ponedeljek, 06. julij 2015

KNJIGA, KI NAM POMAGA NA POTI K SAMEMU SEBI

Navdihujča knjiga, zdravilna knjiga, čudovita knjiga, polna sočutja in empatije, knjiga, ki nas vodi navznoter, ki razsvetli naše kletne prostore v duši in nam pove, da se je vredno najti. Biti. Polno živeti samega sebe. O njej bomo govorili jeseni v knjigarni Konzorcij, ko bomo začeli novo sezono Čajank z Manco Košir. Preberite jo do takrat, vredni ste je!

Iskanje izgubljenega človeka

Iz raziskovanih življenj

Stephen Grosz

Izvirnik:

The examined life

Prevod: Branko Gradišnik
Urejanje: Samo Rugelj, Renate Rugelj

Založba: UMco, 2015

Založnik o knjigi

V duhu Sokratove trditve, da neraziskanega življenja ni vredno živeti, je ameriški psihoanalitik Stephen Grosz skozi izkušnje, ki jih je pridobil v petindvajsetih letih svojega izvajanja psihoanalitične prakse, v svoji odmevni knjigi Iskanje izgubljenega človeka ustvaril fascinantno zbirko človeških zgodb, ki se skrivajo tako za najbolj običajnimi kot tudi nenavadnimi človeškimi vedenji. Avtorjev namen je bil skozi prigode resničnih posameznikov odkriti in razložiti skrite motive, ki vplivajo na naše vedenje in prikazati pomembnost tega, da naše pripovedovanje nekdo posluša.
Grosz z bralcem deli zgodbe pacientov, ki jih je srečal v toku svoje prakse v več kot 50 tisoč urah pogovorov, te pa virtuozno prelije v pripovedi, s katerimi nas natančno pelje skozi psihoanalitični proces. Delo, briljantno izpisano v maniri kakega Čehova, vsebuje trideset presunljivih zgodb posameznikov, ki razkrivajo skrite motive za svoje vedenje in svoja dejanja. Tako spoznamo profesorja, ki pri sedemdesetih letih ugotovi, da je dejansko homoseksualec, potem dekle, ki živi v izjemno urejenem domu, a vsako noč moči posteljo, pa fanta z motnjami učenja, ki pljuva v obraz svojega terapevta itn. V vsakem od poglavij Grosz prikaže, kako posameznikom pomaga postopek psihoanalize pri tem, da se spremenijo ali pa sprejmejo dejstvo, da nekaterih stvari ne morejo spremeniti.
Iskanje izgubljenega človeka je delo o želji po pripovedovanju, po razumevanju in po tem, da bi nas ostali razumeli. Je delo o spreminjanju, za katerega si prizadevamo, in o izgubah, ki spremljajo to spreminjanje. Elegantno spisane zgodbe, ki nam pokažejo, da lahko spoznanja, do katerih se pride tekom procesa psihoanalize, analitika naučijo prav toliko kot pacienta.
STEPHEN GROSZ (1952), ameriški psihoanalitik in pisec, se je šolal na univerzi v Kaliforniji in na Oxfordu. Kasneje se je preselil v London, kjer danes poučuje klinično teorijo na inštitutu za psihoanalizo in psihoanalitično teorijo. Njegove psihoanalitične in psihoterapevtske zgodbe so bile objavljene v Financial Timesu in v literarni reviji Granta. Iskanje izgubljenega človeka je njegova prva knjiga, ki temelji na četrt stoletja delovnih izkušenj. Delo je tako med strokovno kot tudi širšo publiko doseglo izjemen odziv, njena skrajšana verzija pa je bila predvajana tudi na BBC Radio 4.
Grosz v svojem elegantnem pisateljskem slogu svojo dolgo psihoanalitično prakso strne v kratka poglavja, ki delujejo kot minimalistične in napete detektivske zgodbe. Na koncu vsake zgodbe je razkrita skrivnost; pogosto je ta taka, kot jo skrivate tudi vi sami.
– New Yorker

Sorodne knjige

nedelja, 07. junij 2015

Svet je knjižnica. Vsak človek je knjiga.


Gospa bovary, Arna Hadžialjević

Svet./ Svet je knjižnica./  Vsak človek je knjiga./  Knjiga, ki jo piše nevidni Pisatelj./  Življenje./ Življenje je slovar, poln razmetanih, neurejenih besedil, ki jih poskušamo razumeti in sestaviti v nekakšno nerazumljivo celoto. Potem poskušamo živeti. Te besede.

