nedelja, 31. januar 2016

Magnifico o smrti

Ker je toliko smrti okoli mene in ker je smrt moja največja učiteljica, mi v intervjujih hitro pade v oči, če kdo kaj izjavi o njej, tej moji učiteljici - SMRTI. Kar se je zgodilo tudi med branjem imenitnega intervjuja Jureta Aleksiča ob petdesetletnici legendarnega MAGNIFICA (Pogledi, 27. januarja 2016 - na naslovni strani je fascinanten, karizmatični igralec Jernej  Šugman, uf, kakšna prezenca igralca Kralja Ubuja!). Tole je njegova izjava o smrti: "Prepričan sem, da je to veličasten dogodek. Predvsem si ne bi želel, da bi bil zame prežet s paniko in strahom, temveč z enim takim ekstatičnim orgazmičnim občutkom zapuščanja. Velik vtis je name naredilo, ko sem imel možnost videti, kako mi je v Srbiji umrla babica. Umrla je tako kot ... kot indijanska skvo - ona se je odločila, da bo šla! Preprosto se je ulegla, da bo umrla. Na vprašanje: "Kaj ti pa je?", se je nasmehnila: "Nije mi ništa nego mrem!¨" In je popolnoma mirna in zadovoljna odšla. In to si jaz želim zase." In je še dodal petdesetletni, z življenjem sprijaznjeni, šarmantni in modri Magnifico: "In predvsem modrost, da bom znal smrt objeti in preprosto oditi. V bistvu si želim moči in modrosti, da bom znal smrt objeti z obema rokama in reči: "Let's dance." Smrt je vsekakor enkratna izkušnja, in res ne bi rad zajebal, ha ha ha!"

Rada bi bila indijanska skvo kot ta babica, ki je znala naravno živeti in povsem naravno umreti. In tudi jaz bi rada rekla za slovo: "Nič mi ni, samo umiram". In spokojno umrla. Amen.

sobota, 30. januar 2016

ČAJANKA Z MANCO KOŠIR, Konzorcij, torek, 2. februarja 2016, ob 18. uri



Morda je najtežje nositi žalost ob izgubi bližnjega mladostnikom. Kajti sovrstniki so v zadregi, kako ravnati, tudi v slovenskih šolah je pogost molk namesto odkritega pogovora. Zato bo februarska čajanka posvečena razmišljanju o tej temi, ki ne sme biti tabu. O dveh knjigah za mladostnike, DRAGI VINCENT Mandy Hager in NEBO JE POVSOD Jandy Nelson, se bo Manca Košir pogovarjala s predsednico Slovenskega društva hospic Renato J. Roban in njegovim prostovoljcem Matevžem Pavčnikom. Večer bo z milo glasbo obogatila pevka Melita Osojnik.

In še odlomka za okus.



Mandy Hager DRAGI VINCENT:
»Grozno? Ja. Ampak tudi tragično. Namesto da bi poiskal pomoč, da bi izrazil svojo bolečino in trpljenje, je pustil, da ga je to strlo.«
(…)
»Celotno življenje je trpljenje. Tako ali drugače vsi utrpimo rane. To, kako se spopadamo s tem – oziroma se ne – na koncu iz nas naredi, kar smo. Torej, lahko pustimo, da nas to zastruplja in s tem tiste, ki jih imamo radi, ali pa to uporabimo za osebno rast. Odločitev je v naših rokah.«

Jandy Nelson NEBO JE POVSOD:
Začnem razmišljati o vseh stvareh, ki jih nisem izrekla po Baileyjini smrti, o vseh besedah, ki so pospravljene globoko v mojem srcu, v najini oranžni sobi, o vseh  besedah na vsem svetu, ki niso izrečene po nikogaršnji smrti, ker so preveč žalostne, preveč besne, preveč pretresene,. Prepolne slabe vesti, da bi prišle na dan – vse začnejo dreti po me ni kakor  blazna reka.


Pridite, podelite svojo izkušnjo! Med prijaznimi ljudmi in ob toplem čaju bo lažje spregovoriti. Naj nas ne bo strah in sram odpreti svoje srce, spodbujajo čajanke v Konzorciju. Vabljeni!

ponedeljek, 18. januar 2016

Jan Cvitkovič o smrti


Režiser Jan Cvitkovič je izjemno zanimiv ustvarjalec, zame eden najbolj vznemirljivih od njegovega filma Arheo naprej. Ker je to film brez besed, o prasnovi in prostorih tišine, iz katere smo prišli in v katero se bomo vrnili po smrti. 

