sreda, 06. julij 2016

ZA RADOSTNO, POLNO ŽIVLJENJE


Elizabeth Gilbert
VELIKA ČAROVNIJA, OPUSTIMO STRAH IN ŽIVIMO USTVARJALNO
Izdala Mladinska knjiga Založba, prevedla Seta Oblak, 240 strani, cena: 24,94 EUR

»Kdor je živ, je ustvarjalen!«
Ste naveličani življenja brez ustvarjalne iskrice? Vas je strah zapustiti varno rutino in se lotiti tistega, za kar čutite, da je vaš pravi poklic? Tudi avtorica velikih uspešnic Jej, moli, ljubi in Pečat stvarjenja, Elizabeth Gilbert, piše, da jo je bilo nekoč strah slediti svojim sanjam. Ampak če ne poslušamo svojega notranjega – kreativnega – glasu, smo opeharjeni za največjo srečo in občutek izpolnjenosti. Zato poiščimo navdih. Opustimo vlogo žrtve. Soočimo se s svojimi strahovi. Prisluhnimo notranjemu glasu. Drznimo si. Poiščimo ravnovesje med duhovnostjo in praktičnostjo. Živimo ustvarjalno in si ustvarimo življenje svojih sanj.


Elizabeth Gilbert se je rodila v Connecticutu leta 1969 in odraščala na majhni družinski farmi, kjer so gojili božična drevesca. Študirala je v New Yorku, politologijo, ponoči pa je pisala kratke zgodbe. Po končanem študiju je nekaj let potovala po Ameriki in delala kot natakarica; kratek čas je bila zaposlena celo na nekem ranču, izkušnje pa je pozneje prenesla tudi v svoja dela. V New Yorku se je preizkusila kot novinarka, med drugim je pisala za Spin, GQ in The New York Times Magazine. Na osnovi zgodbe, ki jo je objavila v reviji GQ o tem, kako je bilo delati v lokalih, je pozneje nastal scenarij za film Dobre mrhe. Leta 2000 je objavila prvi roman, Stern men, ki ni bil preveden v slovenščino. Vendar je Elizabeth Gilbert zares zaslovela šele, ko je leta 2006 objavila avtobiografski roman Jej, moli, ljubi, ki je bil kar 57 tednov na prvem mestu lestvice v New York Timesu. Izšel je v desetih milijonih izvodov, in to v več kot tridesetih jezikih, tudi v slovenščini (prvič leta 2008). V njem je opisala svojo pot okoli sveta, na kateri je po razvezi iskala smisel in uteho. Knjiga je postala tako priljubljena, da so Gilbertovo uvrstili med sto najvplivnejših ljudi na svetu, leta 2010 pa so po njeni zgodbi posneli tudi istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Istega leta je sledilo še nadaljevanje tega romana, ki je nosilo naslov Za vedno (tudi v slovenščini).
Leta 2013 je Gilbertova izdala še roman Pečat stvarjenja (v slovenščini je izšel leto pozneje), ki načenja zgodovinsko temo botaničnih raziskovanj v 19. stoletju, čeprav je predvsem zgodba o ženski, ki išče svoje mesto v pretežno moškem svetu. V časopisu Wall Street Journal so zapisali, da je to »najbolj ambiciozno in najboljše zamišljeno delo v dvajsetletni karieri Elizabeth Gilbert«, knjiga pa je bila večkrat nominirana za najboljši roman v letu 2013. Poleg pisateljevanja se Gilbertova vse bolj uveljavlja tudi kot govornica na prireditvah TED.
Pred dnevi je na svoji Facebook strani oznanila, da se ločuje od moža, ki ga poznamo kot »tistega Brazilca iz Jej, moli, ljubi«.
Citati iz knjige Velika čarovnija, Opustimo strah in živimo ustvarjalno

Vesolje skrije nenavadne dragulje globoko v nas vseh, potem pa mirno gleda, ali jih bomo znali najti. Lov za odkritjem teh draguljev – to je ustvarjalno življenje. Najprej pogum, da se lotiš tega lova – to je tisto, kar zaneseno, očarano bivanje loči od običajnega. Rezultati tega lova, pogosto presenetljivi – to je tisto, čemur pravim Velika čarovnija. Je večje, je srečnejše, je razširjeno življenje, in je prekleto bolj zanimivo življenje. Živeti na ta način – nenehno in vztrajno spravljati iz sebe na dan dragulje, ki so skriti v notranjosti – je umetnost, umetnost sama po sebi. Kajti ustvarjalno življenje je tisto, kjer se vedno zadržuje Velika čarovnija.

V sebi imate skrite zaklade – izjemne zaklade – in jaz tudi in tudi vsak okrog nas. Spraviti te zaklade na svetlo pa terja delo in vero in osredotočenost in pogum in dolge ure predanosti, in ura tiktaka in svet se vrti in mi preprosto nimamo več časa, da bi razmišljali tako malenkostno.

Če namreč nekaj dovolj ljubite in želite – pa karkoli je to – potem vam res ni hudo pojesti še dreka v sendviču, ki spada zraven.
Če si recimo res želite imeti otroka, potem vam ni mar za jutranjo slabost.
Če res hočete biti duhovnik, potem vam ni težko poslušati o težavah drugih ljudi.
Če res ljubite nastopanje, boste sprejeli tudi neudobje in nadležnost življenja na cesti.
Če res hočete videti svet, boste tvegali, da vas na vlaku okradejo.
Če res hočete vaditi umetnostno drsanje, vam ne bo težko ob mrzlih jutrih vstajati pred svitom in iti na drsališče.

