torek, 26. maj 2015

»Odkrivati sebe v sebi, je fantastična inventura!«

Manca Košir

Vesna Sivec Poljanšek

Bukla 110-111, 20.5.2015

foto: Borut Krajnc

Manca Košir se je v svoji najnovejši knjigi Darovi minevanjadotaknila tistega, kar pri mnogih (še posebej v sodobnih, odtujenih časih) velja za velik tabu: njeni dopisovalci pripovedujejo različne zgodbe o odhajanju s tega sveta, o minljivosti in minevanju ter o človeškem (ne)sprejemanju vsega tega. A Darovi minevanja nikakor niso knjiga o smrti, pač pa knjiga o življenju in globokih bivanjskih spoznanjih. So vse tisto, kar Manca Košir, ta vsestranska ženska tisočerih talentov, ki lahko med vse svoje dosežke šteje tudi avtorstvo osemnajst knjig, izžareva in tudi živi. Polno ter brez blefiranja.

Zato ni čudno, da je bilo že najino dogovarjanje za ta intervju zavito v obilo pozitivne energije, kasnejši pogovor pa je (za)žarel v barvah Mančine vseživljenjske radosti. Kajti, kot nam milo polaga na srce prav Manca, »navdihujoče je osmisliti svoje življenje«.

Bukla: Že dlje delate kot prostovoljka v Slovenskem društvu hospic. Vas je k temu pred leti nagovorila notranja nuja, morda (tudi) strah pred minljivostjo, umiranjem?
Košir: V Slovenskem društvu hospic sem že dobrih osem let, umirajoče sem spremljala štiri leta na domu in potem tri leta vsak ponedeljek v mili hiši hospica. Lani sem si vzela leto dni odmika, da sem z dopisovalci napisala knjigo o »poslednjih«, se pravi o najpomembnejših rečeh: naši ranljivosti, bolečinah, minljivosti, umiranju, majhni in veliki smrti …

Bukla: Je bila potemtakem vaša najnovejša knjiga Darovi minevanja logična posledica vsega, kar se o tuzemeljski minljivosti učite prav pri svojem prostovoljnem delu? Menda vas je k pisanju nagovorilo tudi zavedanje, da se o tej temi pri nas čisto premalo ali skoraj nič ne piše …
Košir: Na tem božjem svetu je vse prepleteno, vsi smo povezani, torej so Darovi minevanja tudi logična posledica spremljanja umirajočih. Da naj napišem knjigo pisem o smrti, mi je naročil glas tisti dan, ko sem v Sobotni prilogi Dela brala presunljiv intervju Patricije Maličev s skladateljem Dragom Ivanušo, v katerem je, neozdravljivo bolan, rekel, da je bližino smrti doživljal kot mistično izkušnjo. Takoj sem Dragu pisala pismo in ga prosila za dopisovanje. A je imel preveč dela za teater in sem na ukaz glasu pozabila. Ko je prišel v hišo hospica oblikovalec Zoran Garevski in je odhajal na ganljiv način, sem njegovo umiranje prav telesno občutila in tudi vedela za dan in uro, kdaj je umrl, ne da bi mi to kdo sporočil. Takrat sem ponovno zaslišala glas, da je čas za knjigo. V sanjah sem dobila celoten načrt in vsebino in rečeno mi je bilo, naj prvo pismo napiše oseba z obsmrtno izkušnjo. Čeprav Ksenije Malie Leban nisem osebno poznala, brala pa sem intervju z njo o njeni »klinični smrti«, sem jo povabila k dopisovanju. Ko je prišel njen odgovor, se je začelo vse odvijati z neverjetno naglico in knjiga je od prvega pisma do izida potrebovala samo deset mesecev. Rekord! Zagotovo ima za to zasluge imenitna urednica Nela Malečkar, pa tudi moja mrtva mama, se mi zdi, ki je pospešila izdajo knjige kot svoj dar ob koncu njenega življenja. Tako sta se zgodila njena smrt in izid knjige, torej rojstvo, skoraj sočasno. Kar se mi tudi zdi logično (smeh). Ko je umrl moj brat, se je rodil moj drugi vnuk. Rojstvo in smrt z roko v roki objemata Življenje oziroma sta Življenje.