V reviji OUTSIDER (št. 4, letnik 1), eni najboljših na slovenskem časopisnem trgu, so naredili z njim intervju pod naslovom Človek je lačna žival. Na vprašanje Mateja Mljača, katera faza potovanja mu je bliže: smrt življenja ali življenje smrti, je odgovoril: "Mislim, da je za vsakega človeka najpomembnejši del življenja prav smrt. Šele ko se nehaš bati smrti, ko se sprijazniš z njo, lahko normalno prenašaš življenje. Na žalost zahodnjaki tabuiziramo smrt in se je zato bojimo. Mislim, da bi že v osnovni šoli morali poučevati predmet Smrt. Otroci bi se morali soočiti s smrtnostjo in jo dojeti kot sestavni del svojih življenj. Vsak dan se v bistvu pripravljamo na smrt. Z vsakim dotikom svojega otroka smo bližje smrti. Smrt je hkrati nov začetek. Tako kot rojstvo, ki ga v nasprotju s smrtjo častimo in se ga veselimo. Zakaj se potem ne veselimo smrti, ki je logična posledica rojstva?
M.M.: Ker z mrtvimi ne znamo ali pa se bojimo komunicirati?
J.C.: Z mrtvimi in še nerojenimi komuniciramo neprestano. Živi ljudje smo le vmesnik med še ne rojenimi in mrtvimi. Smo del enotne energije, ki se pretaka in kroži okrog iste osi univerzalnega bistva.

To je le kratek odlomek vsebinsko bogatega intervjuja, intervju je le eden izmed mnogih prispevkov v številki Outsider, ki so jo posvetili FANTAZIJI in posebej dobro osvetlili najrazličnejše prostore našega bivanja. Jan Cvitković govori o tistih, ki "se jih lahko dotaknemo le skozi svet emocij in globokega potapljanja v našo podzavest." Navdihujoče branje!

sreda, 13. januar 2016

Minljivost -- knjiga, ki bi jo morali brati in prebrati




Atul Gawande MINLJIVOST, prevod Samo Kuščer, urednica Sanda Šukarov, zbirka Esenca, 252 strani, 27,96 EUR

Izšla je knjiga Minljivost; pogumna, pomembna in – ob pomanjkanju ustreznejšega izraza – navdušujoča knjiga o temi, ki jo vse preradi odrivamo iz zavesti in si s tem delamo medvedjo uslugo.

Medicina vse bolj premaguje bolezni in kljubuje smrti, toda ko je slovo neizogibno, je neredko oropano človečnosti, ker nam gre bolj za trajanje življenj kot kakovost. Ugledni ameriški kirurg in pisatelj Atul Gawande v izjemnem delu Minljivost obravnava starost, ki smo jo v sodobni družbi uspešno potisnili v domeno medicine in bolnišnic, čeprav še zdaleč ni bolezensko, ampak naravno stanje. Staranje nam predstavi z vidika starejših, osredotoča se na občutenja, želje in mišljenje starejših in ne na to, kaj bolj ustreza njihovim mlajšim in zdravim svojcem. Na podlagi lastnih izkušenj, zgodb iz domačega in profesionalnega okolja in usod sorodnikov in pacientov razmišlja o tem, kaj je staranje, kako ga sprejemati in kaj je treba spremeniti v naši miselnosti ter socialnem in zdravstvenem sistemu, da bi se življenje izteklo kar se da kakovostno, mirno in dostojanstveno.

Življenje se je lepo odvijalo, zdravo in brezskrbno. Potem pa je nenadoma udarila bolezen in vse obrnila na glavo.

Kot minljiva, umrljiva bitja se moramo spopadati z omejitvami, ki nam jih postavlja naša telesna zgradba, naši geni, celice, tkivo. Zmogljivosti sodobne znanosti so temeljito predrugačile človeško življenje. Sodobna medicina nam je sicer dala neverjetno moč, da se upiramo tem omejitvam, a skrb vzbujajoče je, kako počasi se medicinska stroka sooča s spremembami, za katere je odgovorna.

