti. Odnosi v družini so se začeli spreminjati. Besede opravičila so bile pravočasno izrečene. Hvaležnost za vsako uro življenja neizmerna. Nekaj dni pred smrtjo mi je zagotovil: »Ta dva meseca sta bila zame najpomembnejša v življenju. Ne morem povedati, kako sem hvaležen, da nisem šel v Švico in da me niso evtanazirali. Odšel bi nemiren in obremenil bi ljube ljudi. Tako pa sem dosegel notranji mir in moji dragi so spravljeni z menoj in mojo smrtjo.« Ker sem ga nežno spodbujala k odpiranju srca in duše, sem dobila največje možno darilo: njegov poslednji izdih.

Druga zgodba. Spremljala sem osebo s tako napredovano smrtno boleznijo, da je tudi mene bolelo njeno jadikovanje, jok in hlipanje, ki je prihajalo iz odprtih gnojnih ran in telesa, ki so ga bile le še kosti in koža: «Rada bi umrla. Ne morem več, ne morem. Boli, boli! Pomagajte mi umreti, prosim.« Prosila sem za zvišanje protibolečinskega odmerka. Ji vlivala upanje, da je ne bo več bolelo, ko bo dobila močnejšo dozo. Priznam, priznam: molila sem, da bi nehala trpeti, saj so bile bolečine neznosne in je telo razpadalo pred mojimi očmi. Ko sem jo obiskala zadnjič, sem vedela, da je njen utrip srca štet v urah. Tudi to pot sem dobila darilo, ki me je tako ganilo, da imam cmok v grlu, ko vam tole pripovedujem. Njeni sorodniki so me poklicali, ko je oseba umrla, in mi zagotovili: »Manca, nikogar ne bomo poklicali, dokler ne pridete.« In smo se skupaj poslovili od nje, jo skupaj dali v krsto, skupaj zmolili Oče naš, ko so jo odnesli v mrtvaško vozilo …

Kak površen bralec bo rekel, kaj nam govori te reči o smrti. Res, zakaj govorim? Zakaj sem na TEDX predavala o Smrti kot moji največji učiteljici? Zakaj sem z dopisovalkami in dopisovalci lani napisala presunljivo knjigo o umiranju in smrti z naslovom Darovi minevanja (izšla bo aprila)? Zakaj hodim po knjižnicah in šolah in se pogovarjam o smrti? Ker nas je smrti smrtni strah! Ker je to temeljni strah, na katerem potem rastejo vsi drugi. Ker človek ne more biti svoboden v duši, če ne sprejme svojega minevanja in če se noče zavedati, da bo umrl. Ker je smrt velika bolečina, a tudi božansko darilo: darilo tistemu, ki umira, in onim, ki so takrat ob njem. Odrivanje smrti v osamo bolnišnic med tuje ljudi in jeklene aparate kaže na propad civilizacije!

Kaj pomeni v tem kontekstu pravica do svobodne smrti? Predvsem strah pred bolečinami in trpljenjem, še bolj pa strah pred osamljenostjo in samoto brez domačih ljudi. Prepričana sem, da ob ustrezni paliativni oskrbi, nežnosti dragih ljudi in sočutju tistih, ki so ob težko bolnih, človek lahko dobro umre. In ta možnost me zanima tudi za lastni konec. Vem pa, da pojma nimam, kako mi bo šlo takrat, ko bom pred tem. Pojma nimam! Zato me vehementne razprave o evtanaziji begajo.

Tisti, ki najbolj odločno govorijo, da so ZA oziroma PROTI evtanaziji, namreč govorijo, kot da bi vedeli! O, kakšen napuh! Smrt je največja skrivnost, smrt je brezgrajna skrivnost! Ni pa skrivnost odlična paliativna blažilna oskrba, zato predlagam, da energijo usmerimo v to smer in nehamo deliti ljudi še po kriteriju ali so za evtanazijo ali proti.

nedelja, 18. januar 2015

Mnogo poti do samoozdravljenja

V davnih časih so bili zdravniki na Kitajskem posebni in medicinski sistem tak, kot bo ponovno nekoč, če bo človeška vrsta do takrat zmogla preživeti. Kaj je bilo tako posebnega s pogledom današnjih oči v tistih davnih časih na Kitajskem? To, da so zdravniki skrbeli za zdravje in ne za bolezen! Vsak zdravnik je oskrboval določeno število ljudi in za te je bil odgovoren, da bodo čim dlje zdravi. K njemu so hodili po nasvete za krepitev zdravja in zdravi so plačevali prispevek za zdravnikovo preživljanje. Če in ko je človek zbolel, ni več plačeval. Če je umrl, je na zdravnikovi hiši zasvetil lampijon, da se je vedelo, pri tem zdravniku je nekdo umrl.

ponedeljek, 12. januar 2015

Bodi sprememba, ki jo pričakuješ od svojih otrok

NOVA GORICA – 5 ZA VZGOJO, četrtek, 15. januarja, ob 18. uri v Gledališki dvorani Gimnazije Nova Gorica, Rejčeva 1B