Bukla: Je treba razloge za dejstvo, da pogovori o človeški minljivosti, odhajanju s tega sveta in o smrti pri nas še vedno veljajo za precejšen tabu, iskati v naši nacionalni notranji drži, ki je vse prej kot odprta, odkrita? Ali pa naj bi smrt res veljala za temo, o kateri naj se – razen za zidovi umirajočih in njihovih bližnjih – ne bi (preveč glasno) govorilo?
Košir: Smrt smo v zadnjih desetletjih odrinili za zidove bolnišnic in domov za stare, govorjenje o njej pa prepustili senzacionalističnemu upovedovanju, ki z intimnostjo smrti nima nič opraviti. Vse več je ljudi, ki še nikoli niso videli mrliča in ga najbrž tudi ne bodo. Kakšna škoda! Kajti videti mir na obrazu umrlega, nas navdaja z upanjem! Občutiti ob mrtvem, da smo mi živi, torej imamo možnost kaj spremeniti, še kaj dobrega narediti, osmisliti svoje življenje, ki bo nekega dne tudi minilo, je vendar navdihujoče! Smrt je naša prijateljica, ki nas uči polno, radostno bivati, zato hvala, hvala ji! Saj zato sem pa prostovoljka hospica, ker znam ceniti to milost, da smem biti v najbolj intimnih trenutkih človekovega življenja, ob njegovih poslednjih dneh in urah, ob njej ali njem. Kakšna Milost, kakšen privilegij! Vedno znova rečem, da spremljanje umirajočih ni le pot duhovnosti, ampak je bližnjica do zavedanja, notranjega miru in globokega zaupanja. Do božjega, ki je v slehernem izmed nas, če le odpremo svoje srce in si upamo zazreti v globoko tišino, kot pravi ljubi Srečko Kosovel. Njegovo pesemO, saj ni smrti pogosto berem umirajočim, mrtvim in živim. Naj jo zapiševa še za bralce drage mi Bukle, prosim! Takole gre:
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu!
Samo odmikaš se,
samo tih postajaš,
samo sam postajaš,
sam in neviden.
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš padaš
v prepad neskončne modrine.
Bukla: Če se vrneva k nastajanju vaše knjige; kot ste že omenili v tem najinem pogovoru, ste navdih, s kom bi se v pismih radi pogovarjali o minevanju, dobili »od zgoraj«. Kakšni pa so bili na začetku, še preden so se potem lotili pisanja svojih razmišljanj, odzivi vaših dopisovalcev, ko ste jih povabili k sodelovanju? Vsi so se namreč precej odprli, čeprav so nekateri, kot je čutiti v njihovem pisanju, na začetku vendarle tudi oklevali, do kolikšne mere naj razgalijo svojo osebno, čustveno intimo.
Košir: Prvi odzivi so bili zelo različni. Od odklonilnega, ne, tako pisanje o intimnih rečeh pa ni zame, do dvomečega, ali bom zmogla, ali sploh imam kaj povedati, do končnega velikega finala: Vredno je bilo! Ker bodo bralke (in redki bralci, ti se minevanja in smrti še bolj bojijo – smeh) z našo izpovedjo obdarovani. Kot smo odpirali srce mi, ko smo pisali in se brali, se bo odprlo srce tudi njim. In lahko bodo videli, kaj piše v njem, kaj ga boli, zaradi česa so srečni ali žalostni, kaj si v življenju zares želijo in česa preprosto nočejo in ne zmorejo več. Saj zato pa prve bralke pravijo, da so Darovi minevanjazdravilni!

