ponedeljek, 14. april 2014

Moja lepa vnukinja Taja

clip_image001Taja je tako ljubka in lepa in dobrega srca, da se to še na fotografiji vidi, hura! Tule so naju ujeli na premieri igre ČISTA NORIŠNICA v Cankarjevem domu pred dnevi. Nasmejali sva se močno, čista joga smeha za sprostitev. Prijatelj Boris Cavazza pa tak frizer, da ga je vredno iti pogledat. Produkcija Špas teater. Fotografija: Žurnal24

sobota, 12. april 2014

Moja učiteljica -- SMRT

Eto, pa se je zgodilo tudi meni. Da sem nastopila na prestižni prireditvi TEDx. V dvorani hotela Slon v Ljubljani. Naj se ve za ta zgodovinski datum: 3. aprila leta 2014.  Zgodovinski dogodek ni zato, ker je TEDx prestižna reč, ampak zato, kar vam bom zaupala v nadaljevanju.


 
Najprej pa tistim, ki morda še ne veste, kaj je TEDx, iz ZDA razširjen v mnoge države, tudi na Hrvaško (čeprav je v Zagrebu zamrl, je živ v drugih mestih). Na kratko pravi uradna predstavitev: TED je neprofitna organizacija, posvečena širjenju idej. Vsakoletna TED konferenca gosti vodilne svetovne mislece in akterje, ki posredujejo svoje ideje v obliki 3 do 18 minutnih govorov. Ti govori so kasneje brezplačno dostopni na spletni strani www.TED.com.

V duhu idej, ki jih je vredno širiti, je nastal TEDx, pri čemer x opisuje neodvisen, lokalni dogodek. Da sem nastopila, je zame pomembno zato, ker sem bila prepričana, da ne bom. Namreč, voditelj je na prvem srečanju povedal, da so najslabši tisti -- včasih sami odstopijo ali pa po vajah niso izbrani med govorce -- ki so navajeni improvizirati

petek, 04. april 2014

Beremo z Manco Košir, četrtek, 10. aprila, kavarna Union

O ljubezni, umiranju in smrti bo govoril tradicionalni Mančin drugi četrtek v mesecu, ki bo 10. aprila ob 19. uri v kavarni  Union. O potovanju od raka skozi obsmrtno izkušnjo do resnične ozdravitve pričuje Anita Moorjani v knjigi Z roba smrti v pravi jaz, ki je navdušila goste aprilskega večera Beremo z Manco Košir: zdravnico Tatjano Zorko, ki je pred desetletjem prebolela raka, redovnico Emauelo Žerdin, medicinsko sestro v Hiši hospica, in zdravnika, psihoterapevta Iva Mohoriča. Kaj bodo rekli o Anitinem sporočilu: »Na izbiro sem imela, ali bom prišla nazaj … ali ne. Za vrnitev sem se odločila, ko sem spoznala, da so 'nebesa'  stanje, ne kraj«? In kaj o odločitvi za evtanazijo v ljubezen iščočem romanu, uspešnici Jojo Moyes Ob tebi? Vredno bo slišati ta pogovor, vstop je prost.

Še odlomek iz Anitinega pričevanja: “Ljudje mi najbolj pogosto zastavijo vprašanje: zakaj sem zbolela za rakom? Odgovor lahko povzamem z eno samo besedico: strah. Česa sem se bala? Skoraj vsega, vključno s tem, da ne bi uspela, da me ljudje ne bi marali, da bi jih pustila na cedilu in da nisem dovolj dobra. Bala sem se tudi bolezni same, zlasti raka, pa tudi terapije proti raku. Bala sem se življenja in groza me je bilo umiranja.”

sreda, 02. april 2014

Svetovni dogodek v Ljubljani

BITI OGENJ je bil naslov včerajšnjega čarobnega pesniškega večera, ki se je zgodil v Miniteatru v Ljubljani. BITI OGENJ je naslov pesniškega manifesta dveh velikih. V soutripanju srca in skupnega diha sta ga ustvarila Zéno Bianu &André Velter. Že ko je knjiga nastajala, sta jo prevajali v slovenščino Nadja Dobnik in Mateja Bizjak Petit ter jo takoj po francoski izdaji izdala v zbirki Poetikonove lire hiša, ki je njihov dom. Hiša poezije. Hiša, ki nam je včeraj pričarala svetovni dogodek sredi Ljubljane.