Zakaj ljudje vztrajajo pri ustvarjanju, celo ko je težko in neudobno in pogosto ne prinese finančnega povračila? Vztrajajo, ker so zaljubljeni. Vztrajajo, ker čutijo strast do svojega poslanstva. Kadar so ljudje zaljubljeni, jim ni mar, da so prikrajšani za spanec ali za kosilo ali večerjo. Žrtvovali bodo, kar bo treba, in predrli vse ovire, samo da bodo sami z objektom svoje predanosti in obsedenosti – ker jim je to pomembno. Zaljubite se na tak način v svojo ustvarjalnost in preverite, kaj se bo zgodilo.




Pravkar je izšla tudi knjiga:

Luis Sepúlveda ZGODBA O POLŽU, KI JE ODKRIL POMEN POČASNOSTI
Prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, izdala Mladinska knjiga, 96 strani, cena: 14,95 EUR

Priznani čilski pisatelj je v tej poetični zgodbici spisal poklon počasnemu ritmu narave. Pripoved o polžu, ki zapusti varno zavetje doma in se poda na nevarno pot, da bi izvedel, zakaj so polži počasni, vabi, da se na svet okoli sebe ozrete s svežimi, drugačnimi očmi. V tej lepo zgodbi bodo uživali mladi in malo starejši bralci, stari vse od 8 pa do 88 let.

Luis Sepúlveda je za svoja dela prejel več nagrad. Uspeh je požel tudi pri slovenskih bralcih, in sicer z Zgodbo o mačku, ki je naučil galebko leteti ter knjigo Starec, ki je bral ljubezenske romane.




Recenzijski izvodi, dodatne informacije: pr@mkz.si, z vami pa sem tole delila z veseljem in iz srca bralka Manca

ponedeljek, 04. julij 2016

PODARITE NAM OBJEM TOPLINE

Dragi vsi,



na vas se obračam s prošnjo za pomoč v donacijski akciji »Objem topline« v katerem sodeluje Slovensko društvo hospic s programom žalovanja otrok in mladostnikov.
Slovensko društvo hospic je neprofitna, nevladna humanitarna organizacija, ki  že od leta 1995 v Sloveniji  nudi oporo neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem v času, ko se življenje izteka. Spremljamo jih na njihovih domovih in zagotavljamo najboljšo možno kakovost oskrbe in podpore vsem, ki se srečujejo s slovesom. Nudimo individualna in družinska svetovanja v času umiranja in žalovanja. Organiziramo skupine in delavnice za podporo žalujočim. Še posebno pozornost namenjamo žalovanju otrok in mladostnikov. Nudimo jim individualno oporo, izvajamo kreativne delavnice, vsaj enkrat letno pa organiziramo tabor za žalujoče otroke.
Tabor za žalujoče otroke in mladostnike (Tabor za Levjesrčne):
-   je tabor Slovenskega društva hospic, ki ga izvajamo v okviru programa žalovanja otrok in mladostnikov že od leta 1998,
-   je 3,5 dnevni, vseslovenski tabor za žalujoče otroke in mladostnike, v starosti od 5 do 18 let, ki so doživeli smrt bližnje osebe in od izgube naj ne bi preteklo manj kot 3 mesece in ne več kot 2 leti,
-  gradi prostor, v katerem se s pomočjo iger, vaj in pogovorov otroci odprejo drug drugemu, spregovorijo o pokojnem in svojem odnosu z njim ter prepoznajo svoje občutke, ki jih doživljajo ob izgubi,
-  otrokom omogoča začeti ali nadaljevati pot po izgubi zanj pomembne osebe in jim je v pomoč, da izgubo prebolevajo zdravo in se lažje vključujejo v vsakdanje življenje,
-  je za udeležence brezplačen.

Pišem vam v želji, da nam pomagate, kolikor je seveda v vaših močeh, pri izvedbi našega tabora za žalujoče otroke in mladostnike. S pomočjo internetnega glasovanja se potegujemo za donacijo, katero bomo namenili za izvedbo tabora v oktobru 2016.

Podprete nas lahko tako, da vsak dan od 1.7. do vključno s 30.7. glasujete za naš program.
Vsak dan lahko glasujete 1x. Iz enega internetnega priključka (IP številke) lahko glasuje 5 oseb (5 različnih e-mailov) dnevno.

Navodila za podarjanje objemov:
1)  V brskalniku odprete spletno stran: http://objemtopline.dormeo.net/
2)  Objem podarite tako, da pod št.6.: Slovensko društvo hospic kliknete gumb »podarjam objem«. Ko to naredite prvič, objem še ni podarjen, saj se je potrebno najprej registrirati z vašim e-mail naslovom.
3)  To pomeni, da se vam po prvem kliku na gumb »podarjam objem« pojavi okno, v katerega vpišete vaš e-mail.
4)  Na e-mail, ki ga boste vpisali, vam bomo takoj poslali sporočilo, v katerem se bo nahajala povezava, na katero morate klikniti, da potrdite sodelovanje. S tem je registracija uspešno opravljena in odprla se vam bo spletna stran Objema topline, kar pomeni, da lahko sedaj normalno podarjate objeme (brez ponovne registracije).
5)  Pod št. 6: Slovensko društvo hospic, kliknete gumb »podarjam objem« in številka se bo obarvala zeleno. To pomeni, da je bil objem uspešno podarjen. Vsak dan nam lahko podarite  1 objem. Torej, če v roku 24 ur po prvič podarjenem objemu, še enkrat kliknete »podarjam objem«, se bo številka obarvala rdeče, kar pomeni, da ste danes že podarili objem in ga ne morete več.