Bukla: Kljub temu da je to v osnovi knjiga, ki govori o (lažjem) sprejemanju smrti, o naravni poti minevanja, tudi sami priznavate, da smrti najbližjih vseeno ni moč zlahka prenesti. Knjiga je nastajala v času odhajanja vaše mame, omenjate pa tudi še nekaj drugih izgub, ki so na vas pustile močan pečat …
Košir: Nobenega resnično globokega čustva ni moč zlahka prenesti! Vsaka bolečina boli. Vprašanje pa je, ali si to dovolimo. Mnogi, premnogi pred bolečino pobegnejo. Jo »pometejo pod preprogo«, se vdajo drogam, športajo kot obsedeni, seksajo, da bi le pozabili, da se ne bi spomnili, kako zelo jih v resnici boli. A od umrlega se ne moremo posloviti drugače kot z bolečino in žalovanjem. In umrli niso le tisti, ki so izdihnili, temveč so umrli lahko naši bivši ali celo sedanji partnerji, starši in celo otroci. Ker so mrtvi naši odnosi! Sprejeti to bolečino, bolečino dobesedne smrti ali metaforične smrti odnosov, je velik pogum. A tudi edino, kar bolečino umiri in nas odreši njenega gospostva. Kdor si ne dovoli zares žalovati, kdor pred bolečino beži, tega ima v posesti. Napada ga v sanjah, najeda njegovo telo, mu strupi organe … Zato pogumno na pot. Vase! V središče bolečine! Ustavimo se v njej. Doživimo jo v vsej polnosti! Začutimo in občutimo jo dobesedno – kje me boli, v želodcu, pljučih, trebuhu, srcu, glavi? Kje? Pojdimo tja, kjer najbolj boli. In zgodil se bo čudež. Vse manj bo bolelo, vse manj. Preživeli bomo! To je prava zmaga in največje upanje, da zmoremo!

Bukla: Mnogi, ki so knjigo že prebrali, pravijo, da se jih je nadvse dotaknil zadnji del – pisanje pisem vaše hčerke Tine, ki odkrito, brez olepševanja, tako da žge v dno duše, spregovori o svojem splavu. Ste bili močno v dilemi, ali bi vključili med dopisovalce tudi svojo hčer? Sami namreč v knjigi odkrito priznate, kako zelo boleče je bilo prebiranje njene izpovedi.
Košir: Najprej sem razmišljala, da morda teh pisem ne bi vključila v knjigo. Potem sem Tini predlagala, naj se podpiše s psevdonimom. Tudi v presunljivi knjigi dopisovanj z geji Drugačna razmerja sta dva dopisovalca uporabila psevdonim. A je Tina rekla: »Če sem se že odločila biti iskrena, se bom pa še podpisala pod to!« Njena pisma so izjemno dragocena prav zato, ker tako natančno opisujejo bolečino. In ker to dela z literarno pisavo, ki je eden največjih darov te knjige. Tina je vnukinja pisatelja in pesnika Vitomila Zupana s telesom, kožo in kostmi, a tudi z duhom, ki se hoče izražati z besedami, ki hoče zapisovati stavke in napisati zgodbo tako, da so nam šle dlake pokonci in smo jokali, uf, kako smo jokali. Ne le jaz, mnogi mi poročajo, da jih je jok stresal dan in noč …

Bukla: Ne glede na vse povedano o minevanju in (dotiku) smrti pa je to vendarle predvsem knjiga o življenju, o sprejemanju vsega takšnega, kot je, o učenju čudenja življenju, o smislu bivanja. Bi lahko svojemu iskrivemu nazivu, ki ste ga skovali že pred leti – da ste »ambasadorka radostnega staranja« – zdaj dodali še nov naziv; da ste poleg vsega tudi »ambasadorka radostnega bivanja«?
Košir: Zagotovo je biti ambasadorka radostnega bivanja moj osebni etos, moj način življenja. Včasih me sprašujejo, od kod mi toliko energije. Ja, od tod, jim rečem. Ker tako rada živim. Ker živim odkritosrčno in velikodušno. Ker se ne skrivam za maskami in ne poziram, me je spremljanje umirajočih prepričalo, da je to povsem odveč. Preprosto rečeno; ljudje vse čutijo, Bog pa vse vidi … (smeh) A ko sem organizirala mamin pogreb in pogreb dragega prijatelja, slikarja in pesnika Jožeta Ciuhe, sem dobila še novo »ambasadorstvo«. Sem glasnica volje in želja umrlih, kako bi bili radi pokopani. Mama mi je povedala večkrat, kakšen pogreb si želi, in točno takega je tudi imela. Prekrasnega, da so njene male pravnukinje slovo doživljale kot vesel praznik, kot pesem in ne kot moro, kar nosijo mnogi odrasli v spominu na strašne črne pogrebe. Na grobu smo mami vsi skupaj zapeli pesmico, ki jo je z nami tako rada pela, Sijaj sijaj sončece, oj, sonce rumeno … In zagrebli smo njen grob, brat je v gozdu nabral mah in ga položil na zagrebeno zemljo, po mahu smo potrosili telohe. To je prvi grob, ki sem ga videla, da se na njem, ko smo odhajali z njega, ni videlo, da je v njem nekdo sveže pokopan. Jože Ciuha mi je pa tudi večkrat rekel, da morava narediti škandal … (nasmeh) No, pogreb škandalozen sicer ni bil, bil je pa poseben, drugačen. Jaz sem bila »konferansje«, ki sem barvala povedane besede z Jožetu tako ljubimi živimi barvami, igral je džez in partizanski pevski zbor je zadonel …

