ponedeljek, 21. julij 2014

OPTIMIZEM IN GLASBA STA JI REŠILA ŽIVLJENJE

clip_image001Navdihujoča življenjska zgodba pianistke Alice Herz Sommer (1903–2014), najstarejše osebe, ki je doživela holokavst, in je z nasmehom premagovala najtrpkejše preizkušnje. »Moj optimizem mi je pomagal skozi najmračnejše dneve. Tudi zdaj mi pomaga. Ne glede na to, v kako hudih okoliščinah se znajdem, sem svobodna, da se odločim za svoj pristop do življenja, in celo odkrijem radost. Hudobija ni nič novega. Od nas je odvisno, kako ravnamo tako z dobrim kot tudi z zlom. Te moči nam ne more vzeti nihče.« A. H. S.

Alice Herz se je rodila v judovski družini v Pragi, tedanji Avstro-Ogrski. Bila je priča celotnemu minulemu stoletju in prvemu desetletju sedanjega ter videla vse – najboljše in tudi najslabše, česar je zmožen človeški rod. Življenje je preživela zakoreninjena v dobroti, sredi kaosa zla, in do zadnjega ohranila navado, da je v smehu vrgla glavo nazaj z enakim optimizmom, kot ga je nosila v sebi že od otroštva.
Njen oče je bil uspešen trgovec, mati pa visoko izobražena, in oba sta se gibala v krogih znanih umetnikov in pisateljev, med katerimi so bili Gustav Mahler, Rainer Maria Rilke, Thomas Mann, Stefan Zweig in Franz Kafka. Odraščala je v varnem in mirnem okolju, v katerem sta bila branje in obiskovanje koncertov glavni obliki razvedrila. Že pred drugo svetovno vojno je Alice stopila na pot ugledne koncertne pianistke. Toda svet je medtem zajela blaznost. Po priključitvi Češke Nemčiji, marca 1938, so se začele Alicine sestre in njihove družine pospešeno pripravljati na selitev v Palestino; Alice in njen mož pa sta sklenila skupaj s sinkom ostati v Pragi, da bi skrbela za njeno ostarelo mater, ki pa so jo oblasti pozneje kot eno prvih poslale v Terezín. Vrata v demokratični svet so se s treskom zapirala. Julija 1943 so Alice, njen soprog – trgovec in ljubiteljski violinist Leopold Sommer – in njun šestletni sin Rafi dobili obvestilo, da bodo tudi njih deportirali v Terezín. Ta ni bil navadno koncentracijsko taborišče. Od zunaj je bil podoben prenatrpanemu mestecu, v katerem je vrvelo na tisoče ljudi in je bilo v njem pogosto slišati glasbo. Hitlerjeva propaganda je Terezín oglašala kot kraj, v katerem naj bi bili ugledni judovski glasbeniki, pisatelji, umetniki in starejši ljudje zavarovani pred vojno. V resnici pa je bilo to taborišče strogo zastražen geto, prehodna postaja na poti do Auschwitza in drugih nacističnih morišč na vzhodu Evrope. Od 156.000 Judov, zaprtih v Terezínu, jih je preživelo komaj 17.500. V letih od 1942 do 1945 so zajeli in tja prignali tudi več kot 15.000 judovskih otrok. Preživelo jih je samo 93, med njimi tudi Rafi.
To pa je šele prvi del neverjetne zgodbe, ki jo je pogumno in z neustavljivim upanjem izpisovala Alice Herz Sommer. Po vojni se je vrnila v nič več domače rodno mesto, a ga kmalu zapustila, za nekaj časa odšla v novoustanovljeno državo Izrael, od tam pa – za sinom – nazaj na staro celino.
»Preživela je, da bi svet spoznal njeno zgodbo o resnici in lepoti – navkljub lažem in sovraštvu,« je v svojem predgovoru h knjigi napisal Václav Havel. Navdihujoče branje, kako lahko človek, ne glede na življenjske okoliščine, ohrani svobodo in upanje.

četrtek, 17. julij 2014

OPRAVIČILO ČLOVEKA

Izšla je drobna, a dragocena knjiga Karin Cvetko Vah Opravičilo človeka, izdala jo je založba Sanje v  pomembni zbirki AKTIVNI DRŽAVLJAN. V veselje mi je bilo, da sem dobila v branje že rokopis, ki me je navdušil. In kar samo se je zapisalo tole:

“Živimo v svetu, kjer so stvari postavljene na glavo. Čas je, da jih obrnemo nazaj na noge, kliče Karin Cvetko Vah v imenitni razpravi Opravičilo človeka. Nadaljuje misel pokojnega velikana srca in duha Stephana Hessela, naj se razjezimo in dvignemo. Spregledamo manipulacije ekonomskih in političnih elit in skupaj terjamo drugačen svet: svet za dobrobit vseh živih bitij. Čas je, da se prebudimo iz apatije in občutkov nemoči, tega stanja, ki je naše tiho sodelovanje in sokrivda za na glavo postavljen svet. Za grozodejstva nad otoki, ženskami in moškimi, nad živalmi. Ne pristajajmo na suženjsko ureditev in novi kolonializem!