Živimo dlje in bolje kot kadarkoli prej. Hkrati pa je znanstveni napredek staranje in umiranje preoblikoval v medicinski kategoriji, pri katerih imajo glavno vlogo profesionalni zdravstveni delavci.
Še pol stoletja nazaj je večina ljudi umrla doma, v domačem okolju in med znanimi, ljubimi osebami. Danes je doživljanje visoke starosti in umiranja premaknjeno v bolnišnice in domove za starejše. Domov, kjer živijo tudi domače živali, kjer ima vsak stanovalec svoje stanovanje in na voljo še skupne prostore za druženje in kjer popoldneve preživljajo tudi otroci, je na svetu žal le peščica.

Kakšno starost si želimo zase? Bomo lahko uživali v znanem okolju, vonjih in obkroženi s svojimi predmeti in ljudmi ali bomo nemočni gledali v neznane oči in se prepuščali njihovim dotikom? Koliko medicine naj bo na koncu naše poti? Je varnost res edino, kar si želimo v svoji starosti?
Po dolgih letih boja za samostojnost, neodvisnost, bomo na koncu poti morda zopet prepuščeni miliosti in nemilosti drugih. Bodo imeli čas, da nam pomagajo iz postelje, na stranišče in se obleči? Nam bodo pustili, da to storimo sami, četudi bo trajalo malo dlje?

Motili smo se glede tega, kaj je naša naloga v zdravstvu. Mislimo, da moramo zagotavljati zdravje in preživetje. Stvarnost pa je veliko širša od tega. Omogočati moramo dobro počutje. Dobro počutje pa je povezano z razlogi, zardi katerih sploh želimo živeti. In ti niso pomembni le ob koncu življenja ali ko nas prevzame onemoglost, temveč ves čas.


Atul Gawande (1965) je avtor treh uspešnic: Complications, Better in The Checklist Manifesto. Dela kot kirurg v univerzitetni bolnišnici v Bostonu, piše za The New Yorker in uči na Medicinski fakulteti in Visoki šoli za javno zdravje Harvardove univerze. Prejel je odlikovanje Lewisa Thomasa za pisanje o znanosti, MacArthurjevo štipendijo in dvakrat nagrado National Magazine. Na področju javnega zdravstva je direktor Ariadne Labs in predsednik Lifebox, neprofitne organizacije, ki si prizadeva za varnejšo kirurgijo na svetovni ravni. Z ženo in tremi otroki živi v Newtonu v Massachusettsu. Spremljamo ga lahko na spletni strani atulgawande.com.


Naš ultimativni cilj ni dobra smrt, ampak dobro življenje do samega konca.