Bukla: Izjavili ste, da »se vam je včasih zdelo, da marsikaj veste, zdaj pa ste spoznali, da pravzaprav marsičesa ne veste«. So k temu botrovale življenjske izkušnje ali pa »ponižnost do življenja«, o kateri govorite tudi v svoji novi knjigi?
Košir: Smrt je moja največja učiteljica, ponavljam od tistega septembrskega dne leta 1990, ko je umrl moj ljubi duhovni sopotnik Marjan Rožanc, ki mu je knjiga Darovi minevanja posvečena. Če imate nekaj minut časa, pojdite na internet in poglejte moj govor z enakim naslovom, Smrt – največja učiteljica, ki je zabeležen na TEDX. Tudi v angleščino je preveden, ga lahko podarite prijateljem iz tujine. Na TEDX sem povedala, česa vsega sta me naučila Marčijevo umiranje in njegova smrt. Vsega, zares bistvenega v življenju! Hvaležnosti, odpuščanja in ljubezni. Sprejemanja. To je naša glavna življenjska oprema, ne pa materialne stvari. Saj žare nimajo prostora za denarnice, hiše in avtomobile … Naša duša nese tja čez samo, kar je globoko doživela. Ko sliši vprašanje: Kdo si?, je dobro, da zna odgovoriti. Čas za odgovore pa je tukaj in zdaj! Življenje je najlepši kraj za lekcije, ki jih moramo vzeti. Po tem bo sledila lepa smrt, po tem …

Bukla: To torej veste, česa pa potem, kot pravite, še ne veste?
Košir: Ne vem, kako bom sama umirala in umrla, ker je smrt vedno Skrivnost. Pojma tudi nimam, ali so odgovori na vprašanje Hej, Manca, kdo si in kaj hočeš? v skladu z mojo najglobljo resničnostjo ali pa sem jih priredila in jih tako interpretiram … (smeh) No, Smrt mi bo zagotovo pokazala, pri čem sem, zato sem vse bolj ponižna pred Življenjem, da bi lahko zaslišala kaj že vnaprej. Samo v samoti in tišini in globokem miru znotraj sebe je to možno v določeni meri slišati. V kakšni meri, pa res pojma nimam.

Bukla: Pravite, da zadnje čase, kot se vam zdi, berete nekoliko manj kot včasih, ker raje občudujete naravo, greste na sprehod. Pa vendar si verjetno življenja brez branja vseeno ne znate predstavljati? Svojo strast do knjig in prebranega prelivate tudi na goste in obiskovalce vaših čajank, ki potekajo v ljubljanskem Konzorciju. Tem za pogovore in izbiro gostov vam verjetno – glede na to, kaj vse vas zanima – še dolgo ne bo zmanjkalo …
Košir: Res da zadnje čase – zaradi maminega odhoda v dom in njene smrti, saj sem prej vse življenje živela z njo – najbolj uživam v samoti in tišini in v branju same sebe. Kot je rekel dragi Ciuha: »V mladosti sem odkrival svet okoli sebe, da sem v zrelih letih odkrival sebe v tem svetu in da naposled odkrivam sebe v sebi.« Tukaj sem … (prešeren smeh) Odkrivati sebe v sebi je fantastična inventura! V veliko pomoč pri tem mi je, kakopak, branje navdihujočih knjig, zato mi jih za naše priljubljene čajanke vsak prvi torek v mesecu v knjigarni Konzorcij res ne bo zmanjkalo. Ljudje radi pridejo, ker čutijo, da se pogovarjamo sicer sproščeno in veselo, a govorimo iz sebe, o svojih doživetjih, o lastnih občutenjih prebranega in življenja nasploh. To niso literarno teoretski pogovori, to so človeška pričevanja o tem, kaj smo doživljali in kaj nam prebrano pomeni. Doživljajska pedagogika je pa itak edino zares učinkovita šola življenja … (smeh)