 

To so začetni stavki, ki jih spregovori Emma  v igri Nebojše Popa Tasića po motivih Flaubertovega znamenitega romana Gospa Bovary. Uprizarja jo SNG Nova Gorica, kamor sem se odpravila ne vem več kdaj v maju, a predstava še kar hodi z menoj, brezčasna. Njen gledališki list je postala moja knjižica navdiha, fotografije v njej hvalnica lepoti. LEPOTA je tudi najmočnejša razsežnost, ki sem jo odnesla z goriškega gledališča tisti nepozabni večer. LEPOTA ne le za oči, čeprav tudi za te, ampak lepota za dušo, v katero so lezla občutja z odra naravnost vame. Presunljiva predstava!

Kako da sem se odpravila na njen ogled, saj ni več v moji navadi romanje za umetniškimi doživetji z vseh koncev in krajev naše dežele in izven nje? Brala sem Nedelo in v njem intervju z glavno igralko Arno Hadžialjević. Nekaj me je pritegnilo na njenem obrazu, neka lepa divjost, samosvojost, njene besede so se mi zdele sveže, ona  tako posebna, da sem se odločila v sekundi in rezervirala karte. Preblisk. Kar vedela sem, da  bo predstava – v njej igra tudi dragi Sandi Pavlin, s katerim sva skupaj zaigrala v TV drami Pravljica na podstrešju  pred pol stoletja! – veličastna in da bo igralka s čarobnim imenom Arna za vlogo nagrajena. Je že dobila prvo, nagrado tantadruj, ki jo podeljujejo tri primorska gledališča: novogoriško, tržaško in koprsko. V takih prebliskih, kot se mi je zgodil tisto jutro z Nedelom, namreč vidimo prihodnost …

Nisem vedela, kdo je predstavo zrežiral, a sem vnukinji Taji, 20 let, povsem očarani, rekla: “To je pa zrežirala ženska. Globoka ženska.”  Doma sem nemudoma prebrala intervju iz gledališkega lista z režiserko Yulio Roschino – z osmimi leti se je preselila iz rodne Moskve v Slovenijo – z naslovom DUŠA, DUŠA, DUŠA … In vedela, da bom odslej Yulii sledila.Ženski, ki je znala že kot deklica v novem svetu biti sama. Prevzela jo je narava: “Ure in ure se se lahko igrala z metulji v sadovnjaku.” Ženski, ki pusti, da jo pokliče, jo izbere, kaj in kako  bo najbolje zazvenelo. “Samo dovolj čuječ moraš biti in si pustiti čas za tišino, Ta je najpomembnejši.”  Zaslišim svojega najljubšega filmskega režiserja Andreja Tarkovskega, ki mu pravi Yulia dragi, in citira isto njegovo misel, ki jo tolikokrat ponavljam sama: ”Kamorkoli prideš, vedno iščeš svojo dušo.”Pojasni: ”Lahko rečem, da se vse, kar ustvarjam, in vse, kar raziskujem, dotika duše. Duša, duša, duša … Iskanje in odpiranje globin, temin, ki so skrite, potlačene. Raziskovanje človeške duše in duše stvari, vsega živega, vsega, kar nas objema in prežema. Neotipljivega, neizrečenega, tistega onkraj besed, zanima me prej odsotnost kot prisotnost, prej tišina kot beseda. In gledališče je prostor, namenjen prav temu, da si skupaj vzamemo čas za tišino. Če dovolj dolgo poslušaš, zaslišiš dušo.”

Zaslišala sem dušo v njeni predstavi, zaslišala in telesno občutila. Zato sem odšla nahranjena in še danes je globoko v meni občutek potešenosti, ki ga v sodobnem gledališču tako redko doživim. Yulia ima rada klovne, ki so njen največji navdih, njihovo gledanje na svet jo nenehno uči: “Ko me zanese preveč v racionalno, v ego, ko se izgubim v hotenjih in pričakovanjih. Takrat me (klovn) opomni – ponižnost, skromnost in odprto srce, Yulia.” HVALA, HVALA, Yulia!

Jezus nima drugega telesa razen mojega,/ ne rok ne nog razen mojih./  Z mojimi očmi gleda./ Z mojimi rokami se dotika sveta./  Z mojimi nogami hodi./  Moje roke, moje noge, moje oči so njegovo telo./  Jezus nima drugega telesa. Ko je to izrekla igralka z lepim imenom Arna, sva si s Tajo stisnili roki, da sva si povedali, kako dobro razumeva to moje, tvoje, to Jezusovo telo, kako dobro!