ponedeljek, 11. januar 2016

SIMONA WEISS, NEUZRTA SVETLOBA


Božja svetloba čute okrepi
in uči: »Svetloba za svetlobo.«
Rumi






Simona Weiss (1963 – 2015) je bitje Svetlobe. Kot smo mi vsi, le da redki spustijo Svetlobo v srce in jo potem žarijo v okolje. Večina ljudi čaka v preddverju Luči na svoj čas.
Množični mediji praviloma hranijo ovce s podobami površja, globlje se ne spustijo. In človekove oči tudi zaradi njihovih temnih slik slabo ali nič ne vidijo, ušesa slabo ali nič ne slišijo. Ker je bistvo očem nevidno, kot je povedal Mali Princ, dobro slišan in malo razumljen. Živimo pač v času občil, ki pomembno vplivajo na iskanje, prepoznavanje in reprezentacijo pomenov in smisla človekovega obstoja. So mesta izrekanja najpomembnejših »resnic« o svetu in nas samih. Govorijo o tem, kdo smo in kaj naj bi bili, da se bomo skladali s podobami, zavezujočimi za naš čas in skupno globalno vas.
Ko je Simona Weiss božala duše sto tisoče poslušalcev širom Slovenije, mediji o njenih neverjetnih uspehih skoraj niso poročali, na internetu ni bila zaznana. Miha Mazzini, 1998: »Dobro obveščeni imenik SloWWWenia ni pod geslom 'Simona Weiss' našel niti enega zadetka. Še bolje obveščeni imenik Mat' Kurja tudi ne. Še iskalec TOBI, ki se plazi po strežnikih kar povprek in zbira podatke kot hrček, je našel eno samo omembo … Simona Weiss na slovenskem internetu ne obstaja.« Danes je seveda drugače, na njenem fb je na tisoče sledilcev. A tim. resni mediji je niso vzeli za mar. Razen Delove Sobotne priloge, v kateri je Vesna Milek obravnavala »fenomen Weiss« in šla leta 2000 na njen koncert v Novo Gorico. Dvorana je bila nabito polna, več kot dva tisoč ljudi je sprejela, zunaj pa so se tepli za karte. Milek je napisala: »Simona Weiss je poseben fenomen slovenske estrade. Tudi zato, ker je ta 'estrada' nikoli ni zares sprejela. Ljudstvo jo očitno ljubi veliko bolj kot mediji. Razprodane športne dvorane po Sloveniji, sedemkrat mariborska Dvorana Tabor, petkrat Hala Tivoli… » Pa: «Zdaj razumem. Ljudje so prišli gledat in šele nato poslušat – božanstvo.« Ne gre le za koncert, je razmišljala, »to je vodenje nespolne ljubezni z maso, ki diha tako, kot hoče ona.«
Tisti, ki so hodili na njene koncerte, so Simono Weiss poimenovali »kraljica src«, »dobra vila«, »izvir ljubezni« ipd. Drugi so se norčevali iz njene glasbe, češ, a je to sploh kakšna muzika. Tretji so zanjo sicer slišali, a jim ni bilo mar, saj jih nič v zvezi z estrado ne zanima. Mednje sodim tudi sama. Zato sem bila pred dobrim desetletjem silno presenečena, ko mi je telefonirala – Simona Weiss.
Da bi se o nečem rada pomenila z menoj, je rekla, in čez nekaj dni prišla v moj kabinete na fakulteto. Ko je odprla vrata, je v sobo stopila -- Svetloba. Začutila sem čisto srce in njegovo dobroto. Pripovedovala mi je o sinu in povedala, da študira psihologijo tudi zato, da bi bolje razumela otoke z avtistično motnjo. Me vprašala, če mi lahko pošlje diplomsko nalogo in ali bi hotela napisati recenzijo za knjigo, ki jo bo izdala, ko bo opravila zagovor.
Simona je bila odlična študentka, študij je končala s povprečno oceno 9,6. Čeprav so na začetku mnogi vihali nos, kaj bo ta misica in pevka plehke glasbe. Poznam te predsodke, dobro jih poznam. Ko sem prišla na takratno FSPN, sem pisala kolokvij pri uglednem profesorju nezadostno, tisti, ki so prepisovali od mene, pa prav dobro. Kako to? Gospod profesor mojega izdelka sploh ni pogledal, češ, manekenke in filmske igralke so znano butaste, kaj bi se mučil z branjem. Obe sva za svoje diplomsko delo prejeli Prešernovo nagrado, Simona leta 2008 za nalogo z naslovom Posebnosti in težave v razvojnem procesu dečka z Aspergerjevim sindromom: študija primera.
Besedila za pesmi Simone Weis so silno preprosta, uglašena na bistvo: Vse življenje svoje pravo pot do duše sem iskala …Dokler sem zate tu, mirno bodi brez strahu … Ti si ljubezen, darilo meni od Boga …. Sreča je ljubiti neskončno in v nove dni verjeti … Nekje zame luč gori … Njena besedila žarijo upanje in opravljajo poslanstvo, ki ga je nekdanji pokojni nadškof Alojzij Šuštar takole opredelil: »Vzgoja k upanju je ena od temeljnih etičnih vrednot.«
Simona Weiss je širila upanje in vero v dobro nenehno. Najprej kot pevka srčnih pesmi, potem kot psihologinja -- strokovnjakinja, ki je pomagala staršem in otrokom z avtistično motnjo. Brezplačno. Na fb so presunljiva pričevanja, kako je prestradana podelila svojo edino hrano po mučnem potovanju v bolnišnico v Padovo, dva kosa prepečenca. Enega je dala medicinski sestri, ki jo je spremljala. Ali kako je dan pred napornim koncertom v hali Tivoli, ko drugi histerično lovijo čas za rep, še obiskala prijateljico v porodnišnici in v miru blagoslovila novorojeno dete.
O takih stvareh množični mediji ne poročajo. Ker jih ne zanimajo, svojega pogleda ne usmerjajo v njihovi smeri. Kar ni v pogledu, je nevidno. Mediji se zanimajo za svetne stvari in jih ne pritegne živo življenje, ki tli pod našo kožo. Saj zato so križali Njega, katerega rojstvo slavimo na božični praznik. Slavimo praznik Luči, ki jo je širil s tako močjo, da je bilo treba ubiti svetleče telo. Ubiti radikalno držo, saj je vedno znova kazala na nasprotje med vidnim in nevidnim: svet je kraljestvo vidnega, življenje je kraljestvo nevidnega. In koga zanima to živo meso, »sestavljeno iz naših vtisov, želja in prizadevanja, da bi jih potešili, pa tudi naših žalosti in radosti, (ki) je naša prava resničnost, srce in skrivnost naše biti« (Michel Henry, Jezusove besede)?
Jezus je rekel (Tomažev evangelij): »Svetloba biva v notranjosti človeka svetlobe in osvetljuje ves svet. Če ne sveti, je tema.«
Malo je ljudi, ki bi tako svetili, kot je Simona Weiss. Čeprav niso vedeli, so ljudje to čutili. Zato jih je toliko prihajalo na njene koncerte, pokupilo pol milijona njenih plošč … In sem jo močno čutila tudi jaz, da sem se pozanimala, kje leži bolnica, si napisala na listek, naj jo obiščem. Takrat ko me je notranji glas večkrat opozoril, naj grem na obisk, sem bila tako zasuta z delom, da nisem zmogla. Sem šla v samoto in tišino na post in takoj po vrnitvi hotela k njej, pa je zazvonil telefon in mi je neznani glas sporočil, da je že drugje. Umirajoča. V duhu sem se povezala z njo, ugledala njen odhod v svetlobi, ki je bil milo lep, ker je bila tako zelo lepa Simona dobrega srca.
Zato se ji je izpolnila velika želja. Da bi videla Pedra Opeko. In je po večeru v hali Tivoli stal pred bolnišnico ravno takrat, ko je iz stavbe stopil Simonin mož Goran Šarac, topel, ljubeč mož, ki je bil skrben ob ženi, dokler ni zaprla vek in spustila nežen Dih. Goran je Opeko prijazno pozdravil, Opeka vesel, da je kak Slovenec, ki se zna tako odprto razveseliti srečanja. Ni mu odrekel, da gre obiskati njegovo hudo bolno ženo, ne da bi vedel za njeno ime. Mazilil jo je, objel in bil radosten, da je bil na pravem mestu ob pravem času.

