petek, 24. marec 2017

Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij vabita
vsak četrti torek v mesecu v knjigarno Konzorcij na druženje


Hospickafe 
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«

Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu,  razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.

V našo družbo zato vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.

Deveti Hospickafe bo v torek, 28. marca 2017, ob 18. uri
   v  knjigarni Konzorcij na Slovenski 29 v Ljubljani.


Marčevski Hospickafe bodo obogatila spoznanja o terapevtskem pisanju med hudo boleznijo. Manca Košir je povabila na pogovor doc. dr. Leo Šugman Bohinc,  sistemsko terapevtko s Fakultete za socialno delo,  in  Darjo Molan s knjigo Vem, da zmoreš, Darja: Moje soočanje z rakom dojke. Zakaj pisati, kakšne oblike pisanja izbirati za izražanje svojih čustev, komu naslavljati svoje pisanje, so vprašanja, na katera bomo slišali strokovne in izkušenjske odgovore.


Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!









četrtek, 23. marec 2017

Z NOBELOVO NAGRADO POTRJEN TEMELJNI PRINCIP POSTA
Gostujoče pero: Dr. Manca Košir, publicistka

Letošnje Nobelove nagrade so podeljene, veselje zaradi njih pa v meni še odzvanja. Poleg nagrade poetu, legendarnemu kantavtorju Bobu Dylenu, me je vzradostila tudi nagrada za medicino japonskemu znanstveniku Yoshinoriju Ohsumiju (roj. 1945, doktoriral leta 1974 na Univerzi v Tokiu, leta 1988 ustanovil lastno raziskovalno skupino). Obe me radostita, ker kažeta spremenjen pogled tako na literaturo kot na medicino, zato zbujata upanje, da se širita in postajata bolj vključujoči obe paradigmi, znanstvena literarna kot medicinska. 21. stoletje terja prav to: drugačen pogled in pogum za spremembe.
Avtofagija – »jesti samega sebe«
Glasno ploskanje podelitvi Nobelove nagrade Dylanu je bilo slišati z vseh koncev sveta, tudi Slovenija se je zatresla od navdušenja. Nisem pa zaznala evforije zaradi podelitve nagrade za medicino prodornemu dr. Ohsumi. Bom pa izrazila svojo!
Dr. Yoshinori Ohsumi je Nobelovo nagrado dobil za "odkritja mehanizma avtofagije, temeljnega procesa za razgradnjo in recikliranje delov celice". Kaj je avtofagija? Beseda izvira iz grščine in je sestavljena iz dveh: grško autos - sam + phageîn - jesti, požirati. Torej avtofagija pomeni "jesti samega sebe". Gre za temeljni princip posta, ki z avtofagijo omogoča zdravljenje, popravljanje in pomlajevanje celic našega telesa. Kar seveda vpliva na spremembo mišljenja in delovanja, saj smo ljudje celovita bitja in telo ni ločeno od duše ne od duha, povezano je z okoljem in bistveno odvisno od socialnih omrežij, ki se s spremembo posameznika začnejo spreminjati tudi ona. In obratno! Zato je post znan že tisočletja v praktično vseh duhovnih tradicijah sveta. Tudi Jezus se je postil v puščavi in tako vzpostavil »versko vajo« postenja, ki se je v sodobni sekularni družbi spremenila v učenje enega od pomembnih načinov zdravega življenjskega sloga.

Znanost, morda še posebej nevrološka, ki se ukvarja z odkrivanjem vzrokov alzheimerjeve  bolezni -- skorajšnje epidemije 21. stoletja -- ugotavlja, da je »stradanje« koristna preventiva in dobra pot za odlog starostnikom grozeče demence. Pa tudi za poskočnost duha, dodajam iz lastne izkušnje že več kot desetletje se redno posteče osebe. Poglejte pisatelja Borisa Pahorja, ki je avgusta letos dopolnil 103 leta: še vedno skrbi sam zase, veliko potuje, govori brez listkov zbrano in doneče uro, dve … Bil je lačen kot otrok, sestradan med obema svetovnima vojnama, v taborišču bi skoraj umrl od lakote … In danes je poskočen, čil nadstoletnik jasnega duha in dobrega spomina!

