nedelja, 01. marec 2015

O ŽENSKEM SRCU na Čajanki z Manco Košir v torek, 3.3. ob 18. uri

03.03.15 ob 18:00 - 19:00 - Knjigarna in papirnica Konzorcij

Marca slavimo dva ženska praznika, zato bo marčevska Čajanka z Manco Košir namenjena razmisleku o središču ženske moči – srcu. Pridružite se nam na knjižnem klepetu ob toplem čaju in izvrstnih knjigah.

Čajanka z Manco Košir

foto Maja Slavec

Govorili bomo o knjigi dr. Suzanne Steinbaum Žensko srce. Vodnik k telesnemu in čustvenemu zdravju srca ter presunljivem romanu Milene Michiko Flašar Klical sem ga Kravata. Gosta bosta zdravnica Tatjana Zorko, specialistka interne medicine, in kantavtor Andrej Šifrer, ki ve, kaj je Šum na srcu.

Suzanne Steinbaum Žensko srce. Vodnik k telesnemu in čustvenemu zdravju srca: »Smo kultura, osredotočena na glavo. Živimo v glavi. Naše misli divjajo. Sestavljamo sezname in jih odkljukavamo. Smo direktorji življenja, ki ga gradimo, kljub temu pa se stežka umirimo in živimo v sedanjem trenutku. Ambiciozni smo, dejavni in – da – razburljivi. Izpeljemo stvari, a smo tudi pod stresom, izgoreli in pokamo po vseh šivih. Srčne težave ubijejo več žensk kot vse oblike raka skupaj, in kot kardiologinja sem prepričana, da razlogi za to daleč presegajo slabo prehrano in pomanjkanje gibanja (čeprav te slabe navade zagotovo prispevajo). Verjamem, da so srčna obolenja, ki jih opažam pri toliko današnjih mladih ženskah, povezana predvsem z življenjem, ki je izgubilo ravnovesje. Živimo v glavi, čeprav naj bi živeli v srcu.«

Milena Michiko Flašar Klical sem ga Kravata: »Nekoga srečati pomeni zaplesti se. Stke se nevidna nit. Od človeka do človeka. Same niti. Križemkražem. Nekoga srečati pomeni postati del njegovega tkanja. In temu se je veljalo izogniti. (…) Bil je tukaj, zasedel je mesto ob meni, postal je oseba, o kateri sem lahko rekel: prepoznal sem jo. (…) Melanholija je bila beseda, ki je obema pisala na čelu. Povezovala naju je. V njej sva se srečala. (…)Beseda o preprostosti … sveti iz sebe, iz svojega polnega pomena. Preprostost. Preprosto obstajati. Preprosto vzdržati. Bolj ko sem zdržal, bolj preprosto je bilo sprevideti, kako lepo, preprosto lepo je biti tu.«

Lepo povabljeni na zdravilno besedovanje, topel čaj in okusne piškote v knjigarno Konzorcij vsak prvi torek v mesecu ob 18. uri.

Brane knjige je moč kupiti ta večer po znižani ceni!

sobota, 14. februar 2015

BUKLA: Pečat stvarjenja in Mož z imenom Ove

PEČAT STVARJENJA

Pečat stvarjenja

Elizabeth Gilbert, prevedla Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, 2014, 550 str., m.v., 16, 99€

Mož z imenom Ove

Frederick Backman, prevedel Uroš Kalčič

Mladinska knjiga, 2014, 398 str., t.v., 32,96€

Med prazniki spraznim dušno posodo vsakdanjih dogodkov, zato je dovolj prostora za branje debelih bukev. Dve sta me očarali minule praznične dni in pustila pečat v mojem umu in srcu. Močan pečat.