Ko nam je zares mar, se prebudi vest, in zbudi se tudi potreba po tem, da bi se opravičili. Karin Cvetko Vah terja opravičilo belcev; najprej intelektualcev, potem odraslih zaposlenih in zdravih tako moških kot žensk. Ker smo v priviligiranem položaju. Soodgovorni, da mladi nimajo zaposlitev, da patriarhalni družbeni vzorec še deluje, da obstajajo depriviligirane skupine, da živali trpijo, da se otroci bojijo …

»Občutek prebujene vesti poraja odgovornost, ki terja ukrepanje«, piše matematičarka in pisateljica dr. Cvetko Vah. Odpor je nujen. In možen! Naša etičnost mora biti radikalna, naše srce sočutno, empatično. Soočimo se z bolečino, ki je v nas zaradi na glavo postavljenih stvari, ne ignorirajmo občutka krivde. In se uprimo. Recimo NE zlu v vseh oblikah in razsežjih. Recimo DA resnični človečnosti in blaginji vseh, ki dihamo in smo.

Opravičilo človeka je prava knjižica ob pravem času, napisana s pravimi besedami o pravih stvareh. O tem, čemu in zakaj se moramo upreti. Aktivirajmo jezo in prenehajmo tiho sodelovati z zlom. Kajti: »Tisti, ki lahko, mora spreminjati svet in mora ravnati prav.« V Sloveniji nas večina to lahko – saj smo priviligirani sloj svetovnega prebivalstva! – stori. Zato tudi MORAMO.”

Zdaj, ko je Združena levica (ZL) prišla v parlament, kar je prelomna reč in zgodovinski dogodek za Slovenijo, velja uresničevati “opravičila” Karin Cvetko Vah. Tako, da bomo sprejemali drugačne zakone, drugače poslovali, drugače uradovali. Drugače živeli.  Da bomo sočutni drug do drugega, pa tudi do živali in rastlin. Da bomo ohranili mater Zemljo pri življenju. Za naše otroke in za naše vnuke je pisano Opravičilo človeka. Naši otroci pa so vsi, ki živijo na tem lepem groznem svetu. In naši vnuki so prav vsi, ki so se že rodili ali pa se še bodo, ne glede na to, v kateri deželi je ali bo njihova domovina.

četrtek, 26. junij 2014

Bodimo avtohtoni!

»Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!« je opozorilo francoskega filozofa A. C. Sponvilla, katerega študija Mala razprava o velikih vrlinah je moj brevir. Vedno znova berem to knjigo, vedno znova citiram Sponvilla, najpogosteje prav misel o spominu. Kajti živimo v času, ki kot da je brez spomina, in če že govorimo o preteklosti in nujnosti spominjanja, ne mislimo na ta spomin, o katerem piše Sponvill: »Človek je duh samo zaradi spomina; človeški smo zaradi zvestobe.«

Ena temeljnih človekovih potreb je potreba po pripadnosti. Občutiti pripadnost pomeni doživljati se kot del družine, skupnosti, naroda, del kulture, civilizacije … Del okolja, ki ga poznamo. Ljudje so vse bolj osamljeni prav zato, ker ne občutijo več pripadnosti. Nimajo življenjske izkušnje zvestobe ne v spominu ne v vsakdanjem bivanju. Občutek imajo, da so za vse sami, da nimajo nikogar in ničesar, na kar bi se lahko naslonili. Da so ločeni od drugih in sveta. Hkrati pa mlade generacije gojijo iluzijo, da so povezani z vsem svetom, da prek spleta itak komunicirajo s komer hočejo in kadar hočejo. Sploh pa so sami središče sveta, itak! Selfiji so zdaj najljubše podobe, ki jih širijo prek različnih socialnih omrežji: »Poglej me! Me vidiš? A nisem faca?«

Družboslovci opazujejo te vase zagledanosti, ki se razkazujejo kot nekaj posebnega, v bistvu pa so umetno ustvarjeni produkti. Kopije kopij. Zanje je pomemben le videz, površno izbrane modne identitete. Javne podobe se tržijo in z njimi se pretežno ukvarjamo. Ne s tem, kaj kdo misli, še manj s tem, kako kdo zares živi.

Opisano je površina sveta, ki nam ga predstavljajo ključni oblikovalci identitet in šepetalci življenjskega smisla: množični mediji in politiki ter njihovi gospodarji: multinacionalke za semena, za hrano, za zdravila, za oblačila … Za takšna in drugačna naročila, ki nas delajo odvisne od njih. »Slovenija postaja zemlja brez domačega 'semena' – država marionet tistih, ki imajo v rokah vzvode dejanske moči,« pravi pater Karel Gržan.