Ko celica reciklira lastno vsebino

Proces avtofagije je znan že pol stoletja. Znanstveniki so v 50. letih minulega stoletja opazili, da so v celicah posebni organeli, v katerih se lahko razgrajujejo beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe. Poimenovali so jih lizosomi in za njihovo odkritje leta 1974 podelili Nobelovo nagrado Christianu de Duvu. V lizosomih se razgrajujejo manjše molekule kakor tudi velike strukture, celotni organeli. Koncept avtofagije je razvil letošnji Nobelov nagrajenec za medicino in s tem znanstveno podprl utemeljenost posta za zdrav življenjski slog in zdravljenje marsikatere bolezni, posebej tistih, ki jih »pridelamo« starostniki: sladkorna bolezen, debelost, zvišan pritisk, artritis itd. Kot je zapisal dr. Henry Lodge, soavtor knjige Younger Next Year: »Vse (te bolezni, on trdi, da tudi večina oblik alzheimerjeve bolezni in skoraj vse vrste osteoporoze ter kar nekaj rakastih obolenj) so preprosto posledica propadanja. Narava jih nima v svoji ponudbi. Sami smo se sprehodili po oddelku za bolezni in si jih izbrali s polic.« 

Gre potemtakem za to, da lahko celica uniči svoje dele, ko jih obda z membrano in tako oblikuje nekakšen mešiček. Tega potem pošlje v "reciklažo" v lizosom, kjer se razgradi. Dr. Yoshinori Ohsumi je s svojimi sijajnimi eksperimenti  razjasnil mehanizem avtofagije  in dokazal, da podobni postopki potekajo tudi v človeških celicah. To pomembno odkritje je  kot prvi objavil leta 1992. Z nadaljnjimi raziskavami ni odkril  le genov, ki so potrebni za avtofagijo, ampak tudi posamezne beljakovine v teh genih. Pokazal je, da avtofagijo usmerja niz proteinov in proteinskih kompleksov.

Odkritja letošnjega Nobelovega nagrajenca za medicino so vodila v nova razumevanja mehanizmov, kako celica reciklira svojo lastno vsebino. Odprla so poti do razumevanja pomena avtofagije za številne fiziološke procese, na primer prilagoditev celice pomanjkanju hrane, saj lahko avtofagija zagotovi hitro gorivo za energijo oz. gradnike za obnovo celičnih delov. Ob postu celici omogoči hiter vir energije, ko presnavljajo manj pomembne strukture in molekule.

Zaščita pred uničujočim stresom in okužbami

Najhujša nevarnost za naše zdravje je zagotovo stresno življenje, ki poruši notranje ravnotežje in telo preprosto – zastrupi. Avtofagija  je nujna za celično odzivanje na zunanje strese! Pa tudi za odziv na okužbe. S postenjem (opazujmo pse in druge živali, ki obolele in ranjene prenehajo jesti!) lahko celica odstrani znotrajcelične bakterije ali viruse. Odstrani tudi poškodovane proteine ali celične organele. To pa je svojski nadzorni mehanizem kakovosti, ki je nujen za odpravljanje negativnih posledic staranja. Zato so prav motnje v funkciji avtofagije povezali s Parkinsonovo boleznijo, diabetesom tipa 2 in drugimi že omenjenimi boleznimi, ki se pojavljajo s starostjo.

Prebivalci Slovenije se množično staramo! In največje breme zdravstvene blagajne je prav »ozdravljenje« -- v narekovajih zato, ker se človek lahko ozdravi samo sam, seveda ob pomoči narave in odlične medicine! -- starostnikov zaradi zanje tipičnih kroničnih obolenj. Procesi avtofagije so »usodni« tudi v številnih drugih pogostih bolezenskih stanjih, kot omenjeno pri raku ali nevroloških boleznih. Intenzivne raziskave (tudi v Sloveniji, morda bomo prvi na svetu izdelali celo cepivo proti demenci, hura!) zdaj iščejo zdravila, ki bi vplivala na avtofagijo pri zaradi staranja prebivalstva vse pogostejših številnih boleznih. Te, kot rečeno, ogrožajo posameznike, torej zdravje prebivalstva, prav tako pa grozijo sesuti zdravstveno blagajno zaradi visokih cen zdravljenja in vsak dan večjega števila njegovih uporabnikov.