Delo zaradi knjige Jej, moli, ljubi drage mi Elizabeth Gilbert Pečat stvarjenja me je osupnilo. Veličastna knjiga! Pisateljica je obdelala ogromno zgodovinskega in znanstvenega gradiva ter naslikala imeniten portret botaničarke Alme Whittaker, varuhinje mahov in pogumne raziskovalke iz devetnajstega stoletja. Slikala ga je vehementno, z znanjem in lastno strastjo po odkrivanju. Naslikala je izjemno inteligentno žensko z briljantnim spominom – Alma ni (več) potrebovala knjižnice, sama je bila knjižnica! -- z navidezno akademsko distanco. Njen jezik ni čustven, temveč stvaren, v duhu časa in ljudi, ki jih opisuje, a je igriv, celo kakšno pujevsko zapiše duhovita avtorica. V portret je vnesla toliko razsežnosti, da je iz slike nastala fascinantna skulptura. Še vonjamo in tipamo lahko z Almo in smo hvaležni za vsak njen dan, ki dokazuje moč življenja, voljo do preživetja in najdenja resnice. Predvsem pa do spoznanja, ZAKAJ. Zakaj je nekaj, kot je, zakaj se je kaj zgodilo, zakaj … Alma je poleg Darwina in Alfreda Russla Wallaceja ena od treh, ki so sočasno odkrili nastajanje vrst in postavili evolucijsko teorijo. Ker Alma ni hotela objaviti razprave, ni bila deležna svetovne slave, a je bila na koncu življenja spoznana, kar ji je povsem zadostovalo. Kot ji je zadostovalo, da je, čeprav enkrat samkrat, uresničila svojo najglobljo žejo: v smaragdni votlini mahu sesala moški ud in s tem potolažila desetletja trajajoče fantaziranje svoje strastne finke.

Pečat stvarjenja, ki ga Stvarnik vtiskuje v naravo (kot je napisal Jakob Böhm v 16. stoletju), mojstrsko ujame trenutek, ko se znanstvenici v glavi zasveti in v delčku sekunde prepozna, kar je iskala desetletja. Spretno vnaša v evolucijsko teorijo razmislek o samožrtvovanju, altruizmu in sočutju, ki zanikajo, da človek počne vse zaradi koristi biološke reprodukcije. Wallace: »Mislim, da evolucija pojasni skoraj vse o nas, in prav gotovo verjamem, da pojasni vse o preostalem naravnem svetu. Ne verjamem pa, da je zadostno pojasnilo za nastanek naše edinstvene človeške zavesti. Za tako izostreno razumsko in čustveno občutljivost ni nikakršne evolucijske potrebe. Za um, kakršnega imamo, ni nobene praktične potrebe.« Ali pač? Kot je globoko veroval njen pokojni eterični mož in misli tudi Wallace: »Um in dušo imamo, ker v vesolju obstaja vsevišnja inteligenca, ki si želi občenja z nami. Ta vsevišnja inteligenca želi biti spoznana. Vse nas nagovarja. Priteguje nas v svojo skrivnost in nam je naklonila ta naš izredni um, da bi poskusili seči po jej. Hoče, da jo najdemo.« Morda je za začetek dovolj, če preberemo Pečat stvarjenja, morda …

Mož z imenom Ove mladega švedskega blogerja Fredrika Backmana, ki je s tem romanom zaslovel – upravičeno! – čez noč, mi je povsem odprl srce. Pripoved o možu, ki je rad molčal, in njegovi ljubljeni ženi, ki je rada govorila. O njem, ki je bil črno – bel, in o njej, ki je bila barva, mi je silil solze v oči in povečeval utrip. Vse dotlej, dokler srce ni bilo dovolj odprto, da sem zaslišala glas in začela pisati – pesmi. Kaj takega se mi še v življenju ni zgodilo. Zato se Backmanu hvaležno klanjam in sem Oveja shranila vase za dobre in slabe čase. Priporočam tudi vam. Iz dna srca!

Življenje in smrt v krogu bivanja

Mlada sem ogorčeno spraševala, zakaj Slovenci slavimo kulturni praznik na dan Prešernove smrti. Zakaj ne slavimo rojstev, se veselimo prihoda velikih na svet? Slaviti dan smrti se mi je zdelo morbidno in zaplankano in ah in oh …

Ne vem, kdaj sem dojela: ni pomembno le, da se rodiš, najpomembnejše je, kaj iz svojega življenja narediš! Smrt je sklepno dejanje kroga bivanja, zato je najbolj pravičen njen meter. Mi merimo iz dneva v dan, iz leta v leto, smrt pa dokončno izmeri. Pokaže, kdo si (bil), kakšne sledi si pustil za seboj, v kaj si verjel, koga navdihnil, komu predal štafetno palico, ki jo slehernik dobi ob svojem rojstvu. Je na svetu zato, ker sem se rodila jaz, malce več dobrote, nekaj več ljubezni? Koliko ljudi me je shranilo v svoj srčni spomin? Kdo želi hoditi po poti, ki sem jo utirala jaz? Smrt bo imela odgovor. Pošten odgovor.

Ko so me minule dni novinarji spraševali, kaj menim o evtanaziji, ali sem za ali proti, sem odkrito povedala, da ne vem. Sem proti. Ampak v določenih okoliščinah pri človeku, ki razpada in presunljivo ihti od bolečin, prosi za smrt, nisem več proti. Bolečine je treba olajšati, četudi je posledica smrt. Mar res? Ne upam biti povsem prepričana, ne upam. Ker je smrt največji misterij, tako velika skrivnost, da pred njo skromno upognem glavo in priznam: Pojma nimam!