Ni naključij. Vse je na pravem mestu ob pravem času. Le da tega (še) ne vidimo. Potrebujemo Svetlobo, da nam razsvetli temo. Svetloba ni abstraktna Luč, nosijo jo skozi vse čase konkretni ljudje odprtega srca. Lepe duše. Take, kakršna je Simona Weiss. Pokopana v času pričakovanja rojstva Svetlobe, ki je obsijala svet in še ni povsem obupala nad nami.

petek, 25. december 2015

Čajanka z Manco Košir 5.1.: dr. Špela Žakelj in Gašper Stražišar



Manca Košir se bo o knjigah Citadela in Mali princ francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exupéryja pogovarjala s prevajalko dr. Špelo Žakelj in voditeljem Fejstbuk kluba Gašperjem Stražišarjem



Odlomka za radost do branja: 

Antoine de Saint-Exupéry CITADELA: Tako sem dolgo razmišljal o pomenu miru. Ta prihaja zgolj iz otrok, ki se rodijo, iz žetve, ki je opravljena, iz hiše, ki je končno pospravljena. Prihaja iz večnosti, kamor odhajajo dopolnjene stvari. Mir polnih skednjev, spečih ovac. Zloženega perila, mir čiste popolnosti, mir, iz katerega nastane dar Bogu, ko je enkrat dopolnjen. 

Zdelo se mi je namreč, da je človek zelo podoben citadeli. Prevrača zidove, da bi si zagotovil svobodo, toda potem je zgolj razrušena trdnjava, odprta zvezdam. Tedaj se začne tesnoba, ki je nebivanje. Naj najde svojo resnico v vonju vinske vitice, ki se žge v ognju, ali v ovci, ki jo je treba ostriči. Resnica se dolbe kot vodnjak. (…) Citadela, zgradil te bom v človeku. 