Postenje v nacionalni program zdravega življenjskega sloga

Nobelove nagrade 2016 za medicino sem  potemtakem vesela zato, ker zdaj zaradi njenega nagrajenca Yoshinorija Ohsumija avtofagijo veliko bolje  razumemo, kot smo jo pred pol stoletja ob njenem odkritju. Naj na kratko povzamem:  Avtofagija je izjemno pomemben evolucijsko ohranjen proces. Je bistvena pri popravljanju celice, saj omogoča odstranitev defektnih proteinov in organelov. Pri napadu tujkov je avtofagija hiter odgovor, ko celice ubijalke tujke dobesedno požrejo in prebavijo. Ob postu (»stradanju«) celici omogoči hiter vir energije, ko presnavlja manj pomembne strukture in molekule.

Sklep: Zahodni svet zaradi izjemne moči farmacevtskih multinacionalnih korporacij deluje predvsem kurativno in (pre)malo preventivno.  Tudi slovenski nacionalni program za zdravje prebivalstva bi moral razširiti svoj pogled in uvesti celovitejšo paradigmo preventive. Vanjo je nujno vključiti tudi postenje kot naravni način spodbujanja avtofagije za zdravje in ozdravljanje. Post bi moral biti priznan kot naravna zdravilska metoda in biti legitimen del naravnega zdravljenja. Mnoge države po svetu imajo postenje vključeno v klinični zdravstveni program, v katerega se lahko oboleli vključijo z napotnico. Čas je zrel ne le za priznanje homeopatije in medicinske visoke vrednosti konoplje, temveč tudi za vključevanje postenja v obvezno širjenje zdravega življenjskega sloga na vseh ravneh. Naj Slovenija postne zares razvita država in dobrobit ljudi njena  temeljna skrb! Kdaj, če ne zdaj?








Z NOBELOVO NAGRADO POTRJEN TEMELJNI PRINCIP POSTA
Gostujoče pero: Dr. Manca Košir, publicistka

Letošnje Nobelove nagrade so podeljene, veselje zaradi njih pa v meni še odzvanja. Poleg nagrade poetu, legendarnemu kantavtorju Bobu Dylenu, me je vzradostila tudi nagrada za medicino japonskemu znanstveniku Yoshinoriju Ohsumiju (roj. 1945, doktoriral leta 1974 na Univerzi v Tokiu, leta 1988 ustanovil lastno raziskovalno skupino). Obe me radostita, ker kažeta spremenjen pogled tako na literaturo kot na medicino, zato zbujata upanje, da se širita in postajata bolj vključujoči obe paradigmi, znanstvena literarna kot medicinska. 21. stoletje terja prav to: drugačen pogled in pogum za spremembe.
Avtofagija – »jesti samega sebe«
Glasno ploskanje podelitvi Nobelove nagrade Dylanu je bilo slišati z vseh koncev sveta, tudi Slovenija se je zatresla od navdušenja. Nisem pa zaznala evforije zaradi podelitve nagrade za medicino prodornemu dr. Ohsumi. Bom pa izrazila svojo!
Dr. Yoshinori Ohsumi je Nobelovo nagrado dobil za "odkritja mehanizma avtofagije, temeljnega procesa za razgradnjo in recikliranje delov celice". Kaj je avtofagija? Beseda izvira iz grščine in je sestavljena iz dveh: grško autos - sam + phageîn - jesti, požirati. Torej avtofagija pomeni "jesti samega sebe". Gre za temeljni princip posta, ki z avtofagijo omogoča zdravljenje, popravljanje in pomlajevanje celic našega telesa. Kar seveda vpliva na spremembo mišljenja in delovanja, saj smo ljudje celovita bitja in telo ni ločeno od duše ne od duha, povezano je z okoljem in bistveno odvisno od socialnih omrežij, ki se s spremembo posameznika začnejo spreminjati tudi ona. In obratno! Zato je post znan že tisočletja v praktično vseh duhovnih tradicijah sveta. Tudi Jezus se je postil v puščavi in tako vzpostavil »versko vajo« postenja, ki se je v sodobni sekularni družbi spremenila v učenje enega od pomembnih načinov zdravega življenjskega sloga.

