četrtek, 20. november 2014

Šopek kandidat za Slovenko leta 2014

 Razkošen je šopek kandidat za Slovenko leta 2014, ki ga je v torek objavila revija JANA. Bila sem navdušena, ko sem prebirala zgodbe desetih kandidatk. Kaj vse so naredile, kaj vse spodbudile! Sem pomislila: najbolje bi bilo, da bi naredili politični eksperiment;  iz parlamenta bi  začasno odstranili vse poslance in v klopi državnega zbora posedli vse nominiranke za Slovenko leta v teh 27 letih, odkar traja ta prva in še vedno prestižna akcija. Pa da slišimo in vidimo, kaj bi one naredile, če bi imele pravico glasu pri odločanju o tem, kakšno prihodnost hočemo za svoje otroke in vnuke, v kakšni državi želimo živeti, kaj so naše prioritete in kako čim prej spremeniti našo po naravnih virih eno najbogatejših dežel na svetu v ekološko, demokratično socialistično skupnost. Beseda socialističen ne pride iz prejšnjega političnega sistema, temveč iz besede socialna država: odlično javno šolstvo in zdravstvo, skrb za trajnostni sonaravni  razvoj in zelena delovna mesta. Sicer pa o tem velja

nedelja, 16. november 2014

V četrtek, 20. novembra, ob 19.30 Klara in Manca za hišo hospica

cid:001001c9247c$08d59710$c96dd459@asus

Pomagajmo ohraniti edino slovensko hišo hospica pri življenju

z udeležbo na dobrodelnem četrtkovem večeru s Klaro.

Mesec november je mesec, ko se spominjamo vseh, ki jih ni več z nami.

Začnimo razmišljati o življenju tukaj in zdaj.

SMRTI SE POGOSTO BOJIJO TISTI,

KI NISO POLNO ŽIVELI

manca košir.jpg

MOJA GOSTJA bo Manca Košir,

ambasadorka radostnega staranja, ki se vsak dan zahvaljuje, da je živa. 

»Zaljubljena sem v življenje in hvaležna za vsak dih.«

Njen odnos do življenja se je bistveno spremenil,

odkar je prostovoljka v hiši hospic, kjer spremlja umirajoče.

»Odkar sem učenka smrti,

radost bivanja teče po mojih žilah

s še večjo intenzivnostjo in zavedanjem,« pravi Manca.

KDAJ IN KJE?

V četrtek, 20. novembra 2014 od 19.30 do 21. ure

v Ljubljani - Šentvid, na Kmetiji Ježek, Ulica bratov Komel 20.

PRIJAVA

na  elite.klara@siol.net ali

pokličite Klaro Ramovš, organizatorico dogodka na 041/706 615.

VAŠ DAR JE

19 evrov, ki jih v celoti humanitarno namenjamo vsem živim in mrtvim v hiši hospic.

Z Manco vas pričakujeva!

Klara Ramovš

cid:001001c9247c$08d59710$c96dd459@asus

ponedeljek, 10. november 2014

POKLON KAJETANU KOVIČU, VELIKEMU PESNIKU

kovic Minuli petek, 7. novembra 2014, je umrl velik pesnik. Kajetan Kovič. Pesnik notranjih pokrajin in opisov zunanjih poti, ki sem ga vzljubila zaradi njegove davne Bele pravljice in ga od takrat  spremljala in ga bom do konca svojih dni. Mislim nanj in se mu zahvaljujem, mislim nanj in se mu klanjam. Velikemu med velikimi. Presežnemu.

O njem so te dni veliko pisali, ni moj namen ponavljati presežnikov o Kajetanu Koviču. Kot poklon naj na tej strani objavim zapis o njegovi veličastni pesniški zbirki, ki je izšla leta 2009. Takrat smo že slišali, da je bolan, in trepetali zanj. Zdaj je že v Beli pravljici in njegove pesmi ostajajo zapisi na listih mogočnega drevesa. Ko zaveje veter, listi zanihajo in Kovičeve pesmi trosijo naokoli v odprta usta, ki zobajo poezijo kot ptice zrnje, da bi preživele. Samo največji zmorejo biti naša hrana, samo veliki so semena, ki nikoli ne umrejo! Hvala, spoštovani in dragi Kajetan Kovič, hvala!