Ne morem obnoviti doživetja, ki me je poneslo v bistvo umetnosti. Za katero avtorja pravita: »Umetnost ni nič, če ne poziva k odprtosti. Umetnost ni nič, če prepusti eno samo ped svojega sna. Umetnost ni nič, če ni izvir republike duha«.

In tja sem včeraj šla: k izviru republike duha. Svobodne cone sredi ponorelega sveta. V prostor, ki te obleče v svetlobo, k izviru, ki te napoji z ljubeznijo. V ognjene zublje, ki s strastjo resnice večnosti použije nebistveno, nepomembno navlako nesvobodnega, avtomatiziranega ekonomskega bivanja.

Pritegnila me je ljubezen. Njegova ljubezen. André Velter jo je izpisal v knjigi Skrajna ljubezenPesmi za Chantal Mauduit. Ona, njegova največja ljubezen, brezgrajna ljubezen, »ki je bila čisti čudež in utelešena eleganca«, se je ubila pri vzponu na enega himalajskih vrhov. On pa je pisal: »Da bi se uprl blaznosti, nimam druge izbire, kot da se zaprisežem ritualni usmrtitvi časa. Kajti hočem iti naprej s teboj, tudi brez tebe. Ker bom nadaljeval brez tebe, s teboj, ta vzpon, ki je odvisen samo še od naju.«

Ljubezen do nje, in ona taka, kot je bila, ga je primorala, da izzvan še naprej živim, neukrotljiv/ kot praviš, neizprosen in čist,/ne da bi nad čemerkoli klel.

Strašna strasta knjiga, ki ne govori o teži sveta, temveč njej postavlja spomenik »iz besed sonca in sanj«.

Včerajšnji svetovni dogodek v sicer vse bolj zatohli in provincialni Sloveniji pa je postavljal spomenik poeziji, umetnosti, etiki, ljubezni … Ali bo ta spomenik stal ali padel ni več odvisno od teh dveh pesnikov velikih in predanih, ampak od mene, od tebe, od vsakega izmed nas. Ali se bomo odločili za svetlobo ali za temo, za slavljenje in praznovanje ali za jadikovanje in preklinjanje.

Bomo zmogli presvetliti to posestvo, katerega energije smo, to je zdaj vprašanje. Odgovor sem JAZ, odgovor si TI.

nedelja, 30. marec 2014

Pomladno čiščenje ali o preprostosti

Vsaka dobra gospodinja ve, da je spomladi treba očistiti stanovanje temeljito: presesati in skrtačiti in prezračiti ne le preproge, temveč tudi jogije in žimnice, zavese, okrasne blazine, odeje in pernice … Pomiti okna in vrata … Očistiti zamrzovalno skrinjo in hladilnik … Pospraviti klet, shrambo in omare …

Pomladno čiščenje je obred, starejši od hladilnikov. Posamezne religije so ga ustoličile kot pripravo na pomembne verske praznike, a je starejši tudi od teh. Najbrž izvira še iz časov jamskega človeka, ki je zmetal oglodane kosti in strohnelo meso iz svoje votline, počistil ognjišče in pretegnil vse štiri okončine, srečen, da je zmrzal mimo, da je sonce otoplilo zemljo in prebivalce njegove votline. Da je noč nehala pritiskati na dan, ki je končno spet postal s svetlobo obsijan. Kar je vredno praznovati. A pred praznikom velja očistiti prebivališče, narediti prostor za darove, ki jih prinaša Luč.

Večina religij, da ne rečem vse, ker sploh ne vem, koliko jih je bilo in jih je še, je slišala glas narave. V davnih časih, ko človek še ni bil subjekt, kaj šele vase zagledani selfiš men ali woman, in je živel v skupnosti, ker brez nje preživeti ni mogel, skratka, v tistih davnih časih, ko nismo narave zlorabljali in uničevali, temveč bili eno z njo, so ljudje vedeli, da je treba najprej očistiti sebe. Tisto stanovanje, v katerem prebivamo od rojstva do smrti. Od tod tisočletja stare tradicije posta. Štiridesetdnevni je v naši kulturi najbolj znan, ker se je Jezus postil štirideset dni v puščavi. In približno toliko (natančneje šestinštirideset dni) traja tudi postni čas od pepelnične srede do velike sobote, ki naj nas pripravi na velikonočno skrivnost.