Kot sleherni odnos, je tudi odnos do smrti procesne narave. Brez življenja smrti ni, drži kot pribito. Ampak tudi brez smrti ni življenja! Polnega, zavedajočega se, radostnega in hvaležnega življenja! Pogoj zanj je zavedanje svoje in drugih minljivosti. Smo prav zato hvaležni, da smo (še) živi, da dihamo! Kar ni samoumevno. Ko je umrl pesnik, ki je izlival svetlobo na papir, kot vliva kdo vodo v kad ali jo zliva na presušeno njivo, ko je »blago odšel od nas« ( je pisalo v osmrtnici) Tomaž Šalamun, sem se zavedala. Več »mojih«, tistih, ki so me pomembno oblikovali, bili svetilniki, v katero smer naj hodim in v kaj naj rastem, je že onkraj, več jih je tam, kot jih je z menoj še tukaj. Težko je nositi/ toliko umrlih v vreči pred spanjem, se mi je na Tomažev smrtni dan zapisala pesem. Temna na prvi pogled, svetla za tistega, ki razume: Teža je z leti večja,/ lahkotnost vreče presenetljiva.

Kajti ko se zavedamo svoje smrtnosti zares, življenje ni več težko. Bivanje postane prosojno in lahkotno. Vemo, kaj je v življenju pomembno in kaj ni, za kaj si velja prizadevati, kaj so resnične vrednote in kaj površinski blišč. Prav smrt nas uči: človekovo je zares samo tisto, za kar je hvaležen. To ostane.

»Prav malo stvari potrebuješ, da hodiš v pravo smer, da ne zmrzneš, ugasneš, obnemoreš in pozabiš svojega jezika«, poje Alenka Rebula v knjigi Sto obrazov notranje moči. Tako malo jih je, da gredo v majhen nahrbtnik. »Vzemi na pot svoj mali nahrbtnik, tvoja duša ne preživi brez njega. V njem so na varnem vse tvoje dragocenosti. Ne smejo se izgubiti, kajti nič jih ne more nadomestiti. Nosi vedno s seboj svoj mali nahrbtnik in glej, da ga nikoli ne prodaš.« In sklene z velikimi črkami: «V NAJVEČJI NEVARNOSTI TE LAHKO REŠI LE TISTO, KAR JE V NJEM.«

Ta mali nahrbtnik nesemo s seboj tudi v smrt. Ko zavesa bivanja zapira veke, z notranjimi očmi jasno vidimo svoj nahrbtnik in vse, kar je v njem. Zdaj imamo dovolj časa, da si ogledujemo vsako stvar počasi in z ljubečo naklonjenostjo. Nikamor se nam ne mudi. Lahko se potopimo v mali nahrbtnik in ne gremo več ven. Ostajamo s tem, kar smo vanj shranili; hvaležni za vse, kar je bilo vredno globoke pozornosti. Ljubezni. Taki smrti se reče dobra smrt.

Tako mislim danes. Mladenka, ki sem želela biti manekenka in filmska igralka – kar sem postala, saj se vse resnične želje rodijo že uresničene v nas, pravi Alenka – sem gledala odre in bleščice in slavne ljudi … Da obstaja smrt, kaj šele, da bom umrla tudi sama, mi na misel ni prišlo. A sem hitro pogruntala, da sem gledala v iluzije, da so mamile utvare in ne pristno življenje. Kot intuitivna riba sem zaslutila, da če hočem zares intenzivno, bogato živeti, velja misliti smrt. Koncept smrti, kakršen prevladuje v sodobni zahodni družbi, se ni zdel zanimiv za dušico občutljivo. Sem se potopila, kolikor sem se kot mlado dekle zmoglo, v indijske religije in spisala maturitetno nalogo z za čas pred pol stoletja nenavadnim naslovom: Razvoj religije v Indiji. Potem sem zaplavala v filmske vode in smrt je šla z menoj. Igrala sem glavno vlogo v filmu Breza, v katerem sem lep čas ležala »mrtva« na parah. Potem so me z žeblji zabili v krsto in me vozili v njej ure dolgo od hiše do pokopališča. Ne vem, o čem sem premišljala, a morda je s tistim časom v krsti povezan naslov moje prve seminarske naloge na fakulteti: Pojem smrti v džainizmu, budizmu in hinduizmu … Igrala sem v nadaljevanki Marija, v kateri štiri ženske zbežimo iz koncentracijskega taborišča. Uboga moja hči, ki je videla mamo, kako jo sadistični nemški vojak buta z glavo v zid, dokler je ne ubije …

Človek, ki misli smrt, zagotovo živi drugače kot oni, ki jo odriva proč in tlači strah pred njo v nezavedno. Kar ne pomeni, da mene ni strah! Ampak ko strah vidiš, ko ga izraziš, ko se o njem pogovarjaš, takrat te strah ne stiska za goltanec s tako močjo kot one, ki ga nočejo zaznati, kaj šele prepoznati.