Kajetan Kovič, Vse poti so: zbrane in nove pesmi. Študentska založba, 2009.

Začetek je velike hvale vreden,/ a delu šele konec krono da, piše Kajetan Kovič v pesmi z naslovom Ž, zadnji pesmi zbirke Kalejdoskop, ki je zadnja že izdanih pesmih tega velikega pesnika. Vzela sem jo zares in prvič v življenju začela fascinanten pesniški opus prebirati od zadnje k prvi strani, od zadnje novih pesmi (2003 – 2007) k prvi iz znamenite zbirke Pesmi štirih (1953). Zadnja pesem Zima. Prva pesem: Bela pravljica. Z znano kitico, ki pelje pesnika po njegovi svojski poti, na kateri je vsak korak večno nov: Kržemsvet gredo stopinje,/ križemsvet gazi po snegu./ Ena izmed njih je moja,/ nanjo pada, pada sneg. Sem v spoštljivi tišini hodila za njim od Ž do A, in sklepala kroge vsake zbirke, ki so se zapirali kot celota, a vedno znova odpirali na tej stari poti od rojstva do smrti, na kateri je vsak korak večno nov.

Moje temeljno občutje pri prebiranju Kovičevih pesmi je bilo zelo podobno zen meditaciji pozorne zbrane hoje »kinhin«, za katero je pesnik napisal navodila: Iti, hoditi,/ po cestah, po stezah,/ po travi, po mahu/iti, hoditi,/ in včasih zagledati/ kakšno drevo/ in kadeči se dimnik/ in kakšnega psa, /iti, hoditi,/ prekladati misli,/ sladke, turobne/ blede, zanosne,/ iti, hoditi/ (..) zmeraj na kraju,/ kjer se prihodnost/ neizogibno,/ neodvrnljivo/ zliva/ v preteklost,/ iti, hoditi/ ne, ker to hočeš,/ ne, ker je treba,/ ampak ker tukaj/ razen te hoje/ drugega ni,/ iti, hoditi/ sam, brez prijatelja,/ ženske, živali,/ očeta, boga,/ da bi se našel,/ kjer si v resnici,/ in bi potem,/ s samotnega tira( (iti, hoditi)/mirno odšel/ na izvoljeni prostor/ v zvezdnatem oboku/ene od rimskih cest/ v silnem vesolju. Na tej poti je vse Eno. Ni začetka in ne konca, življenje in smrt sta isto, čas ne teče le iz preteklosti v sedanjost in prihodnost, temveč tudi obratno. »Resnični cilj je, da vidimo stvari, kot so, da opazujemo stvari, kot so, in da pustimo, da se vse dogaja, kakor se dogaja, » uči mojster Shunryu Suzuki. Pesnik Kovič kot da je učenec zena, saj njegov lirski subjekt mirno, osredotočeno opazuje, najraje naravo in različne vzporedne dežele, ter konstatira: Je južni otok. Je. So usta in v njih molk.

Kovič poje hvalnice trenutkom in lepoti tako milo tihotno, dostojanstveno zbrano in brez cirkusa (a tudi hudomušno, saj če postanemo preveč resni, izgubimo svojo pot, če se samo igramo, pa prav tako, pravi Suzuki), da s svojo mojstrsko pisavo riše mir pod naše veke, in priklicuje starodavno znanje: »Tako to je in vse je prav.« Razen kadar ga presune prešernovsko vprašanje, mar beg ni bog, ki vodi venomer v ne-bo, kar je, kar blo je in kar bo? In kaj sploh je in ali je? Je kaj? Je nič? Je vse?/ Je vetra dih samo,/ ki plane čez zemljo/ in v vekomaj zamre?// Je vode pad in tek/ v neustavljivi kraj/ in vračanje nazaj/ v začetek in nov beg?// Je ogenj čutov, ki/ le sebi v čast gori,/ali oblast duha// gre skoz drget mesa/ in tudi zadnji prah/ še ve za up in strah? A kateri resnični modrec ne pozna te temne noči duha? In kateri pravi pesnik res ve, kaj Je?

