četrtek, 30. oktober 2014

SEMENA SVETLOBE

SEMENA SVETLOBE je naslovila svojo oddajo PRAVI KLJUČI odlična voditeljica Irena Vide, tudi direktorica in še marsikaj znanega TV studia VAŠ KANAL iz Novega mesta. Z ekipo je včeraj prišla v moj dom in kar v (ustvarjalno razmetani, haha) delovni sobi posnela pogovor z Manco. Intonirala ga je mistikinja kašmirskega šivaizma, velika Lalla (14. stoletje), ki poje: Ujela sem dih v votlino grla:/ luč je zažarela v meni,/ razsvetlila, kdo res sem./ Čvrsto sem se oprijela notranje luči/ na dolgi poti čez kraljestvo teme./ Med hojo sem sejala semena svetlobe,/ kjerkoli se je moja noga dotikala tal. Bil je to lep prazničen pogovor med sestrama, ki ljubita knjige, objemata Življenje in Smrt kot večno ENO. Prisluhnete nama lahko na:
http://www.vaskanal.com/arhiv-oddaj/video/4424/Pravi-klju%C4%8Di%3A-Manca-Ko%C5%A1ir%2C-29--oktober-2014.html

Pravi ključi: Manca Košir, 29. oktober 2014 - 4424

VASKANAL.COM

petek, 10. oktober 2014

50 let študija novinarstva – spomini in priznanja

NOVINARSTVO, 50 LET - nagrajenca Splichal, Košir Včeraj smo na FDV slavili petdeseto obletnico samostojnega študija novinarstva, prvega takega študija v nekdanji skupni domovini Jugoslaviji. Postavil ga je pokojni prof. dr. France Vred, zato so včeraj zaslužnim za študij novinarstva podelili priznanja na plaketi z njegovim imenom. Vregovo priznanje je prejela tudi moja malenkost "za posebne zasluge pri razvoju študija in raziskovanja novinarstva". Z veseljem objavljam obrazložitev, saj sem na stvari, ki so zapisane v njej, že skoraj pozabila. Hvala dragim sodelavcem, da so se me spomnili in da so me spomnili. Kot tolikokrat ponavljam za filozofom André Comte-Sponvillom, naj ponovim še enkrat za objavo utemeljitve: “Vse človekovo dostojanstvo je v misli; vse dostojanstvo misli je v spominu … Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!” (Na fotografiji ob akademiku prof. dr. Slavku Splichalu)

“Manca Košir se je na Katedri za novinarstvo Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo zaposlila leta 1980. Univerzitetna diplomirana učiteljica matematike in fizike, univerzitetna diplomirana novinarka, magistrica socioloških znanosti, uveljavljena novinarka in od leta 1987 dalje doktorica filoloških ved se je tvorno vključila v pedagoški proces na programu Novinarstvo. Najprej kot prizadevna asistentka, nato ugledna profesorica in dolgoletna predstojnica novinarske katedre. Njena vizija, delavnost in vztrajnost so ključno usmerjale prenovo študijskega programa ter bile odločilne zlasti pri uvajanju novih predmetov – Novinarske etike, Vzgoje za medije in Literarnega novinarstva.

Kot znanstvenica je gojila interdisciplinarni pristop, kar se kaže tudi v njeni osebni bibliografiji. Ta obsega več kot 800 zapisov. Med njimi je 17 monografij, nad 80 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov ter nad 60 sestavkov v monografijah. Je utemeljiteljica teorije novinarskih vrst na Slovenskem in avtorica slovenskega modela vzgoje za medije. Bila je mentorica pri več kot 140 diplomah, magisterijih in doktoratih. Njene knjige Nastavki za teorijo novinarskih vrst, Vzgoja za medije in Surovi čas medijev so še vedno nepogrešljiva študijska literatura za bodoče novinarje, mnoga danes spoštovana novinarska imena pa so se prvih novinarskih korakov učila ob njeni knjigi Mladi novinar: pomaga lastna glava.