Znanost, morda še posebej nevrološka, ki se ukvarja z odkrivanjem vzrokov alzheimerjeve  bolezni -- skorajšnje epidemije 21. stoletja -- ugotavlja, da je »stradanje« koristna preventiva in dobra pot za odlog starostnikom grozeče demence. Pa tudi za poskočnost duha, dodajam iz lastne izkušnje že več kot desetletje se redno posteče osebe. Poglejte pisatelja Borisa Pahorja, ki je avgusta letos dopolnil 103 leta: še vedno skrbi sam zase, veliko potuje, govori brez listkov zbrano in doneče uro, dve … Bil je lačen kot otrok, sestradan med obema svetovnima vojnama, v taborišču bi skoraj umrl od lakote … In danes je poskočen, čil nadstoletnik jasnega duha in dobrega spomina!

Ko celica reciklira lastno vsebino

Proces avtofagije je znan že pol stoletja. Znanstveniki so v 50. letih minulega stoletja opazili, da so v celicah posebni organeli, v katerih se lahko razgrajujejo beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe. Poimenovali so jih lizosomi in za njihovo odkritje leta 1974 podelili Nobelovo nagrado Christianu de Duvu. V lizosomih se razgrajujejo manjše molekule kakor tudi velike strukture, celotni organeli. Koncept avtofagije je razvil letošnji Nobelov nagrajenec za medicino in s tem znanstveno podprl utemeljenost posta za zdrav življenjski slog in zdravljenje marsikatere bolezni, posebej tistih, ki jih »pridelamo« starostniki: sladkorna bolezen, debelost, zvišan pritisk, artritis itd. Kot je zapisal dr. Henry Lodge, soavtor knjige Younger Next Year: »Vse (te bolezni, on trdi, da tudi večina oblik alzheimerjeve bolezni in skoraj vse vrste osteoporoze ter kar nekaj rakastih obolenj) so preprosto posledica propadanja. Narava jih nima v svoji ponudbi. Sami smo se sprehodili po oddelku za bolezni in si jih izbrali s polic.« 

Gre potemtakem za to, da lahko celica uniči svoje dele, ko jih obda z membrano in tako oblikuje nekakšen mešiček. Tega potem pošlje v "reciklažo" v lizosom, kjer se razgradi. Dr. Yoshinori Ohsumi je s svojimi sijajnimi eksperimenti  razjasnil mehanizem avtofagije  in dokazal, da podobni postopki potekajo tudi v človeških celicah. To pomembno odkritje je  kot prvi objavil leta 1992. Z nadaljnjimi raziskavami ni odkril  le genov, ki so potrebni za avtofagijo, ampak tudi posamezne beljakovine v teh genih. Pokazal je, da avtofagijo usmerja niz proteinov in proteinskih kompleksov.

Odkritja letošnjega Nobelovega nagrajenca za medicino so vodila v nova razumevanja mehanizmov, kako celica reciklira svojo lastno vsebino. Odprla so poti do razumevanja pomena avtofagije za številne fiziološke procese, na primer prilagoditev celice pomanjkanju hrane, saj lahko avtofagija zagotovi hitro gorivo za energijo oz. gradnike za obnovo celičnih delov. Ob postu celici omogoči hiter vir energije, ko presnavljajo manj pomembne strukture in molekule.