»Naša prava pot ni v tem, da bi nekaj dosegli«, piše Suzuki. »Gre za to, da izrazimo svojo pravo naravo. To je naša praksa.« In to je poetska praksa Kajetana Koviča: Ne bojim se javne besede,/ a povedati o stvareh/ prav tisto, kar so,/ terja moč./ Biti moraš odprt/ kakor rana,/ ker pravo ime stvari/ je skrito/ pod prvo, drugo in tretjo/ plastjo besed/ in še globlje. Ampak: Le zato, / da ne pozabim, kdo sem,/ in pa za tiste,/ ki brez te hrane/ ne morejo,/ segam samoumevno/ kot pelikan/ v svoje temno srce./ Tako razumem ta svet./ In le tako/ znam živeti./ Vse drugo je spanec/ in nič. Samo veliki pesniki nas pre-budijo iz spanca in nas nahranijo za pot na Južni otok, ki je. Hvala Kajetan Kovič, hvala za vse! Za orfejevski JE, ki vleče skozi čas nepretrgano sled/ in je presežek luči in teme.

nedelja, 09. november 2014

Javna tribuna o učbenikih v torek, 11. 11. ob 18. uri

clip_image002

Kdor ima otroke zares rad, hoče
prihodnost zanje: odlično šolstvo in soustvarjanje radostne šole

Prvi stavek Manifesta CI Kakšno šolo hočemo

CI KAKŠNO ŠOLO HOČEMO ob 5. obletnici svojega delovanja vabi na posodobljeno reprizo svoje prve javne tribune po ustanovitvi o učbenikih in delovnih zvezkih z novim naslovom:

Zakaj o učbenikih veliko govorimo in tako malo naredimo?

Javna tribuna bo v torek, 11. novembra, ob 18. uri v veliki dvorani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Masarykova 16, v Ljubljani.

K razpravi, ki jo bo povezovala dr. Manca Košir, bodo vzpodbudili govorci:

Ø Mag. Jožica Frigelj, učiteljica, članica odbora civilne iniciative Kakšno šolo hočemo: ob 5. obletnici delovanja civilne iniciative refleksija dosežkov in o poučevanju z učbeniki, ki jih lahko učenci le gledajo.

Ø Dr. Miha Kovač, predsednik odbora za učbenike pri Združenju založnikov in knjigotržcev na GZS: o nedomišljenem uvajanju novih učnih načrtov in improviziranju pri oskrbi z učbeniki, ki dražijo učbenike in delovne zvezke, hkrati pa jemljejo legitimnost sistemu potrjevanja učbenikov.

Ø Dr. Anton Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije: učna gradiva v slovenskih šolah - pogled staršev.

Ø Ranka Ivelja , novinarka Dnevnika: kljub številnim, tudi časopisnim opozorilom, se ni premaknilo.

Pridite, okrepite glas civilne družbe! Čas je, da ga vlada zares sliši, skrajni čas.

Odbor CI Kakšno šolo hočemo

Kontaktna oseba mag. Jožica Frigelj, GSM: 031 723 059 (po 13. uri), elektronska pošta: frigeljj@gmail.com

petek, 07. november 2014

KNJIŽNE POSLASTICE GLOBOKEGA VDIHA

“V knjigarno se hodi kakor k sveti maši, po vzgojo in prijetni nemir duha …”, je včeraj v moji najljubši Delovi rubriki DOBRO JUTRO napisala  odlična Mimi Podkrižnik, nepozabna moja nekdanja študentka novinarstva,  z Matejo Gruden, kajpada tudi bivšo mojo študentko novinarstva, avtorica imenitne knjige portretov pozitivnih, svetlih ljudi Na sončni strani Slovenije. Mimi še napiše: “Imeti ljubo knjigo ni kar tako nekaj imeti.” Mimi so všeč narodi, ki spoštujejo besedo, knjigo, pisca in bralca, oba. Zato so ji všeč knjigarne z udobnimi naslanjači ali bralnimi klopmi, kjer se lahko srečajo avtorji z bralci v miru, ne fizično, ampak užitkarsko v duhu s knjigo v naročju tudi po več ur,. Čudovito je, kadar v knjigarni postrežejo še s kavo in slastnim rogljičkom, je zapisala. In sklenila:”Knjigarna mora biti prostor ugodja in prijetne skušnjave, iz katere se nikoli ne naganja, ampak vabi tudi pozno v noč.”