Bukla: Se vam zdi – tudi glede na obiskanost tovrstnih vaših dogodkov – da danes, v vsesplošnem hitenju, še bolj kot nekdaj potrebujemo takšne »trenutke za dušo«?
Košir: O tem sem prepričana! Če kdaj, potem to potrebujemo ZDAJ. Če kdo, potrebujem to jaz, ti, ona, on, vsi! Skrajni čas je, da začnemo skrbeti za hrano za dušo in ne le za telo. Brez branja in besed pač ne bo šlo! Saj vemo: »V začetku je bila Beseda in po njej je vse nastalo.« Saj zato pa je pesnik Tone Pavček v parlamentu ob razglasitvi samostojne Slovenije opozarjal: »Če ne bomo brali, nas bo pobralo!« To geslo smo dali na knjižne kazalke študijskih krožkov Beremo z Manco Košir pri Andragoškem centru Slovenije. Nas ne bo pobralo, brez skrbi. Četudi umremo … (prisrčen smeh)

nedelja, 24. maj 2015

V Mariboru Manca Košir z DAROVI MINEVANJA

V četrtek, 28.. maja, ob 18. uri, Mestna knjigarna Maribor, Ulica 10. oktobra

Na dogodku v Mariboru se bo Danaja Lorenčič pogovarjala z Manco Košir ter dopisovalci Karlom Gržanom, Jankom Bohakom in Ano Drevenšek.

clip_image001

Manca Košir v svoji peti knjigi dopisovanj --skupno njeni že osemnajsti knjigi – s presunljivimi pismi predstavi teme, ki se dotikajo najpomembnejših človekovih strahov in so večinoma še vedno tabu.

Njeni dopisovalci so tokrat Ksenija Malia Leban, ki je opisala svojo obsmrtno izkušnjo, Janko Bohak, ki je osvetlil minevanje s psihoanalitskega vidika, zdravnica paliativne medicine Urška Lunder , ki je govori o izkušnjah z umirajočimi, pater Karel Gržan, ki je spregovoril o presežnem, Jasna Stošić, ki se je soočila z diagnozo rak, oznanjevalka ženskih veščin in ustanoviteljica Rdečega šotora Ana Drevenšek ter Tina Košir Mazi, ki je dala glas ženskam mrtvorojenih otrok. Kljub hudemu , trpljenju in bolečinam so vsa pisma milo lepa. Svetlikajo luč upanja in zaupanja. Knjiga Darovi minevanja je zato zdravilna. Ker so o ranljivosti pričevali dopisovalci, tudi bralec dobi dovoljenje, da sam sebi spregovori po resnici.

Lepo vabljeni na nepozaben večer s povezovalko Danajo Lorenčič med srčnimi in iskrenimi ljudmi!