Profesorica Manca Košir je ambasadorka bralne kulture, borka za odlično javno šolo in prostovoljka Hospica. Vsestranska osebnost, ki je šla novinarstvo študirat zato, da bi lahko pomagala ljudem – in je to tudi uresničila. S predanostjo, strokovnostjo in etično naravnanostjo je neizbrisno zaznamovala generacije slovenskih novinarjev, ki s svojim delom ohranjajo poslanstvo novinarstva kot dejavnosti za javno dobro.”

Vredno pozornosti, vredno prijave!

Spoštovani,

Imate bolečine v hrbtenici, sklepih, mišicah? Vas mučijo glavoboli, vrtoglavice, nespečnost, mravljinčenje udov?

Vabimo vas na brezplačen posvet pri zdravniku specialistu v ordinacijo MO-GY v Novi Gorici v petek, 17.10.2014. Za posvet je nujno predhodno naročilo na telefonski številki 05 200 23 77. Pokličite in si zagotovite svoj termin do 15.10.2014. Število mest je omejeno.

Ordinacija MO-GY Nova Gorica v mesecu oktobru praznuje 15 letnico delovanja na področju Manualne medicine. Zdravnika Genadij Filipov, spec. ortoped, spec. nevrolog, spec. manualne medicine in zdravnik Aleksej Filipov, spec. nevrolog, spec. manualne medicine uspešno zdravita številne težave, ki jih povzročajo spremembe v hrbtenici, gibalnem stereotipu, stanja po operativnih posegih, poškodbah idr. Več o zdravljenju z manualno medicino si lahko preberete na naši spletni strani www.mo-gy.si

nedelja, 05. oktober 2014

Zdravje je v ravnotežju in celovitosti

Vzpostavljanje ravnovesja med delom, družino, domom in časom zase je temeljno vprašanje naše eksistence. Kajti od tega (ne)ravnotežja sta odvisna osebno zdravje in občutek sreče, od teh dveh so odvisni odnosi v družini in na delovnem mestu, od odnosov v družini in na delovnem mestu pa je odvisno stanje družbe in države. In nasprotno: od tega, v kakšni družbi in kako (ne)uspešni državi živimo, je odvisno ravnotežje na delovnem mestu in v družini, od tega ravnotežja pa so odvisni odnos do samega sebe in bližnjih, zdravje in osebna sreča.

Filozofe in raziskovalce je že od nekdaj vznemirjalo vprašanje, kaj je v tem primeru kura in kaj jajce. Nekateri so (bili) trdno prepričani, da je od človekovega značaja, vzgoje njegovega srca in stabilnosti osebnosti posledično odvisno tudi njegovo okolje. Legendarni humanistični psihoanalitik Erich Fromm pa spada med tiste, ki prek analize družbe sklepajo na duševno zdravje posameznikov. Njegova knjiga Zdrava družba dokazuje, da je zahodna civilizacija vse bolj nezdrava. Bolna je, zato so bolni tudi ljudje.

Moje življenje, dolgoletni študij in predvsem izkušnje so me zibali od ene skrajnosti k drugi in nazaj. Kot študentka marksizma sem bila prepričana, da je treba spremeniti družbo, da lahko samo uspešen razredni boj zagotovi posamezniku dostojanstvo in svobodo, enakopravnost in zadovoljstvo. Pozneje sem se poglabljala v različne filozofije in religije, začele so me pritegovati duhovne vsebine in vse bolj sem bila prepričana, da je ves svet odvisen od tega, kakšna sem jaz osebno. Zdaj menim, da ne gre za to, ali je pomembnejši družbeni ustroj ali posameznikova osebnost; enako pomembno je in prvo in drugo. Zato velja začeti z delom na sebi in v sebi, hkrati pa biti družbeno angažiran za sonaravni in trajnostni družbeni razvoj.

Pred kar nekaj leti me je več kot vse knjige naučila delavnica s staroselci, predstavniki Indijancev in Aboriginov, ki so na mednarodni konferenci dialoga izjemoma vzeli medse belko z zahodne, bolne strani sveta. Druženje z njimi je bilo nepozabno! Njihova lekcija o človeških problemih je zame pomenila življenjsko prelomnico.