Če želite, vas vabim, da nas podprete tudi z direktno donacijo. V prilogi sporočila vam pošiljam delno izpolnjen plačilni nalog s podatki.

Upam, da vas nagovori tudi izsek iz himne Tabora Levjesrčnih:
SRCE, VELIKO ZA VSE

…Včasih ni dovolj, če si prisrčen,
včasih moraš biti levjesrčen,
kadar se zgodi, kar te žalosti,
srce odpri, srce odpri…

Veseli bomo, če to sporočilo posredujete še komu.

Za dodatna pojasnila se lahko obrnete na e-mail naslov: zalovanje.otrok@hospic.si ali na telefon: 051 419 558.

Hvala za vašo podporo in vsak podarjen objem,


Tina za Slovensko društvo hospic in vaša Manca, dolgoletna prostovoljka hospica

ponedeljek, 30. maj 2016

Jože Ciuha DOLGA POT, Ljubljana, maja 2016


Jožetovi knjigi spominjanj na pot

Čemur gosenica pravi konec življenja, modri imenujejo metulj. Kitajski pregovor 

»Vse človekovo dostojanstvo je v misli: vse dostojanstvo misli je v spominu. Človek je duh samo zaradi spomina: človek samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!«

Tako je napisal francoski filozof André Comte-Sponville v imenitni knjigi Mala razprava o velikih vrlinah. In tako je verjel Jože Ciuha. Zato je slikal svoje spomine, zato je o njih pisal pesmi, zato je napisal odlično knjigo Kronika sedmih pozab (2005). In zato je pisal spominjanja, dokler je zmogla njegova roka, potem pa je spomine narekoval sinu Petru. Do konca ni pozabil spominjati se. Še pod zaprtimi vekami, ki se niso več zmogle dvigniti, je gledal svoje demone, ki jih ni nikoli pozabil.

Pričujoča Jožetova knjiga je kot krpanka, le da spomini ne tečejo v linearnem času, slike ne sledijo druga drugi, podobe spominov se nizajo ciklično. To je čas, ki ga živijo modri, tisti, ki vedo, da je v zdaj preteklost in prihodnost, sami pa so na spirali, ki teče iz kroga v krog, višje ali pa nižje, odvisno od perspektive, s katero je zaznamovan naš pogled v določenem trenutku.

Jože je videl veliko. S telesnimi in duhovnimi očmi. Čeprav je sam rad govoril, da nima dobrega spomina, zato pa piše, da ne bi pozabil, je njegov spomin globok. Najgloblji pri izviru. Kot je naslov knjige Alenke Rebule, z uroki kliče Jože v isto smer: Globine, ki so nas rodile. Zato toliko piše o otroštvu, nepozabni Abi, bratu in sestri, mami, atu, pa stricih in tetah že v Kroniki sedmih pozab, in tudi v pričujočih spominjanjih ga vedno znova potegne v ta temen tolmun magičnega, skrivnostnega.  V strahove iz otroških dni in zanimive dogodivščine. K ikonografiji, ki ga je kreirala, k sanjam in domišljiji, ki so bile njegove čipke na srajci bivanja.

Drugi neizbrisen pečat na njegovo dušo je udarila druga svetovna vojna. Umiranja tovarišev, ki jih je gledal in nikoli več pozabil. A tudi veselje ob osvoboditvi, ko je z »mušketirji« prišel v osvobojeno Ljubljano in so po radiu Kričač sporočili, da je naše mesto svobodno. Nepozabno doživetje je to veličastje zmage! Zato je v reminiscencah na sodobni čas in slovensko politiko, ki ga je povsem razočarala, tako odločno spregovoril o spravi na svojski način. Brezkompromisno raz-ločuje tiste, ki so bili na strani osvoboditeljev, in one, ki so sodelovali z okupatorjem. Tu ni kaj debatirati, stvari so jasne. Partizanska epopeja je najpomembnejši upor slovenskega naroda in njene luči ne more ugasniti nikakršno ideološko sprenevedanje. Pika!

Ganljivo je Jožetovo občutenje in zavezanost prijateljstvom iz vojnih dni. Največ spominjanj je posvetil prijatelju, občutljivemu pesniku Jožetu Šmitu, enemu od mušketirjev, ki so razglasili svobodno Ljubljano. Prav zaradi te prijateljske povezanosti so še toliko strašnejše smrti tovarišev, najbolj tista, ko je prijatelj izdihnil skorajda v njegovem naročju. Gotovo je ta prizor nesel pod vekami tja čez, kjer utripajo metulji naše večne zavesti …

Kaj bi Jože brez žensk! Od otroške zaljubljenosti, mladostnega razdevičenja, strastne ljubezni s komisarko, obžalovanja, da je prva žena odšla, in nežnih spominov na drugo, do konca predano mu Palčico, lahko slutimo paleto drgeta teles in potapljanja v ženska vodovja z radovednostjo, hudomušnostjo in iluzijo svobodnosti, ki da je njen gospodar on in nihče drug.