Naslednji mariborski dan, v petek, 29. maja, ob 16. uri sledi snidenje in pogovor o stoletnikih – moja mama jih je dočakala sto in natanko 6 mesecev --  v Domu Danice Vogrinčič. Srečanje bo vodil novinar Anton Petelinšek in zapel bo stari prijatelj Lado Leskovar, najljubši pevec moje rane mladosti … 

četrtek, 21. maj 2015

ZA HOSPIC: Koncert Evropskega zdravniškega orkestra

Nedelja, 31. maja, ob 19.30 v Slovenski filharmoniji

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine

Evropski zdravniški orkester Ljubljana 2015
dirigent Marjan Grdadolnik
Andrej Žust rog
M. Kozina: Bela krajina, simfonični scherzo
R. Glière: Koncert za rog in orkester
A. Dvořák: Simfonija št. 9 'Iz Novega sveta'

V podporo dobrodelni ustanovi: Slovensko društvo Hospic

S ponosom vam predstavljamo koncert Evropskega zdravniškega orkestra (EDO – European Doctors Orchestra). Gre za sklep in vrhunec nekajdnevnega gostovanja velikega simfoničnega orkestra, ki ga sestavljajo zdravniki iz cele Evrope, ki so obenem tudi glasbeniki, orkester pa se dvakrat letno zbere, gostuje in koncertira, vsakič v drugi evropski državi (do sedaj že Velika Britanija, Švica, Nemčija, Italija, Norveška, Madžarska, Poljska ...). V letu 2015 orkester EDO prvič v svoji zgodovini koncertira v Sloveniji.

Za ljubljanski koncert orkestra EDO smo izbrali dela Marjana Kozine, Antonína Dvořáka in Reinholda Gliera, kot solist pa bo nastopil hornist Andrej Žust, zaenkrat prvi in edini Slovenec, ki je postal redni član Berlinskih filharmonikov, enega najodličnejših simfoničnih orkestrov na svetu. Dirigent bo v slovenskem prostoru že uveljavljeni Marjan Grdadolnik.
Pomoč pri organizaciji: Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher

Vstopnice

Karte po 20 ali 30 EUR lahko kupite na sedežu Slovenskega društva hospic na Gosposvetski cesti 9 v Ljubljani, kontaktna oseba Alenka Pečenko, tel: 01 24 44 492, 051 442 552, e-pošta: hospic-uprava@siol.net.

ponedeljek, 18. maj 2015

V Celju Manca Košir z DAROVI MINEVANJA

V četrtek, 21. maja, ob 18 uri,  Mestna knjigarna Celje, Stanetova ul. 3

Na dogodku v Celju se bo Manca Košir pogovarjala z dopisovalci Karlom Gržanom, Jankom Bohakom in Ano Drevenšek.

clip_image001

Manca Košir v svoji peti knjigi dopisovanj --skupno njeni že osemnajsti knjigi – s presunljivimi pismi predstavi teme, ki se dotikajo najpomembnejših človekovih strahov in so večinoma še vedno tabu.

Njeni dopisovalci so tokrat Ksenija Malia Leban, ki je opisala svojo obsmrtno izkušnjo, Janko Bohak, ki je osvetlil minevanje s psihoanalitskega vidika, zdravnica paliativne medicine Urška Lunder , ki je govori o izkušnjah z umirajočimi, pater Karel Gržan, ki je spregovoril o presežnem, Jasna Stošić, ki se je soočila z diagnozo rak, oznanjevalka ženskih veščin in ustanoviteljica Rdečega šotora Ana Drevenšek ter Tina Košir Mazi, ki je dala glas ženskam mrtvorojenih otrok. Kljub hudemu, trpljenju in bolečinam so vsa pisma milo lepa. Svetlikajo luč upanja in zaupanja. Knjiga Darovi minevanja je zato zdravilna. Ker so o ranljivosti pričevali dopisovalci, tudi bralec dobi dovoljenje, da sam sebi spregovori po resnici.

Lepo vabljeni na nepozaben večer med srčnimi in iskrenimi ljudmi!

petek, 15. maj 2015

Vabljeni v DOMUS MEDICA v torek, 19. maja, ob 18. uri

Manca Kosir knjiga vabiloISIS 1_2L

Čajanka z Manco Košir v torek, 2. junija, ob 18.uri v Konzorciju

Mančina gosta bosta tokrat pesnika Petra Kolmančič in Rok Vilčnik.

