sreda, 25. maj 2016

Uredništvu revije ZARJA:  POJASNILO


Čestitamo uredništvu tudi nam ljube revije ZARJA za odpiranje usodno pomembnih tem, kot so minevanje, umiranje in smrt. Za detabuizacijo smrti je čuteče napisan prispevek vaše novinarke Urške Krišelj Grubar v minuli številki Zarje pod naslovom Kjer je človek najboljše zdravilo za človeka naredil veliko! S hvaležnostjo smo brali besede o poslednjih dneh umirajoče gospe iz sobe številka 2 v hiši Ljubhospica na Hradeckega 20, ki jo je do lani upravljalo Slovensko društvo hospic s svojimi strokovnimi delavkami in mnogimi izšolanimi prostovoljci. 
In prav zato se oglašamo s svojim pojasnilom: ker javnost še vedno enači delo novega zavoda Ljubhospic s Slovenskim društvom hospic, meneč, da gre za eno in isto dejavnost. Kar našemu društvu povzroča ne le moralno, temveč tudi finančno škodo. Zato dovolite, da raz-ločimo in razmejimo delovanje novega zavoda in delo našega društva, ki ima že 21 letno tradicijo in je bila hiša hospica samo njegov najmanjši in najmlajši program. 
Naj na kratko povzamemo našo zgodbo: Lansko leto smo obvestili strokovno in širšo javnost, da brez sistemskega financiranja s strani države program Hiša hospica ne bo preživel in da moramo zaradi finančne stiske začasno ustaviti sprejem bolnikov in s tem tudi program Hiša hospica.  Ministrstvo za zdravje se je pred letom dni skupaj z MZDDSZ  obvezalo, da bodo pripravili ustrezen program s koncesijo v jeseni leta 2015. Programa še vedno ni, koncesija ni razpisana! Mestna občina Ljubljana je v tem času prodala hišo na Hradeckega 20 Javnemu zavodu (ki pa ima močno komercialno dejavnost, kar nas še posebej skrbi!) Lekara Ljubljana. Ustanovljen je bil zavod Ljubhospic, ki je začel v bivši Hiši hospic s podobno dejavnostjo, ki smo ho opravljali pri Slovenskem društvu hospic. Kar odpira kup vprašanj, zastavljamo le ključna:   
--Zakaj Lekarna Ljubljana ni podprla delovanje Slovenskega društva hospic, neprofitnega in humanitarnega društva, ki si je v slovenskem prostoru s svojim dolgoletnim delom in  plemenitim poslanstvom pridobilo ugled in podporo tako strokovne kot širše javnosti?  
-- Zakaj je Lekarna Ljubljana potrebovala in ustanovila svoj zavod za izvajanje hospic dejavnosti, ki že enaindvajset let poteka v okviru Slovenskega društva hospic?  
Temeljni kamen novoustanovljenega zavoda Ljubhospic sloni  na laži. Z njo je direktor javnega zavoda – ponovno poudarjamo, da ta opravlja tudi pomembno komercialno dejavnost! --  g. Marjan Sedej prepričal mestne svetnike MOL, da so glasovali za ustanovitev novega zavoda Lekare Ljubljana. Lagal je, da je prostovoljec Slovenskega društva hospic in da ima vse informacije o delovanju društva. Čemu na sejo mestnega sveta ni bil povabljen  noben predstavnik našega društva, da bi zadevo lahko pojasnili??? Nismo imeli možnosti zanikati neresnic, za katere smo izvedeli, ko so bile po tonskem posnetku povzete v časopisnih člankih.  
Druga neresnica je prišla iz ust župana, g. Zorana Jankoviča, ko je mestnim svetnikom zatrdil, da gre pri naših opozorilih o nestrokovnem in neetičnem delovanju  ge. Tatjane Finkove, bivše predsednice Slovenskega društva hospic in vodje Hiše hospica na Hradeckega 20,  zgolj za obračunavanje med bivšim in sedanjim vodstvom. Take izjave niso le neetične, temveč tudi  neodgovorno do uporabnikov storitev hiše hospica, za katere nas upravičeno skrbi.