Gre za pomladno čiščenje. Čiščenje od znotraj. Slabih navad in razvad, zapackanih odnosov, nepotrebnih skrbi. Kdor veruje, jih namreč nima; Bogu zaupa, da se bo vse dobro izteklo. Rekoč: »Dovolj je dnevu njegova lastna teža« odgovorno poskrbi za današnji dan, prihodnost zaupa višji instanci.

Večina ljudi si pod besedo post predstavlja stradanje. Postimo se, kadar smo predebeli, zamaščeni, nezadovoljni s centimetri, izmerjenimi okoli pasu in zadnjice … Vaša kolumnistka se je že kot mladenka zaobljubila, da se postila pač ne bom nikoli. Kdor rad je, slabo ne misli! A nikoli ne reci nikoli, kajti prav takrat se Bog najslajše smeje. No, jaz sem se smejala kar sama sebi, ko sem se nekega dne pred šestimi leti odločila, da se bom kljub svojim zaobljubam vseeno postila. Ko sem prebrala intervju s spoštovano osebo v časopisu, kako fino se počuti po postu, me je prešinilo, da kaj takega tudi meni ne bi škodovalo. In se je začela ena najbolj zanimivih avantur mojega življenja. Pomladno čiščenje sredi poletja in še kakšen vikend čez leto!

Začelo se je avgusta leta 2009, ko sem se prvič odpravila na postenje. Od takrat prihajam vsako leto znova in to nameravam početi do konca svojih dni. Hoditi na postenje s karizmatičnim motivatorjem trajnostnega zdravega življenjskega sloga v harmoniji z naravo in s samim seboj, Marjanom Videnškom, ustanoviteljem zavoda Preporod (med njegovimi sledilci jih je vsako leto več tudi s Hrvaške!). Doma sem takrat napovedala: »Dvomim, da bom zdržala deset dni brez prave hrane. Kaj če mi ne bo šlo? Bom prišla prej domov, pa bo.«

Končalo se je to postenje sredi planin na Jezerskem tako, da mi je bilo žal oditi. Kajti vsak dan so se mi dogajali čudeži: lačna nisem bila, sicer znana brezmejna jedka uživaška. Utrujena nisem bila, čeprav smo lezli po hribih dopoldne tudi do tri ure, pa še popoldne kakšno, jaz pa nevajena hoje v hrib. Največji čudež je bil, da sem premagala strah. Ko se je brat ubil na Veliki Planini – zdrsnilo mu je s poti v 200 metrov globok prepad – sem se zaklela, da sama ne bom nikoli stopila na pot, po kateri se je treba oprijemati zajl, nak, samo po varnih bom hodila. Ki ne vodijo nad prepadi, saj se mi rado v glavi zvrti od globine. Kot že rečeno: nikoli ne reci nikoli – in od takrat tega res ne govorim več! – kajti prav zato v življenju gre; da naredimo, kar smo mislili, da ne zmoremo. Naredimo spremembo. Tako sem s pol litra navadne vode in s praznim želodcem ob podpori sočutnega Marjana prilezla na Češko kočo, tuleč: »Huraaa! Zmagala sem!« Prepričala sem se: Vse je v glavi. A kar gre v glavo, gre tudi iz nje!

Po tistem se je v mojem življenju marsikaj spremenilo. Največja sprememba je gotovo ta, da od leta 2009 ne hodim več na poletne počitnice na morje. Sem takrat ugotovila, da se moje oči ob gledanju v zelenje spočijejo, ob bolščanju v morje -- ah, saj mi brez njega živeti ni, sem mislila, riba po horoskopu – pa se utrudijo, sušijo. Ne zamenjam več hoje po smrekovih iglicah na mehkih gozdnih poteh za poležavanje na vročem soncu na plažah, polnih ljudi! Zeleno, ki te ljubim zeleno, postaja moje počivališče od zunaj in znotraj, saj mi tudi prehranjevanje z zeleno zelenjavo od tistega posta naprej najbolj ustreza. Ogromno zelene solate, juhice slastne z blitvo, špinačo, zeljem, kolerabico, porom … pa z obilo svežega peteršilja, mljack, mljack.