Že naše delo je bilo nekaj posebnega. Druge skupine so sedele v predavalnicah, za računalniki in pred tablami, mi pa smo sedeli na tleh, v krogu bosonogi. Brez računalnikov, samo s svinčniki in z listki, ki smo jih polagali na hrbte soudeležencev. Na tleh je bilo nekaj peharjev hrane: sadje, oreščki, koščki kruha, suho sadje. Dve, tri Indijanke, ki so hodile po obodu kroga, so sem in tja komu med nami temeljito zmasirale vrat in ramena, drug drugemu pa smo masirali bose podplate. Medtem smo se pogovarjali, grizljali hrano, se smejali in sestavljali odgovore na vprašanja, ki so jih v preučitev prejele vse skupine. Na predstavitvi dognanj smo bili edina skupina, ki ni imela poročevalca z računalnikom, pač pa smo bili poročevalci prav vsi! Drugi so si pomagali s power point predstavitvami, mi pa smo najprej zapeli aboriginsko hvalnico oceanu; usklajeno smo plesali, kot da nas ziblje veter in nagibajo valovi. Čaroben dih skupnosti in občutek radosti zaradi skupne moči sta me prevzela za zmeraj.

Ko sem se vrnila domov, sem ponovila temeljno lekcijo – od takrat jo ves čas ponavljam in se skušam po njej tudi ravnati. Ko se je znamenita predstavnica Indijancev čudila mojemu odgovoru na neko vprašanje, češ, to je pa individualni problem, me je s svojim nepozabnim naukom »pribila« na tla. Povedala mi je namreč, da ni individualnih problemov! Vsi človekovi problemi so skupnostne narave. Kaj pa ločitev, denimo, mar to ni osebni problem moža in žene, sem skušala ugovarjati. »Kaaaj?« je zavila z očmi, »to je vendar plemenski problem!« In mi razložila, kako rešujejo tovrstno problematiko. Ko dva sporočita, da bi se rada ločila, se pleme sestane in ju natančno izpraša po razlogih za to odločitev. Potem jima da mesec dni časa, da premišljujeta o vprašanjih ter se pogovarjata sama s seboj in drug z drugim Čez mesec dni se spet zbere pleme in posluša, kaj imata zakonca povedati. Če se izkaže, da življenje v dvoje ne bo šlo, da vztrajata pri ločitvi, pleme nemudoma razdeli dela in naloge: Kdo bo pazil na otroke? Kdo bo skuhal, kadar mame ne bo doma? Kako bomo finančno pomagali pri šolanju otrok, če se bo kaj zalomilo? In tako naprej.

Pri staroselcih od Afrike do Amerike namreč ni mojih in tvojih otrok, ker so otroci naši. In za naše skrbijo vsi: sosedje, bližnji in daljni sorodniki, celotno pleme. V skupnosti je samoumevno, da drug drugega podpirajo ter si delijo skrb za preživljanje in vzgojo otrok.

V naši »bolni« individualizirani družbi gojimo iluzijo, da so ustvarjanje kariere, družina in dom individualni problemi jedrne družine. Že zdavnaj bi morali demitologizirati sanje o jedrni družini in njenih odgovornostih, že zdavnaj! Ločitve so namreč nekaj vsakdanjega. Obstajajo mesta, v katerih razpade vsak drugi zakon, razpad vsakega tretjega pa je nekaj povsem običajnega. In potem se samohranilke in samohranilci pehajo za zaslužkom, ki bo omogočil preživetje, spopadajo se s slabo vestjo, ker niso dovolj z osamljenimi otroki, čas, ki bi ga sicer posvetili sebi, žrtvujejo za urejanje »družinskih« zadev …

Če telesne, duševne in duhovne silnice niso v ravnotežju, zbolimo. Če ne zmoremo živeti celovito, če torej ne vzpostavimo ravnotežja med delom, družino in skrbjo zase, ampak se preveč zavzeto (žrtvujoče) ukvarjamo le z enim od številnih področij, zanemarjamo pa druga, zbolimo. Če ne spremenimo življenjskega sloga, družinskih vzorcev in osebnih navad, zbolimo še bolj. Če se še vedno ne zmoremo uravnotežiti v sebi in z okolico, začnemo umirati. Smrt je pogosto posledica razpadle celovitosti na osebni in družbeni ravni.