Največ me je smrt naučila, ko sem leta 1990 spremljala ljubega duhovnega prijatelja z rakom na pljučih od diagnoze do zadnjega dne. O tem sem spregovorila na TEDX lansko leto in ne bom ponavljala, saj si je mogoče govor ogledati na internetu. Se mi zdi, da je govor ena sama hvalnica življenju, od začetka do konca zaznamovan s hvaležnostjo. Predvsem s hvaležnostjo za vse, kar me je naučila moja največja učiteljica smrt.

In potem so prišla leta spremljanja umirajočih, najprej štiri leta na domu in tri leta v Hiši hospica. Kot prostovoljka hospica sem končno zares doktorirala, haha … Doktorirala iz življenja in človeškega bivanja.

Zato sem zmogla, kar si nisem bila nikoli mislila, da bom. Si dopisovala o umiranju in smrti. O veliki, dokončni smrti, in mnogih manjših, ki jih doživljamo skozi vse življenje. Darovi minevanja ima naslov knjiga, ki bo aprila ugledala luč sveta.

»Stari«, antični grški modri filozofi bi rekli, da se resničnemu življenju ustrezno pripravljam na smrt. Pa sem nanjo pripravljena? Nisem, ne! A se mi zdi dovolj, če se smrti zavedamo in jo sprejmemo v krog bivanja tako kot življenje. Če počnemo to s hvaležnostjo, ustvarjamo najlepše darilo. Čudovit dar sebi in drugim. »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« piše v knjigi vseh knjig.

četrtek, 12. februar 2015

KRUH NAŠ VSAKDANJI

Ni le najlepša slovenska knjiga leta 2014, kot so jo proglasili v hudi konkurenci na lanskem knjižnem sejmu, je tudi najbolj topla in najbolj diši. Diši po domu, po darežljivih rokah, diši po ognjišču, ki tli na dnu srca. KLEMEN KOŠIR je s svojo predano ekipo ponovno ustvaril mojstrovino. Po uspešnici Namazi za mizo (2012) in večkrat nagrajeni knjigi o pripravi jadranskih rib FAO 37.21 – divji Jadran (2013), ki ga je pripeljala celo na prestižni sejem najlepših knjig na Kitajsko, je zdaj tu njegova lepa, lepa, po kruhu dišeča presežnost Kruh moj vsakdanji. Čudovite fotografije portretov kruha in rok, ki ga mesijo, pečejo in rečejo, je ustvaril Primož Bregar, podpis vrhunskega oblikovanja je Jan Jagodič, Kabinet 01. Knjigo je vredno imeti na mizi namesto vaze z rožami, ob hlebcu okusnega domačega kruha po Klemnovem receptu. Morda zraven še glineno posodico domačih orehov in vrč sveže vode. Novo tihožitje, ki daje domu toplino in vedrino, zavetje in tišino. Mir: Hej, tu si ti zares doma! Knjiga je tudi čudovito darilo prijateljstva in ljubezni, saj je zaveza srca.

Uvod v knjigo je pesem o kruhu. Samo tisti, ki ga ima res rad, ki ga peče sam z ljubeznijo, lahko napiše kaj takega, kot je napisal Klemen Košir:KLEMEN KOŠIR - Kruh moj vsakdanji “KRUH je hrana, navada, rutina, simbol blagostanja in bolečina. Kos kruha je gesta, ko se razdaja, kdor stiska ga k sebi, bližino razdvaja. Kruh je kultura, bonton in omika, komur ga umanjka, spoštljivo ga vika. Kdaj ga je premalo, še raje preveč, nekomu je blizu, spet temu ni všeč. Jemo ga za praznik, jemo ga vsak dan, je ga kdor zdrav je ali bolan. Črn je gost, pogosto težak, beli dehteč, ves puhast, sladak. Kruh je obred, totem in znak, kruh je pravica, a ne okuša je vsak. Visoko čaščen je, postavljen na oltar, pogosto spregledan in vržen tja stran. V njem skrite so solze, garanje in kri, tleč spomin na težke dni. Kruh je upor, delitev, oblast, topel kot želja je, nuja in strast. Kruh je zapoved, življenjska obveza, prikladna parola, zahrbtna pretveza. Kruh je tradicija, družbena slika, zgodovina v malem, razredna razlika. Ko se nam duša za hipec umiri, z njim hranimo ribe, labode, gosi.”