Prav tako nas skrbi, ker je g. Sedej (doktor znanosti od leta 2003, ko mu je ta naziv podelila Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede!) čez noč postal samooklicani strokovnjak za razvoj paliative v slovenskem prostoru. Kot kupec hiše hospica in ustanovitelj zavoda Ljubhospic, v katerem je ponovno direktorica odstavljena bivša vodja Tatjana Fink, ni odreagiral na opozorila članic upravnega odbora Slovenskega društva hospic. Te so ga obiskale, da bi mu razložile resnost situacije in morebitno ogroženost bolnikov v programu, ki ga vodi in izvaja ga. Fink, na kar so nas opozorile tudi nekatere strokovne službe, s katerimi smo sodelovali. Kako g. Sedej razume naše upravičene strokovne in etične skrbi, govori njegova pripomba, ki mi jo je izrekel: Da na prevzem hiše hospica  gleda kot na nogometno tekmo in da so prvi polčas dobili. 
Naslednja velika laž je, da je Lekarna Ljubljana  donirala Slovenskemu društvu hospic 30 000 €. Med Javnim stanovanjskim skladom Mestne občine Ljubljana in Slovenskim društvom hospic je bil sklenjen dogovor o skupni vrednosti pohištva, ki smo ga pustili v hiši na Hradetskega  20. Ko je Lekarna Ljubljana hišo kupila, dogovorjenega zneska ni hotela plačati. Od nas so zahtevali, da podpišemo donacijsko pogodbo. Zahtevali so hkrati  podpis še enega dokumenta, v katerem Slovensko društvo hospic priznava strokovnost zaposlenih v zavodu Ljubhospic, kar sem ostro zavrnila.  
Prav tako ni res, da ne želimo sodelovati.. V vsem času od prevzema hiše hospica ni g. Sedej upošteval niti enega našega opozorila, ki je vzrok za našo zadržanosti do sodelovanja. Nimamo sogovornika na področju stroke, ne vemo, kakšna so njihova etična in strokovna merila, kakšen je strokovni nadzor dela v hiši. Naše izkušnje z g.  Fink v preteklosti niso dobre, na kar smo opozorili in še opozarjamo.  
Zaradi povedanega nas besede o delovanju novega zavoda Ljubhospic ne prepričajo. Nobeno nepošteno sredstvo in na lažeh tlakovana pot do cilja ne upravičujejo doseganja tega cilja! To je temeljna etična zapoved, ki je bila pri prevzemu hiše hospica grobo kršena.  Gre za  -- z eno besedo povedano – zlorabo. Zlorabljeno je ime in dejavnost humanitarnega Slovenskega društva hospic! Ostajamo tudi brez več donacij, saj jih Ljubhospic pridobiva na račun našega minulega dela in ne svojega, ki se šele začenja. Naše društvo je najprej finančno izčrpala bivša vodja Hiše hospica na Hradeckega 20 tudi s tem, ko je samovoljno ukinila plačevanje storitev za uporabnike – bilo je enako plačilu storitev v domovih za ostarele --, zdaj ne moremo izpluti iz negativnih številk, ker ne dobivamo dovolj donacij za svoje delo. 
Čudovita je naša zgodba o razvoju paliativne oskrbe v Sloveniji. 21 let sočutnega spremljanja umirajočih in njihovih svojcev,  17 taborov za žalujoče otroke, blizu 3000 uporabnikov in 15.000 ur prostovoljnega dela letno, jasni etični in strokovni standardi, detabuizacija smrti v slovenskem prostoru. Slovensko društvo hospic s sedežem  v Ljubljani, na Gosposvetski 9, je v 21. letih razvilo mrežo območnih odborov po celi Sloveniji. Območni odbor Maribor letos praznuje 20 let delovanja, območni odbor Celje  bo ta jubilej praznoval čez tri leta, v Murski Soboti smo lani praznovali 10, toliko je delujoč tudi odbor v Novem mestu .Prihodnje leto bomo  20 let praznovali v območnem  odboru Velenje, 15 na Gorenjskem  in 10 let v Slovenj Gradcu.  S pomočjo Ministrstva za delo , družino in socialne zadeve, ki nas spremlja in podpira, smo z novimi strokovnimi delavci letos mrežo razširili še na območni odbor Severne Primorske, v ustanavljanju pa sta še dva odbora;  za Notranjsko-kraško regijo ter območni odbor Obala in Istra.  Velika mreža in regijsko delovanje nam omogočata, da se približamo ljudem in njihovim potrebam v njihovem domačem okolju. S tem pomembno prispevamo k zagotavljanju pravic prebivalcev urbanih in ruralnih okolij do enakosti in dostopnosti pri zagotavljanju tovrstne oskrbe. Slovensko društvo hospic ima svoj območni odbor tudi v Ljubljani, na Gerbičevi 57.  
Največji privilegij je, če lahko umreš doma. Vsi ljudje žal nimajo te možnosti, zato se  je naštetim strokovnim programom Slovenskega društva hospic  pred šestimi leti pridružil program Hiša hospica. Slovensko društvo hospic je ta program pet let razvijalo in izvajalo v hiši,  ki jo je mestna občina Ljubljana v dogovoru z društvom zgradila za namen hospic oskrbe.  Zemljišče je bilo namreč donirano v humanitarne namene. Danes je hiša v lasti Lekare Ljubljana in vanjo sprejemajo le bolnike iz občine Ljubljana oz. iz tistih občin, kjer ima Lekarna Ljubljana svoje poslovalnice. Tudi to je etično sporno, saj kaže na pogojevanje, nevredno spremljanja umirajočih iz vseh slovenskih občin, mar ne? 
In zdaj še povabilo Slovenskega društva hospic za odprto srce in darujoče roke. Donacije, ki jih za spremljanje umirajočih na domu širom Slovenije, pa za naš zaradi financ ogrožen program dela z žalujočimi otroki na taboru LEVJESRČNI,  resnično potrebujemo, pošljite na: 