Če bi zmogli živeti modrost stare Indijanke, bi verjeli v skupnost. Skupnosti bi gradili povsod: med sosedi v bloku, v službi, v šolah naših otrok in na lokalni ravni. Naučili bi se prositi za pomoč: prosim, popazi na otroka, danes moram biti do večera v službi. Prosim, ali lahko moja žena danes večerja z vami, ker bom še vedno na službeni poti? Prosim, ali bi mi lahko prinesli iz trgovine to in to, ker je otrok zbolel in moram biti doma? Ali lahko moja mulca čez vikend spita pri vaših – zaljubila sem se in grem na spoznavni konec tedna k družini novega fanta? Bi mi lahko oprali perilo, prosim, ker je bivša žena odnesla s sabo pralni stroj, na novega pa še čakam …

Kaj bi naštevala dalje. Če bi zmogli živeti dejstvo, da so problemi skupni, bi bilo življenje veliko lažje. Vprašanja ravnovesja med delom, domom in družino ne bi bila osebna vprašanja. In tudi vprašanje prihodnosti človeške vrste na planetu Zemlja se ne bi zastavljalo tako radikalno. Žarelo bi upanje, da ta prihodnost vendarle obstaja! Prihodnost vsakega od nas kot prihodnost vseh skupaj!

četrtek, 25. september 2014

BOŽANSKA POSLANICA NEŽNOSTI

Michael Leunig je pesnik, filozof, risar, predvsem pa NAVDIH, ki boža, milo boža. V slovenščini imamo njegovo knjigico KODRČEK PIŠE PIŽAMI (Založba ENO iz Nove Gorice, hvala, hvala!) , narisano z njegovo nežno risarsko potezo, napisano po DIHU božanskega, ki ve, kako prazno in pusto je srce, v katerem ne gnezdi NEŽNOST. Leunig je svetilnik LJUBEZNI: berite ga, kupujte ga, darujte ga in tako prinašajte nežnost v puščavska srca.

nedelja, 21. september 2014

Mladim za šolanje in projekte

clip_image002

»Vintage tržnica« oblačil & dodatkov za ženske, moške in otroke*

Manca Košir in prijatelji A.R.S.

Sobota, 27. septembra 2014, od 10. do 13. ure

Prodajalna Skokica, Tržnica Koseze, Ljubljana

clip_image004clip_image006clip_image008clip_image010

*Zbrana sredstva so namenjena podpori mladih ustvarjalcev

Današnji čas je čas drugačnih razmišljanj, akcij in navad.

Zato, da bi dokazali, da se da iz tega, kar imamo, narediti nekaj, kar bo šele ustvarjeno, Manca Košir – ambasadorka radostnega staranja (A.R.S.), vabi na edinstveno doživetje – VINTAGE TRŽNICO.

Povezali se bodo prijatelji A.R.S., ki so donirali svoja oblačila, modne dodatke in druge izdelke ter mladi ustvarjalci. Vabljeni, da po simbolnih cenah izberete oblačila, ki jih je nosila Manca Košir, ali pa tista, ki so jih prispevali njeni prijatelji. Vsak kos ima svojo zgodbo in pripada izjemni osebnosti.

Vabljeni, obljubimo, da bo veselo in radostno! Pobudnica: Manca Košir in prijatelji A.R.S.

