petek, 19. december 2014

Z ALENKO REBULA V NOVO LETO 2015

Čajanka z Manco Košir, torek, 6. januarja 2015, ob 18. uri v knjigarni Konzorcij

Prvi torek v prvem mesecu svežega leta, torej v torek, 6. januarja 2015, bo ob 18. uri Čajanka z Manco Košir v knjigarni Konzorcij. O dveh knjigah za notranjo moč in vero vase na poti v novo leto bo tekel pogovor s priljubljeno pisateljico Alenko Rebula in njeno sodelavko Josipo Prebeg. Ponatisnjena uspešnica Alenke Rebula Sto obrazov notranje moči je ena najlepših duhovnih knjig v svetovnem merilu, priročnik Vera vase, ki sta ga pravkar izdali z Josipo Prebeg, pa popotnica za osebno prenovo.

  Alenka Rebula STO OBRAZOV NOTRANJE MOČI

Knjiga poetičnih meditacij je osupljivo lepa. Globok tolmun, v katerega se duša potopi po svoje zaklade, da jih s pogumom dviguje na obalo naročij, v katerih se še tako težki kamni bolečine zableščijo v svetlobi upanja. Ko gorje lega k počitku, šele lahko uziramo cvetenje svojega vrta. Hvaležni za darove, ki smo jih nabrali, ko smo padali vase do dna. Ljubezen seže do smrti in čez, zato je mogoče iz sveta nerojenih najti pot med žive. Veličastno delo! Prišlo je ob pravem času: ko se vse ruši okoli nas, mi postajamo kovači svetlih zvezd in svobodne ptice razprtih kri. Ker vse zna rasti, kliti brez muke in preminiti brez solz. Tudi jaz. Tudi ti.

Alenka Rebula, Josipa Prebeg VERA VASE

Avtorici po Sloveniji in v zamejstvu prirejata delavnice o poti k veri vase, ki se jih je udeležilo že več sto ljudi. Knjiga prepleta dragocene izkušnje in doživljanja na tem najpomembnejšem potovanju, »potovanju v nove svetove, ki jih še niste odkrili in ki prebujajo najlepše v življenju«. Filozofinja in pesnica Alenka, ki verjame v izpolnjenost, se je v knjigi zlila z Josipo, strokovnjakinjo za govorico telesa, komuniciranje in odnose, da sta napisali knjigo, »ki v 26 korakih prepotuje ključna vprašanja našega življenja in predlaga ustvarjalne izhode iz življenjskih zastojev«.

V knjigarni Konzorcij vas pričakujemo s čajem in piškoti na mizi in 10% popustom za vse kupljene knjige pri blagajni. Prijazno vabljeni!

nedelja, 14. december 2014

Malalin govor ob podelitvi nobelove nagrade za mir

Malala 12.12.2014 Govor ob podelitvi nobelove nagrade za mir, delni prevod bistvenih misli Albert Smrečnik