Knjiga Jožetovih spominjanj je dragocena. Z njo nam je podaril svojega duha v steklenici z druge obale. Slikovita in iskrena pričevanja za zanamce, da bodo vedeli, kar je zapisano v Svetem pismu in vemo tisti, ki smo bili poslednje ure ob Jožetu in zares z njim: Ljubezen je močnejša kakor smrt.

Ker ljubezen nikoli ne mine.

                                                                           Manca



V Ljubljani, 17. marca 2016



 Danes, 30. maja 2016, je ob 19. uri je klubu Maximarketa zatvoritev razstave in predstavitev te dragocene knjige spominov svetovljana in velike osebnosti JOŽETA CIUHE. Tole pa je MALA spremna beseda v knjigo VELIKEGA ŽIVLJENJA. 

nedelja, 29. maj 2016

Ozdravimo strah

Negovanje poguma kot zdravila za telo, um in dušo


Mnogi ljudje menijo, da nimajo dovolj poguma za soočenje s svojimi strahovi, vendar ga imajo mogoče več, kot si mislijo. Pogum raste enako kot mišica, ki se veča, če jo vsak dan nenehno uporabljate. Nekega dne, ko po njem sežete nalašč, ker je za vas nekaj resnično pomembno, boste mogoče prvič odkrili njegovo silo in moč.
Pri branju knjige Ozdravimo strah boste morda presenetljivo spoznali tudi to, da pogum ni nasprotje strahu. Nasprotje strahu je veselje. Zdi se, da zmogljivost veselja prihaja iz brezpogojnega odnosa do življenja, pripravljenosti, da se pokažete in soočite s čimer koli, kar je tam. To je odprtost, ki nas popelje onstran želje po nadzorovanju svojega življenja, v sposobnost praznovanja življenja. To nas pomakne iz nasprotujočega odnosa do življenja v izkušnjo skrivnosti in spraševanja, ki je v središču življenja. Nazadnje nas to lahko pozdravi.
V vsakem izmed nas je kraj onstran prednostne izbire, kjer ni miselnosti zmagaj ali izgubi in strahu, ki se z njo hrani. Knjiga Ozdravimo strah ponuja možnost zaupanja v življenje samo in spoznanje, da lahko izgubljamo le tako, da ne igramo. Ta čudovita knjiga govori o razumevanju in sprejemanju blagoslova svojih strahov, priznavanju njihove moči, da nas vodijo do naših krajev zdravljenja in nas osvobodijo, da živimo z radostjo. V njej bo vsak našel zdravilo za svoje rane.
To knjigo priporočam iz srca in zaupanja. Dragocena študija dr. Lisse Rankin (s ponesrečenim naslovom) Z UMOM NAD MEDICINO je ena najboljših, kar sem jih v življenju prebrala. Prebrala sem jih pa veliko, haha ...

sreda, 25. maj 2016

Uredništvu revije ZARJA:  POJASNILO


Čestitamo uredništvu tudi nam ljube revije ZARJA za odpiranje usodno pomembnih tem, kot so minevanje, umiranje in smrt. Za detabuizacijo smrti je čuteče napisan prispevek vaše novinarke Urške Krišelj Grubar v minuli številki Zarje pod naslovom Kjer je človek najboljše zdravilo za človeka naredil veliko! S hvaležnostjo smo brali besede o poslednjih dneh umirajoče gospe iz sobe številka 2 v hiši Ljubhospica na Hradeckega 20, ki jo je do lani upravljalo Slovensko društvo hospic s svojimi strokovnimi delavkami in mnogimi izšolanimi prostovoljci. 
In prav zato se oglašamo s svojim pojasnilom: ker javnost še vedno enači delo novega zavoda Ljubhospic s Slovenskim društvom hospic, meneč, da gre za eno in isto dejavnost. Kar našemu društvu povzroča ne le moralno, temveč tudi finančno škodo. Zato dovolite, da raz-ločimo in razmejimo delovanje novega zavoda in delo našega društva, ki ima že 21 letno tradicijo in je bila hiša hospica samo njegov najmanjši in najmlajši program. 
Naj na kratko povzamemo našo zgodbo: Lansko leto smo obvestili strokovno in širšo javnost, da brez sistemskega financiranja s strani države program Hiša hospica ne bo preživel in da moramo zaradi finančne stiske začasno ustaviti sprejem bolnikov in s tem tudi program Hiša hospica.  Ministrstvo za zdravje se je pred letom dni skupaj z MZDDSZ  obvezalo, da bodo pripravili ustrezen program s koncesijo v jeseni leta 2015. Programa še vedno ni, koncesija ni razpisana! Mestna občina Ljubljana je v tem času prodala hišo na Hradeckega 20 Javnemu zavodu (ki pa ima močno komercialno dejavnost, kar nas še posebej skrbi!) Lekara Ljubljana. Ustanovljen je bil zavod Ljubhospic, ki je začel v bivši Hiši hospic s podobno dejavnostjo, ki smo ho opravljali pri Slovenskem društvu hospic. Kar odpira kup vprašanj, zastavljamo le ključna:   
--Zakaj Lekarna Ljubljana ni podprla delovanje Slovenskega društva hospic, neprofitnega in humanitarnega društva, ki si je v slovenskem prostoru s svojim dolgoletnim delom in  plemenitim poslanstvom pridobilo ugled in podporo tako strokovne kot širše javnosti?  
-- Zakaj je Lekarna Ljubljana potrebovala in ustanovila svoj zavod za izvajanje hospic dejavnosti, ki že enaindvajset let poteka v okviru Slovenskega društva hospic?  
Temeljni kamen novoustanovljenega zavoda Ljubhospic sloni  na laži. Z njo je direktor javnega zavoda – ponovno poudarjamo, da ta opravlja tudi pomembno komercialno dejavnost! --  g. Marjan Sedej prepričal mestne svetnike MOL, da so glasovali za ustanovitev novega zavoda Lekare Ljubljana. Lagal je, da je prostovoljec Slovenskega društva hospic in da ima vse informacije o delovanju društva. Čemu na sejo mestnega sveta ni bil povabljen  noben predstavnik našega društva, da bi zadevo lahko pojasnili??? Nismo imeli možnosti zanikati neresnic, za katere smo izvedeli, ko so bile po tonskem posnetku povzete v časopisnih člankih.  
Druga neresnica je prišla iz ust župana, g. Zorana Jankoviča, ko je mestnim svetnikom zatrdil, da gre pri naših opozorilih o nestrokovnem in neetičnem delovanju  ge. Tatjane Finkove, bivše predsednice Slovenskega društva hospic in vodje Hiše hospica na Hradeckega 20,  zgolj za obračunavanje med bivšim in sedanjim vodstvom. Take izjave niso le neetične, temveč tudi  neodgovorno do uporabnikov storitev hiše hospica, za katere nas upravičeno skrbi.