Kljub temu in temu navkljub je vsak dan bujnejša rast avtohtonih semen! Tudi na Slovenskem se širi zavedanje, da je pomembno biti sam svoj gospodar. Na svoji zemlji, s svojo hrano. Kar jemo, to smo. Zato je tako pomembna lokalna in doma pridelana zelenjava, zato velja saditi, gojiti in jesti domače vrste sadja! Današnji stoletniki so ljudje, ki so kot otroci in mladina jedli zdravo, v skladu z letnimi časi in naravo, v kateri so živeli. Čeprav so bili revni, se v revščini pretolkli skozi prvo in drugo svetovno vojno, so mnogi zdravi kot dren. Ker zdravje ne temelji na velikih količinah hrane, temveč na skromnih obrokih iz avtohtonih vrst.

Dobra novica je, da se vrtičkarstvo, najemanje njiv, zadružništvo, blagovna menjava, celo lasten denar (primer Trbovelj, ki so vključene v gibanje Tranzicijska mreža, v kateri deluje že 40 držav in okoli 1400 mest!) hitro širijo. Tako raste razosebljenemu, pogoltnemu kapitalizmu v brk drugačen svet. Vzporedni svet vrednot, ki smo jih ne tako dolgo nazaj še živeli, in jih bomo kmalu spet, če mislimo kot človeštvo preživeti. Ne več odločanje iz centrov moči, od zgoraj navzdol, temveč od spodaj, med ljudmi za ljudi rastejo vizije, kakšno družbo potrebujemo.

Kajti zares ne pozabimo nikoli. Človekova duša se od pradavnine ni dosti spremenila, deluje v skladu s kolektivnimi arhetipi in vzorci, v katerih je zapisan spomin skupnosti. Telo ima spomin, vsaka naša celica se spominja, kako smo živeli, kaj jedli, katere bolezni preboleli, česa nas je strah in v kaj upamo. Večina tega ne zazna, ne prepozna. Ko nas bo med ozaveščenimi večja množica, bomo spet povezani v skupnosti, bomo spet zdravo jedli, več spali, se veselili s prijatelji, pomagali drug drugemu. Sejali avtohtone rastline in sadili avtohtona drevesa!

Slovar slovenskega knjižnega jezika piše, kaj pomeni beseda avtohton: »Ki je po izvoru od tam, kjer živi; domač, prvoten: avtohtoni narodi; avtohtono prebivalstvo / avtohtona rastlina, drevesna vrsta // knjiž. izviren, samonikel: avtohton umetniški izraz; avtohtona poezija«. In za to gre: da smo, kar smo. Vpeti v resničnost bivanja s spominom na vse, kar nas je oblikovalo in hranilo. Samonikli in samosvoji v telesu, duši in duhu. Ne izvrševalci povelj sebi odtujenega sveta, temveč ustvarjalci takega, v katerem smo zares doma.

Hitro lahko prepoznamo, kje je naš dom. Tam, kjer se dobro počutimo! Tam, kjer so ljudje, s katerimi se imamo radi. In so stvari, ki jih zares potrebujemo prav take, kakršne smo soustvarili: avtohtone. Lasten šolski sistem za otroke, ki živijo tu, in ne kopija kitajskega za poceni delavno silo in več odstotno gospodarsko rast. Javno zdravstvo za dobrobit vsakega prebivalstva in ne privatne firme za kovanje dobičkov na račun bolnih in nevednih. Zelena delovna mesta za ohranitev avtohtonih rastlin in živali, za izkoriščanje obnovljivih virov energije …

Kaj bi vam pravila, VIVA je revija za boljše življenje zato, ker o vsem tem piše, nas vzgaja in spodbuja k avtohtonosti različnih vrst. Da ne bi pozabili na tisto najpomembnejšo, ki omogoča vse druge, prepisujem iz knjige Dotik življenja besede Thich Nhat Hanha, angažiranega budista in navdihovalca: »V družbi je treba veliko postoriti – delovati proti vojni, družbenim krivicam itn. Najprej pa se moramo vrniti na lastno ozemlje in poskrbeti, da na njem vladata mir in harmonija. Prej ne moremo za družbo storiti ničesar. Začnimo takoj! Vsem priporočam, da se vrnete sami k sebi in poskrbite za malega dečka oziroma deklico, ki prebiva v globinah naše ranjene duše. Potem bomo mirnejši, bolj razumevajoči in ljubeči, okolje pa se bo začelo spreminjati. Naša navzočnost bo dobrodejno vplivala na druge in lahko bomo vplivali nanje in na našo družbo.« Ali, kot je rekel Gandhi in smo sprejeli za svoje vodilo v gibanju TRS: »Bodi sam sprememba, ki jo pričakuješ v svetu.« Bodi avtohton!

nedelja, 08. junij 2014

Zoran Garevski se je odzval Božanskemu Povabilu

clip_image001

Fotografija: Peter Giodani

Dragi Zoran,

danes si poslednjič izdihnil za ta svet. Prav na dan praznovanja Svetega Duha, ki veje, kjer hoče. In skozi kogar hoče. In kadar hoče. Ti si mu odprl svoje srce morda že kot deček, dvanajstletni deček, ki je izkusil posebno doživetje. Zaslutil, kaj pomeni smrt. Rekel si, da se je zato ne bojiš. Ker si doživel veliko Skrivnost.