Slovensko društvo hospic
Gosposvetska 9
1000 Ljubljana 
TRR: SI56 0510 0801 0047 155

Iz srca hvala,
predsednica Slovenskega društva hospic
Renata Roban


sobota, 14. maj 2016

TOMAŽ /THOMAS LUCKMANN
(14. oktober 1927 - 10. maj 2016)




Umrl je eden največjih sociologov na svetu. Častni doktor mnogih univerz, tudi ljubljanske. Precizen mislec, zahteven teoretik, odličen opazovalec, kritičen analitik. Ne le poznavalec družboslovnega polja, temveč tudi filozofije in literature, s čimer ga je zaznamoval mamin brat, pesnik Božo Vodušek. Za prepoznavnost male državice Slovenije je ta velik znanstvenik od rojstva naše republike naprej naredil ogromno. Tudi v slovenščini se je izuril tako, da je z lahkoto predaval v maternem jeziku. Imel je tri potne liste: ameriškega, nemškega in slovenskega. Gromozansko veliko knjižnico. Ljubezen do hribov in rek, rib in metuljev. Zbiral je znamke. Kartal s prijatelji. Potoval po širnem svetu. Bil navajen - z levjo držo in obveznimi usnjenimi rokavicami za posebne priložnosti -, da so se mu klanjali znanstveniki, vitezi in škofi, a kuhal si je sam. Zelo rad slovenski fižol, ki ga je poplaknil s steklenico naša merlota. Moji mali hčerki je zvečer v postelji bral Medveda Puja v angleščini in nemščini, da bo zrasla v treh jezikih. Mene je naučil, kaj je teorija in kaj prava znanost. 

Ne morem spati, ker tudi Tom ne spi. V takih trenutkih sva -- nekoč, je bilo to neko drugo življenje? -- drug drugemu brala knjige, najraje poezijo: Trakla, Rilkeja ...In poslušala čelo, veliko čela. Največkrat Casalsa.

Ne morem spati. Ker se spominjam. Tale citat ti bo všeč, dragi Tom, napisal ga je moralni filozof in to je bila tvoja prva študijska izbira: moralna filozofija. A. C. Sponville: "Vse človekovo dostojanstvo je v misli; vse dostojanstvo misli je v spominu. Človek je duh samo zaradi spomina; človeški samo zaradi zvestobe. Varuj se človek, da ne boš pozabil spominjati se!"