... Ne vem, kaj  ljudje pričakujejo od mene, predvsem pa se želim zahvaliti b/Bogu, za katerega smo vsi enaki, in vsem ljudem, ki so molili za moje življenje in hitro ozdravitev ...
Dan Malala ni moj dan, danes je dan vsake ženske, vsakega fanta in dekleta, ki so povzdignili svoj glas za svojo pravico. Je na stotine aktivistov za človekove pravice in socialnih delavcev, ki ne samo govorijo o njihovih pravicah, temveč se borijo, da dosežejo cilj miru, izobraževanja in enakosti. ... Tisoč ljudi so ubli  teroristi in milijoni so bili ranjeni. Jaz sem samo ena izmed njih. ... Govorim ne le zase, temveč govorim, da bi bili slišani tudi tisti, ki nimajo glasu. Tisti, ki so se borili za svoje pravice. Svojo pravico živeti v miru, svojo pravico biti obravnavan dostojanstveno, svojo pravico enakih možnosti, svojo pravico do izobrazbe. ...
Iz tišine je prišlo tisoče glasov. ... V mojem življenju se ni spremenilo nič, z eno izjemo: slabost, strah in obup so izginili, moč, volja in pogum sto se rodili. ...
Tukaj sem, da izrazim svoje mnenje o pravici do izobrazbe za vse otroke. Želim si izobrazbe za sinove in hčere talibanov in vseh teroristov in skrajnežev. Niti talibana, ki je name streljal, ne sovražim. Celo če bi bilo v moji roki orožje in bi on stal pred mano, ga ne bi ustrelila. ...
To je sočutje, ki sem se ga naučila od Mohameda, preroka usmiljenja, od Jezusa Kristusa in Bude. To je dediščina sprejemanja, ki sem ga prevzela od Martina Lutra Kinga, Nelsona Mandela in Muhamad Ali Jinah. To je filozofija nenasilja, ki sem se je naučila od Gandhija, Badšan Khana in matere Terezije. In to je spravljivost, ki sem se je naučila od mojega očeta in moje matere. Moja duša mi govori: "Bodi miroljubna in ljubi vse." ...
In prav tako smo v Svadu v severnem Pakistanu, spoznali pomen pisal in knjig, ko smo videli orožje. Glas, ki govori: "Pisalo je močnejše kot meč". Res je. Skrajneži se bojijo knjig in pisal. Moč izobraževanja jih ustrahuje. Bojijo se žensk. Moč glasu žensk jih ustrahuje. ... 
In zato so pred kratkim v Kueti napadli 14 nedolžnih študentk. In zaradi tega so ubili učiteljice in Polio pomočnice v Kandarju. In zaradi tega dnevno uničujejo šole, ker se bojijo spremembe in enakopravnosti, ki jo želimo prinesti naši družbi. Spomnim se fanta v naši šoli, ki ga je novinar vprašal: "Zakaj so talibani proti izobraževanju?" Pokazal je svojo knjigo in odgovoril preprosto: "Taliban ne ve, kaj je napisano v tej knjigi." Mislijo, da je bog neka mala, staromodna stvar, ki orožje usmerja v glave tistih, ki hodijo v šolo. ...  Teroristi zlorabljajo ime islama in paštunske družbe za svojo osebno prednost. Pakistan je miroljubna, demokratična dežela. Paštuni želijo izobrazbo za svoje hčerke in sinove. In islam je religija miru, človečnosti in bratstva. Islam pravi: da ni samo pravica vsakega otroka do izobrazbe, temveč je izobraževanje njegova dolžnost in odgovornost. ...

Spoštovani generalni tajnik. mir je predpogoj za izobraževanje. V mnogih delih sveta, tudi v Pakistanu in Afganistanu, otroci zaradi terorizma, vojskovanja in sporov ne morejo hoditi v šole. Teh bojevanj smo se res utrudili. Ženske in otroci trpijo na mnoge načine v mnogih delih sveta. V Indiji so nedolžni in revni otroci žrtve otroškega dela. V Nigeriji so uničili mnogo šol. Ljudje v Afganistanu so desetletja prizadeti od krute skrajnosti. Dekleta morajo delati doma in jih silijo, da se poročijo zelo mlade. Revščina, nevednost, nepravičnost, rasizem in odrekanje temeljnih pravic so najpomembnejše težave moških in žensk v enaki meri. ...

Danes kličemo voditelje sveta, da spremenijo svoja strateška načela v prid miru in blaginje. Kličemo vodilne politike sveta, da morajo pogodbe ščititi pravice žensk in otrok. Pogodba, ki ravna proti pravicam žensk, je nesprejemljiva. Kličemo vlade, da zagotovijo obvezno šolstvo po vsem svetu za vse otroke. Kličemo vlade, da se borijo proti terorizmu in nasilju. Da otroke obvarujejo brutalnosti in škode. Od industrijskih držav zahtevamo, da podpirajo izgradnjo možnosti izobraževanja za dekleta v deželah v razvoju. Kličemo vse skupnosti, da so tolerantne in da odklanjajo predsodke glede kaste, vere, sekte, barve kože, religije ali spola ter zagotovijo svobodo in enakost za ženske, da te lahko zacvetijo. Mi vsi ne moremo biti uspešni, če zadržujemo polovico od nas. Kličemo naše sestre po vsem svetu, naj bodo pogumne, na sprejmejo svojo moč in povsem izkoristijo svoje možnosti.