Zaščita pred uničujočim stresom in okužbami

Najhujša nevarnost za naše zdravje je zagotovo stresno življenje, ki poruši notranje ravnotežje in telo preprosto – zastrupi. Avtofagija  je nujna za celično odzivanje na zunanje strese! Pa tudi za odziv na okužbe. S postenjem (opazujmo pse in druge živali, ki obolele in ranjene prenehajo jesti!) lahko celica odstrani znotrajcelične bakterije ali viruse. Odstrani tudi poškodovane proteine ali celične organele. To pa je svojski nadzorni mehanizem kakovosti, ki je nujen za odpravljanje negativnih posledic staranja. Zato so prav motnje v funkciji avtofagije povezali s Parkinsonovo boleznijo, diabetesom tipa 2 in drugimi že omenjenimi boleznimi, ki se pojavljajo s starostjo.

Prebivalci Slovenije se množično staramo! In največje breme zdravstvene blagajne je prav »ozdravljenje« -- v narekovajih zato, ker se človek lahko ozdravi samo sam, seveda ob pomoči narave in odlične medicine! -- starostnikov zaradi zanje tipičnih kroničnih obolenj. Procesi avtofagije so »usodni« tudi v številnih drugih pogostih bolezenskih stanjih, kot omenjeno pri raku ali nevroloških boleznih. Intenzivne raziskave (tudi v Sloveniji, morda bomo prvi na svetu izdelali celo cepivo proti demenci, hura!) zdaj iščejo zdravila, ki bi vplivala na avtofagijo pri zaradi staranja prebivalstva vse pogostejših številnih boleznih. Te, kot rečeno, ogrožajo posameznike, torej zdravje prebivalstva, prav tako pa grozijo sesuti zdravstveno blagajno zaradi visokih cen zdravljenja in vsak dan večjega števila njegovih uporabnikov.

Postenje v nacionalni program zdravega življenjskega sloga

Nobelove nagrade 2016 za medicino sem  potemtakem vesela zato, ker zdaj zaradi njenega nagrajenca Yoshinorija Ohsumija avtofagijo veliko bolje  razumemo, kot smo jo pred pol stoletja ob njenem odkritju. Naj na kratko povzamem:  Avtofagija je izjemno pomemben evolucijsko ohranjen proces. Je bistvena pri popravljanju celice, saj omogoča odstranitev defektnih proteinov in organelov. Pri napadu tujkov je avtofagija hiter odgovor, ko celice ubijalke tujke dobesedno požrejo in prebavijo. Ob postu (»stradanju«) celici omogoči hiter vir energije, ko presnavlja manj pomembne strukture in molekule.

Sklep: Zahodni svet zaradi izjemne moči farmacevtskih multinacionalnih korporacij deluje predvsem kurativno in (pre)malo preventivno.  Tudi slovenski nacionalni program za zdravje prebivalstva bi moral razširiti svoj pogled in uvesti celovitejšo paradigmo preventive. Vanjo je nujno vključiti tudi postenje kot naravni način spodbujanja avtofagije za zdravje in ozdravljanje. Post bi moral biti priznan kot naravna zdravilska metoda in biti legitimen del naravnega zdravljenja. Mnoge države po svetu imajo postenje vključeno v klinični zdravstveni program, v katerega se lahko oboleli vključijo z napotnico. Čas je zrel ne le za priznanje homeopatije in medicinske visoke vrednosti konoplje, temveč tudi za vključevanje postenja v obvezno širjenje zdravega življenjskega sloga na vseh ravneh. Naj Slovenija postne zares razvita država in dobrobit ljudi njena  temeljna skrb! Kdaj, če ne zdaj?








četrtek, 23. februar 2017

O STRAHU PRED SMRTJO IN KAKO RAVNATI Z NJIM

Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij vabita
vsak četrti torek v mesecu v knjigarno Konzorcij na druženje


Hospickafe 
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«

Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu,  razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.

V našo družbo zato vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.

Osmi Hospickafe bo v torek, 28. februarja 2017, ob 18. uri
   v  knjigarni Konzorcij na Slovenski 29 v Ljubljani.