Nikoli te ne bom pozabila, Tom, nikoli!


petek, 13. maj 2016

Hospickafe

24.05.16 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij
V našo družbo vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.
Hospickafe
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«
Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu, razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.
Pogovor o žalovanju otrok bo ob donedavni vodji programa Žalujoči otrociUrški Cvetkovič ter pričevalki, ki je izgubila otroka in pozna žalovanje otrok,Alenki Zega, usmerjala prostovoljka Slovenskega društva hospic Manca Košir.V goste so povabile psihoterapevta Tomaža Flajsa, avtorja članka Otrok in smrt, ki ima izkušnje s tabora žalujočih otrok LEVJESRČNI.
Razmišljanje bo navdihovala knjižica Lea Buscaglia Jesen listka Timija, po kateri so pripravili predstavo prostovoljci Slovenskega društva hospic.
Hospickafe vsak četrti torek v mesecu organizirata Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij.
Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!

torek, 10. maj 2016

Društvo Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije – TRS vas vabi, da se pridružite in sodelujete na
ustvarjalnem naboru razmišljanj z naslovom
21. stoletje in socialistične alternative
ki bo v torek, 24. maja 2016, v dvorani Državnega sveta RS, Šubičeva 4, Ljubljana
od 10.00 ure do predvidoma 15.00 ure.

Program posveta:
10.00 – 10.20 pozdravni nagovori:
• Lara Jankovič, predsednica Gibanja za Trajnostni razvoj Slovenije
• Luka Mesec, vodja poslanske skupine Združena levica v DZ RS
• Violeta Tomić, poslanka Združene levice v DZ RS

10.20- 12.00 predstavitve:
• prof. dr. Dušan Plut: Ekokapitalizem ali socialistične alternative?;
• prof. dr. Manca Košir: Etika soustvarjanja, celostnega bivanja in minevanja;
• prof. dr. Andrej Kirn: Ekosocializem kot alternativa ali utopija;
• prof. dr. Vesna Vuk Godina: Zakaj in kakšen socializem za slovensko družbo 21. stoletja? O tradicionalni in slovensko socialno kulturni tirnici in njeni kompatibilnosti z idejo o novem socializmu za 21. stoletje;
• prof. dr. Jože Mencinger: Smo že imeli, a smo zavrgli;
• prof. dr. Andrej Lukšič: Utopičnost okoljskih diskurzov.

12.00 – 12.30 premor
12.30– 13.45 nadaljevanje
• Dr. Peter Kovačič Peršin – Od krščansko socialistične akcije Janeza Evangalista Kreka do samoupravnega socializma Edvarda Kardelja kot reševanje socialnega vprašanja;
• mag.Viktor Žakelj - naslov prispevka bo javljen naknadno;
• Prof. dr. Vesna Leskovšek: Pomen socialne države pri zmanjševanju revščine;
• Gorazd Marinček: Energetska in prehrambna samooskrba kot gospodarski pogoj za ekosocializem;
• Stojan Habjanič: Regije, smo pozabili nanje? Drugačen pogled na temelje vzdržne regionalne ekonomije;
• Goran Šoster: Lokalne ekonomije v scenarijih prihodnje družbe;
• Dr. Barbara Samaluk; Krčenje države blaginje in prekarnost.

13.45 – 15.00 razprava
* * *
Dogodek bo moderiral Gorazd Marinček.



petek, 06. maj 2016

Bernarda Jeklin, osemdesetletnica

Jubilej inteligentne in uporniško našpičene ženske, ki si upa gledati na svet drugače, drugače govoriti in svojsko pisati.
sre, 04.05.2016, 09:00
Advertisement
»Če je ne bi bilo, bi se jo bilo treba izmisliti,« je znana fraza številnih hvalnic ob različnih obletnicah pomembnih ljudi. A pri slavljenki Bernardi, roj.Lorenz, prvič poročeni Rakovec, zadnjič Jeklin, to pač ne drži.
Ker si take, kot je ona, pionirka slovenskega »lažjega« tiska pa »trač cajtengov«, kot ga je poimenovala, izmisliti ne bi mogli. Bernarda Jeklin je ena in edina. Izumiteljica na njivi slovenske medijske krajine, kakršne pred njo ni bilo in najbrž za njo nobene več ne bo. 