Prav tako nas skrbi, ker je g. Sedej (doktor znanosti od leta 2003, ko mu je ta naziv podelila Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede!) čez noč postal samooklicani strokovnjak za razvoj paliative v slovenskem prostoru. Kot kupec hiše hospica in ustanovitelj zavoda Ljubhospic, v katerem je ponovno direktorica odstavljena bivša vodja Tatjana Fink, ni odreagiral na opozorila članic upravnega odbora Slovenskega društva hospic. Te so ga obiskale, da bi mu razložile resnost situacije in morebitno ogroženost bolnikov v programu, ki ga vodi in izvaja ga. Fink, na kar so nas opozorile tudi nekatere strokovne službe, s katerimi smo sodelovali. Kako g. Sedej razume naše upravičene strokovne in etične skrbi, govori njegova pripomba, ki mi jo je izrekel: Da na prevzem hiše hospica  gleda kot na nogometno tekmo in da so prvi polčas dobili. 
Naslednja velika laž je, da je Lekarna Ljubljana  donirala Slovenskemu društvu hospic 30 000 €. Med Javnim stanovanjskim skladom Mestne občine Ljubljana in Slovenskim društvom hospic je bil sklenjen dogovor o skupni vrednosti pohištva, ki smo ga pustili v hiši na Hradetskega  20. Ko je Lekarna Ljubljana hišo kupila, dogovorjenega zneska ni hotela plačati. Od nas so zahtevali, da podpišemo donacijsko pogodbo. Zahtevali so hkrati  podpis še enega dokumenta, v katerem Slovensko društvo hospic priznava strokovnost zaposlenih v zavodu Ljubhospic, kar sem ostro zavrnila.  
Prav tako ni res, da ne želimo sodelovati.. V vsem času od prevzema hiše hospica ni g. Sedej upošteval niti enega našega opozorila, ki je vzrok za našo zadržanosti do sodelovanja. Nimamo sogovornika na področju stroke, ne vemo, kakšna so njihova etična in strokovna merila, kakšen je strokovni nadzor dela v hiši. Naše izkušnje z g.  Fink v preteklosti niso dobre, na kar smo opozorili in še opozarjamo.  
Zaradi povedanega nas besede o delovanju novega zavoda Ljubhospic ne prepričajo. Nobeno nepošteno sredstvo in na lažeh tlakovana pot do cilja ne upravičujejo doseganja tega cilja! To je temeljna etična zapoved, ki je bila pri prevzemu hiše hospica grobo kršena.  Gre za  -- z eno besedo povedano – zlorabo. Zlorabljeno je ime in dejavnost humanitarnega Slovenskega društva hospic! Ostajamo tudi brez več donacij, saj jih Ljubhospic pridobiva na račun našega minulega dela in ne svojega, ki se šele začenja. Naše društvo je najprej finančno izčrpala bivša vodja Hiše hospica na Hradeckega 20 tudi s tem, ko je samovoljno ukinila plačevanje storitev za uporabnike – bilo je enako plačilu storitev v domovih za ostarele --, zdaj ne moremo izpluti iz negativnih številk, ker ne dobivamo dovolj donacij za svoje delo. 
Čudovita je naša zgodba o razvoju paliativne oskrbe v Sloveniji. 21 let sočutnega spremljanja umirajočih in njihovih svojcev,  17 taborov za žalujoče otroke, blizu 3000 uporabnikov in 15.000 ur prostovoljnega dela letno, jasni etični in strokovni standardi, detabuizacija smrti v slovenskem prostoru. Slovensko društvo hospic s sedežem  v Ljubljani, na Gosposvetski 9, je v 21. letih razvilo mrežo območnih odborov po celi Sloveniji. Območni odbor Maribor letos praznuje 20 let delovanja, območni odbor Celje  bo ta jubilej praznoval čez tri leta, v Murski Soboti smo lani praznovali 10, toliko je delujoč tudi odbor v Novem mestu .Prihodnje leto bomo  20 let praznovali v območnem  odboru Velenje, 15 na Gorenjskem  in 10 let v Slovenj Gradcu.  S pomočjo Ministrstva za delo , družino in socialne zadeve, ki nas spremlja in podpira, smo z novimi strokovnimi delavci letos mrežo razširili še na območni odbor Severne Primorske, v ustanavljanju pa sta še dva odbora;  za Notranjsko-kraško regijo ter območni odbor Obala in Istra.  Velika mreža in regijsko delovanje nam omogočata, da se približamo ljudem in njihovim potrebam v njihovem domačem okolju. S tem pomembno prispevamo k zagotavljanju pravic prebivalcev urbanih in ruralnih okolij do enakosti in dostopnosti pri zagotavljanju tovrstne oskrbe. Slovensko društvo hospic ima svoj območni odbor tudi v Ljubljani, na Gerbičevi 57.  
Največji privilegij je, če lahko umreš doma. Vsi ljudje žal nimajo te možnosti, zato se  je naštetim strokovnim programom Slovenskega društva hospic  pred šestimi leti pridružil program Hiša hospica. Slovensko društvo hospic je ta program pet let razvijalo in izvajalo v hiši,  ki jo je mestna občina Ljubljana v dogovoru z društvom zgradila za namen hospic oskrbe.  Zemljišče je bilo namreč donirano v humanitarne namene. Danes je hiša v lasti Lekare Ljubljana in vanjo sprejemajo le bolnike iz občine Ljubljana oz. iz tistih občin, kjer ima Lekarna Ljubljana svoje poslovalnice. Tudi to je etično sporno, saj kaže na pogojevanje, nevredno spremljanja umirajočih iz vseh slovenskih občin, mar ne? 
In zdaj še povabilo Slovenskega društva hospic za odprto srce in darujoče roke. Donacije, ki jih za spremljanje umirajočih na domu širom Slovenije, pa za naš zaradi financ ogrožen program dela z žalujočimi otroki na taboru LEVJESRČNI,  resnično potrebujemo, pošljite na: 