Ko sem te prišla prvič obiskati v hišo hospica na Hradeckega 20 pod Golovcem, sem ti prebrala Hafisovo pesem Božansko povabilo. Naj ti z njo še pomaham v slovo.

Povabljeni ste bili na srečanje

s Prijateljem.

Nihče se ne more upreti

Božanskemu Povabilu.

Tako se vse naše izbire omejijo

samo na dve:

k bogu lahko pridemo

oblečeni za Ples,

ali pa nas v njegovo bolniško sobo

prinesejo na nosilih.

sobota, 07. junij 2014

Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, kajti …

Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, ostali boste brez zaklonišča. Prosto po grafitu

Živimo v fantastičnem času, bistveno drugačnem od časov pred tem. Dogajajo se strahotne spremembe, čas teče hitreje, odpira se nam priložnost, da izberemo novo možnost. Možnost, da bomo preživeli. Na način nove paradigme, radikalnega loma z obstoječim. Da bomo presegli sebični individualizem, potrošniško norost, narekovano z vrhov peščice bogatih, ki upravljajo svet, in bomo končno doumeli: blaginja vseh je edini garant preživetja posameznikov, skupnosti, vseh živih bitij in planeta Gaja. Da bomo množično zaživeli na ravni višje zavesti, odprtega srca in iskrivega duha, notranjega miru in splošnega blagostanja. Zavezani etiki. Odgovorni drug za drugega, ker smo vsi prepleteni in vsi eno. Gibanje TRS je ta možnost.

»Produktivistična miselnost, ki se je razvila na Zahodu, je pahnila svet v krizo, iz katere se je treba izviti z radikalnim odmikom od starega kopičenja 'vedno več', (…) Skrajni čas je, da prevladajo skrb za etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje,« je zapisal navdihovalec milijonov prebujajočih, veliki Človek Stéphane Hessel (udeleženec francoskega Odpora, angažiran pri nastajanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah) v knjižici Dvignite se!

Radostna gledam, da se dvigujemo tudi na Slovenskem. Z neverjetno naglico in zagonom take energije, kakšne še nisem doživela. Gibanje TRS je prebudilo stotine in stotine, ki pravijo: »Dovolj imamo, hočemo ugrabljeno državo nazaj!« A prvič, kar delam na področju javnega dobra, sem doživela tako množično nadaljevanje tega stavka. Ki pravi: »Pripravljen/a sem vam pomagati. Znam to in to, lahko prispevam, vključite me!« Vesna in Robi Vilar sta, denimo, prispevala poetičen etični kodeks, v katerem poudarjata bistveno za našo skupno zavezo, za gibanje TRS. In napisala sta osnutek programa, v katerem sta razmišljala o Sloveniji kot narodnem parku, o 100 odstotni samooskrbi Slovencev, o socialni pravičnosti, o (so)delovalnih skupnostih, ki jih je potrebno vzpostaviti, in drugih za Slovenijo usodno pomembnih rečeh. Takih, o katerih sem razmišljala tudi sama, ko sem se podala na pot iskanja somišljenikov, dovolj močnih za graditev drugačne prihodnosti vseh nas. Našla sem jih, ustanovili smo iniciativni odbor gibanja TRS, ki so se mu takoj začeli pridruževati novi in novi ljudje. Bila nas je peščica, zdaj nas je že četa pogumnih, da storimo nov korak. Ne zase, ampak za prihodnost naših otrok in vnukov, za prihodnost Slovenije in drugačnega sveta.

Danes je zgodovinski dan. Dan radosti prebujenih. Čaka nas težko delo, a poklicani smo, da ga opravimo. Kdo ga bo, če ne jaz, ti, vsi mi, ki vemo, verjamemo in občutimo, da je prav ZDAJ pravi čas za korenite spremembe. Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, ostali boste brez zaklonišča.

Dr. Manca Košir, Ustanovni zbor Gibanja TRS, 1. 10. 2011

PROSIM ZA VAŠ GLAS PODPORE!Tri leta minevajo od takrat, ko sem začela snovati gibanje za trajnostni razvoj Slovenije TRS, se povezala s tovarišem iz časa zelenih Plutom, sošolcem Hanžkom, prijateljico Gabi … TRS smo ustanovili 1. oktobra 2011 v dvorani Orhideja hotela Union. Dvorana je dihala optimizem, radost, neverjetno energijo ljudi, ki so želeli drugačne poti in druge cilje za domovino Slovenijo. Zdaj imamo priložnost, da postane ta glas končno slišan tudi v parlamentu! Imamo možnost, da  na volitvah v državni zbor zberemo dovolj volilnih glasov za prestop praga v osrednji politično prostor Slovenije. A zato potrebujemo najprej podpis na obrazec podpore, da bomo sploh imeli to možnost! Do petka, 18. junija, moramo zbrati po sto listin PODPORE v vsaki volilni enoti, ne le v Ljubljani! Tisti, ki nam zaupate, prosim, izpolnite obrazec na svoji upravni enoti, podpišite ga pred uslužbenko in poštampljanega   pošljite na Gibanje TRS, Parmova 41, 1000 Ljubljana. Če pridemo v parlament, boste vi z nami! Kajti naša ušesa bodo poslušala vaš glas. Saj vemo: prava demokracija se gradi od spodaj navzgor in ne obratno, kot se dogaja zdaj. Hvala vam za podporo, hvala iz SRCA!