DEČEK IN HIŠA, slikanica Maje Kastelic

Ob lepoto knjige Kruh moj vsakdanji sem naslonila še eno presežno delo. Otroško slikanico Maje Kastelic Deček in hiša, ki se po barvah in atmosferi doma sklada s Klemnovo o kruhu. Maja Kastelic je narisala zgodbo, ki nima besed. Ker jih ne potrebuje. Saj si jih bralka in bralec, velika ali mala, lahko šepetata po svoje, kar slikanica govori njima, kar milo lepe podobe prebujajo v njuni dušici. Klemnova knjiga se konča s stavkom: “Prazne, puste so besede, sveži kruh tako sladak”. In sladke so očarljive Majine risbe. Ko sem izvedela, da je bila med tri tisočimi izbrana za razstavo na svetovnem sejmu mladinske literature v Bologni, nisem bila presenečena. Tudi vi ne boste, ko boste kupili slikanico Deček in hiša sebi in svojim najdražjim v veselje. Kajti vredna je, res je lepa in dobra. Kot kruh.

Želim, da bi za Valentinovo podarjali ti dve knjigi. Resnična ljubezen govori njun jezik, ki ga srce takoj prepozna.

četrtek, 05. februar 2015

PRAVI MOŠKI

Pogosto me novinarke sprašujejo, kakšen je pravi moški. Kakor kdo in kakor za katero, odgovarjam. Naj povem, da čim se je pojavil profesor ekonomije JANIS VARUFAKIS na grški sirizini politični sceni, sem si rekla: Uau! in šla, kar sicer ne počnem, pogledat njegove fotke na internet. In ponovila: Uau! Danes v Delu berem povzetke tujih komentarjev njegove osebnosti in modnega sloga spod peres Saše Vidmajer in spet pravim: Uau! Prepisujem en njen odstavek in ženskam, ki hočejo videti pravega moškega na lastne oči, priporočam prelet internetnih strani. Takole piše Saša Vidmajer (jo imam na sumu, da je tudi ona porekla: Uau!) pod naslovom Ko normalnost postane popolna svežina: “Ni bankir in ne oblači se kot bankir, bančnikom noče stvari olajšati, temveč otežiti, govori jim, za seboj imam suvereno volilno telo in bankrotirano državo, je te dni zapisal novinar Simon Jenkis. Pripomnil je, da je grški finančni minister v tej branži naposled nekdo, ki “je videti normalno človeško bitje. To je začetek.’” No, kar se mene tiče, tak intelekt, suverena drža, natančno preštudiran modni slog, ki deluje ležerno, a je visokega plačilnega razreda zaradi kakovosti in skrbno zdizajniranih detajlov, predvsem pa samozavesten moški šarm, pač niso normalen pojav. Ne v  svetu, ne v Grčiji, da o Sloveniji ne govorim. Pa mi pokažite kakega Varufakisa med našimi vrlimi možmi, čakam predloge.

sreda, 04. februar 2015

Maratonski poklon Tomažu Šalamunu

Ljubezen do poezije Tomaža Šalamuna ostaja

Ljubljana, 4. februar –  Na velikem branju v poklon nedavno preminulemu pesniku Tomažu Šalamunu, ki je včeraj potekalo v ljubljanskem Mini teatru, je sodelovalo več kot 100 pesnikov in ostalih ljubiteljev Šalamunove poezije z vsega sveta. Dogodek je obiskalo skupno več kot 400 obiskovalcev, skoraj 1.400 uporabnikov iz 24 držav pa je deseturno dogajanje spremljalo preko spleta.