Dragi bratje in sestre, želimo šole in izobraževanje za sijajno prihodnost vseh otrok. Svoje potovanje s ciljem miru in izobraževanja bomo nadaljevali. Nihče nas ne more ustaviti. Govorili bomo za naše pravice in naš glas se bo spremenil. Verjamemo v moč in voljo naših besed. Naše besede lahko spremenijo svet, ker se povezujemo za stvar izobraževanja. In če želimo doseči naš cilj, potem se sami pooblastimo z orožjem izobrazbe in se sami zavarujmo s povezanostjo in skupno pripadnostjo.

Dragi bratje in sestre, ne smemo pozabiti, da milijoni ljudi trpijo zaradi revščine, nepravičnosti in pomanjkanja izobrazbe. Ne smemo pozabiti, da milijoni otrok nimajo šole. Ne smemo pozabiti, da naše sestre in bratje čakajo na lepo, mirno prihodnost.

Torej tvegajmo nadaljevanje boja proti nepismenosti, revščini in terorizmu, vzemimo naše knjige in pisala, ki so naše najmočnejše orožje. Otrok, učitelj, knjiga in pisalo lahko spremenijo svet.

Izobrazba je edina rešitev. Najprej izobrazba. Hvala vam lepa!

Po nemškem prevodu bistvene izpovedi za www.svetovnietos.si prevedel A. Smrečnik, prostovoljec GSEtoS 14.12.2014 http://www.kindernetz.de/infonetz/thema/frauenrechte/-/id=286214/property=download/nid=271614/6djvc8/rede_malala.pdf

sreda, 10. december 2014

Moški trpijo drugače

Moški so z Marsa, ženske z Venere, je naslov popularne knjige, prevedene v desetine jezikov in tiskane vedno znova. Tiste, ki so se ob izidu norčevali iz nje, je veselje nad tem popustilo. Kajti dejstvo, da smo si moški in ženske kljub mnogim človeškim podobnostim različni, razglašajo vedno nove znanstvene raziskave. Celo farmacevtska industrija je začela izdelovati drugačna zdravila za ženske, kot jih je doslej za vse po »moškem modelu«; spoznanje o razlikah med moškimi in ženskami je postalo vseprisotno.

Pred leti sem za potrebe predavanja o različnem doživljanju bolečine pri moških in ženskah naredila anketico med zdravniki in zdravnicami, ki mi je povedala tole: Moški in ženske imamo vsak svoj bolečinski prag, ene zaboli prej, druge kasneje. A statističen pogled pokaže, da ima večina žensk višji bolečinski prag kot večina moških. Prehlajena ženska odpelje otroke v vrtec in šolo, gre v službo, potem po jastvine v trgovine, doma opravi vse kot po navadi. Prehlajen moški obnemore. Odkar imamo sužnjelastniški vulgarno kapitalistični sistem, se v službo še nekako odvleče, zato pa da potem doma vse štiri od sebe. Ker ga boli glava. Ker ga boli grlo. Ker ga trese mrzlica. Ker je najbolj bogi na svetu. Partnerka in otroci mu kuhajo čajčke, hodijo okoli njega po prstih, zagrnejo zavese in spustijo rolete v njegovi sobi, da bi imel mir.