Slovensko društvo hospic
Gosposvetska 9
1000 Ljubljana 
TRR: SI56 0510 0801 0047 155

Iz srca hvala,
predsednica Slovenskega društva hospic
Renata Roban


sobota, 14. maj 2016

TOMAŽ /THOMAS LUCKMANN
(14. oktober 1927 - 10. maj 2016)




Umrl je eden največjih sociologov na svetu. Častni doktor mnogih univerz, tudi ljubljanske. Precizen mislec, zahteven teoretik, odličen opazovalec, kritičen analitik. Ne le poznavalec družboslovnega polja, temveč tudi filozofije in literature, s čimer ga je zaznamoval mamin brat, pesnik Božo Vodušek. Za prepoznavnost male državice Slovenije je ta velik znanstvenik od rojstva naše republike naprej naredil ogromno. Tudi v slovenščini se je izuril tako, da je z lahkoto predaval v maternem jeziku. Imel je tri potne liste: ameriškega, nemškega in slovenskega. Gromozansko veliko knjižnico. Ljubezen do hribov in rek, rib in metuljev. Zbiral je znamke. Kartal s prijatelji. Potoval po širnem svetu. Bil navajen - z levjo držo in obveznimi usnjenimi rokavicami za posebne priložnosti -, da so se mu klanjali znanstveniki, vitezi in škofi, a kuhal si je sam. Zelo rad slovenski fižol, ki ga je poplaknil s steklenico naša merlota. Moji mali hčerki je zvečer v postelji bral Medveda Puja v angleščini in nemščini, da bo zrasla v treh jezikih. Mene je naučil, kaj je teorija in kaj prava znanost. 

Ne morem spati, ker tudi Tom ne spi. V takih trenutkih sva -- nekoč, je bilo to neko drugo življenje? -- drug drugemu brala knjige, najraje poezijo: Trakla, Rilkeja ...In poslušala čelo, veliko čela. Največkrat Casalsa.

Ne morem spati. Ker se spominjam. Tale citat ti bo všeč, dragi Tom, napisal ga je moralni filozof in to je bila tvoja prva študijska izbira: moralna filozofija. A. C. Sponville: "Vse človekovo dostojanstvo je v misli; vse dostojanstvo misli je v spominu. Človek je duh samo zaradi spomina; človeški samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!"

Nikoli te ne bom pozabila, Tom, nikoli!


petek, 13. maj 2016

Hospickafe

24.05.16 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij
V našo družbo vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.
Hospickafe
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«
Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu, razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.
Pogovor o žalovanju otrok bo ob donedavni vodji programa Žalujoči otrociUrški Cvetkovič ter pričevalki, ki je izgubila otroka in pozna žalovanje otrok,Alenki Zega, usmerjala prostovoljka Slovenskega društva hospic Manca Košir.V goste so povabile psihoterapevta Tomaža Flajsa, avtorja članka Otrok in smrt, ki ima izkušnje s tabora žalujočih otrok LEVJESRČNI.
Razmišljanje bo navdihovala knjižica Lea Buscaglia Jesen listka Timija, po kateri so pripravili predstavo prostovoljci Slovenskega društva hospic.
Hospickafe vsak četrti torek v mesecu organizirata Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij.
Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!

torek, 10. maj 2016

Društvo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije – TRS vas vabi, da se pridružite in sodelujete na
ustvarjalnem naboru razmišljanj z naslovom
21. stoletje in socialistične alternative
ki bo v torek, 24. maja 2016, v dvorani Državnega sveta RS, Šubičeva 4, Ljubljana
od 10.00 ure do predvidoma 15.00 ure.