Mnogi si predstavljajo, da se ljudje postimo samo zato, da bi shujšali. Ne rečem, da takih ni med Preporodovci, ampak vsako leto nas je več, ki ne pridemo hujšat, temveč se učit in utrjevat zdrav način življenja. Prihajamo po navdih, ki ga na krilih pričevanja prinese sleherni udeleženec posta. Kako zanimivi ljudje se zbiramo, kakšne fantastične življenjske zgodbe si pripovedujemo! In koliko znanja si izmenjamo ob mizi z jušniki, iz katerih se kadi imeniten zelenjavni prevretek za kosilo in večerjo! Predvsem pa se povezujemo v močne podporne skupnosti, ki pomagajo, kjer je pomagati treba: smo ušesa za poslušanje tegob, in usta, ki znajo ob pravem času izreči pravo besedo, da mine lakota, da popusti glavobol, da telo ne občuti več toliko bolečin … Na postenju ne potrebujemo psihologa ne psihoterapevta, kajti psihoterapevti smo drug drugemu kar vsi po vrsti. Ga v teh letih postenja še nisem srečala, ki se mu ne bi odprlo srce in ne bi duša spregovorila. Kar je za zdravo življenje itak najpomembnejše: občutiti svoja čustva in jih izpovedati.

Tisti, ki prihajajo hujšat, se postijo predvsem od obilice nezdrave hrane in od prenajedanja. Ljudje moje sorte pa se skušamo postiti od marsičesa drugega. Tako moje oko računalniškega ekrana še oplazilo ni, saj na postu računalnik nima kaj delati. Televizije nisem prižgala niti enkrat. Tudi mobilni telefon molči, le kdaj pa kdaj pogledam sporočila, če je kaj nujnega, in pokličem koga, za katerega mi srce pravi, da naj ga. Berem manj kot po navadi in še to samo posebne knjige. Knjige o milovanju telesa, duše in duha (denimo knjige ljubega mi angažiranega budista, mojstra zena Thich Nhat Hanha ), saj se na postu celimo. Če kje, se na postu jasno zavem: sem telo in sem duša in duh, vse v enem in eno v vsem. Zato je zame post predvsem čiščenje mene cele. Čiščenje črev in možganov, čiščenje misli in duhovnih slik, ki jih je prepolno moje podstrešje. Manj, manj, mi šepeta notranji glas, ne nasedaj na površnost in zasičenost sveta v ničemer, manj, manj naj bo tvoje vodilo!

Vsako leto me kakšno spoznanje še posebej presune, da pridem domov s tega pomladnega čiščenja sredi poletja z drugačnim pogledom. Nazadnje sem se silovito zavedala, kako pomembna je PREPROSTOST. Me še ni popustila ta presunjenost. Zato te predvelikončne postne dni vadim predvsem v potrpežljivosti in preprostosti. Preprostosti v vsem!

Preprostost je tako milo lepa! Preprostost v odnosih, preprostost v besedah, preprostost bivanja na sploh. Če bi znala, bi o preprostosti napisala tako pesem, kot jo je kitajski pesnik Yuan Mei. Tako preprosto, a tako globoko občuteno je zapel o tem, kako je v megli videl vasico z le nekaj pokritih streh in jo radostno občudoval. Naj bo ta preprosta pesem darilo ob koncu postnih dni in pozdrav življenju, ki ga simbolizira pomlad:

Tam je potok, tam je bambus,

tam sta murva in konoplja.

V megli skrita, v oblake oblečena vasica,

mil, spokojen kraj.

Zgolj nekaj obdelanih njiv.

Le nekaj pokritih streh.

Koliko življenj bi

moral preživeti, da bi postal

tako preprost.

petek, 28. marec 2014

Čas za novo abecedo vrednot

»Kako bi radi poslali svoje otroke v svet? Jih želimo pripraviti na družbo strahu ali hočemo, da bi živeli v svobodi, solidarnosti in sreči? Čas je, da spremenimo način mišljenja. Najdemo nove zamisli in oblikujemo nove koncepte. 'Izobraževanje' lahko nadomestimo s 'spoštovanjem', 'profit' z 'vrednostjo', 'strah' z 'ljubeznijo'. Ni torej čas za nove črke, ampak za novo abecedo vrednot.«

- Erwin Wagenhofer, Sabine Kriechbaum, André Stern

Vabilo

Spoštovani!