Današnja mladež si težko predstavlja čase pred pol stoletja, ko so tudi v novinarstvu prevladovali moški, njihov način bivanja, pisanja in vodenja. Pa v njihove vrste vdre lepa (Bernarda je bila v mladosti tudi fotomodel), inteligentna in uporniško našpičena mlada ženska, ki si upa gledati na svet drugače, drugače govoriti in svojsko pisati.
Pri znamenitem TT (Tedenska tribuna) je pisala take socialne reportaže, da so se kolegom lasje dvigovali. Ženska, ki, kot sama pravi, ljudi ne mara, je šla študirati psihologijo. In o ljudeh pisala »žmohtno«, da so liki zaživeli pred bralskimi očmi.
Vrsto let je pisala še zaupne pomenke, ki so bili najbolj brano čtivo tistega časa. Draga Helena, so se začenjala vprašanja o takšnih in drugačnih čustvenih dramah, ki jih je Bernarda razpletala s smislom za realnost, brez sentimenta in vzdihujočega usmiljenja. 

Ko jo je po treh mesecih izhajanja Jane, delane na moški način, takratni Delov poveljnik – tudi eden in edini – mlad, inteligentni Mitja Gorjup postavil za glavno urednico, se je počutila kazensko prestavljena. Da bo tam le nekaj mesecev, se je tolažila, saj bo Jana itak propadla, in bo šla nazaj med izvrstne novinarje na TT.
A pri bitju Bernardine vrste, ki se strastno vrže v nove izzive, četudi delo traja od jutra do večera, da je moral z njo v službi prebivati še njen pes (živali ima rada, in tudi rastline. »Ko bom umrla, bom postala drevo,« je rekla pred leti v TV-oddaji), stvari rastejo in obrodijo sadove. Tako je vztrajno rasla Janina naklada, dosegla je celo nepredstavljiv rekord 170.000 naklade. In zrasle so nove edicije, ki jim je udarila Bernarda pečat tržnega uspeha.

Kakšna je formula za uspeh legendarne »rdeče baronice« (D. Slivnik) slovenskega tiska? Če so takrat moški analizirali, interpretirali in pametovali, je Bernarda uporabila »zdravo pamet« in premislila, kaj ženske rade berejo. Ženske so pač najboljše potrošnice, pri družini kupujejo tako rekoč vse, torej kaj bi rade brale ženske?
Malo tega in malo onega, o odnosih najrazličnejših vrst, pa presunljive štorije o umorih in drugih groznih rečeh, a tudi članke, ki pomagajo ljudem v hudih stiskah, socialno občutljive teme, ki so jih drugi časopisi ignorirali. Kot poper na juhi še malo neškodljivega trača. Kdo s kom in kaj, o tem lahko pišemo, a brez žlehtnobe, punce, je bilo njeno povelje.
Sama je pisala udarne uvodnike, ki so jih ljudje radi brali in so jih študirali politični strategi. Bernarda, ta ženska s političnim instinktom, je znala jedrnato predstaviti stanje našega duha. In s svojimi potopisi iz daljnih krajev je pripeljala v časopisje svet, ki ga želijo spoznati bralke in bralci. Ti so sicer radi govorili, da Bernardinih cajtengov ne berejo, a so jih morda še bolj natančno kot ženske …

Bernarda je postala »baronica« zaradi »popolne jebivetrovske neobremenjenosti« (njena definicija), ki pritiče najpogumnejšim. Tistim, ki jim ni mar, kaj si drugi o njih mislijo. Ki si upajo živeti po svoji meri, na svoj lastni način. Iz »trebuha« in svobodnega duha. Zato je Bernarda tako edinstvena, ker to zna. Še na mnoga taka leta!

petek, 29. april 2016

Čajanka z Manco Košir

03.05.16 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij
Majska čajanka bo posvečena pogovoru o duhovni literaturi.
Čajanka z Manco Košir
Majska čajanka v torek, 3. 5., ob 18. uri v knjigarni Konzorcij bo posvečena pogovoru o duhovni literaturi, ki nas spodbuja k prebujenju in graditvi boljšega sveta. Manca Košir se bo pogovarjala z gostoma Anito Kajtezovič, TAO inštruktorico, in zdravnikom dr. Urošem Dobnikarjem. Naslovi obravnavanih knjig so: Martin Kojc Prebujajoči se človek, Daniel GolemanGonilna sila dobrega: Dalajlamova vizija za naš svet in Pema Chödrön Tri zaobljube: Življenje v negotovosti in spremembah. S pesmijo nas bo presijala čarobna  Branka Božič, njen glas je LUČ.