Februarski HOSPICKAFE bo spregovoril o našem najhujšem strahu – strahu pred smrtjo in kako ravnati z njim. Gosta prostovoljke Mance Košir bosta klinični psiholog in psihoterapevt  Janko Bohak in Carmen L. Oven, avtorica romana Tihotapci miru, ki bo pogovor tudi navdihoval, saj je prostor dogajanja hiša hospica.
Misel iz romana Tihotapci miru: »Odhajanje s te strani sveta je doživljal kot del procesa, ki mora biti do kraja odločitev enega samega človeka. Umirajočega. Dokler zmore.«

Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!









sobota, 18. februar 2017

Ko se radostni podamo v nov dan

23.02.17 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij
Ikigaj se skriva v vsakem človeku in ko ga odkrije, živi izpolnjeno življenje.
Ko se radostni podamo v nov dan
Pred kratkim je pri založbi Mladinska knjiga izšla knjiga Hectorja Garcie (Kirai) in Francesa Mirallesa Ikigaj, japonska umetnost življenja. Japonci so prepričani, da se ikigaj skriva v vsakem človeku in ko ga odkrije, živi izpolnjeno življenje.
Japonsko, njeno kulturo in ikigaj nam bosta približala gospod Hironao Ohashi, prvi sekretar na Veleposlaništvu Japonske in vodja sektorja za odnose z javnostmi in kulturo, ter gospa Maja Pešelj, japonologinja in sociologinja kulture, ustanoviteljica Genki centra.
V goste smo povabili tudi gospo Manco Košir, ambasadorko branja in radostnega staranja, ki s svojim navdušenjem in izjemno angažiranostjo pooseblja nalezljivo energijo.
Pogovor bo povezovala Damjana Bakarič, novinarka, blogerka in avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi.
Lepo vabljeni na zanimiv pogovor v knjigarno Konzorcij.

sreda, 01. februar 2017

ČAJANKA Z MANCO, torek, 7. 2., ob 18.uri v KONZORCIJU

Februarska čajanka, dan pred Prešernovim praznikom, bo slavila poezijo v prozi in poezijo v srcih.
Čajanka z Manco Košir
Dve knjigi nas bosta navdihovali. Čudovit, vrhunsko napisan poetičen roman Muriel Barbery ŽIVLJENJE VILINOV in lahko branje, spisano pod vodstvom Aksinje Kermauner, CVETJE IN OGENJ. O dveh vrstah pisave, ki vsaka nagovarja svoj krog, bosta spregovorila pisateljica in pedagoginja dr. Aksinja Kermauner ter psihiater in psihoterapevt dr. Klemen Rebolj.
Ob toplem čaju nam bo lepo in toplo pri duši, pridite!

Še tole za okus.
Muriel Barbery ŽIVLJENJE VILINOV:
Bežno je pomislila, kakšna škoda je, da je potrebovala ves ta čas, da je spregledala; vendar obenem spoznala, da četam darov ne moremo ukazovati, da jih je treba naučiti sočutja ter ljubezni in da dušno razsvetljenje zahteva izkušnjo hude bridkosti in žalovanja – da, tolažba je na dosegu roke, a ne moremo do nje, potreben je čas, potrebna so leta, in morda tudi usmiljenje bližnjega. (…)

Veste, kaj so sanje? Sanje niso izmišljije, ki se rojevajo iz naših hrepenenj, temveč so samo druga pot, po kateri vsrkavamo bistvo sveta in pridemo do resnice: in prav to resnico nam odstirajo tudi meglice, ki zastirajo vidno in odstirajo nevidno. Evgenija (…) je zrasla v modrosti, ki tistim, ki so bitki obrnili hrbet, prišepetava na uho, da je moč naših dejanj brezmejna in naravni duh močnejši od vsake sile.