Tomaž Šalamun je bil eden najboljših in najbolj plodnih slovenskih pesnikov. Slovensko poezijo je zaznamoval s pesniško zbirko Poker leta 1966. V skoraj pol stoletja dolgi karieri je izdal okrog 50 pesniških zbirk in prepotoval ves svet, njegova dela pa so dostopna v številnih prevodih in antologijah.

cid:3951923D-3693-4D4F-96CB-F67B7B92D2F1@lan.zalozba.orgPrireditev »Jaz sem voda« je svoj naslov dobila po verzu iz cikla pesmi »Krog in dokaz kroga« Tomaža Šalamuna. V njenem okviru so se pesniku včeraj poklonili prijatelji in ljubitelji njegove poezije iz Slovenije – med drugimi Milan Jesih, Aleš Debeljak, Gregor Podlogar, Matjaž Pikalo, Barbara Pogačnik, Jurij Souček, Marko Mandić, Niko Goršič in Manca Košir, ter številni prijatelji iz ZDA, Kitajske, Izraela, Malte, Litve, Nemčije, Belgije, Anglije, Švice, Češke, Srbije, Hrvaške, Ukrajine, Izraela, Združenih arabskih emiratov, Avstralije, Škotske, Španije, Francije, Poljske, Makedonije, Brazilije, Švedske in Danske, ki so se s svojimi branji v dogajanje vključevali preko Skypa ali v naprej posnetih videov. Skupno več kot 100 sodelujočih je dalo duška svoji kreativnosti in spomin na Tomaža Šalamuna počastilo z najrazličnejšimi performansi, izvirnimi interpretacijami njegove poezije, lastno poezijo posvečeno velikemu pesniku in seveda zgodbami, ki jih družijo s Tomažem. cid:image002.jpg@01D0407B.B7EECCE0Občinstvo je tako dobilo izčrpen vpogled v njegovo življenje in delo ter ga spoznalo ne le kot pesnika, ampak predvsem kot človeka.

Dogodek so organizirali Beletrina, Mini teater, RTV Slovenija, LUD Literatura, KUD Idiot, IRIU, DSP, Mlade rime in drugi. Posnetek  dogajanja bo kmalu na voljo na kanalu Youtube.

 

Vest poslala  Beletrina

četrtek, 29. januar 2015

Charlotte Rampling pri 68 obraz kozmetične hiše Nars

Charlotte Rampling je ena od tistih žensk, ki jim rečem -- kot rečem pomembnim moškim “moji moški” -- “moje ženske”. Kar nekaj jih je bilo na spisku mojega sledenja vrsto let: Jane Fonda, Catherine Daneuve, Claudia Cardinale, da naštejem le te, ki so mi prve prišle v spomin na tista davna filmska leta, ko so moje oči pile njihove podobe in brale njihove življenjske zgodbe. Ni ga bilo filma v Ljubljani, v katerem so igrale, da ga ne bi šla pogledat. Zaradi njih, kajpada. Zadnja leta me več ne pritegnejo v kinodvorano. Nasprotno, odbijajo me. Ker so estetsko tako obdelane, da na obrazu ni več zanimivih zgodb, pač pa maska sodobne brezosebne lepote poudarjenih ustnic in gladkih lic. Povsem nezanimivo! Nisem več njihova fenica. Pa tudi svet glamurja kmalu ne bo več, ker bodo preučevalci trendov ugotovili, da so taki obrazi “demode”.

Zato me je toliko bolj razveselila novica, da je velika britanska igralka Charlotte Rampling, stara 68 let, postala obraz kozmetične hiše Nars. Res da so jo računalniško obdelali, a to v primerjavi z dejstvom, da so izbrali njo, damo starejših let in zgubanega obraza, ne moti mojega duha, haha …Jaz sem preprosto navdušena nad tem, da prihajamo starejše ženske zares v modo, kar govorim že nekaj let. In čakam, da se bo ta trend začel tudi v zaostali Sloveniji. Ko bo, denimo, kozmetična hiša Afrodita izbrala obraz, bivajoč na svetu kakih 70let namesto mladenk nekaj čez 30, kvečjemu starih okoli 40 let, potem bom vedela, da so dojeli sporočilo močnih osebnih zgodb in lepote starega obraza. Kot danes poroča draga mi Delova rubrika SVET SO LJUDJE, so posneli dokumentarni film o Charlottinem življenju, v katerem pravi, da “se še nikoli ni počutila tako lepo in zanimivo kot zdaj”. Igralka ne mara lepotnih operacij, obraz se mora starati s teboj, pravi. Delo jo citira: “Ko si star, ne smeš pustiti, da te zgrabi panika, ne smeš se bati tega, da se tvoj obraz spreminja.” Hura za radostno staranje, hura za Charlotte Rampling! Pa Judi Danch in Helen Mirren in še za mnoge, ki znajo sprejemati sebe in čutiti  življenje v vsej polnini.  Njihove podobe zdaj gledajo moje oči in njihove življenjske zgodbe me navdihujejo.

sobota, 24. januar 2015

ČAJANKA Z MANCO KOŠIR -- Konzorcij, torek, 3. februarja, ob 18. uri

Februarja greje srca Valentinovo, zato bo Čajanka z Manco Košir v knjigarni Konzorcij v torek, 3. februarja, ob 18. uri posvečena ljubezni. Ljubezni v verzih in vezani besedi v dveh lepih knjigah. Toneta Pavčka izbranih pesmih v Kondorju Eh, srce ti moje ljubljeno, in francoske pisateljice Laurence Plazenet romanu Sama ljubezen. Mančina gosta bosta igralka in pesnica Saša Pavček ter za prevod romana nagrajeni prevajalec Andrej Pleterski.