Kot bi Mimi Podkrižnik upovedala moje srčne želje. Pa tudi načrte, juhej! Kajti z osrednjo slovensko knjigarno Konzorcij načrtujemo prav tako udobje, prijeten odnos med branimi avtorji in bralci, ob kavarniških mizicah s čajem in piškoti, z zanimivimi gosti. ČAJANKA Z MANCO KOŠIR se bodo imenovala redna srečanja vsak prvi torek v mesecu ob 18. uri. Začnemo v torek, 2. decembra, in vsi organizatorji se dogodka veselimo kot radoživi otroci nečesa novega, lepega, prijaznega.

Danes je bila v Konzorciju novinarska konferenca, na kateri so predstavili šest slastnih knjig za globok vdih in posvečeno branje. Objavljam kar njihovo povabilo in obljubljam, da bomo na ČAJANKI Z MANCO KOŠIR obravnavali tudi kakšno knjigo iz današnjega paketa imenitnega branja Mladinske knjige. Čestitam, založba, čestitam iz srca!

V zbirki Kondor so izšla dela Toneta Pavčka, Guyja de Maupassanta in  Wiesława Myśliwskega:

MAUPASSANT_Zgodbe_oprema300dpiMYSLIWSKI_Traktat_oprema300dpiPAVCEK_Eh srce ti moje ljubljeno_oprema72dpiTone Pavček  EH, SRCE TI MOJE LJUBLJENO spremna beseda: dr. Matjaž Kmecl

Guy de Maupassant ZGODBE

prevod: Aleš Berger, spremna beseda: Katarina Marinčič

Wiesław Myśliwski TRAKTAT O LUŠČENJU FIŽOLA     

prevod: Staša Pavlović

V zbirki Nova lirika sta izšli deli Wisławe Szymborske in Mahmuda Darviša:  

Wisława Szymborska KLJUČ

prevedla: Jana Unuk

Mahmud Darviš OPISOVANJE OBLAKOV

prevedla: Barbara Skubic

Zbirka Spomini, izpovedi pa je bogatejša za biografijo o glasbeniku in pesniku Leonardu Cohenu:

Sylvie Simmons

PRAVI MOŠKI ZATE, Življenje Leonarda Cohena

v prevodu Mihe Avanza in Maria Batelića

O novih delih bodo govorili: Saša Pavček, dr. Matjaž Kmecl, Aleš Berger, Katarina Marinčič, Jana Unuk, Barbara Skubic, Miha Avanzo ter urednika Andrej Ilc in Boris Bogataj.

ponedeljek, 03. november 2014

KRHKOST

BUKLA: Moja knjiga meseca – Izbira in priporoča dr. Manca Košir

Krhkost

Jean-Claude Carriere

Prevod Danica Geršak

Enajsta šola-šala, Maribor 2014, 237 str., m. vz., 19.95 €

Jean-Claude Carriere (1931) je velik med velikimi, eden poslednjih resničnih francoskih in svetovnih intelektualcev. Slovenijo je osvetlil z ostrim umom, ko so v Drami SNG Maribor pred tremi leti postavili njegovo priredbo znamenitega Zborovanja ptic perzijskega pesnika Attarja iz 12. stoletja. Delo je prevedla legendarna mariborska profesorica francoščine Danica Geršak, ki je takrat Carriera tudi pripeljala v Maribor. In zdaj je prevedla še njegove imenitne eseje pod naslovom Krhkost in jih izdala v samozaložbi.

J. Carriere je napisal več kot sedemdeset knjig: romanov, potopisov, dram in filmskih scenarijev. Leta 1964 je začel sodelovati z režiserjem Bunuelom in podpisal z njim vse njegove filme od takrat naprej; naj spomnim le na Lepotico dneva pa na Diskretni šarm buržoazije. Sodeloval je s Formanom, Waydo, Godardom, pa tudi z znamenitim režiserjem Petrom Brookom, s katerim je enajst let predeloval Mahabharato; pet ur trajajoči film je plod tega veličastnega projekta. Več mesecev se je z Dalajlamo pogovarjal v njegovem templju, njun dialog lahko berete v uspešnici Moč budizma. Knjiga Krhkost je v Franciji izšla leta 2006, potemtakem smemo reči, da je zgodovinar, ki je prepotoval svet po dolgem in počez, in zbral kar 2000 mitov, legend in zgodb številnih ljudstev in plemen, svojo modrost strnil v tej knjigi, ter jo poslal v svet kot »sporočilo v steklenici«.