Aksinja Kermauner in uporabniki CUDV Črna na Koroškem
CVETJE IN OGENJ
Končno imamo tudi Slovenci svoje »lahko branje« za odrasle, ki težkega ne zmorejo. Čeprav redna bralka takega, sem Cvetje in ogenj prebrala na dih in z užitkom. Ker ima knjigica vse, kar si želi mlado srce: romantično ljubezensko zgodbo, konkreten opis oseb, preproste dialoge, zaplet in srečen razplet. Nastopajo rastline in živali, ki jih ima Julija prisrčno rada. Peter dela dobra dela. Čustva kipijo in nagajajo, dokler se Julija ne ustraši za življenje našega junaka in se odloči, da bo odkrito govorila z njim. Potem se vse uredi. Kot v življenju, če znamo biti iskreni in dobri ljudje. Taki, ki delajo »premike v srcu«. Bralcem Cvetja in ognja bo srce zatrepetalo in lepo jim bo pri duši. Kako čudovito DARILO! Hvala Aksinji in uporabnikom CUDV Črna na Koroškem zanj! Knjigo bom z veseljem priporočala velikim in majhnim srčnim ljudem, predvsem pa pedagogom, ki naj bi učili s pomočjo zgodb in znali poslušati zgodbe ljudi, s katerimi delajo.
Ambasadorka Manca Košir

ponedeljek, 16. januar 2017

BEOGRAJSKI POGOVORI. Darka Zvonar z Manco Košir


19.01.17 ob 18:00 - 20:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij
Pogovor z Darko Zvonar Predan.
Beograjski pogovori
Pogovor o knjigi Beograjski pogovori.
"To knjigo je treba preprosto – brati! Kajti intervjuji Darke Zvonar Predan so tiste vrste novinarstva, ko je bilo to še žlahtna radovednost in odlično pisanje, kar je danes v medijih redkost. Kakšna sreča, da se je jagodni izbor iz Večerove priloge preselil med knjižne platnice! Sreča za novinarko, intervjuvance in njihove bližnje, sreča za študente novinarstva in tiste, ki mislijo, da že znajo. Predvsem pa sreča za bralce, da se lahko potopimo v zanimive svetove in ustvarjalno življenje, vredno naše pozornosti za zmeraj."Manca Košir

Skozi Večerovo prilogo V soboto se je med letoma 2010 in 2014 sprehodilo nekaj deset beograjskih sogovornikov od igralskih legend prek slavnih odvetnikov do svetovno znanega nogometaša pa tudi katoliški nadškof v Beogradu, Slovenec. Novinarka Darka Zvonar Predan je iz svojih intervjujev za knjigo izbrala 13 najzanimivejših, najbolj provokativnih in najbolj rahločutnih pogovorov (Vuk Drašković, Predrag Miki Manojlović, Mirjana Karanović, Kornelije Kovač, Branka Petrić Fehmiu, Velimir Bata Živojinović, Stanislav Hočevar, Svetlana Ceca Bojković, Dragan Džajić, Dušan Kovačević, Toma Fila, Ljubiša Samardžić, Milena Dravić).

Z avtorico Darko Zvonar Predan se bo pogovarjala Manca Košir.

sreda, 11. januar 2017

O ČASU NESMRTNOSTI ALOJZ IHAN Z MANCO KOŠIR



Vabimo vas na januarsko Literarno potovanje z Beletrino z Alojzom Ihanom ob izidu njegove nove knjige Čas nesmrtnosti. Pridružite se nam v torek, 17. januarja, ob 17.00 v Drama Kavarni.

Alojz Ihan je zdravnik, specialist klinične mikrobiologije in redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poleg strokovnega, pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela v medicini se posveča tudi književnosti: je pesnik, pisatelj, predvsem pa pronicljiv esejist in avtor publicističnih člankov in kolumn. Njegova nova knjiga esejev Čas nesmrtnosti (Beletrinina zbirka Koda, 2016) se ukvarja z vprašanji nesmrtnosti, oziroma natančneje, človekove želje, da z novimi tehnologijami zamrzovanja posega v ustroj človeškega življenja in umiranja. Ta okvir postavlja povsem nov horizont pričakovanja in človekove percepcije časa, ki ima svoje ekonomske, simbolne, pravne in etične posledice. Izjemno zanimivo in aktualno branje.

Avtor bo knjigo in njeno temo predstavil v pogovoru s publicistko Manco Košir. Odlomke iz knjige bo interpretiral član ansambla SNG Drama Ljubljana Zvone Hribar.