petek, 23. maj 2014

Kako živeti: Življenje Michela de Montaigna z enim vprašanjem in dvajsetimi poskusi odgovora Sarah Bakewell

Prevedel Janez Penca, Penca in drugi, 2014, m.v., 363 str., 28,50 €

»Pogled usmerim navznoter, tja ga uprem in ga zaposlim. Vsi gledajo predse, jaz pa gledam vase; ne ukvarjam se z ničemer drugim razen s seboj; neprenehoma se opazujem, se ocenjujem, okušam se … prekopicujem se v samem sebi«, je zapisal Michel de Montaigne davnega leta 1580 v znamenitih Esejih. In prekucnil literaturo, njene bralce in mnoge avtorje. Od takrat traja njegov povsem moderen pogled vase, opazovanje in samorefleksija, kakršne pred njim ni bilo. Tudi za njim ne v takšnem obsegu, tako na široko in globoko. A ne zato, da bi kričal po pozornosti, čemur smo priče danes, temveč zato, da bi z drugimi podelil »doživetje biti človek«. Jim postavil ogledalo, v katerem bi lahko prepoznali lastno človečnost.

Ne preseneča, da je očaral tudi knjigoljubko, angleško pisateljico Sarah Bakewell (1963), ki se je potopila v njegovih sto sedem esejev, preučila čas in kraje, v katerih se je gibal Montaigne, študirala avtorje, ki jih je ta plemič, vladni uradnik in vinogradnik navdihoval. Od Blaisa Pascala do Virginie Woolf, od Shakespeara, George Sand, R. W. Emersona do W. Whitmana, A. Gida in S. Zweiga, da jih naštejem le nekaj. Vsi po vrsti so navdušeno prebirali ne to, kaj naj bi ljudje počeli – Montaigne pač ni bil ne pridigar ne moralizator – temveč »tisto, kar dejansko počnejo. Želel je vedeti, kako živeti dobro življenje – primerno in častno, a hkrati polnokrvno, izpolnjujoče in cvetoče človeško življenje.« Ni filozofiral, ni si izmišljeval, temveč je opazoval, predvsem, kot rečeno, slikal samega sebe. Ko je zapisoval opažanja tudi o navidez najbolj banalnih rečeh – prebavi ali uriniranju, denimo – je odprl vrata prostora, v katerem smo tudi mi doma. Kot da je že davno pisal o meni, tebi, o vseh nas, ki bivamo danes. Saj se človek pravzaprav ni kaj dosti spremenil, četudi je poletel na Luno in je izumil atomsko bombo ...

Debele knjige Kako živeti, ki se jo kljub temu z lahkoto prebere s slastjo, ni moč predstaviti takole na kratko. Zato bom le naštela vseh dvajset odgovorov na to eno, ključno vprašanje našega bivanja: Kako živeti? Po vrsti: 1. Ne obremenjuj se s smrtjo!, 2. Bodi pozoren!, 3. Najprej se moraš roditi!, 4. Beri veliko, pozabi večino prebranega in bodi počasne pameti!, 5. Preživi ljubezen in izgubo!, 6. Uporabljaj drobne zvijače!, 7. Dvomi o vsem!, 8. Pridrži si kamrico zase!, 9. Bodi družaben – živi z drugimi!, 10. Prebudi se iz mrtvila navade!, 11. Živi zmerno!, 12. Varuj svojo človečnost!, 13. Stori nekaj, česar pred teboj ni storil še nihče!, 14. Pojdi po svetu!, 15. Delo opravi dobro, a ne predobro!, 16. Filozofiraj samo po naključju!, 17. Razmišljaj o vsem, ne obžaluj ničesar!, 18. Opusti nadzor!, 19. Bodi vsakdanji in nepopoln!, 20. Naj bo odgovor življenje samo!

Da so bili Eseji 180 let na Cerkvenem indeksu prepovedanih knjig, naj bi bili krivi Montaignovi eseji o živalih. O njih je pisal tako, kot bi imele tudi živali zavest. Denimo njegova mačka, o kateri je avtorica zapisala: »Ona ga je, ko si je v neprimernem trenutku zaželela igre, spomnila na to, kaj pomeni biti živ. Spogledala sta se in samo za hip je prestopil vrzel, zato da bi se lahko videl z njenimi očmi. Iz tega trenutka – in neštetih podobnih – izvira vsa njegova filozofija.« A zdi se, da so mu varuhi pečata enako zamerili njegovo nedogmatično držo, brezmejno radovednost, spoštovanje drugih in drugačnih, predvsem pa uživanje življenja brez občutkov grešnosti in krivde.