Tone Pavček, EH, SRCE TI Tone Pavček: Eh, srce ti moje ljubljeno

Pavčkova »trdna vraščenost v življenje in večna želja biti živ in peti«, kot je zapisal o sebi, sta rodili množico pesmi za otroke in odrasle, med katerimi so številne tako znane, da so že skoraj ponarodele. Pač zato, ker mu je bila »v življenju pesem dar, rad sem šel za njo in bil srečen, kadar me je poklicala«. Pavčkove pesmi si pišemo za rojstne dneve, godove in poroke, za hvaležnost in v opravičilo, za začetek in konec šole, za ljubezen in za smrt. Velikokrat v osmrtnicah zasveti Pavčkova kitica: Mrvi niso vsi mrtvi,/ mrtvi živijo v nas/ in bodo drugič umrli/ z nami in v nas. In če za katerega našega pesnika drži, da po smrti živi v nas, drži to za vitalističnega Toneta Pavčka, tega himničnega slavilca življenja in ljubezni. Ki ve: Ven, iz teme v svetlobo, gre beseda. Beseda, ki je več: Je beračica in boginja, /  zavezana odmevu in resnici,/  stopinja v celec, ki se v pot spreminja, (…)

 

sama-ljubezen-300x474 Laurence Plazenet: Sama ljubezen

Predstavimo roman in prevajalca z besedami komisije, ki mu je podelila nagrado Radojke Vrančič: »Kratki roman Sama ljubezen je ganljiva ljubezenska pripoved, trdo zgrajena iz krhkih jezikovnih struktur. Avtorica je za izris intimne zgodbe izbrala prefinjen jezikovni prijem z jasnim pridihom historičnosti (roman se dogaja v 17. stoletju), ki spominja na najboljša dela iz francoske klasične literature. Tak pripovedni slog zahteva od prevajalca izrazit jezikovni čut za plemenito literarno klekljanje.« In še košček avtoričine čipke za okus: »Sanjalo se ji je o vseh pogovorih, ki jih nista imela, o vseh pismih, v katerih mu je pisala, da se ji ustnice dotikajo njegovega lica in ust sredi praznine, tišine, noči, ne da bi ji odgovoril«.

Vabijo vas besede o ljubezni, čaj in piškoti ter prešernost, ki se razleze med občinstvom vsak prvi torek v mesecu v knjigarni Konzorcij.

sreda, 21. januar 2015

Šopek kandidatk za Slovenko leta 2014 s predsednikom Cerarjem

Tule smo pa s predsednikom RS Borutom Pahorjem, okrepljene z urednico JANE Melito Berzelak na desni in novinarko Sonjo Grizila na levi.

torek, 20. januar 2015

Evtanazija DA ali NE? Ne vem!

Prepričan sem, da je filozofija zmožna poučevati pripravljenost na smrt; brez nje je kakršna koli predstava o zadovoljstvu, kaj šele o sreči, povsem iluzorna,« zapiše Simon Critchley v študiji Knjiga mrtvih filozofov (koncem lanskega leta je izšla v imenitnem slovenskem prevodu in izdaji Janeza Pence). Nasnul je anekdote in razmišljanja o umiranju in smrti kakih 190 filozofov od antike do današnjih dni predvsem zato, da pokaže smisel in možnosti obstoja sreče. Ne le, da se strinjam z njim in tako vrsto filozofije, od svoje prve seminarske naloge na fakulteti z naslovom Pojem smrti v budizmu, džainizmu in hinduizmu sledim, kako misliti življenje z zavedanjem smrti. Po večletnem spremljanju umirajočih to starodavno modrost tudi živim. Ker sem bila ob mnogih umirajočih, sem se o življenju veliko naučila. Hvaležna sem za vsak nov vdih, vsako jutro se zahvalim, da sem živa, in vsak večer ponovno. Moja radost bivanja je potemtakem pogojevana tudi z gledanjem smrti v oči.