Pa še kratki odlomki za okus po knjigah, ki jih je vredno brati, premišljevati in živeti.
Martin Kojc Prebujajoči se človek:
Vse  neprijetnosti v našem življenju, kot so vojne, bolezni, nesreče, revščina, stiska in obup, izvirajo iz človekovega hotenja, da določi usodo. Zato današnji prebujeni človek  počasi spreminja svoje mišljenje. Počasi opušča že stoletja ukoreninjene predsodke, pravila in svoj pogled na tisto duhovno področje, ki presega omejeni človeški razum in ki mu pravimo nadčutno miselno področje.
Danes se vse bolj zaveda edino resnične stvarnosti, ki priteka z nezavednih področij njegove duhovne dejavnosti in ki se mu razodeva v obliki idej, razodetij, spoznanj, navdihov in neposrednega vodstva in oblikovanja njegovega življenja.

Daniel Goleman Gonilna sila dobrega: Dalajlamova vizija za naš svet:
Da bi preživeli, moramo seveda prepoznati, kaj gre narobe. A da bi dobro uspevali, potrebujemo zvezdo vodnico, ki ji bomo sledili k boljšim možnostim – vnovič moramo zagnati GPS proti bolj optimističnemu jutrišnjemu dnevu. Pri oblikovanju svoje preobrazbene vizije za našo skupno prihodnost dalajlama ne premleva, kaj je šlo narobe, ampak našo pozornost krmari k tistemu, kar bi najbolj ustrezalo našemu svetu.
Naše potovanje se začenja tako, da sprejemamo odgovornost za boljše upravljanje z lastnim umom in čustvi, kar dalajlama imenuje »čustvena higiena«: zmanjšati moramo moč razdiralnih čustev in negovati pozitivnejše načine bivanja.
Tako samoobvladovanje nam omogoča, da bolje izbiramo, negujemo in ukrepamo na osnovi temeljnih človeških vrednot, ki po njegovem tvorijo univerzalno etiko, izvirajočo iz enosti človeštva in jo najbolje izrazimo kot sočutje do vsega.

Pema Chödrön Tri zaobljube: Življenje v negotovosti in spremembah:
Vir fundamentalističnih in dogmatičnih nagnjen je fiksna identiteta – fiksno mnenje, ki ga imamo o sebi kot o dobrih ali slabih, vrednih ali nevrednih, tem ali onem. Sili nas, da si prizadevamo preurediti stvarnost, saj se slednja pogosto razhaja z našimi pogledi. (…)
Namen duhovne poti je sneti masko in odložiti ščit. To občutimo kot krizo, kar tudi je – kriza fiksne identitete. Buda je učil, da je fiksna identiteta vzrok našega trpljenja. Če se zazremo globlje, lahko rečemo, da je pravi vzrok trpljenja nesposobnost, da bi prenašali negotovost – in miselnost, da je popolnoma smiselno in povsem normalno tajiti temeljno netrajnost človeškosti. 

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-noviceZmenek s knjigo.

torek, 26. april 2016



Vinko Möderndorfer
treba je vedeti
27. april



treba je vedeti
da so velike odločitve stvar velikih ljudi
treba je vedeti
da je težko zatajiti življenje
se posloviti od želja
mladosti
ljubic
in postaviti na kocko
najdragocenejše
najlepše

treba je vedeti
in ne pozabiti
da so odločitve in odločitve
da človek težko premaguje
svojo lastno sebičnost
sebičnost udobja
sebičnost edinega življenja

treba je vedeti
in nikoli pozabiti
da so nekateri zmrzovali
pod smrekami
žrli koreninice
in s svojimi telesi greli
puškine cevi

treba je vedeti
da so nekateri drugi
metali karte v toplih kasarnah
se ovijali v volnene šale
ko so odhajali na svoje
krvoločne pohode
za tujce
za boga
in zoper brate

treba je vedeti
da je izdajstvo
najbolj zavrženo
najbolj na dnu
v najbolj zadnjem krogu
in da ga ne zaceli
noben čas


treba je vedeti
in nikoli pozabiti
da so odločitve in odločitve
in da je težko dati življenje
za tako abstraktno stvar
kot je domovina
država
narod