Zdravniki so mi rekli, da večina žensk v njihovih ordinacijah prihaja na pregled samih. Mnogo moških pa obvezno pospremijo ženske: ali mama ali žena ali prijateljica ali hčerka ali sestra. Ne le, da jih pospremijo, tudi na pregled jih običajno naročijo one. Oni namreč si pogosto k zdravniku ne upajo. Primer: Prijatelju je vsak dan bolj zaudarjalo iz ust, tudi oteklina je kazala na gnitje zoba. A k zobozdravniku ni šel. Začeli so se ga izogibati, pa ga to ni motiviralo. Dokler ni žena vzela stvari v roke in ga odpeljala k zobozdravniku. Ta je imel kaj videti (in vohati)! Gnijoča škrbina, razmajani zobje so kazali zanemarjenost, ki si je ženske večinoma ne bi privoščile. Moški pa. Nekateri celo do zadnjega ne gredo po pomoč. Od raka najeden kmet umre na zakurjeni peči, od kapi zadet menedžer se zgrudi v pisarni: »Raje srčni napad kot odkrit pogovor o strtem srcu,« je znan rek. Junaški moški junaško – molčijo.

Kajti taki moški mislijo, da zmorejo. Da morajo sami vse, celo premagati gnile zobe in odmašiti žile. Opazujte moške, kako vozijo po neznanih krajih. Gledajo na zemljevid, na elektronsko napravo, avtomobilskega okna pa ne odprejo, da bi povprašali mimoidoče za pot. Kar ženske storimo povsem naravno: »Če ne vem, bom pa vprašala.« Kdor vpraša, pokaže, da ne ve. Kdor je tiho, dokaže, da sam zmore vse. Tudi kolovratiti po neznanem kraju ure in ure, hehe …

Bolečine niso samo fizične. Čustvene so pogosto hujše! Strahovi različnih vrst najedajo moške drugače. Ženske dvignemo telefon in prijateljici jočemo v slušalko, dokler nam ne odleže. Moški skrijejo strahove globoko vase, da drugi ne bi videli, da drugi ne bi vedeli, da trpijo. Moški je vendar močan! Moški ne jokajo! Svoje ranljivosti ne kažejo, kot to počnemo ženske. Premnogi moški svojih čustev ne zaznajo, svojih občutenj ne poznajo. Ne morem pozabiti umirajočega moškega, dvajset let starejšega od povprečne moške starosti za smrt, intelektualca, ki sem ga povprašala, kaj trenutno občuti, kakšna so njegova občutja. Debelo me je pogledal: »Kaj misliš s tem, Manca, kaj občutim?« Sem ga prijela za suhe suhe roke in mu začela nežno naštevati primere, kaj bi lahko občutil: Bolečino, ker je sam. Trpljenje, ker mu je že pred leti umrla ljubljena žena. Strah, da ga ne bi bolelo. Strah pred smrtjo morda…

Strah pred smrtjo je najhujši vseh strahov, strah pred smrtjo je človekov temeljni strah. Vsi se bojimo smrti, prav vsi! Eni malo manj, drugi bolj, nekateri tako zelo, da strahu ne pustijo iz kleti podzavesti pod luči zavedanja. Taki se zatekajo v različne iluzije nesmrtnosti. Zakaj je malo žensk na oblasti, naj bo to na vodilnih mestih v politiki, gospodarstvu ali pa v osnovnih šolah, pojasnjuje tudi zveza med oblastjo in strahom pred smrtjo. Kot piše psihoanalitik Ljubomir Erić v knjigi Strah pred smrtjo: »Psihologija je razkrila, da oblast vedno temelji na dominaciji, le-ta pa vselej na strahu pred smrtjo«. Zaradi tega strahu premnogi moški dokazujejo svojo (pre)moč z nasiljem, zaradi strahu pred smrtjo mučijo in posiljujejo, najpogosteje ženske. Kajti ženske in smrt smo povezane, povezane na pradavni način prek krvi, rdeče krvi življenja, ki ga ni brez rojstva in ne brez smrti. Ženska rodi – če bi rodili moški, bi človeštvo že itak izumrlo, rade pripomnimo – in ženska je podoba smrti s koso na rami …