V sredo, 2. aprila, vas ob 19. uri vljudno vabimo v Kinodvor na ogled dokumentarnega filma Abeceda avstrijskega režiserja Erwina Wagenhoferja. Premierni projekciji bo v Kavarni sledil pogovor z gosti: Manca Košir se bo pogovarjala z Darjo Štirn-Koren (Vrtec Vodmat) in Zdenkom Kodeljo (Pedagoški inštitut).

Film je analiza in obsodba tekmovalno naravnanega sodobnega izobraževalnega sistema ter poziv k izobraževanju, ki bi temeljilo na človeški domišljiji in ustvarjalnosti.

»Ljudje imamo izjemen dar – dar domišljije. Vsako področje človeške kulture je posledica te edinstvene sposobnosti. Sposobnosti, ki je prinesla neverjetno pestrost človeške kulture, pobud, iznajdb, pa tudi šest tisoč jezikov, ki jih trenutno govorimo na svetu. Naša vrsta je ustvarila Hamleta, Mozartova dela in industrijsko revolucijo, hip hop, jazz, kvantno mehaniko, teorijo relativnosti, reaktivni motor in vse tiste stvari, ki pričajo o izrednem vzponu človeške kulture. A mislim, da to sposobnost sistematično uničujemo – tako pri sebi kot pri svojih otrocih. /…/ Če bomo v šolah ustvarili prave pogoje, če bomo cenili vsakega učenca takšnega, kot je, in tako, kot je treba, bomo priča razcvetu.«

- Sir Ken Robinson, strokovnjak na področju izobraževanja

četrtek, 27. marec 2014

Med potjo najdena duša

Danes smo imeli generalko za TEDX, ki bo v hotelu Slon v četrtek, 3. aprila, ob 17. uri. Govorila bom o moji učiteljici – SMRTI. Za to pričevanje potrebujem pripravo: umirjanje uma, vstop v notranjost in stik z dušo. A je mati prednica imela težave že včeraj zvečer, da sem šla prepozno spat, in današnje dopoldne je bilo še v znamenju njenega problema. Zame ni bilo niti milimeter prostora. Zato nisem mogla priti k sebi ne včeraj, ne danes. Kaj storiti?

Kjer je problem, je tudi rešitev! In sem se spomnila, da ima v Galeriji inštituta Jožef Stefan razstavo ljuba mi Metka Krašovec. Mami sem svetovala, da gre počivat, medtem pa sem jo mahnila (hitra hoja, globoko dihanje!) na razstavo. Čudovita, božansko lepa je preprosta, na videz majhna Metkina razstava z naslovom DNEVNIK. A vsebuje toliko bogastva, da sem se takoj potopila čisto na dno. Globoko globoko in hkrati visoko. Kajti Metka Krašovec v slikarskem dnevniku ustvarja podobe večnosti. Njene duše potujejo od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor, v kroženju so vitka gola telesa, kot je kroženje življenje samo. Podobe kažejo medsvetovje in več svetov hkrati, da ne vemo, ali so silhuete v prihajanju ali v odhajanju. Kar je itak vse-ENO. Angeli se dotikajo duš, živali se kot simboli rišejo na naše zenice. In smrtna glava, v kateri se lahko oddahnemo ali pa ona počije ob nas, me je spomnila na mojo učiteljico …

Krhkost obstoja je ujeta v črte in nežne barve, ki jih posiplje zlati prah. Lepota, milina, spoznanje, uvid …Risbe so povabile k sebi verze pesnikov in pesnic, ki so blizu duhovnemu svetu Metke Krašovec (ne, med njimi ni verza moža Tomaža Šalamuna): perujski pesnik César Vallejo, španski mistik Sveti Janez od Križa, ameriška pesnica Emily Dickinson in, kot v kataloški besedi napiše Tatjana Pregl Kobe, angleška pevka in avtorica besedil Amy Winehouse.