»Berite Montaigna, pomiril vas bo«, ga je priporočal Flaubert. »Berite ga, da bi živeli.« Žal imamo Slovenci prevedenih samo devet njegovih esejev in Kondorjeva knjižica iz leta 1960 je že kdaj pošla. Ta čas negotovosti in strahu kar kliče po takojšnjem ponatisu, predvsem pa po izdaji celotnih Esejev. Vrhunski prevajalec Branko Madžarevič se je že lotil tega življenjskega projekta, hura! Lepo ga prosim, naj ga čim prej konča.

sreda, 21. maj 2014

Ljubeča naklonjenost zdravi

Srečna in zadovoljna mati je najlepše darilo otroku, piše na plakatu, ki je prilepljen na vhodnih vratih našega stranišča že mnogo let. Ko sedimo na školjki v tem posvečenem prostoru, imamo čas razmišljati. Glede na to, da sem plakat na vrata nalepila lastnoročno, presneto dobro vem, kaj nam govori in kaj nas uči …

Na Slovenskem lekcije o sreči še nismo vzeli v zadostni meri. Delimo se na dvoje kar naprej: na leve in desne, na rdeče in črne, na naše in ne-naše … Velikonočni prazniki so slavili križanega Kristusa, njegove krvaveče rane, bolečine in trpljenje. Ves ubog in umirajoč s sklonjeno glavo razpet na križ je glavni simbol RKC. Vstalega Kristusa, srečnega, skorajda ne vidimo. In maše praviloma ne zvenijo v duhu VESELEGA oznanila, ki ga prinaša evangelij, temveč trpljenja in strahu.

Zato ne preseneča, kar ugotavlja jungovski psihoanalitik Matjaž Regovec (Sobotna priloga, 19. aprila 2014), da imamo Slovenci vse znake travmiranega naroda: »Mimika obraza ne odseva resničnega razpoloženja – to je eden od najpomembnejših pokazateljev dinamike travme. Druga je zaprtost, neodzivnost, prestrašenost; gre predvsem za trdoto in neprizanesljivost, ki jo izražamo v odnosih drug do drugega.« Samo različne forume na spletu poglejmo, preletimo pisma bralcev, preštejmo anonimke, ki ovajajo, pa bomo videli, da Regovčeva trditev drži.

Regovec ugotavlja, da smo duhovno prazni, nepovezani. »Zato je v Sloveniji toliko samomorilnosti in splošne negativitete, zavisti, nepriznavanja drugačnih … To je temeljna dinamika duhovne praznine.« Srečen človek je tisti, ki ni duhovno prazen, temveč je poln radosti bivanja. V globokem stiku s svojim telesom, dušo in duhom. Zato z lahkoto navezuje stike z drugimi ljudmi. Je odprt, komunikativen, prožen, prilagodljiv. Ne vsiljuje svojega prav, saj presneto dobro ve, da ima na izbiro le dvoje: ali imeti prav ali pa biti srečen. Vedno znova se odloča za izbiro slednjega.

Odgovorov na vprašanje, kako iz krize, v kateri smo tudi zaradi duhovno izpraznjenih pogoltnih sebičnih ljudi, je veliko. A temeljen je eden: čim več ljudi naj bo srečnih. Ker srečni delajo ne le za svojo srečo, temveč za srečo vseh. Za javno dobro in za blaginjo sveta. Za ohranitev vsega živega.

Povedanega se zavedajo napredni podjetniki, šolniki, zdravstveni delavci ( na prestižni medicinski fakulteti Stanford imajo Oddelek za študij sočutja in altruizma!) … Ena največjih svetovnih strokovnjakinj za budistično psihologijo in meditacijo, prof. dr. Tamara Ditrich, poroča iz Avstralije, da tam vadijo čuječnost (mindfulness) v mnogih šolah, ponekod že v vrtcih. Pa tudi v zaporih, bolnišnicah … Veliko vadijo meditacijo ljubeče naklonjenosti, ki osrečuje meditanta, njegove bližnje in daljne. Srčna energija znanstveno dokazano široko in učinkovito deluje!

Eden najboljših zdravnikov na svetu, dr. Dietrich Klinghart, proglašen kar dvakrat za zdravnika leta v ZDA, kjer zdaj živi, ustanovitelj Inštituta za nevrobiologijo v Nemčiji in v Švici, ugledni univerzitetni profesor, ki predava širom sveta, »oče« integrativne medicine, ki je v Nemčiji študiral in medicino in psihologijo, delal pa tudi v Indiji, zajema fenomen, imenovan človek, v preglednici petih ravni zdravljenja (objavljena je tudi v majski številki revije Aura!). Ta preglednica je mednarodno priznana pri vseh, ki razumejo, da človek ni le telesno bitje in da medicina ni strojniško opravilo, pri katerem je v telesu treba samo zamenjati ali zdraviti kak pokvarjen del.