Vsa živa bitja trpimo. Ker smo si različni, trpimo različno. Kako sprejemati trpljenje, kako ga obvladovati in kako zares žalovati, kot da ženske znamo bolje. Tudi zato, ker se s tem več ukvarjamo! Svetovna uspešnica, knjiga Clarisse Pincole Estés Ženske, ki tečejo z volkovi, je tudi na Slovenskem razprodana. Govori o arhetipski Divji ženski, ki jo je vredno prebuditi, spečo v ženskem bitju sodobnega časa. Podobna knjiga za moške, Divji moški Roberta Blaya, ki je izšla pri isti založbi Eno, ne deli njene uspešnosti. Pri nas so med moškimi uspešne knjige o teku, maratonih, ekstremnem alpinizmu … »Ljudje, ki so preveč zdravi, preveč odločni tekači in preveč mišičasti, so nemara taki zato, da bi duši preprečili vstop. Skozi popolnost zmage dosežejo zdravje, duša pa vstopa skozi odprtino poraza,« piše Robert Blay. S starimi izročili je prepričan, da noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu. »Tako odprtino prikliče rana, zadana na pravem mestu ob pravem času v pravi družbi. Duši ali duhu omogoči vstop.«

Mnogi ne zmorejo uvideti svojih ran, premnogi se ne upajo skloniti vanje. Rane so naš prepad. Prepad v globino duše. Kdor si upa tja, bo preživel bolj polno in zavedajoče življenje kot tisti, ki v prepad ne upa niti pogledati. Strahopetci so brez tega poguma, zato delajo na moči. A kjer je moč, tam ni ljubezni, je razkril veliki C. G. Jung. Zato je Alexandre Jollien, ki se je rodil s cerebralno paralizo in sedemnajst let bival v zavodu za prizadete, a je danes filozof in znan pisatelj, poročen, oče treh otrok, ima rumen pas iz juda in vsak dan eno uro meditira zen, prav zato je napisal knjigo Hvalnica šibkosti. Ker verjame, da imata trpljenje in žalost v nas svoje mesto. »Morda dolgo trajata prav zato, ker si ju ne upamo živeti do konca«, pravi.

»Mir pride, ko se popolnoma nehamo bojevati in nehamo ravnati, česar ne moremo zravnati«, je misel, ki jo Jollien rad navaja. Bojevati se in ravnati je značilnost junakov. Čudoviti lastnosti moških, kadar ju ti znajo in zmorejo živeti v vsakdanjem življenju: »Težje je sprejeti svoj vsakdan, živeti v veselju kljub svoji bolezni ali prebroditi dobo žalovanja, kot pa prečkati ocean na jadralni deski ali vodnem letalu,« meni moški, ki je napisal hvalnico šibkosti. Ko bo takih moških (in žensk!) veliko, se bo spremenil svet.

torek, 09. december 2014

Drago Jančar, evropski klasik

Odkar sem prebrala Jančarjev imenitni roman Galjot (1978), ga kličem »klasik«. Kajti ne glede na to, ali Drago napiše roman ali esej ali dramo, tudi ne glede na to, ali se z njegovim stališčem in argumentacijo strinjam ali ne – v političnem pogledu sva zelo različna, pa kaj? – dejstvo je: Drago Jančar je pisatelj velikega formata! Rojen za pripovedovanje zgodb, narejen iz magičnega tkiva jezika in besed tako zelo zares, da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo prerasel naziv »slovenski klasik« in dobil priznanje, da je večji, globlji in širši od naše deželice pritlehne. Takih priznanj je dobil že več, a zadnji nagradi za v francoščino prevedeni roman To noč sem jo videl sta ga ustoličili na evropskem literarnem vrhu. Zdaj je Drago Jančar nesporni »evropski klasik«. Sem mislila, da bo na vseh naslovnih straneh časnikov in časopisov, da bo prva vest v radijskih in televizijskih poročilih, sem upala, da se uredniki zavedajo, kaj njegova uvrstitev pomeni za Slovenijo. Očitno bomo potrebovali še nekaj let, da se bomo naučili manir, da bomo zmogli reči hvala in da bomo ponosni na ljudi, ki nosijo plamenice literarnega duha zmagovito. Sama se pisatelju Jančarju klanjam vedno znova in tudi po francoski nagradi sem mu nemudoma poslala sms. Drago, ostani čim dlje živeči klasik, čim dlje!