Antoine de Saint-Exupéry MALI PRINC: »Ne bi je smel poslušati,« mi je zaupal nekega dne. »Cvetlice ne smeš nikoli poslušati. Lahko jih gledaš in duhaš. Moja je dehtela po vsem planetu, toda nisem se znal tega veseliti. (…).«

In zaupal mi je še tole: »Vidim, da nisem ničesar razumel! Moral bi j bil soditi po dejanjih, ne po besedah. Dišala mi je in me razveseljevala. Nikoli bi ne bil smel pobegniti! Za temi nedolžnimi zvijačami bi moral slutiti skrito nežnost. Cvetlice so tako neuravnovešene! Toda bil sem premlad, da bi znal ljubiti.« 

Poleg dveh odličnih knjig po 10% popustu vas čakajo piškoti in čaj, predvsem pa živahen pogovor, ki nagovarja dušo. Pridite, stopimo skupaj v novo leto 2016 bralci, ki dobro v srcu mislimo!

četrtek, 03. december 2015

“Bistveno je, da se veliko smejem”

TAO PORCHON-LYNCHBistveno je, da se veliko smejem, zato pravim, da bi ljudje, ki se niti enkrat ne nasmehnejo čez dan, morali razmisliti, kaj je narobe z njihovim ‘smejalnim aparatom’.”
“Verjamem v pozitivno mišljenje, pošiljanje dobre energije, verjamem, da bo vse dobro, če bomo le spoštovali in ljubili drug drugega. Bistvo vseh nas je ta večna energija, ki jo premoremo in jo mnogi v življenju zavržejo. (…) Mislim, da je treba živeti, kot da je to naš zadnji dan, naš najboljši dan v življenju.”
TAO PORCHON-LYNCH, 97 let, učiteljica joge, plesalka, igralka
Pravkar sem odložila Delovo prilogo GOODLIFE (letnik 7, številka 31, zima 2015), v kateri je Patricija Maličev napisala PORTRET moje velike vzornice. Njena fotografija v eni od jogijskih asan je krasila steno moje sobe v stanovanju, iz katerega sem se po pol stoletja izselila. Pri selitvi sem se učila presegati navezanosti. Strašno hudo mi je bilo oddati štiri petine svojih knjig, nekatere še vedno pogrešam. A se zavedam, da jih pač ni več v moji knjižnici. Ni jih več, jaz pa sem, Bogu hvala, še … Stene moje viške sobe sem imela polepljene z mislimi modrih mož in žena, z meni najljubšimi pesmimi, s fotografijami ljudi, ki me navdihujejo. Kriterij, da sem jih dala na steno, je bil: Starost najmanj 90 let, radost, obsežen ustvarjalni opus, veselje do življenja, smeh. Vse, kar je bilo nalepljeno na stenah, sem potrgala, položila v mapo, in to vrgla v smeti. Pa se mi danes s časopisne strani prismehlja draga prijateljica Tao. Ah, kako mi je polepšala dan! Spet je tu, pred mojimi očmi. In zato naj bo še na tejle spletni strani in na mojem fb. Da bo ostala, ta neverjetna mladostna ženska, ki o starosti pravi: “Vitalnost je nekaj, kar človek izžareva in kar prihaja od znotraj, nekaj, kar deliš z drugimi in je samo dobro, samo dobre misli in dejanja.”
Bog jo živi še na mnoga leta! Potrebujemo navdih SVETLOBE, ki žari skozi take ljudi, kot je Tao. In kot lahko postanemo tudi jaz, ti, mi vsi. Čas je ZA!

Podarite KRILCA – darila s čarobno močjo

clip_image002Ali tudi vi iščete primerna darila za obdaritev najdražjih? Ne veste kaj bi podarili nekomu, ki že ima vse?

Predstavljamo vam Krilca, družbeno odgovorna darila. Namen Krilc, daril s čarobno močjo, je omogočiti stalne prilive izbranim družbeno odgovornim projektom v Sloveniji, državah nekdanje Jugoslavije in državah v razvoju. Obdarovanec prejme čestitko z originalno ilustracijo, ves zbran denar pa je namenjen enemu od projektov po izboru kupca. Z darili ne obremenjujemo okolja, izognemo se nakupovalni mrzlici in dolgim vrstam v trgovinah ob večjih praznikih, hkrati pa obdarovanca presenetimo na res izviren način.

Z nakupom takšnega izvirnega darila pripomoremo k ohranjanju rastlinskih in živalskih vrst, zmanjševanju revščine v državah v razvoju, boju s podnebnimi spremembami, ali pa razveselimo otroka brez staršev z novimi športnimi copati. Skupaj obstaja kar 42 daril; katera in kako jih podarimo, si lahko preberete na spletni strani: www.krilca.si