Mehanika in kemija zmoreta pomagati človeku le na njegovi prvi, fizični ravni. Druga raven je energijsko telo in zdravljenje te ravni se celo v Sloveniji hitro razvija, večinoma zunaj javnega zdravstvenega sistema. Tretja raven je človekovo mentalno telo, s katerim ima največ opraviti psihologija. Četrta raven je intuitivno telo, na kateri delujejo simboli, arhetipi, sanje, magija, obsmrtne izkušnje … Na tej ravni deluje jungovska psihoterapija, različni obredi, hipnoterapija, šamanizem … Klinghardt posebej omenja Hellingerjevo metodo postavitve družine. Ta je na Slovenskem že lepo uveljavljena. Toplo priporočam v branje knjigo Maje Korošak Odložimo bremena družinske prtljage pa tudi udeležbo na terapijah. Pomaga!

Zadnja, peta raven je najzanimivejša, saj o njej najmanj vemo in prav veliko najbrž ne bomo izvedeli nikoli. Kot ne bomo nikoli izvedeli, ali bog je ali ga ni, he, he … Lahko pa osebno izkusimo to neizrekljivo in nedoumljivo Skrivnost! Klinghardt navaja blaženost, enost z Bogom, satori. Govori o duhu in višji zavesti ter med ustrezno zdravljenje te ravni – in posledično vseh prejšnjih štirih -- šteje samozdravljenje, molitev, meditacjo in tiho prepevanje (čantanje).

Meditacija torej! Moja najljubša je budistična meditacija ljubeče naklonjenosti. Ko se z dihanjem umirimo in potem v srcu najdemo lepoto čarobnega doživetja. Se spomnimo prijetnega dogodka, očarljivega srečanja, trenutka, ko smo bili srečni in veseli. To doživetje obudimo, srce spremenimo v žarečo kroglo in to kroglo potem v vizualizaciji darujemo v naročja drugih ljudi. Partnerju, s katerim smo se sprli, otrokom, ki jih je strah mature, politikom, ki nam gredo najbolj na živce … Predvsem pa onemoglim, bolnim in umirajočim. Raziskave kažejo, da pomaga.

Ljubeča naklonjenost zdravi. Dela ljudi srečne. Zato spreminja stanje sveta najbolj učinkovito, neboleče in brezplačno! A ljudje pogosto sovražijo srečne, o čemer priča tudi Kristus na križu. Mistikinja Vesna Krmpotič je to prevladujoče dušno stanje opredelila z verzom: tvoj strah od sreće, tvoja je nesreća (tvoj strah pred srečo/ je tvoja nesreča.) Nesrečnost je najhujša družbena bolezen in sreča naše največje bogastvo. Zato je zdaj čas za ljubečo naklonjenost! Čas za resnično celjenje. Za ozdravljenje.

Manca Košir, revija VIVA

četrtek, 15. maj 2014

BITI BLIZU V TEŽKEM ČASU

clip_image002

Slovensko društvo hospic

V A B I

22. maja 2014 ob 18. uri, v prostore Glasbene šole na Rakovniku v Ljubljani, Rakovniška 6

na tematski večer s pogovorom

BITI BLIZU V TEŽKEM ČASU

Spremljanje hudo bolnega otroka

Nihče ne zmore prehoditi tako težke poti brez vzponov in padcev. Da pa družina vse to zmore, potrebuje tako čustveno kot fizično pomoč s strani ustreznih strokovnih služb, kot so pediatrični onkološki tim, hospic, usposobljeni prostovoljci, sorodniki, prijatelji... V tako težkem času nihče ne zmore biti sam; pogovori in primerna pomoč pa delajo čudeže.

/iz predgovora knjige Metulji otrok, prim.dr. Majda Benedik Dolničar/

Na večeru bodo sodelovali:

prim. dr. Majda Benedik Dolničar in as. dr. Barbara Faganel Kotnik, dr. med.,

Pediatrična klinika

Mojca Pavšič, Tatjana Horvat, Slovensko društvo hospic

Špela Koren, flavtistka

Anja Novak, igralka

clip_image004

sreda, 14. maj 2014

Izšla je nova VIVA, revija za boljše življenje

Viva, revija za boljše življenje, št.246, maj 2104.VIVA, revija za boljše življenje, je tudi moja revija. Saj zato pa v njej objavljam kolumne z velikim veseljem. V tej številki pišem o ljubeči naklonjenosti, ki zdravi. VIVO preberem od začetka do konca. Izvem marsikaj o zdravju, o samooskrbi s hrano, uživam ob predstavitvi knjig, imenitni so intervjuji Darje Zgonc. V novi, majski številki, ga je posebej vredno prebrati, saj se pogovarja s psihoterapevtko Sanjo Rozman.