Po koncu predstave sva obsedeli v dvorani. In potem še v preddverju, dokler niso ugasnili luči. Kakšna lepota, sva vzdihovali. Kako močni seksualni prizori brez vulgarnosti! Kako tehtna sporočila ne le na osebni ravni, temveč tudi na kolektivni, družbeni. Kar naprej sem ponavljala monolog nesrečnega moža Charlesa, ki sključen objema svojo mrtvo ljubljeno ženo, samomorilko. In pravi: “Jaz, majhen človek. Skromen človek. Mrtev človek. Tako majhen sem, da bog niti opazil ni, da me ni. Majhen, skromen in mrtev. “ In nas vpraša, gledalce: “Zakaj ne sodite meni? Ker sem premajhen. Preskromen. Sodite mi. Sodite mi, ker sem nedolžen. (…) Razumite vendar, kriv sem. Kriv sem, ker sem naredil vse, da bi bil še manjši in še bolj nedolžen.” In na koncu reče, kar bi morali tuliti v časih nacizma, fašizma, stalinizma … Kar bi morali vedeti tudi  v tem groznem času suženjstva v pogoltnem kapitalističnem svetu. Kar bi morali vedeti v današnji okupirani Sloveniji: “MI, majhni, smo krivi. Mi, nedolžni, smo krivi. Kriv sem. Sodite mi.”

Emma Bovary. Tako te vsak imenuje. Ampak to ni tvoje ime. To je ime nekoga drugega. Ime drugega človeka./ Da, da, jaz sem nekdo drug. Nekdo drug je moj človek.

Avtor Manca Košir Oznake: Kolumne

Pošlji objavo po e-poštiBlogThis!Skupna raba v storitvi TwitterSkupna raba v storitvi FacebookDaj v skupno rabo na spletnem mestu Pinterest

Svet je knjižnica. Vsak človek je knjiga.

Rezultat iskanja slik za SNG Nova Gorica, Gospa Bovary, fotoGospa bovary, Arna Hadžialjevićgospa-bovary - SANDI PAVLIN

Na fotografijah  s tantadrujem nagrajena Arna Hadžialjević in igralec Sandi Pavlin

sreda, 03. junij 2015

O ŽIVLJENJU IN SMRTI

Na tretjem programu TVS sva se v nedeljo, 24. maja 2015, pogovarjala z novinarjem Boštjanom Veseličem. Bil je to odmeven intervju, v katerem je bilo mnogo informacij o delovanju hospica, predvsem pa premišljevanja o najbistvenejših rečeh našega življenja: minevanju in smrti. Ker me mnogi sprašujete, kje bi lahko gledali ta intervju, je tule povezava:

http://4d.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/174337659

Velja si vzeti čas za postanek in pomisel: kaj pa JAZ? Kje stojim in kaj si želim? Kaj bi spremenil/a, če bi vedela, da je pred menoj le še nekaj mesecev življenja …. HVALA Boštjanu Veseliču, ki mi je dal priložnost, da sem pogledala globoko vase.

torek, 02. junij 2015

Kako ostati zvesta

PETRA KOLMANČIČ   ROK VILČNIK

Tale pesnika dva – krasno Petro Kolmančič in Roka Vilčnika – bom gostila danes, 2. junija, ob 18. uri v knjigarni Konzorcij  na Čajanki z Manco Košir, sklepni čajanki te sezone, potem pa s knjigami na počitnice, hura! ŽENSKA in MOŠKI. jin in jang energija, ki se bosta prepletali v pogovoru o odnosu med NJO in NJIM, o ljubezni, strasteh, padcih in vzponih v tem čarobnem, enkratnem življenju. Petra bo prebrala tudi svojo novo pesem, naslovljeno Kako ostati zvesta. Vsaka od nas lahko na to večno temo napiše svojo pesem. In kaj menijo moški o zvestobi? Bomo slišali danes zvečer … 

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

Zvesta svoji frizerki, čeprav mi ob dneh,

ko izve, da se bo njenemu možu

delo spet zavleklo pozno v noč,

v lasišče zabada glavnik kot da bi mi v glavo

želela zabosti vile.

Zvesta svojemu mesarju, ki mi vsak kos mesa

zavije vključno z neokusno pripombo,

ki namiguje na mesene zadeve kakšne druge vrste.

Zvesta svojemu moškemu,

uničujoči dialektiki vojne in erosa

na bojišču najine bližine,

ki moje srce počasi spreminja v kadaver srca.

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

Zvesta svojemu večnadstropnemu srcu,

različnim podnebjem v vsakem prekatu,

zaradi katerih se včasih ne zna izreči samo zase.

Zvesta njegovim globinam in višinam,

čeprav so strašen kraj.