Čajanka z Manco Košir

Zadnja čajanka v tej sezoni bo gostila pesnika, ki iz štajerske prestolnice žarita po vsej Sloveniji: Z Veronikino nagrado za pesniško zbirko P(l)ast za p(l)astjo  ovenčano Petro Kolmančič in dvakratnega Grumovega nagrajenca, dramatika in poeta Roka Vilčnika z njegovo novo pesniško zbirko Zdravilo za Ano. Večer bo obogatilo še glasbeno presenečenje na Rokov pesniški dih.

Za pokušino dve pesmi iz zbirk, ki bosta pletli pogovor o ljubezni, odnosu moški –ženska, bolečinah in strasteh, o usodi in lepoti.

Petra Kolmančič Vstajenje 

Spet se ti je zbistrila kri
in sklekljala si si fine bele čipke čez oči.
Meso se je zmehčalo in odprlo.

Odvrgla si svoj disciplinirani obraz.
Otrebila plevel iz las, izpod pazduh in mednožja,
srce je bilo zaraščeno, očistila si ga.

Spet si samo instinkt brez koordinat,
samo to lahkotno okostje
in v mesu pesem in v sklepih ples.

Katero svojih teles boš tokrat utelesila
v srh in trepet? Katero svojih nagačenih src
animirala v blodni drget?

Svet je divjelep, svet je čudnonor, svet bo tvoj.
Moški je en sam, vedno nov, a zmeraj on.
Začela si dišati in on diši tako, da že boli. Greš na lov.

Rok Vilčnik  ali veš, kje je šola?

Nekoč sem hodil v šolo,
ki se ni zapirala,
tam so bili učitelji večni.
Naučil sem se časa,
da, dejali so, da je to šola
za te, ki hodijo sami.
Vendar smo bili mi vedno z njimi.
To je bilo lepo,
sprejemati znanje,
ki so ga v nas odkrivali.
Z menoj v razredu so bili
mesec, trava, vihar
in še mnogi drugi.
Radi smo se imeli.
Bil sem najboljši učenec
in za nagrado sem se rodil.

Pridite v knjigarno Konzorcij, čaka vas bogat večer, tudi za štajersko kapljico bo poskrbljeno. Vabljeni!

ponedeljek, 04. maj 2015

Branje za tiste, ki v temi prepoznate Svetlobo

4.5.2015BEREMO SKUPAJ › ZA NAVDIH

Manca Košir: Darovi minevanja

9789610136163-1

 

Pisati o smrti je pogumno. Strah pred smrtjo je namreč temeljni strah, pred katerim bežijo mnogi. ''Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso polno živeli'' je v intervjuju za Senso povedala Manca Košir. Navdihujoča ljubiteljica življenja se v novi knjigi posveča minevanju. In pravi, da ji še nobena knjiga ni darovala toliko Svetlobe.

O bolečini, trpljenju, krhkih in ranljivih življenjskih poteh si dopisuje s sedmimi dopisovalci. V prvih pismih se je razgalila in izpostavila Ksenija Malia Leban, konferenčna tolmačka in prevajalka, spremljevalka v obporodnem obdobju in ob najpomembnejših življenjskih prehodih in preobrazbah. ''Pisem o smrti ne more biti brez psihoanalitika'', si je rekla Manca Košir in k dopisovanju povabila kliničnega psihologa in psihoterapevta Janka Bohaka, ki je v pismih podelil nekaj vtisov svojega materialnega in duhovnega humusa, iz katerega je vzniknil pomemben del njegove življenjske zgodbe. O motivaciji, da vodi bolnike skozi proces umiranja in poslavljanja, je pisala zdravnica paliativne medicine, učiteljica etike in komuniciranja Urška Lunder, avtorica knjige Odprto srce: Izkušnje spoznanja ob umiranju in smrti. Na vprašanja o našem tukajšnjem življenju in presežnosti, o notranjem in zunanjem vesolju in o Bogu, je čuteče odgovarjal magister teologije in doktor literarnih ved Karel Gržan, ki pomaga bližnjim v stiski z ustanavljanjem skupnosti in komun, s pogovori, predavanji in pisanjem knjig.