Program posveta:
10.00 – 10.20 pozdravni nagovori:
• Lara Jankovič, predsednica Gibanja za Trajnostni razvoj Slovenije
• Luka Mesec, vodja poslanske skupine Združena levica v DZ RS
• Violeta Tomić, poslanka Združene levice v DZ RS

10.20- 12.00 predstavitve:
• prof. dr. Dušan Plut: Ekokapitalizem ali socialistične alternative?;
• prof. dr. Manca Košir: Etika soustvarjanja, celostnega bivanja in minevanja;
• prof. dr. Andrej Kirn: Ekosocializem kot alternativa ali utopija;
• prof. dr. Vesna Vuk Godina: Zakaj in kakšen socializem za slovensko družbo 21. stoletja? O tradicionalni in slovensko socialno kulturni tirnici in njeni kompatibilnosti z idejo o novem socializmu za 21. stoletje;
• prof. dr. Jože Mencinger: Smo že imeli, a smo zavrgli;
• prof. dr. Andrej Lukšič: Utopičnost okoljskih diskurzov.

12.00 – 12.30 premor
12.30– 13.45 nadaljevanje
• Dr. Peter Kovačič Peršin – Od krščansko socialistične akcije Janeza Evangalista Kreka do samoupravnega socializma Edvarda Kardelja kot reševanje socialnega vprašanja;
• mag.Viktor Žakelj - naslov prispevka bo javljen naknadno;
• Prof. dr. Vesna Leskovšek: Pomen socialne države pri zmanjševanju revščine;
• Gorazd Marinček: Energetska in prehrambna samooskrba kot gospodarski pogoj za ekosocializem;
• Stojan Habjanič: Regije, smo pozabili nanje? Drugačen pogled na temelje vzdržne regionalne ekonomije;
• Goran Šoster: Lokalne ekonomije v scenarijih prihodnje družbe;
• Dr. Barbara Samaluk; Krčenje države blaginje in prekarnost.

13.45 – 15.00 razprava
* * *
Dogodek bo moderiral Gorazd Marinček.



petek, 06. maj 2016

Bernarda Jeklin, osemdesetletnica

Jubilej inteligentne in uporniško našpičene ženske, ki si upa gledati na svet drugače, drugače govoriti in svojsko pisati.
sre, 04.05.2016, 09:00
Advertisement
»Če je ne bi bilo, bi se jo bilo treba izmisliti,« je znana fraza številnih hvalnic ob različnih obletnicah pomembnih ljudi. A pri slavljenki Bernardi, roj.Lorenz, prvič poročeni Rakovec, zadnjič Jeklin, to pač ne drži.
Ker si take, kot je ona, pionirka slovenskega »lažjega« tiska pa »trač cajtengov«, kot ga je poimenovala, izmisliti ne bi mogli. Bernarda Jeklin je ena in edina. Izumiteljica na njivi slovenske medijske krajine, kakršne pred njo ni bilo in najbrž za njo nobene več ne bo. 

Današnja mladež si težko predstavlja čase pred pol stoletja, ko so tudi v novinarstvu prevladovali moški, njihov način bivanja, pisanja in vodenja. Pa v njihove vrste vdre lepa (Bernarda je bila v mladosti tudi fotomodel), inteligentna in uporniško našpičena mlada ženska, ki si upa gledati na svet drugače, drugače govoriti in svojsko pisati.
Pri znamenitem TT (Tedenska tribuna) je pisala take socialne reportaže, da so se kolegom lasje dvigovali. Ženska, ki, kot sama pravi, ljudi ne mara, je šla študirati psihologijo. In o ljudeh pisala »žmohtno«, da so liki zaživeli pred bralskimi očmi.
Vrsto let je pisala še zaupne pomenke, ki so bili najbolj brano čtivo tistega časa. Draga Helena, so se začenjala vprašanja o takšnih in drugačnih čustvenih dramah, ki jih je Bernarda razpletala s smislom za realnost, brez sentimenta in vzdihujočega usmiljenja. 

Ko jo je po treh mesecih izhajanja Jane, delane na moški način, takratni Delov poveljnik – tudi eden in edini – mlad, inteligentni Mitja Gorjup postavil za glavno urednico, se je počutila kazensko prestavljena. Da bo tam le nekaj mesecev, se je tolažila, saj bo Jana itak propadla, in bo šla nazaj med izvrstne novinarje na TT.
A pri bitju Bernardine vrste, ki se strastno vrže v nove izzive, četudi delo traja od jutra do večera, da je moral z njo v službi prebivati še njen pes (živali ima rada, in tudi rastline. »Ko bom umrla, bom postala drevo,« je rekla pred leti v TV-oddaji), stvari rastejo in obrodijo sadove. Tako je vztrajno rasla Janina naklada, dosegla je celo nepredstavljiv rekord 170.000 naklade. In zrasle so nove edicije, ki jim je udarila Bernarda pečat tržnega uspeha.