in da so to
nekateri
storili
brez pomišljanja
in z odprtim srcem

to je treba vedeti
to je treba vedeti
in nikoli pozabiti



sobota, 23. april 2016

Hospickafe

26.04.16 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij
V našo družbo vabimo osebe, ki so izgubile bližnje, ljudi z lastno izkušnjo minljivosti in vse tiste, ki bi želeli prisluhniti izkušnjam in se v pogovoru notranje obogatiti.
Hospickafe
»Podarimo življenje dnevom in ne dneve življenju«
Hospickafe je neformalen družabni dogodek, na katerem se v varnem vzdušju dvajsetletne tradicije Slovenskega društva hospic, ki skrbi za umirajoče in njihove svojce, pogovarjamo o minljivosti. Delimo izkušnje spremljanja hudo bolnih, pričujemo o  smrti, govorimo o procesu žalovanju ob izgubi bližnjega. Vse to s spoštovanjem in ranljivostjo ob zgodbah žalosti, bolečine in strahu, razočaranj, občutkov krivde in odpuščanja. Sebi in drugim temo smrti pomagamo udomačiti, skušamo jo detabuizirati.
Pogovor o DOTIKU bo ob koordinatorki oskrbe Slovenskega društva hospicTatjani Horvat, dipl. med. sestri, in družinski zdravnici Janji Ahčin, ki je članica društva hospic že dvajset let, usmerjala prostovoljka Manca Košir. V goste je povabila Boštjana Trtnika, družinskega terapevta, ki bo govoril o dotiku na podlagi izkušenj s postavitvijo družin, kjer se srečuje z mnogimi trpečimi in žalujočimi.
Razmišljanja bo navdihovala knjiga nemškega filozofa Wilhelma SchmidaUmirjenost: Kaj s starostjo pridobimo?.
Hospickafe vsak četrti torek v mesecu organizirata Slovensko društvo hospic in knjigarna Konzorcij.
Prijazno vabljeni k odpiranju srca in pričevanju o svojih izkušnjah!

Bodite obveščeni!

Prijavite se na E-noviceZmenek s knjigo.

sobota, 16. april 2016

NI ENOSTAVNO IMETI PREPROSTEGA ŽIVLJENJA


"Končno plačilo za negotovost je pri alpinizmu življenje", je rekel v intervjuju z gornjim naslovom (Sobotna priloga, 16. april 2016) alpinist MARKO PREZELJ. Bolj ko sem brala njegovo razmišljanje o alpinizmu, bolj se mi je zdelo, da govori pravzaprav o življenju. Človeškem življenju nas vseh, ki želimo bivati zavestno. Pomeni vzeti nase negotovost bivanja. Končno plačilo za tako naravnanost je življenje.

Na vprašanje Mihe Pribošiča, kako ravna v steni brez varovanja, kako lahko takrat ve, da se oprimek ne bo izpulil, je Marko Prezelj odgovoril: "Dimenzija nezavednega, ne da bi o okolici premišljeval, je v alpinizmu lahko zelo intenzivna." Tudi v življenju, tudi! Saj delujemo večino časa iz nezavednega in ne po racionalnih pretehtanih odločitvah. In kako aktivira alpinist te sposobnosti? Kot zavedajoči, prebujeni ljudje: "V hribih so najbolj nevarna pričakovanja, tako do sebe kot do okolice. Če plezaš, da bo izpolnil pričakovanja, si v nevarnosti. Bolj ko si sproščen, bolj si učinkovit." Kot v vsakdanjem življenju, enako. Pred mnogimi leti sem napisala kolumn z naslovom Peklenskji ples pričakovanj, v kateri sem ugotavljala enako. Je polno, radostno bivanje podobno alpinizmu?

Pri vzponih, ki se jih loti z lepo mero negotovosti, je rekel alpinist, in pravim potnica življenja, "pride do premikov, ki se jih drugače ne da zblefirati." Ko ni signala v gorah, ko nima dostopa do vsakodnevne vremenske napovedi, takrat Marko Prezelj aktivira opazovanje narave, inuiucijo. "In naenkrat se počutim bolj svobodnega", pravi. In jaz ugasnem telefon, zaprem računalnik kar sredi svoje delovne sobe. In se že počutim bolj svobodno ...