Vstopnice za pogovor dobite pri blagajni Drame: stanejo 2 €, za člane Drama Kluba, Kluba Najst in Kluba Hamlet so brezplačne. Njihovo število je omejeno, zato svetujemo, da jih rezervirate.

HOSPICKAFE, torek, 24. 1. ob 18. uri

Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij vabita
vsak četrti torek v mesecu v knjigarno Konzorcij na druženje


Hospickafe 
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«

Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu,  razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.

V našo družbo zato vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.

Sedmi Hospickafe bo v torek, 24. januarja 2017, ob 18. uri
   v  knjigarni Konzorcij na Slovenski 29 v Ljubljani.


Pogovor o bolečinah, telesnih in duševnih, ter o lajšanju bolečin bo  usmerjala prostovoljka  Manca Košir. V goste je povabila  dr. Aleksandra Stepanovića, dr. med., strokovnega vodjo Osnovnega zdravstva Gorenjske, in dolgoletno spremljevalko hudo bolnih v Slovenskem društvu hospic, medicinsko sestro Tatjana Horvat.

Razmišljanje bo  navdihovala tudi knjiga Rachel Joyce NENAVADNO ROMANJE HAROLDA FRAYA. Junak tega očarljivega romana roma k nekdanji službeni sodelavki, ki zdaj umira v hospicu, odkoder mu je poslala sporočilo, da v tem zadnjem času s hvaležnostjo misli nanj. Med potjo Harold končno spet začuti svoje telo, sliši glas duše in prepozna dolga leta zatajevane bolečine. Ko roma k umirajoči, hodi k samemu sebi in svoji resnici. Resnica o njem ga bo osvobodila, prebudila desetletja mrtev zakon in zakopano življenje.

Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!








četrtek, 15. december 2016

LETO 2017 BOMO ZAČELI V ELEMENTU

03.01.17 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij

Naj se januar začne radostno! Zato bo prva januarska Čajanka z Manco Košir posvečena zgodbam o ustvarjalnosti, strasti in domišljiji.
Čajanka z Manco Košir
Navdihovala nas bo knjiga Kena Robinsona V ELEMENTU: Ko odkriješ svojo strast, se vse spremeni ter duhoviti pesniški zbirki za otroke Petra Svetine MOLITVICE S STOPNIC in  DOMAČE NALOGE. Gosta bosta v svojem elementu: matematičarka, danes mednarodna predavateljica EFT, Pika Rajnar in pesnik, prevajalec, znanstvenik dr. Peter Svetina. Pridite, poslušajte, prepoznajte svoje element! In v prijetni družbi popijte skodelico čaja.
Prisrčno vabljeni!

Odlomek in pesmica za navdih:
Ken Robinson in Lou Aronica  V ELEMENTU




Prepričan sem, da je temeljnega pomena, da vsak od nas odkrije svoj element: ne le zato, ker nas bo element izpolnil, temveč zato, ker se svet razvija v tako smer, da bo od elementa odvisna prihodnost naših skupnosti in ustanov.
Svet se spreminja hitreje kot kdajkoli doslej. Najboljše možnosti za prihodnost imamo, če razvijemo novo paradigmo človeških zmogljivosti, ki so potrebne za novo dobo človeškega obstoja. Zavedati se moramo, kako pomembno je negovati človeške nadarjenosti, in razumeti, kako različno se talenti izražajo pri vsakem posamezniku. Ustvariti moramo okolja – v naših šolah, na delovnih mestih in v javnih pisarnah – kjer vsak človek čuti spodbudo za ustvarjalno rast. Poskrbeti moramo, da imajo vsi ljudje možnost delati, kar jim je namenjeno: da lahko v sebi in na svoj način odkrijejo element.

Peter Svetina MOLITVICE S STOPNIC




MOLITVICA ZA MAMO
Učiteljica je rekla,
naj bomo Bogu hvaležni
za mleko in hrano.
Ampak jaz sem za mleko
hvaležna kravi
in za hrano mami,
ona nam kuha,
ona pripravlja obroke.
Ne vem, kako je s teboj, Bog,
imaš ti tudi
roke?