MAMA PRAZNOVALA STOTI ROJSTNI DAN

MAMA LUŠA, 100, vnukinji Ladeja in Tina, trije pravnuki
Naša draga mati prednica je včeraj dopolnila sto let. Dočakala je 100, kar je redek pojav.Od meseca maja živi v lepem, svetlem domu Janeza Krstnika na Trnovem, z velikim travnikom in zeleno okolico, da se lahko vsak dan sprehaja in nabira kondicijo za naslednje življenjske podvige.
Je zdrava, rahlo dementna, kar se za sto let priliči, ne jemlje nobenih zdravil. Na fotografiji je z vnukinjama Ladejo in Tino in tremi pravnuki, ki so moji vnuki.
Slavili smo v družinskem krogu, skromno, a za mamo srečno in prijetno, sostanovalci so bili pa tudi veseli dobre mamine torte. Otroci, vnuki in pravnuki smo uživali, ko smo jo gledali tako živahno in smejočo. Ta žareč dan uresničeno mantro s plakata na vratih domačega stranišča: “Srečna in zadovoljna mati je najlepše darilo otroku”.
Kako to, da je mama tako trdoživa in dolgoživa? Ker je bila polovico življenja lačna! Prva svetovna vojna – lakota. Čas med obema vojnama – lakota. Druga svetovna vojna med preganjanimi partizani v kočevskih gozdovih – lakota. Nikoli se
ni prenajedala, kuhala je to, kar je kuhala njena tudi dolgoživa mati: pozimi repo in kislo zelje, vedno krompir pa fižol. in ogromno solate. Preprosta lokalna formula! In veliko se je gibala. Od mladih nog članica telovadnega društva, vsa  leta pa se je vozila v službo s kolesom, sem in tja in še naokoli je zneslo kakšno uro vsak dan. V gimnazijah je prehodila nič koliko stopnišč, doma naredila nekaj kilometrov s pospravljanjem vsak teden. Vrsto let smo imeli tudi velik vrt in mama je bila njegova kraljica. Delovna, zdrava in zadovoljna.
Mama me je opremila z vsem, kar je najpomembnejše za življenje. Poštenost je v naši hiši živela z nami, o njej nam niso pridigali, ampak sta bila oče in mama vzor poštenih ljudi. Sodelovanje je bilo naravno stanje. Saj kako pa bi petčlanska družina, ki je čuvala še staro mamo in se je hitro razmnožila, da nas je bilo v stanovanju tudi do devet prebivalcev, sicer preživela? Skromnosti me je naučila mati. Ni mi kupovala oblekc, ki sem si jih želela, saj sem morala za bratoma ponositi njune prerasle reči. Zato sem začela že v prvi gimnaziji delati in sem si znala zaslužiti denar za uresničevanje želja. Ni zalivala mojega egeca, ki je hotel narasti, zato sem se naučila upiranja, vztrajnosti in zaupanja, da bom sama dosegla, kar hočem. In sem res. Brez take mame bi bila morda razvajena, nesamostojna, preplašena pred zahtevami življenja. Kako pomembna dota je smisel za upor in kakšno darilo je pokončna hrbtenica!
Najbolj pa sem  mami hvaležna, ker je skrbela za moji dve hčeri, da sem lahko diplomirala, magistrirala, doktorirala, potovala in se iskala. V kuhinji je sprejemala moje raznolike partnerje, z njimi igrala remi in jih postregla z ogromno skledo solate. Ni moralizirala, ampak je sprejemala razburljivo življenje hčerke, ki nikoli ni teklo po ustaljenih tirnicah. Ko smo osamosvajali Slovenijo, je z menoj neustrašno lepila plakate za osvoboditev JBTZ na vrata vojaškega bloka. Ker je bil plakat čez noč strgan, sva naslednji dan nalepili novega … Ko je zvedela, da nas urednike Nove revije preganjajo, me je inštruirala o trojkah in zavezi molka, kakršno so gojili pri OF, saj zato pa je Ljubljana postala zmagovito mesto!
Mama ne ve, s čim vsem me je obdarila. In to je največja dragocenost! Tisto, kar mi je kdaj pa kdaj “naprej vrgla”, namreč ni nikoli imelo bistvenega vpliva na mojo osebnostno rast. To, kako me je podpirala ob pravem času s skrbjo za moja otroka, kako se ni zgražala nad mojim načinom življenja, ampak me je sprejemala pač takšno, kot sem bila, to je neprecenljivo.
Na stara leta, ko je umrl brat in za njim še oče, ko sta se odselili hčerki, je vanjo lezla samota. In z njo reči, ki so bile težke zame, deset let njeno edino skrbnico. Ko je odhajala v dom, sva sedeli za mizo, kjer sem se ji še enkrat zahvalila za vse, kar je naredila zame in za moja otroka, in ji rekla, da se mi zdi, da sem ji v teh desetih letih vrnila njen dar. Rekla je: “Zdaj sva si bot”.
Maminih sto let, ki smo jih slavili včeraj, je bilo VELIČASTNIH! Etično pokončna osebnost, stroga, a pravična profesorica matematike in fizike, mama, ki nas je otroke pustila pri miru, da smo rasli po svoje, bi mi lahko dalo življenje  boljšo popotnico za hojo navkreber?
HVALA TI, MAMA. Hvala!