četrtek, 04. december 2014

Jana in Ona plus

Nekaj stvari sem povedala tudi za zadnjo Jano in Ono plus. Obe reviji sta že v trafikah in pri vašem prodajalcu.




nedelja, 30. november 2014

Darovi minevanja: Pisma

MAJA SLAVEC - Portret1 za naslovnico DAROVI MINEVANJA, okt. 2014 Manca Košir in Ksenija Malija Leban, Janko Bohak, Urška Lunder, Karel Gržan, Jasna Stošič,  Ana Drevenšek, Tina Košir Mazi

Fotografija  na naslovnici Maja Slavec

Manca Košir nadaljuje serijo epistol (Ženska pisma, Moški-Ženska, Moška pisma, Drugačna razmerja - vse Založba Mladinska knjiga) s knjigo dopisovanj o »poslednjih rečeh«: minevanju, umiranju, majhnih in velikih smrtih. Dopisovalke in dopisovalca, iskreni pričevalci, da včasih srce zaječi, pišejo o svojih bolečinah in trpljenju, o temnih urah duha in brezgrajnih radostih bivanja. Kljub hudemu (samomorilnost, objem smrti, diagnoza rak, rojevanje mrtvega otroka) pa vsa pisma svetlikajo luč upanja in zaupanja. Sprejemanje in ljubezen. Pisma so presunljiva. Pisma so milo lepa. Nagovorijo slehernika z bistvenimi vprašanji: Kako živiš? Kaj je smisel tvojega življenja? Česa se bojiš in zakaj? Kakšno je tvoje poslanstvo in kaj lahko daruješ svetu ti? Izpovedi so raznolike, od spomina na obsmrtno izkušnjo in doživljanje hude bolezni ter smrti bližnjih, do psihoterapevtskih uvidov, da za našimi strahovi domuje najhujši, temeljni strah: strah pred minevanjem in smrtjo. Pisma barva poezija in jih navdihujejo mistični glasovi; pot vodi k sebi, globoko vase: Tedaj končno spoznamo,/ da smo se že vedno poznali,/ in odkrijemo, da smo znova našli,/ kar smo že vedno vedeli in smo le pozabili. (W. Jäger). Vsi smo Eno. Nismo niti nastali niti ne moremo umreti. Od vedno smo tu!

Katalog založbe Mladinska knjiga za leto 2015, knjiga Darovi minevanja: Pisma izide aprila 2015

četrtek, 20. november 2014

Šopek kandidat za Slovenko leta 2014

 Razkošen je šopek kandidat za Slovenko leta 2014, ki ga je v torek objavila revija JANA. Bila sem navdušena, ko sem prebirala zgodbe desetih kandidatk. Kaj vse so naredile, kaj vse spodbudile! Sem pomislila: najbolje bi bilo, da bi naredili politični eksperiment;  iz parlamenta bi  začasno odstranili vse poslance in v klopi državnega zbora posedli vse nominiranke za Slovenko leta v teh 27 letih, odkar traja ta prva in še vedno prestižna akcija. Pa da slišimo in vidimo, kaj bi one naredile, če bi imele pravico glasu pri odločanju o tem, kakšno prihodnost hočemo za svoje otroke in vnuke, v kakšni državi želimo živeti, kaj so naše prioritete in kako čim prej spremeniti našo po naravnih virih eno najbogatejših dežel na svetu v ekološko, demokratično socialistično skupnost. Beseda socialističen ne pride iz prejšnjega političnega sistema, temveč iz besede socialna država: odlično javno šolstvo in zdravstvo, skrb za trajnostni sonaravni  razvoj in zelena delovna mesta. Sicer pa o tem velja

nedelja, 16. november 2014

V četrtek, 20. novembra, ob 19.30 Klara in Manca za hišo hospica

cid:001001c9247c$08d59710$c96dd459@asus

Pomagajmo ohraniti edino slovensko hišo hospica pri življenju

z udeležbo na dobrodelnem četrtkovem večeru s Klaro.