Zvesta svojemu plemenu, rodu – 

kaj in kako in kdaj in kje so se izrekli,

je šlo tudi skozi mene,

z njimi sodiham naprej,

čeprav mi prav oni

s prostodušno zaupnostjo krvi,

ki ni voda,

prste zadirajo najgloblje v boleča mesta

in niso nikoli popolnoma zadovoljni

z jakostjo bolečine,

ki jo ob tem čutim.

Zvesta svojim otrokom,

ptičem goličem,

ki jim svet polagam prežvečen

v odprte lačne kljune,

da si bodo potem od njega vzeli sami:

zlato zrnje, rdeče črve ali mrhovino.

Zvesta svoji resnici,

čeprav sem ji že zdavnaj vzela nedolžnost,

in sva si preblizu,

in kar nam je preveč blizu,

nas ne zadeva več.

Lahko mi verjamete, zvesta ženska sem.

A kako ostati zvesta,

ko neizprosna resničnost

sproti izkrivlja besede, podobe, dejanja?

Ko skušam uskladiti

tisto, kar vem, s tem, kar sem?

Ko sem čez dan cela,

noč pa me razkroji v osnovne delce,

zato včasih ne vem,

ali sploh lahko jamčim

sama zase?

Lahko mi verjamete,

zvesta ženska sem.

In zvesta ženska se mora

ves čas spopadati

z vsemi oblikami zvestobe

in nezvestobe,

da lahko ostane zvesta

svoji podobi

zveste ženske.

torek, 26. maj 2015

»Odkrivati sebe v sebi, je fantastična inventura!«



Manca Košir
Vesna Sivec Poljanšek
Bukla 110-111, 20.5.2015
foto: Borut Krajnc
Manca Košir se je v svoji najnovejši knjigi Darovi minevanjadotaknila tistega, kar pri mnogih (še posebej v sodobnih, odtujenih časih) velja za velik tabu: njeni dopisovalci pripovedujejo različne zgodbe o odhajanju s tega sveta, o minljivosti in minevanju ter o človeškem (ne)sprejemanju vsega tega. A Darovi minevanja nikakor niso knjiga o smrti, pač pa knjiga o življenju in globokih bivanjskih spoznanjih. So vse tisto, kar Manca Košir, ta vsestranska ženska tisočerih talentov, ki lahko med vse svoje dosežke šteje tudi avtorstvo osemnajst knjig, izžareva in tudi živi. Polno ter brez blefiranja.
Zato ni čudno, da je bilo že najino dogovarjanje za ta intervju zavito v obilo pozitivne energije, kasnejši pogovor pa je (za)žarel v barvah Mančine vseživljenjske radosti. Kajti, kot nam milo polaga na srce prav Manca, »navdihujoče je osmisliti svoje življenje«.
Bukla: Že dlje delate kot prostovoljka v Slovenskem društvu hospic. Vas je k temu pred leti nagovorila notranja nuja, morda (tudi) strah pred minljivostjo, umiranjem?
Košir: V Slovenskem društvu hospic sem že dobrih osem let, umirajoče sem spremljala štiri leta na domu in potem tri leta vsak ponedeljek v mili hiši hospica. Lani sem si vzela leto dni odmika, da sem z dopisovalci napisala knjigo o »poslednjih«, se pravi o najpomembnejših rečeh: naši ranljivosti, bolečinah, minljivosti, umiranju, majhni in veliki smrti …

nedelja, 24. maj 2015

V Mariboru Manca Košir z DAROVI MINEVANJA

V četrtek, 28.. maja, ob 18. uri, Mestna knjigarna Maribor, Ulica 10. oktobra

Na dogodku v Mariboru se bo Danaja Lorenčič pogovarjala z Manco Košir ter dopisovalci Karlom Gržanom, Jankom Bohakom in Ano Drevenšek.

clip_image001

Manca Košir v svoji peti knjigi dopisovanj --skupno njeni že osemnajsti knjigi – s presunljivimi pismi predstavi teme, ki se dotikajo najpomembnejših človekovih strahov in so večinoma še vedno tabu.

Njeni dopisovalci so tokrat Ksenija Malia Leban, ki je opisala svojo obsmrtno izkušnjo, Janko Bohak, ki je osvetlil minevanje s psihoanalitskega vidika, zdravnica paliativne medicine Urška Lunder , ki je govori o izkušnjah z umirajočimi, pater Karel Gržan, ki je spregovoril o presežnem, Jasna Stošić, ki se je soočila z diagnozo rak, oznanjevalka ženskih veščin in ustanoviteljica Rdečega šotora Ana Drevenšek ter Tina Košir Mazi, ki je dala glas ženskam mrtvorojenih otrok. Kljub hudemu , trpljenju in bolečinam so vsa pisma milo lepa. Svetlikajo luč upanja in zaupanja. Knjiga Darovi minevanja je zato zdravilna. Ker so o ranljivosti pričevali dopisovalci, tudi bralec dobi dovoljenje, da sam sebi spregovori po resnici.