Kakšna je formula za uspeh legendarne »rdeče baronice« (D. Slivnik) slovenskega tiska? Če so takrat moški analizirali, interpretirali in pametovali, je Bernarda uporabila »zdravo pamet« in premislila, kaj ženske rade berejo. Ženske so pač najboljše potrošnice, pri družini kupujejo tako rekoč vse, torej kaj bi rade brale ženske?
Malo tega in malo onega, o odnosih najrazličnejših vrst, pa presunljive štorije o umorih in drugih groznih rečeh, a tudi članke, ki pomagajo ljudem v hudih stiskah, socialno občutljive teme, ki so jih drugi časopisi ignorirali. Kot poper na juhi še malo neškodljivega trača. Kdo s kom in kaj, o tem lahko pišemo, a brez žlehtnobe, punce, je bilo njeno povelje.
Sama je pisala udarne uvodnike, ki so jih ljudje radi brali in so jih študirali politični strategi. Bernarda, ta ženska s političnim instinktom, je znala jedrnato predstaviti stanje našega duha. In s svojimi potopisi iz daljnih krajev je pripeljala v časopisje svet, ki ga želijo spoznati bralke in bralci. Ti so sicer radi govorili, da Bernardinih cajtengov ne berejo, a so jih morda še bolj natančno kot ženske …

Bernarda je postala »baronica« zaradi »popolne jebivetrovske neobremenjenosti« (njena definicija), ki pritiče najpogumnejšim. Tistim, ki jim ni mar, kaj si drugi o njih mislijo. Ki si upajo živeti po svoji meri, na svoj lastni način. Iz »trebuha« in svobodnega duha. Zato je Bernarda tako edinstvena, ker to zna. Še na mnoga taka leta!

petek, 29. april 2016

Čajanka z Manco Košir

03.05.16 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij
Majska čajanka bo posvečena pogovoru o duhovni literaturi.
Čajanka z Manco Košir
Majska čajanka v torek, 3. 5., ob 18. uri v knjigarni Konzorcij bo posvečena pogovoru o duhovni literaturi, ki nas spodbuja k prebujenju in graditvi boljšega sveta. Manca Košir se bo pogovarjala z gostoma Anito Kajtezovič, TAO inštruktorico, in zdravnikom dr. Urošem Dobnikarjem. Naslovi obravnavanih knjig so: Martin Kojc Prebujajoči se človek, Daniel GolemanGonilna sila dobrega: Dalajlamova vizija za naš svet in Pema Chödrön Tri zaobljube: Življenje v negotovosti in spremembah. S pesmijo nas bo presijala čarobna  Branka Božič, njen glas je LUČ.

Pa še kratki odlomki za okus po knjigah, ki jih je vredno brati, premišljevati in živeti.
Martin Kojc Prebujajoči se človek:
Vse  neprijetnosti v našem življenju, kot so vojne, bolezni, nesreče, revščina, stiska in obup, izvirajo iz človekovega hotenja, da določi usodo. Zato današnji prebujeni človek  počasi spreminja svoje mišljenje. Počasi opušča že stoletja ukoreninjene predsodke, pravila in svoj pogled na tisto duhovno področje, ki presega omejeni človeški razum in ki mu pravimo nadčutno miselno področje.
Danes se vse bolj zaveda edino resnične stvarnosti, ki priteka z nezavednih področij njegove duhovne dejavnosti in ki se mu razodeva v obliki idej, razodetij, spoznanj, navdihov in neposrednega vodstva in oblikovanja njegovega življenja.

Daniel Goleman Gonilna sila dobrega: Dalajlamova vizija za naš svet:
Da bi preživeli, moramo seveda prepoznati, kaj gre narobe. A da bi dobro uspevali, potrebujemo zvezdo vodnico, ki ji bomo sledili k boljšim možnostim – vnovič moramo zagnati GPS proti bolj optimističnemu jutrišnjemu dnevu. Pri oblikovanju svoje preobrazbene vizije za našo skupno prihodnost dalajlama ne premleva, kaj je šlo narobe, ampak našo pozornost krmari k tistemu, kar bi najbolj ustrezalo našemu svetu.
Naše potovanje se začenja tako, da sprejemamo odgovornost za boljše upravljanje z lastnim umom in čustvi, kar dalajlama imenuje »čustvena higiena«: zmanjšati moramo moč razdiralnih čustev in negovati pozitivnejše načine bivanja.
Tako samoobvladovanje nam omogoča, da bolje izbiramo, negujemo in ukrepamo na osnovi temeljnih človeških vrednot, ki po njegovem tvorijo univerzalno etiko, izvirajočo iz enosti človeštva in jo najbolje izrazimo kot sočutje do vsega.

Pema Chödrön Tri zaobljube: Življenje v negotovosti in spremembah:
Vir fundamentalističnih in dogmatičnih nagnjen je fiksna identiteta – fiksno mnenje, ki ga imamo o sebi kot o dobrih ali slabih, vrednih ali nevrednih, tem ali onem. Sili nas, da si prizadevamo preurediti stvarnost, saj se slednja pogosto razhaja z našimi pogledi. (…)
Namen duhovne poti je sneti masko in odložiti ščit. To občutimo kot krizo, kar tudi je – kriza fiksne identitete. Buda je učil, da je fiksna identiteta vzrok našega trpljenja. Če se zazremo globlje, lahko rečemo, da je pravi vzrok trpljenja nesposobnost, da bi prenašali negotovost – in miselnost, da je popolnoma smiselno in povsem normalno tajiti temeljno netrajnost človeškosti. 

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-noviceZmenek s knjigo.