Mesec november je mesec, ko se spominjamo vseh, ki jih ni več z nami.

Začnimo razmišljati o življenju tukaj in zdaj.

SMRTI SE POGOSTO BOJIJO TISTI,

KI NISO POLNO ŽIVELI

manca košir.jpg

MOJA GOSTJA bo Manca Košir,

ambasadorka radostnega staranja, ki se vsak dan zahvaljuje, da je živa. 

»Zaljubljena sem v življenje in hvaležna za vsak dih.«

Njen odnos do življenja se je bistveno spremenil,

odkar je prostovoljka v hiši hospic, kjer spremlja umirajoče.

»Odkar sem učenka smrti,

radost bivanja teče po mojih žilah

s še večjo intenzivnostjo in zavedanjem,« pravi Manca.

KDAJ IN KJE?

V četrtek, 20. novembra 2014 od 19.30 do 21. ure

v Ljubljani - Šentvid, na Kmetiji Ježek, Ulica bratov Komel 20.

PRIJAVA

na  elite.klara@siol.net ali

pokličite Klaro Ramovš, organizatorico dogodka na 041/706 615.

VAŠ DAR JE

19 evrov, ki jih v celoti humanitarno namenjamo vsem živim in mrtvim v hiši hospic.

Z Manco vas pričakujeva!

Klara Ramovš

cid:001001c9247c$08d59710$c96dd459@asus

ponedeljek, 10. november 2014

POKLON KAJETANU KOVIČU, VELIKEMU PESNIKU

kovic Minuli petek, 7. novembra 2014, je umrl velik pesnik. Kajetan Kovič. Pesnik notranjih pokrajin in opisov zunanjih poti, ki sem ga vzljubila zaradi njegove davne Bele pravljice in ga od takrat  spremljala in ga bom do konca svojih dni. Mislim nanj in se mu zahvaljujem, mislim nanj in se mu klanjam. Velikemu med velikimi. Presežnemu.

O njem so te dni veliko pisali, ni moj namen ponavljati presežnikov o Kajetanu Koviču. Kot poklon naj na tej strani objavim zapis o njegovi veličastni pesniški zbirki, ki je izšla leta 2009. Takrat smo že slišali, da je bolan, in trepetali zanj. Zdaj je že v Beli pravljici in njegove pesmi ostajajo zapisi na listih mogočnega drevesa. Ko zaveje veter, listi zanihajo in Kovičeve pesmi trosijo naokoli v odprta usta, ki zobajo poezijo kot ptice zrnje, da bi preživele. Samo največji zmorejo biti naša hrana, samo veliki so semena, ki nikoli ne umrejo! Hvala, spoštovani in dragi Kajetan Kovič, hvala!

Kajetan Kovič, Vse poti so: zbrane in nove pesmi. Študentska založba, 2009.

Začetek je velike hvale vreden,/ a delu šele konec krono da, piše Kajetan Kovič v pesmi z naslovom Ž, zadnji pesmi zbirke Kalejdoskop, ki je zadnja že izdanih pesmih tega velikega pesnika. Vzela sem jo zares in prvič v življenju začela fascinanten pesniški opus prebirati od zadnje k prvi strani, od zadnje novih pesmi (2003 – 2007) k prvi iz znamenite zbirke Pesmi štirih (1953). Zadnja pesem Zima. Prva pesem: Bela pravljica. Z znano kitico, ki pelje pesnika po njegovi svojski poti, na kateri je vsak korak večno nov: Kržemsvet gredo stopinje,/ križemsvet gazi po snegu./ Ena izmed njih je moja,/ nanjo pada, pada sneg. Sem v spoštljivi tišini hodila za njim od Ž do A, in sklepala kroge vsake zbirke, ki so se zapirali kot celota, a vedno znova odpirali na tej stari poti od rojstva do smrti, na kateri je vsak korak večno nov.