Ganljivo in pretresljivo pismo zagovornice in terapevtke integrativne medicine Jasne Stošić smo objavili v Sensi s prijaznim dovoljenjem Mladinske knjige. Na vabilo k dopisovanju o Smrti se je odzvala tudi raziskovalka in oznanjevalka ženskih veščin ter ustanoviteljica Rdečega šotora Ana Drevenšek, ki na vprašanja, zakaj se bojimo Smrti, zakaj je ne poznamo, zakaj smo jo odrinili na rob, odgovarja ''ker smo odrinili na rob celovito ženskost; ženskost, ki zaobjema rojstvo in smrt, temo in svetlobo, mehkobo in strogost.''

Voditeljica pogovorov o literaturi, učiteljica joge in v okviru doktorskega študija raziskovalka indijskih filozofij Tina Košir Mazi je s pismi o najbolj globokih intimnih izkušnjah izpostavila glas tistih, ki so zaviti v molk. Njen opojni glas se dviga nad brezčutnost in sprenevedanje, da je o nekaterih stvareh bolje molčati.

Pisma so mila, presunljiva, globoko čuteča. Vzbujajo sočutje, se nežno dotaknejo srca in ublažijo strahove.

''Veliko krvi steče iz ran, ne da bi se oplemenitila s svetlobo spoznanja'' piše Manca Košir. V trenutkih bolečine se mnogi zaprejo. Redki so tisti, ki se pod težo trpljenja pogumno in s celim srcem odprejo. Prelivati bolečino v besede je pogumno. Brati o najglobljih, bolečih intimnih izkušnjah je zastrašujoče, zdravilno in osvobajajoče. Spoznanje, da s svojimi strahovi nisi sam je namreč blagodejno in pomirjajoče.

Darove minevanja nisem brala le kot pisma o smrti. Temveč kot pisma o življenju. Med zgodbami pogumnih dopisovalcev mi je pogosto zastal dih. Ohraniti milino, dostojanstvo, vedrino in pogum skozi težke življenjske preizkušnje je občudovanja vredno. Pisma o smrti sem čutila ne le kot dar minevanja, temveč kot dar rojevanja. Presunljiva pisma rojevajo upanje, da je možno prebroditi težke preizkušnje in se osvoboditi strahu pred smrtjo.

Darovi minevanja so poseben dar, ker tam, kjer pričakuješ temo uzreš Svetlobo.

In še opozorilo: ne bodite presenečeni, če bodo pisma o smrti prebudila v vas ljubezen do življenja. Morda vas bo med branjem objela hvaležnost do življenja, z vsemi odtenki bolečine, miline, radosti in trpljenja.

Predstavitev knjige bo potekala v okviru ČAJANKA Z MANCO KOŠIR, 05.05.2015 ob 18. uri v Knjigarni Konzorcij.

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Danaja Lorenčič

ponedeljek, 27. april 2015

Bolezen je zdravilo

 

Kaj pišemo in kako, je odvisno od tega, kdo smo. Zato velja najprej na kratko predstaviti avtorja imenitne študije, »manifesta nove, humanistične medicine«, kot piše na naslovni strani knjige Bolezen je zdravilo: uvod v življenjsko medicino in življenjsko zdravljenje. Leta 1952 v Londonu rojeni Peter Wilberg je judovsko-nemških korenin. Magister filozofije, politologije in humanistične psihologije je ploden pisec, učitelj in terapevt. »Njegova osebna zgodovina mistične in metafizične izkušnje, izražena v obsežnem delu, nudi poglobljene in pionirske poglede in prakse na najbolj raznolikih področjih,« piše na zavihku knjige, vredne poglobljenega študija. Tudi v njej se prepletajo spoznanja »filozofije zavesti, znanosti in religije, filozofije medicine, zdravja in človeških odnosov, poslušanja in psihoterapije, glasbe in misticizma, marksizma in monetarne ekonomije, gnosticizma, joge in tantre«.

sreda, 22. april 2015

Današnji dan se je lepo začel

Danes sem gostovala v oddaji DOBRO JUTRO. Bila očarana nad ekipo, nad voditeljico Tanjo, odlično pripravljeno na srečanje z menoj, nad vprašanji, ki mi jih je zastavila. Poglejte:


http://4d.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro-prispevki/174331830

http://4d.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro-prispevki/174331831