V sodobnem svetu iluzij, slepil in metanja peska v oči si je Carriere izbral perspektivo nežnosti. Piše namreč o naši ranljivosti. O človekovi krhkosti: »Lahko sem jo povezal z oblastjo, zgodovino, z našim ogroženim planetom, z našimi religijami, z našimi zastavami, s starimi spori med védenjem in nevednostjo, s sodobnim terorizmom, z vsem, kar mi je prišlo na misel«. Sledil je tistim, ki so že prehodili to pot: Shakespearu in Dostojevskemu, indijski Mahabharati in »domačim«: Corneillu, Chateaubriandu, Balzacu, Proustu. Nevernika Carriera, ki strastno veruje v literaturo, saj ta sega globlje in udari močneje kot filozofske analize, so ti sopotniki naučili, »da neka oseba ne more ganiti ne nas samih ne drugih, če nismo v njej odkrili tiste 'steklene esence', o kateri govori Shakespeare«. Steklena krhkost je namreč tisto skupno vsem ljudem, kar poganja izražanje, čustvovanje in pogosto tudi vso lepoto.

Carriere razmišlja, kako smo ljudje tehnološko napredovali, kako se zunanji svet zaradi tim. »napredka« spreminja, a človek ostaja isti: krhek, ranljiv in preplašen. Ne zmore se soočiti s svojo minljivostjo, boji se staranja – starost je sovražnik in sramota! -- in smrti. Negotovi smo, zato iščemo trdnost. A nismo je sposobni uzreti znotraj, kot je niso bile sposobne v sebi prepoznati romarske ptice. »Vse prihaja iz tebe, vse si le ti sam« nalaga človeku prepoznanje svoje resničnosti. A mi bežimo pred njo: »Slepilo je naše pribežališče prav povsod. Laž nepogrešljiva, najprej laž o samem sebi.« Slepil je ogromno: moč in oblast, fanatizem, iluzije takšne in drugačne vrste, vojne, denar, različne organizirane nevednosti (sem Carierre uvršča vse religije), zlagana zgodovina, vsiljene identitete, nacionalizmi, egoizem, narcisizem … Mi pa smo nepreklicno minljivi. Saj prav zato je biti v tukaj in zdaj najbolj pomembno in je neponovljivo človekovo življenje tako dragoceno! Potrebujemo glas, ki nas bo prebudil iz slepil: «Nam predlagal, da si izmenjamo vprašanja, namesto da nam po visoki ceni prodaja cel rožni venec odgovorov. Bolj bi nam prišel prav novi Montaigne kot pa novi Marx, glas, ki ne bi zagovarjal ničesar, ki se ne bi skliceval na nikogar, ki bi govoril brez vnaprej skovanih idej, ki se ne bi skrival za razum, ne skliceval na vzvišene avtoritete, in ki bi nam govoril o resničnih stvareh.« Tak glas želi biti Carrierova hvalnica ranljivosti, zato je Krhkost ozaveščajoče branje za vsakogar in za vse.

četrtek, 30. oktober 2014

SEMENA SVETLOBE

SEMENA SVETLOBE je naslovila svojo oddajo PRAVI KLJUČI odlična voditeljica Irena Vide, tudi direktorica in še marsikaj znanega TV studia VAŠ KANAL iz Novega mesta. Z ekipo je včeraj prišla v moj dom in kar v (ustvarjalno razmetani, haha) delovni sobi posnela pogovor z Manco. Intonirala ga je mistikinja kašmirskega šivaizma, velika Lalla (14. stoletje), ki poje: Ujela sem dih v votlino grla:/ luč je zažarela v meni,/ razsvetlila, kdo res sem./ Čvrsto sem se oprijela notranje luči/ na dolgi poti čez kraljestvo teme./ Med hojo sem sejala semena svetlobe,/ kjerkoli se je moja noga dotikala tal. Bil je to lep prazničen pogovor med sestrama, ki ljubita knjige, objemata Življenje in Smrt kot večno ENO. Prisluhnete nama lahko na:
http://www.vaskanal.com/arhiv-oddaj/video/4424/Pravi-klju%C4%8Di%3A-Manca-Ko%C5%A1ir%2C-29--oktober-2014.html