Moje temeljno občutje pri prebiranju Kovičevih pesmi je bilo zelo podobno zen meditaciji pozorne zbrane hoje »kinhin«, za katero je pesnik napisal navodila: Iti, hoditi,/ po cestah, po stezah,/ po travi, po mahu/iti, hoditi,/ in včasih zagledati/ kakšno drevo/ in kadeči se dimnik/ in kakšnega psa, /iti, hoditi,/ prekladati misli,/ sladke, turobne/ blede, zanosne,/ iti, hoditi/ (..) zmeraj na kraju,/ kjer se prihodnost/ neizogibno,/ neodvrnljivo/ zliva/ v preteklost,/ iti, hoditi/ ne, ker to hočeš,/ ne, ker je treba,/ ampak ker tukaj/ razen te hoje/ drugega ni,/ iti, hoditi/ sam, brez prijatelja,/ ženske, živali,/ očeta, boga,/ da bi se našel,/ kjer si v resnici,/ in bi potem,/ s samotnega tira( (iti, hoditi)/mirno odšel/ na izvoljeni prostor/ v zvezdnatem oboku/ene od rimskih cest/ v silnem vesolju. Na tej poti je vse Eno. Ni začetka in ne konca, življenje in smrt sta isto, čas ne teče le iz preteklosti v sedanjost in prihodnost, temveč tudi obratno. »Resnični cilj je, da vidimo stvari, kot so, da opazujemo stvari, kot so, in da pustimo, da se vse dogaja, kakor se dogaja, » uči mojster Shunryu Suzuki. Pesnik Kovič kot da je učenec zena, saj njegov lirski subjekt mirno, osredotočeno opazuje, najraje naravo in različne vzporedne dežele, ter konstatira: Je južni otok. Je. So usta in v njih molk.

Kovič poje hvalnice trenutkom in lepoti tako milo tihotno, dostojanstveno zbrano in brez cirkusa (a tudi hudomušno, saj če postanemo preveč resni, izgubimo svojo pot, če se samo igramo, pa prav tako, pravi Suzuki), da s svojo mojstrsko pisavo riše mir pod naše veke, in priklicuje starodavno znanje: »Tako to je in vse je prav.« Razen kadar ga presune prešernovsko vprašanje, mar beg ni bog, ki vodi venomer v ne-bo, kar je, kar blo je in kar bo? In kaj sploh je in ali je? Je kaj? Je nič? Je vse?/ Je vetra dih samo,/ ki plane čez zemljo/ in v vekomaj zamre?// Je vode pad in tek/ v neustavljivi kraj/ in vračanje nazaj/ v začetek in nov beg?// Je ogenj čutov, ki/ le sebi v čast gori,/ali oblast duha// gre skoz drget mesa/ in tudi zadnji prah/ še ve za up in strah? A kateri resnični modrec ne pozna te temne noči duha? In kateri pravi pesnik res ve, kaj Je?

»Naša prava pot ni v tem, da bi nekaj dosegli«, piše Suzuki. »Gre za to, da izrazimo svojo pravo naravo. To je naša praksa.« In to je poetska praksa Kajetana Koviča: Ne bojim se javne besede,/ a povedati o stvareh/ prav tisto, kar so,/ terja moč./ Biti moraš odprt/ kakor rana,/ ker pravo ime stvari/ je skrito/ pod prvo, drugo in tretjo/ plastjo besed/ in še globlje. Ampak: Le zato, / da ne pozabim, kdo sem,/ in pa za tiste,/ ki brez te hrane/ ne morejo,/ segam samoumevno/ kot pelikan/ v svoje temno srce./ Tako razumem ta svet./ In le tako/ znam živeti./ Vse drugo je spanec/ in nič. Samo veliki pesniki nas pre-budijo iz spanca in nas nahranijo za pot na Južni otok, ki je. Hvala Kajetan Kovič, hvala za vse! Za orfejevski JE, ki vleče skozi čas nepretrgano sled/ in je presežek luči in teme.