Meditativna razstava me je umirila in napolnila mojo dušo z zavedanjem sna, skozi katerega se premikamo.

Generalko za TEDX (nekaj vstopnic je še na voljo) sem opravila korektno. In se nagradila s sprehodom skozi Tivoli in ogledom fotografij iz filma največjega med velikimi, Andreja Tarkovskega NOSTALGIJA. Velike fotografije krasijo panoje ob sprehajalni poti skozi Tivoli k Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru na vrhu. Podoben svet, kot ga v razstavi pokaže Metka Krašovec, prikazujejo tudi fotografije iz filma meni najljubšega filmskega režiserja. Zanj je Ingman Bergman rekel: »Film – če ni dokumentarec – je sen. Zato je Tarkovsky največji.«

Andrej Tarkovsky je v nekem intervjuju ugotavljal: »Samo ena je pot: navznoter. Kamorkoli potuješ, povsod iščeš svojo dušo.«

Domov sem prišla srečna. Ker sem med potjo našla svojo dušo. In to je največja naloga resnične umetnosti: da nas pelje tja, kjer je naša duša doma. Hvala ti, Metka Krašovec, hvala Andrej Tarkovsky!

sreda, 19. marec 2014

Čudovita knjiga, ki ohranja slovenski spomin

Pravkar sem se vrnila z novinarske konference ob izidu knjige Boruta Juvanca in Domna Zupančiča z naslovom Besednjak vernakularne arhitekture. Gre za pomembno delo, ki ohranja kulturni spomin z naborom besed, z risbami in fotografijami, k govorijo, kako so naši predniki znali graditi na celovit, holistični način. Mojstrsko so obdelovali les in kamen, gradili imenitno tudi brez žebljev, postavljali lesene ali kamnite objekte na prava mesta, obrnjena na pravo stran neba in srca.Vernakularna arhitektura je “tista najpreprostejša, skromna, a iskrena in zato najbolj občutljivi, ogroženi del naše kulture, kjer so dobili graditelji svoje znanje z dediščino, ki so jo oplemenitili s svojim nabojem, z inovativnostjo”, je zapisal arhitekt, prof. dr. Borut Juvanec  Doc. dr. Domen Zupančič je objekte narisal z roko, ki vidi in razume, občuti in ve. Nekaj poimenovanj prelepih stvaritev naših prednikov, ki so znali živeti kot narava, z naravo in v naravi za okus: koruznjak, kašča, ledenica, hram, repnica … Knjiga, ki bi jo morala imeti sleherna šolska knjižnica, vsaka splošnoizobraževalna knjižnica in družine, ki se zavedamo pomena svojih korenin. In razumemo, kar je napisal moj priljubljeni filozof A. C. Sponville: “Vse človekovo dostojanstvo je v misli; v se dostojanstvo misli je v spominu. Človek je duh samo zaradi spomina; človeški smo zaradi zvestobe. VARUJ SE ČLOVEK, DA NE BOŠ POZABIL SPOMINJATI SE!”

torek, 18. marec 2014

S Posavci v četrtek, 20. marca, ob 18. uri

clip_image002

Vabimo vas na pričetek projekta POSAVCI BEREMO SKUPAJ, kjer bo osrednja gostja večera

MANCA KOŠIR,

clip_image004

v četrtek, 20. marca 2014,

ob 18. uri

v Dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice.

Dr. Manca Košir, ugledna publicistka, je diplomirana učiteljica matematike in fizike, novinarka, magistra socioloških znanosti in doktorica filoloških znanosti. Bila je asistentka in nato izredna profesorica na FDV ter vrsto let predstojnica katedre za novinarstvo. Napisala je stotine novinarskih prispevkov, poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in šestnajst knjig. Konec 90. let prejšnjega stoletja je z Andragoškim centrom Slovenije ustanovila študijske krožke Beremo z Manco Košir, ki uspešno delujejo po vsej Sloveniji.

clip_image006Predstavila nam bo najnovejšo knjigo ČAS ZA MODROST. Njene misli in zapisi nas učijo živeti, zajemati življenje s polno žlico, se ga veseliti in sprejemati takšnega, kot nam je namenjeno.

Pogovor z avtorico bo vodila Janja Rostohar.clip_image008clip_image008[1]