Intervju Darje Zgonc z Sanjo Rozman, dr. med., psihoterapevtko
"Ne moreš doseči, da bi te imel rad nekdo, ki te nima rad. Sprejeti moraš, da je to dejstvo; če tega ne zmoreš, je najbolje, da odideš. Ljudje delajo dvojno napako: spremeniti skušajo nekaj, česar ni mogoče spremeniti, ne poskušajo pa spremeniti sebe, kar pa bi lahko naredili," poudarja Sanja Rozman, zdravnica in psihoterapevtka, ki se že vrsto let ukvarja z nekemičnimi zasvojenostmi, predvsem z zasvojenostjo z odnosi. Prepričana je, da se ne zavedamo dovolj, da je čas, ki ga preživimo v neiskrenem odnosu, naše življenje – in da je ta čas vržen stran: "Največjo napako delamo, če kar obtičimo, ker se nam ne ljubi potruditi, da bi živeli resnično ali da bi to resnično poiskali."
Premisleka je vredno še marsikaj v tej številki nove VIVE.  Preberite: Kriza nam jemlje zdravje

Ko je državna banka na Nizozemskem odpustila tri tisoč ljudi, jih podjetje ni pustilo na cedilu. Ekipa strokovnjakov se je pogovorila z vsakim posebej. V skladu s tem, da je šlo pri njih za fazo žalovanja so najprej prav v ta namen prilagodili krivuljo žalovanja psihiatrinje Elisabeth Kubler-Ross, ki govori o tem, da gre človek, ko se mu zgodi nekaj hudega, skozi pet faz: šok in zanikanje, jeza, pogajanje, depresija ter nazadnje sprejemanje in eksperimentiranje. Nato so ustrezno ukrepali. Tistim, ki so bili v depresiji, so pomagali z ustrezno obravnavo, pri čemer so še posebno pazili na morebitne znake, ki bi kazali na samomorilnost. Ljudem v fazi sprejemanja in eksperimentiranja so pomagali z izobraževanjem in s finančno podporo, da so lahko stopili na novo poklicno pot. Kako pa je v Sloveniji?

Verjamem v dobre ideje in pogumne ljudi
"Menim, da je prav vsakdo sposoben doseči spremembo. V vsaki družbi je najti podjetne posameznike, ki so predani reševanju družbenih problemov in se pogumno spoprijemajo s številnimi izzivi, da bi spodbudili druge in z novo idejo spremenili družbo," je prepričana Aphrodite Bouikidis, znanilka družbenih sprememb ameriško-grškega rodu. Vse njeno delovanje prežema velika družbena angažiranost, prav zdaj pa se iz ZDA vrača v rodno Grčijo, da bi ustanovila grško podružnico največje svetovne mreže socialnih podjetnikov Ashoka. S svojim znanjem in izkušnjami želi pomagati mladim ljudem in socialnim podjetnikom, da bodo svoje inovativne ideje razviliv uspešne poslovne prakse za dobrobit družbe.

Elektromagnetna terapija
Terapija z elektromagnetnim poljem je terapevtska metoda, ki pospešuje obnovo telesa po telesnih naporih in stresu, pospešuje celjenje tkiv po poškodbah in ugodno vpliva na počutje. To danes znanost uspešno dokazuje, blagodejne učinke zdravljenja z magnetnim poljem pa so poznali že v davni preteklosti.
Čeprav mnogi verjamejo, da je elektromagnetna terapija metoda odgovor na tegobe sodobnega življenja in jo zato upravičeno imenujejo tudi terapevtska metoda 21. stoletja, njena zgodovina sega globoko v preteklost.
Vas pestijo alergije?
Po tradicionalni kitajski medicini gre vzroke za nastanek alergij iskati v telesnem neravnovesju. Glavni krivec oziroma škodljivi dejavnik je v večini primerov »veter«, ki ponazarja zunanje škodljive patogene, ki vdrejo v telo in povzročajo težave. Kadar je imunski sistem močan, smo pred njim varni – za to skrbijo predvsem pljuča, ki nadzirajo kožo ter odpiranje in zapiranje por. Zato je v primeru alergij ključno okrepiti prav delovanje pljuč.
Končno imamo tudi na Slovenskem  holistično lekarno: Od zdravil k človeku
Se še spomnite lekarn izpred desetletij, ko nas je od farmacevtov ločevala visoka steklena pregrada? Od takrat se je v lekarnah spremenilo marsikaj. Steklo je izginilo, lekarniški prostor se je odprl, lekarnarji pa se veliko bolj kot mešanju pripravkov posvečajo svetovanju o zdravilih. "Zdaj je v središču našega zanimanja človek in ne več škatlica z zdravili," pravi Dušan Hrobat, vodja Lekarne Nove Poljane v Ljubljani, prve holistične lekarne v Sloveniji.

In še in še je zanimivega branja v novi VIVI. To je res revija za boljše življenje, hura!