petek, 19. september 2014

KNJIGA, KI BI MORALA BITI OBVEZNO DOMAČE BRANJE

Marcel Štefančič jr. je napisal knjigo, ki bi jo morala prebrati sleherna državljanka in vsak državljan Republike Slovenije. Ker je to knjiga, ki odpira oči, ker je to knjiga, ki resnico govori! Štefančič brez olepšav reče bobu bob: ostro, argumentirano, neusmiljeno zares. Slovenska Doktrina šoka!

Ekonomija in finance odločajo o tem, kdo bo živel, kdo umrl, piše letošnji Rožančev nagrajenec v svoji zbirki esejev. “apačna evropska politika je utopila Grčijo. In zdaj utaplja tudi druge države, s Slovenijo vred.

Edina vizija in edina mantra, ki jo za ekonomisti kot EDINO rešitev ponavljajo politiki, je: Varčevati, varčevati! Varčevati za koga? Varčevati za kaj? Mar je to res edino, kar zmore “videti” tudi nova slo9venska vlada – varčevanje? Varčevanje ljudi, ki nimajo več kaj varčevati!

Velika prevara so take mantre, velika prevara je taka ekonomija in taka politika, je prepričan Štefančič. “Slovenijo hočejo stabilizirati v revščino, recesijo, kaos. Da bo konkurenčnejša. Da bo konkurenčnejša najrevnejšim deželam tretjega sveta.”

Finančna industrija načrtno kompromitira državo, javni sektor in socialno državo.Zaradi svojega pohlepa in ne za javno dobro državljank in državljanov!

Čas je, da spregledamo. Čas je, da preberemo Štefančičevo nagrajeno delo o Sloveniji, Slovencih in svetu v času krize ,in zahtevamo SVOBODO LJUDI, ne pa svobode trga. Neoliberalna ideologija ni rešitev problema, temveč je naš potop.

petek, 12. september 2014

Kralji ulice – ulice v skupnost

KRALJI ULICE, 100 To! sem vzkliknila, ko sem pred sedmimi leti prvič vzela v roke časopis Kralji ulice. V njem sem zaznala, kar v običajnem časopisju ni pogost pojav: brbotanje življenja. Živega življenja konkretnih ljudi v njihovih vsakdanjostih. Zgodbe takih ljudi prinašajo več resničnosti kot politični govori, strankarske razprtije, škandali in senzacije, ki jih konstruirajo množični mediji.
Za študij novinarstva sem se mladenka odločila tudi zato, da bom udejanjala vizijo velikega nemškega dramatika in družbenega kritika Bertolta Brechta (1898 – 1956), ki je o funkciji radia napisal, naj bo »vez med ljudmi«. Tu in tam kdaj pa kdaj kakšni radijski oddaji uspe povezati ljudi, tudi televizijskemu programu, predvsem kadar gre za projekte solidarnosti ob naravnih katastrofah, kot so letošnje grozne poplave v Srbiji in BiH. A da bi množični mediji za svoje temeljno vodilo sprejeli Brechtovo vizijo v medijski pokrajini pač ni zaznati.
Kralji ulice so že sedem let častna izjema! Povezujejo brezdomce in druge ranljive skupine med seboj, in pomagajo vzpostavljati dragocene SKUPNOSTI, ki zagotavljajo

četrtek, 11. september 2014

Intervju v Sensi: "Smrti se pogosto bojijo tisti, ki niso nikoli polno živeli"

Za pokušino prvih nekaj odstavkov intervjuja v reviji Sensa. V njej lahko najdete tudi odlično Pismo o smrti. Napisala ga je Jasna Stošić, ena od mojih dopisovalk v nastajajoči knjigi PISMA O SMRTI, ki bo izšla prihodnje leto pri Mladinski knjigi.