PREDAVANJE – »Bodi sam sprememba, ki jo pričakuješ v svetu«, je rekel veliki M. Gandhi, ko je z mirno revolucijo osvobajal Indijo. »Kakor znotraj, tako zunaj«, že tisočletja govorijo modri in danes potrjujejo znanstveniki: človek odločilno kreira svoje okolje s tem, kako ga v družini in šoli vzgajajo in ko se samovzgaja v to, kar želi biti. Dr. M. Scott Peck je v pomembni knjigi Ljubezen in duhovna rast na prvo, temeljno mesto postavil disciplino. Brez samodiscipline rast v prebujenega, ozaveščenega in dobrega človeka ni možna. Brez odpuščanja sebi in drugim, brez hvaležnosti Življenju za svoj obstoj in za svetlobo, ki nas hrani, se ljubezen ne razcveti. Brez odpiranja srca za krhkost in ranljivost, da nas vse boli, tudi ni odprtega srca za sočutje do sebe in drugega. Vse se spreminja in spreminjam se jaz, spreminjaš se ti. Darovi minevanja so dokazi milosti, ki nas tudi ob Smrti ne zapusti. Ker je Ljubezen močnejša kakor Smrt.

O AVTORICI – Dr. Manca Košir je bila manekenka, filmska igralka, znana novinarka, četrt stoletja univerzitetna učiteljica na ljubljanski univerzi. Napisala je tisoče novinarskih, strokovnih in znanstvenih člankov, njene kolumne so med najbolj branimi. Je avtorica 17 knjig, zadnja nosi naslov Čas za modrost. Pred petnajstimi leti je z Andragoškim centrom Slovenije postavila študijske krožke Beremo z Manco Košir, ki še danes delujejo širom Slovenije. Šest let je pripravljala in vodila prvi tolk show na slovenski televiziji Moški-ženske. Pred petimi leti je spodbudila civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo in pred tremi leti še Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije TRS. Sedem let je kot prostovoljka hospica spremljala umirajoče. Je ambasadorka radostnega staranja, ambasadorka posebnih humanih darilc Krilca, ambasadorka šolskih ekovrtov, ambasadorka pogozdovanja zaradi žleda uničenih gozdov. Srečna ženska, mati dveh hčera in babica treh vnukov vsak dan uresničuje svoje geslo: Učim se, torej sem. In verjame, da je človekovo samo tisto, česar ne more izgubiti v brodolomu.

nedelja, 11. januar 2015

Veličastno življenje, ki navdihuje

 Alice Herz-Sommer.png  Kako najti ravnotežje temu medijskemu krvavemu, temnemu času, ki sicer poroča o resničnih dogodkih, a nenehno osvetljuje najbolj strašne in grozne? Kako verjeti, da je na svetu tudi veliko svetlobe in čudovitih ljudi? Tako, da se zazremo v oči svojih bližjih, lepih ljudi. Tako, da vzamemo v naročje knjigo, ki nas prežari z upanjem, z zaupanjem v Življenje. 
Knjiga 110 let modrosti Alice Herz Sommer (Celjska Mohorjeva družba 2014) je knjiga, ki zdravi. Ko človek bere zgodbo --- napisala jo je ameriška pianistka Caroline Stoessinger --  veličastnega življenja judovske pianistke, preživele holokavst, ki je igrala do smrti, malo pred njo pa še vsako jutro plavala in do konca živela samostojno v svojem skromnem stanovanju v Londonu, osupne. In si reče: “Je mogoče, je!”
Vam bom obnovila življenje Alice Herz Sommer, mojega novega otoka svetlobe, sem se odločila. Samo še ljub časopis ŠOLSKI RAZGLEDI prej preberem, in se brž lotim pisanja enega najveličastnejših pričevanj, da je mogoče bivati drugače.
Ganjena sem, ko v uvodniku urednice Lučke Lešnik začnem brati njeno zgodbo. Ne Lučkino, ampak Aličino. Zakaj bi jaz pisala o njej,ko je Lučka Lešnik to naredila tako milo lepo, pretanjeno? Preberite njeno besedilo in kupite si knjigo. Za zdravilo.

nedelja, 28. december 2014

VREČA

Tomažu Šalamunu na dan njegove smrti, 27. 12. 2014



Težko je nositi

toliko umrlih v vreči pred spanjem.

Potegniti enega ven,

dati drugega noter?

Teža je z leti večja,

lahkotnost vreče presenetljiva.

Nekako nekaj izginja.

Del mene, ki se je prekleto bal?

Enkrat se bom

v to vrečo zvalila še sama.

Takrat se bo zadušil svet.