Pravi ključi: Manca Košir, 29. oktober 2014 - 4424

VASKANAL.COM

petek, 10. oktober 2014

50 let študija novinarstva – spomini in priznanja

NOVINARSTVO, 50 LET - nagrajenca Splichal, Košir Včeraj smo na FDV slavili petdeseto obletnico samostojnega študija novinarstva, prvega takega študija v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji. Postavil ga je pokojni prof. dr. France Vred, zato so včeraj zaslužnim za študij novinarstva podelili priznanja na plaketi z njegovim imenom. Vregovo priznanje je prejela tudi moja malenkost "za posebne zasluge pri razvoju študija in raziskovanja novinarstva". Z veseljem objavljam obrazložitev, saj sem na stvari, ki so zapisane v njej, že skoraj pozabila. Hvala dragim sodelavcem, da so se me spomnili in da so me spomnili. Kot tolikokrat ponavljam za filozofom André Comte-Sponvillom, naj ponovim še enkrat za objavo utemeljitve: “Vse človekovo dostojanstvo je v misli; vse dostojanstvo misli je v spominu … Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!” (Na fotografiji ob akademiku prof. dr. Slavku Splichalu)

“Manca Košir se je na Katedri za novinarstvo Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo zaposlila leta 1980. Univerzitetna diplomirana učiteljica matematike in fizike, univerzitetna diplomirana novinarka, magistrica socioloških znanosti, uveljavljena novinarka in od leta 1987 dalje doktorica filoloških ved se je tvorno vključila v pedagoški proces na programu Novinarstvo. Najprej kot prizadevna asistentka, nato ugledna profesorica in dolgoletna predstojnica novinarske katedre. Njena vizija, delavnost in vztrajnost so ključno usmerjale prenovo študijskega programa ter bile odločilne zlasti pri uvajanju novih predmetov – Novinarske etike, Vzgoje za medije in Literarnega novinarstva.

Kot znanstvenica je gojila interdisciplinarni pristop, kar se kaže tudi v njeni osebni bibliografiji. Ta obsega več kot 800 zapisov. Med njimi je 17 monografij, nad 80 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter nad 60 sestavkov v monografijah. Je utemeljiteljica teorije novinarskih vrst na Slovenskem in avtorica slovenskega modela vzgoje za medije. Bila je mentorica pri več kot 140 diplomah, magisterijih in doktoratih. Njene knjige Nastavki za teorijo novinarskih vrst, Vzgoja za medije in Surovi čas medijev so še vedno nepogrešljiva študijska literatura za bodoče novinarje, mnoga danes spoštovana novinarska imena pa so se prvih novinarskih korakov učila ob njeni knjigi Mladi novinar: pomaga lastna glava.

Profesorica Manca Košir je ambasadorka bralne kulture, borka za odlično javno šolo in prostovoljka Hospica. Vsestranska osebnost, ki je šla novinarstvo študirat zato, da bi lahko pomagala ljudem – in je to tudi uresničila. S predanostjo, strokovnostjo in etično naravnanostjo je neizbrisno zaznamovala generacije slovenskih novinarjev, ki s svojim delom ohranjajo poslanstvo novinarstva kot dejavnosti za javno dobro.”

Vredno pozornosti, vredno prijave!

Spoštovani,

Imate bolečine v hrbtenici, sklepih, mišicah? Vas mučijo glavoboli, vrtoglavice, nespečnost, mravljinčenje udov?

Vabimo vas na brezplačen posvet pri zdravniku specialistu v ordinacijo MO-GY v Novi Gorici v petek, 17.10.2014. Za posvet je nujno predhodno naročilo na telefonski številki 05 200 23 77. Pokličite in si zagotovite svoj termin do 15.10.2014. Število mest je omejeno.

Ordinacija MO-GY Nova Gorica v mesecu oktobru praznuje 15 letnico delovanja na področju Manualne medicine. Zdravnika Genadij Filipov, spec. ortoped, spec. nevrolog, spec. manualne medicine in zdravnik Aleksej Filipov, spec. nevrolog, spec. manualne medicine uspešno zdravita številne težave, ki jih povzročajo spremembe v hrbtenici, gibalnem stereotipu, stanja po operativnih posegih, poškodbah idr. Več o zdravljenju z manualno medicino si lahko preberete na naši spletni strani www.mo-gy.si