"Ali stanje uma iz gora prenašate v vsakdanje življenje", ga vpraša Miha, in Marko Prezelj odgovori: "Saj na koncu gre tako ali tako samo za ODNOSE, nič drugega ne ostane." Ja, za odnose gre v našem življenju, ti so najpomembnejši vse do naše smrti in najbrž še po njej, hehe ...

In še: V reviji Alpinist je pred časom zapisal, da je njegovo zadnje vprašanje, na katero še vedno išče odgovor, kaj je uspeh, zdaj je na to vprašanje odgovoril: "Vedno bolj sem prepričan, da je odgovor preprosto življenje. Da si stvari poenostaviš." In poudaril je: "Ni enostavno imeti preprostega življenja!"
Hura za preprosto življenje, vsak dan pozdravim dan in zvečer pred spanjem ponovim: "Hvala za preprosto življenje."

In se strinjam z Markom Prezljem, ki zaključi pogovor z ugotovitvijo, da se bomo morali zavestno odpovedati poplavi dobrin: "Vzeti si bomo morali privilegij, da rečemo NE. Tudi za ceno tega, da delujemo kot bedaki, če rečemo NE na primer telefonu."

sobota, 09. april 2016

KAKO ŽELIMO ŽIVETI STAROST IN MINEVANJE?
Sreda, 13. 4. ob 18.00 v Klubu CD

Potrebujemo ljudi, ki premorejo toliko inteligence in sočutja za razmislek o problematiki, povezani s staranjem prebivalstva.

Kakšno starost si želimo zase? Bomo lahko uživali v znanem okolju, vonjih in obkroženi s svojimi predmeti in ljudmi ali bomo nemočni gledali v neznane oči in se prepuščali njihovim dotikom? Koliko medicine naj bo na koncu naše poti? Je varnost res edino, kar si želimo v svoji starosti?

O  staranju in minevanju v Sloveniji se bodo z moderatorko  Manco Košir pogovarjali profesorica Fakultete za socialno delo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, strokovnjakinja za paliativo Urška Lunder, dr. med,  Renata Roban, predsednica Slovenskega društva hospic, dr. Vili Kovač, strokovni direktor Onkološkega inštituta, dr. Božidar Voljč, predsednik komisije za medicinsko etiko, in dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja Nevrološke klinike.

Živimo dlje in bolje kot kadarkoli prej. Hkrati pa je znanstveni napredek staranje in umiranje preoblikoval v medicinski kategoriji, pri katerih imajo glavno vlogo profesionalni zdravstveni delavci. Še pol stoletja nazaj je večina ljudi umrla doma, v domačem okolju in med znanimi, ljubimi osebami. Danes je doživljanje visoke starosti in umiranja premaknjeno v bolnišnice in domove za starejše.

Kot minljiva, umrljiva bitja se moramo spopadati z omejitvami, ki nam jih postavljajo telesna zgradba, naši geni, celice, tkivo. Zmogljivosti sodobne znanosti so temeljito predrugačile človeško življenje. Sodobna medicina nam je sicer dala neverjetno moč, da se upiramo tem omejitvam; vse bolj premaguje bolezni in kljubuje smrti. Toda ko je slovo neizogibno, je neredko oropano človečnosti, ker nam gre bolj za trajanje življenj kot za  kakovost. Ugledni ameriški kirurg in pisatelj Atul Gawande v izjemnem delu Minljivost obravnava starost, ki smo jo v sodobni družbi uspešno potisnili v domeno medicine in bolnišnic, čeprav še zdaleč ni bolezensko, ampak naravno stanje.
Staranje nam predstavi z vidika starejših, osredotoča se na njihova občutenja in želje. Na podlagi lastnih izkušenj, zgodb iz domačega in profesionalnega okolja, razmišlja o tem, kako sprejemati staranje in kaj je treba spremeniti v naši miselnosti ter socialnem in zdravstvenem sistemu, da bi se življenje izteklo kar se da kakovostno, mirno in dostojanstveno. Poudarja velik pomen paliativne in hospic oskrbe, ki sta vse bolj dejavni tudi na Slovenskem. Vodilo Slovenskega društva hospic je namreč enako Gawandovemu pogledu: »Dodajati življenje dnevom in ne dneve življenju.«


Lepo vabljeni!