Kako kot učenka smrti premišljujem o evtanaziji močno trpečih? Tako, da se potopim v spomin ob odhajanju konkretnih ljudi. Kajti smrt je najbolj individualna izkušnja; o njej govoriti na splošno in s pomočjo pravil in regulacij je meni težko. Zato naj vam povem dve zgodbi, ki sta me presunili.

Znanec s hudo boleznijo se je odločil, da ne bo v breme svoji zaposleni družini in je uredil v Dignitasu v Švici vso dokumentacijo za evtanazirani odhod. Bolezen mu je preprečila, da bi odpotoval. In takrat se je začelo njegovo najpomembnejše potovanje: pot globoko vase, k svojim strahovom, bolečim spominom, družinski zaznamovanosti … Smela sem biti v njegovi bližini in gledati veličastje sprejemanja samega sebe v resničnosti. Odnosi v družini so se začeli spreminjati. Besede opravičila so bile pravočasno izrečene. Hvaležnost za vsako uro življenja neizmerna. Nekaj dni pred smrtjo mi je zagotovil: »Ta dva meseca sta bila zame najpomembnejša v življenju. Ne morem povedati, kako sem hvaležen, da nisem šel v Švico in da me niso evtanazirali. Odšel bi nemiren in obremenil bi ljube ljudi. Tako pa sem dosegel notranji mir in moji dragi so spravljeni z menoj in mojo smrtjo.« Ker sem ga nežno spodbujala k odpiranju srca in duše, sem dobila največje možno darilo: njegov poslednji izdih.

Druga zgodba. Spremljala sem osebo s tako napredovano smrtno boleznijo, da je tudi mene bolelo njeno jadikovanje, jok in hlipanje, ki je prihajalo iz odprtih gnojnih ran in telesa, ki so ga bile le še kosti in koža: «Rada bi umrla. Ne morem več, ne morem. Boli, boli! Pomagajte mi umreti, prosim.« Prosila sem za zvišanje protibolečinskega odmerka. Ji vlivala upanje, da je ne bo več bolelo, ko bo dobila močnejšo dozo. Priznam, priznam: molila sem, da bi nehala trpeti, saj so bile bolečine neznosne in je telo razpadalo pred mojimi očmi. Ko sem jo obiskala zadnjič, sem vedela, da je njen utrip srca štet v urah. Tudi to pot sem dobila darilo, ki me je tako ganilo, da imam cmok v grlu, ko vam tole pripovedujem. Njeni sorodniki so me poklicali, ko je oseba umrla, in mi zagotovili: »Manca, nikogar ne bomo poklicali, dokler ne pridete.« In smo se skupaj poslovili od nje, jo skupaj dali v krsto, skupaj zmolili Oče naš, ko so jo odnesli v mrtvaško vozilo …

Kak površen bralec bo rekel, kaj nam govori te reči o smrti. Res, zakaj govorim? Zakaj sem na TEDX predavala o Smrti kot moji največji učiteljici? Zakaj sem z dopisovalkami in dopisovalci lani napisala presunljivo knjigo o umiranju in smrti z naslovom Darovi minevanja (izšla bo aprila)? Zakaj hodim po knjižnicah in šolah in se pogovarjam o smrti? Ker nas je smrti smrtni strah! Ker je to temeljni strah, na katerem potem rastejo vsi drugi. Ker človek ne more biti svoboden v duši, če ne sprejme svojega minevanja in če se noče zavedati, da bo umrl. Ker je smrt velika bolečina, a tudi božansko darilo: darilo tistemu, ki umira, in onim, ki so takrat ob njem. Odrivanje smrti v osamo bolnišnic med tuje ljudi in jeklene aparate kaže na propad civilizacije!

Kaj pomeni v tem kontekstu pravica do svobodne smrti? Predvsem strah pred bolečinami in trpljenjem, še bolj pa strah pred osamljenostjo in samoto brez domačih ljudi. Prepričana sem, da ob ustrezni paliativni oskrbi, nežnosti dragih ljudi in sočutju tistih, ki so ob težko bolnih, človek lahko dobro umre. In ta možnost me zanima tudi za lastni konec. Vem pa, da pojma nimam, kako mi bo šlo takrat, ko bom pred tem. Pojma nimam! Zato me vehementne razprave o evtanaziji begajo.

Tisti, ki najbolj odločno govorijo, da so ZA oziroma PROTI evtanaziji, namreč govorijo, kot da bi vedeli! O, kakšen napuh! Smrt je največja skrivnost, smrt je brezgrajna skrivnost! Ni pa skrivnost odlična paliativna blažilna oskrba, zato predlagam, da energijo usmerimo v to smer in nehamo deliti ljudi še po kriteriju ali so za evtanazijo ali proti.