Manca Košir




sobota, 27. december 2014

UMRL JE TOMAŽ ŠALAMUN (1941 – 2014)

… bi mi duša ušla iz telesa, kot mi/ enkrat bo. / S smrtjo je treba biti prijazen. / … Domovanje je, od koder smo./ Živi smo samo za hip ...
clip_image001
Danes je umrl pesnik, ki je spremenil svet. TOMAŽ ŠALAMUN.
Spremenil je tudi mojega. Dijakinja v šentviški  gimnaziji sem k filozofiji prinesla po tiskarni dišečo knjigo, svežo, drugačno, oj, kako zelo drugačno - Tomaž Šalamun, POKER. Sem prosila profesorja, naj prebere kakšno pesem iz te posebne pesniške zbirke, kajti Tomaž Šalamun je ime, ki si ga moramo za zmeraj zapomniti. Profesor filozofije je odprl knjigo in hodeč po razredu gor in dol z ironijo in  prezirljivim nasmehom na ustnicah bral pesem Maline so. Sošolke in sošolci so se glasno smejali. Nikoli ne bom pozabila svojega ogorčenja, nikoli. Začela sem cepetati z nogami in z jokavim glasom sem zasikala nekaj takega: “Boste že videli! Tomaž Šalamun bo postal eden  najbolj znanih pesnikov ne le v Sloveniji, ampak na svetu!!!”
Zdaj vsi vemo, da je bilo res tako.

torek, 23. december 2014

Sanje – najbolj resničen svet?

LIPICANEC in M.K. -- dr. Andrej Šikovec, post, julij 2014 »Bila je noč v nekem neznanem kraju in sem se le s težavo prebijal proti močnemu viharnemu vetru. Vrhu tega je bila gosta megla. Z obema rokama sem držal in varoval majhno svetilko, ker je grozilo, da bo vsak trenutek ugasnila. Toda vse je bilo odvisno od tega, da mi ta svetilka ne bi ugasnila. Nenadoma sem imel občutek, da mi nekaj sledi. Pogledal sem nazaj in zagledal velikansko temno figuro, ki mi je sledila. V istem trenutku pa sem se navzlic svojemu strahu zavedal, da moram, ne glede na vse nevarnosti, plamen svoje male svetilke obvarovati skozi noč in vihar.«
O varovanju plamena skozi noč in vihar je sanjal mladi Carl Gustav Jung, velik med največjimi poznavalci človekove duše, ko se je odločal o svojem študiju. Sanje so mu razkrile njegovo življenjsko poslanstvo in ga zadolžile v to, kar je postal: psihoanalitik, ki je celil duše tudi s pomočjo analize sanj. Včasih celo predvsem z analizo sanj. Zapisane sanje je znal prebrati: svetilka je bila njegova zavest, »edina luč, ki jo imam«. Lastno spoznanje je »edini in največji zaklad, ki ga imam.« Razsvetljenje!

petek, 19. december 2014

Z ALENKO REBULA V NOVO LETO 2015

Čajanka z Manco Košir, torek, 6. januarja 2015, ob 18. uri v knjigarni Konzorcij

Prvi torek v prvem mesecu svežega leta, torej v torek, 6. januarja 2015, bo ob 18. uri Čajanka z Manco Košir v knjigarni Konzorcij. O dveh knjigah za notranjo moč in vero vase na poti v novo leto bo tekel pogovor s priljubljeno pisateljico Alenko Rebula in njeno sodelavko Josipo Prebeg. Ponatisnjena uspešnica Alenke Rebula Sto obrazov notranje moči je ena najlepših duhovnih knjig v svetovnem merilu, priročnik Vera vase, ki sta ga pravkar izdali z Josipo Prebeg, pa popotnica za osebno prenovo.

  Alenka Rebula STO OBRAZOV NOTRANJE MOČI

Knjiga poetičnih meditacij je osupljivo lepa. Globok tolmun, v katerega se duša potopi po svoje zaklade, da jih s pogumom dviguje na obalo naročij, v katerih se še tako težki kamni bolečine zableščijo v svetlobi upanja. Ko gorje lega k počitku, šele lahko uziramo cvetenje svojega vrta. Hvaležni za darove, ki smo jih nabrali, ko smo padali vase do dna. Ljubezen seže do smrti in čez, zato je mogoče iz sveta nerojenih najti pot med žive. Veličastno delo! Prišlo je ob pravem času: ko se vse ruši okoli nas, mi postajamo kovači svetlih zvezd in svobodne ptice razprtih kri. Ker vse zna rasti, kliti brez muke in preminiti brez solz. Tudi jaz. Tudi ti.

Alenka Rebula, Josipa Prebeg VERA VASE

Avtorici po Sloveniji in v zamejstvu prirejata delavnice o poti k veri vase, ki se jih je udeležilo že več sto ljudi. Knjiga prepleta dragocene izkušnje in doživljanja na tem najpomembnejšem potovanju, »potovanju v nove svetove, ki jih še niste odkrili in ki prebujajo najlepše v življenju«. Filozofinja in pesnica Alenka, ki verjame v izpolnjenost, se je v knjigi zlila z Josipo, strokovnjakinjo za govorico telesa, komuniciranje in odnose, da sta napisali knjigo, »ki v 26 korakih prepotuje ključna vprašanja našega življenja in predlaga ustvarjalne izhode iz življenjskih zastojev«.

V knjigarni Konzorcij vas pričakujemo s čajem in piškoti na mizi in 10% popustom za vse kupljene knjige pri blagajni. Prijazno vabljeni!