Lepo vabljeni na nepozaben večer s povezovalko Danajo Lorenčič med srčnimi in iskrenimi ljudmi!

Naslednji mariborski dan, v petek, 29. maja, ob 16. uri sledi snidenje in pogovor o stoletnikih – moja mama jih je dočakala sto in natanko 6 mesecev --  v Domu Danice Vogrinčič. Srečanje bo vodil novinar Anton Petelinšek in zapel bo stari prijatelj Lado Leskovar, najljubši pevec moje rane mladosti … 

četrtek, 21. maj 2015

ZA HOSPIC: Koncert Evropskega zdravniškega orkestra

Nedelja, 31. maja, ob 19.30 v Slovenski filharmoniji

Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine

Evropski zdravniški orkester Ljubljana 2015
dirigent Marjan Grdadolnik
Andrej Žust rog
M. Kozina: Bela krajina, simfonični scherzo
R. Glière: Koncert za rog in orkester
A. Dvořák: Simfonija št. 9 'Iz Novega sveta'

V podporo dobrodelni ustanovi: Slovensko društvo Hospic

S ponosom vam predstavljamo koncert Evropskega zdravniškega orkestra (EDO – European Doctors Orchestra). Gre za sklep in vrhunec nekajdnevnega gostovanja velikega simfoničnega orkestra, ki ga sestavljajo zdravniki iz cele Evrope, ki so obenem tudi glasbeniki, orkester pa se dvakrat letno zbere, gostuje in koncertira, vsakič v drugi evropski državi (do sedaj že Velika Britanija, Švica, Nemčija, Italija, Norveška, Madžarska, Poljska ...). V letu 2015 orkester EDO prvič v svoji zgodovini koncertira v Sloveniji.

Za ljubljanski koncert orkestra EDO smo izbrali dela Marjana Kozine, Antonína Dvořáka in Reinholda Gliera, kot solist pa bo nastopil hornist Andrej Žust, zaenkrat prvi in edini Slovenec, ki je postal redni član Berlinskih filharmonikov, enega najodličnejših simfoničnih orkestrov na svetu. Dirigent bo v slovenskem prostoru že uveljavljeni Marjan Grdadolnik.
Pomoč pri organizaciji: Kulturno-umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Lojz Kraigher

Vstopnice

Karte po 20 ali 30 EUR lahko kupite na sedežu Slovenskega društva hospic na Gosposvetski cesti 9 v Ljubljani, kontaktna oseba Alenka Pečenko, tel: 01 24 44 492, 051 442 552, e-pošta: hospic-uprava@siol.net.

ponedeljek, 18. maj 2015

V Celju Manca Košir z DAROVI MINEVANJA

V četrtek, 21. maja, ob 18 uri,  Mestna knjigarna Celje, Stanetova ul. 3

Na dogodku v Celju se bo Manca Košir pogovarjala z dopisovalci Karlom Gržanom, Jankom Bohakom in Ano Drevenšek.

clip_image001

Manca Košir v svoji peti knjigi dopisovanj --skupno njeni že osemnajsti knjigi – s presunljivimi pismi predstavi teme, ki se dotikajo najpomembnejših človekovih strahov in so večinoma še vedno tabu.

Njeni dopisovalci so tokrat Ksenija Malia Leban, ki je opisala svojo obsmrtno izkušnjo, Janko Bohak, ki je osvetlil minevanje s psihoanalitskega vidika, zdravnica paliativne medicine Urška Lunder , ki je govori o izkušnjah z umirajočimi, pater Karel Gržan, ki je spregovoril o presežnem, Jasna Stošić, ki se je soočila z diagnozo rak, oznanjevalka ženskih veščin in ustanoviteljica Rdečega šotora Ana Drevenšek ter Tina Košir Mazi, ki je dala glas ženskam mrtvorojenih otrok. Kljub hudemu, trpljenju in bolečinam so vsa pisma milo lepa. Svetlikajo luč upanja in zaupanja. Knjiga Darovi minevanja je zato zdravilna. Ker so o ranljivosti pričevali dopisovalci, tudi bralec dobi dovoljenje, da sam sebi spregovori po resnici.

Lepo vabljeni na nepozaben večer med srčnimi in iskrenimi ljudmi!